Arhiv

Radio

Ali Dramilo našega časa.

Ventilator sem. Velik ventilator. TV Poper je padel, Moped Show (če ne štejem raznih obletnic in Tofa, ki se ipak bori na svoji fronti) enako, od politične satire pri nas tako ostaja samo še Radio GA-GA, ki je letos praznoval dvaindvajsetletnico svojega obstoja. Ne samo, da je Sašo Hribar z ekipo trenutno osamelec na področju satire in tako brez konkurence najboljši; najboljši je tudi na področju slovenskega zabavnega programa obče, za katerega se zdi, da je že nekaj let v hibernaciji. No, da ne bom krivičen, naši standuperji bijejo pošten boj, ampak samo na licu mesta — na kakem živem nastopu ali prireditvi. Čim jih kot del nečesa širšega porabi kak TV program, je konec.

Dobro, začel sem precej splošno, ampak to ni ideja te objave in obstaja razlog, da jo pišem prav zdaj. Razlog so zadnje štiri oddaje, ki so name naredile precejšen vtis in za katere mislim, da bi jih moral poslušati vsak Slovenec, popolnoma neodvisno od tega, ali mu je Hribar kot pojava zoprn, ali ne (oziroma bilokaterega drugega kriterija). Za kaj se je šlo; preko teh štirih oddaj se je raztezala dobrodelna akcija. Akcija brez bleščečega imena, pa vendar s plemenito idejo. Akcija, v sklopu katere naj bi si vsak izmed politikov izbral enega izmed premnogih socialno ogroženih ljudi, in mu osebno izročil tisoč evrov. Osebno, na roke (solarno, kot pravijo), pri čemer je najpomembnejši prav stik, ki bi ga politični veljak navezal z izbranim predstavnikom manj priviligiranega sloja in posredno z realnostjo. Poleg tega pa naj bi se še javno opravičil za svoj doprinos k nastali situaciji. Več o akciji kasneje, pred tem pa besedo ali dve o samih oddajah in zakaj bi morale biti (še) bolj slišane. Vse štiri oddaje odlikujejo odlični monologi s strani Saša Hribarja, poleg njih pa nekateri klici poslušalcev, ki tako intelektualno kot čustveno močno presegajo tiste, ki smo jim priča sicer. Pogovori so, kljub temu, da je osredna nit ves čas omenjena akcija, razgibani, kar pomeni, da obdelajo vse relevantne teme. In čeprav nimam kompetenc, da bi dobro razmišljanje z gotovostjo opredelil od slabega, mi to, kar sem tekom zadnjih tednov prejel s strani ene humoristične oddaje, instinktivno deluje kot nekaj pravilnega in dobrega — kar je danes, glede na meglo, ki nas obdaja, hudičevo redek pojav.

Danes se je zaključila akcija. Na dolžnost se je javila ena sama, samcata Spomenka Hribar. Gospa, ki sem jo prej poznal zgolj iz nekih predsedniških soočenj, sicer pa bojda poslanka v začetku devetdesetih let. Konec spiska. Moram reči, da sem ambicioznosti ideje navkljub, pričakoval (in upal na) boljše rezultate. Zakaj, zlasti zato, ker je državni vrh, tako kot je poln nekih čudnih dimastih zveri, ki tam dokazano nimajo več kaj iskati, poln tudi moralizatorjev, ki z največjim užitkom žugajo in s prsti kažejo, kaj je prav in kaj narobe. In ti slednji bi MORALI dati zgled. Če že ne iz dobrega srca, pa vsaj taktično, zaradi populizma. Zakaj tega niso storili? Hja, občutek imam, da ni problem v denarju. Pa tudi ne v prevzemu dela krivde in opravičilu — besede so sapa, kot nam to neštetokrat pove Ples z zmaji. Problem je v stiku z rajo. Tega politiki nočejo in tega se bojijo; pogledati v oči eni materi samohranilki s 300 evrov plače. To jih kolje in to je razlog za neuspeh te akcije.

In spet je nastal prostor za satiro. Če ne drugega, je akcija (ponovno) dokazala, da je slovenski politik karikatura; tako brezbrižen in zaverovan sam vase, da zavrača vsakršno priložnost za pokoro.

Da me že pri rosnih dvajsetih takole nostalgija jebe… Kaj bo šele čez 10, 20, 50 let? Ampak res. Zadnje čase se mi poslušajo kšne dobre radijske igre. Ravno zadnjič sem poslal na RTV mail, če bi se dalo kje dobit Pokličite gospo Milo. Vsaj kakšen del, ali dva. Toliko, da malo osvežim spomin. Žal odgovora, v skladu s pričakovanji, še nisem dobil.

No, ampak tale objava ni posvečena Ljerki Belak in detektivki Mili, ampak prvi izmed slovenskih radijskih iger – Butnskali. Gre za eno naših redkih stvari, za katero lahko brez kakršnekoli slabe vesti rečem, da je kultna. Velika hvala majstroma, ki stojita za to mojstrovino, torej Emilu Filipčiču(ki je letos mimogrede prejel tudi nagrado Prešernovega sklada – čestitke!) in Marku Dergancu. Brez njiju namreč danes ne bi imeli likov kot so Valentinčič, Fanči, Eminenca, Marjan… Likov, ki so kasneje postavili tudi temelje Hribarjevemu Radiu Ga-Ga.

Pa bom rekel raje še kakšno na temo vsebine. Po internetu se valja en lep opis filma Butnskala, tako da ga bom kar citiral(v zadnji povedi sem besedo “gledalec” zamenjal s “poslušalcem”):

V deževni noči Ervin Kralj sreča gospoda Profesorja, ki ga vpelje v skupino ljudi, ki se z glavami zaletavajo v skalo. To je svet Butnglavcev, ki se seznanjajo z resnico. Ta pa navadnim očem in ušesom ni dojemljiva. Ta resnica jim odkriva, da se morajo obraniti steklih lisic. Toda prva zmaga je šele začetek… Absurd sledi absurdu, v ozadju pa poslušalec zasluti groteskno parodijo na totalitarne režime.

Tole je precej globalno. Raje se spustimo na raven posameznih epizod:

V prvi epizodi z naslovom Zgodilo se je na terasi, spoznamo študenta, Ervina Kralja(Emil Filipčič), ki tava po temačnih ulicah in se sprašuje razna filozofska vprašanja. Do njega pristopi gospod Profesor(Marko Derganc) in ga povabi na teraso.  Kralj tam spozna zanimivo druščino Butnskalarjev, ki se butajo z glavo v skalo, da bi Videli.  To druščino sestavljajo Profesor, Fanči, Strojinc, Marjan, Ludvig in Valentinčič. Sledi butanje z glavo v skalo. Profesor se je skale lotil z levjim skokom, Valentinčič pa z direktnim(revež je kasneje bruhal).

Druga epizoda, Eminenca, se začne točno tam, kjer se je prva končala. Naša druščina pričakuje Eminenco, njihovega vodjo. Ta nagovori vsakega člana posebaj, celo novinca Kralja, ki mu je pred tem Fanči pobrila glavo(za razliko od filma, kjer File tega očitno ni pustil). Tu Eminenca naslovi ostale, s svojim znamenitim nagovorom: “Vrzi v ogenj vse. Kar imaš. In, ko ne boš imel ničesar več, se vrzi nag v ogenj.” Študentu pa Kralju ponudi Fančijino stanovanje v Medvodah. Naslednji dan Kralj na peronu čaka Fanči, a namesto nje pride ponj njena sestra Mici, ker je imela Fanči nesrečo – “trikratn špiraln zlom”. S prihodom v Medvode, pa se ta dél zaključi.

Tretja epizoda, V nevarnosti, se prične v Fančijinem(in Micijinem) stanovanju v Medvodah. Tam Fanči posvari Kralja, da je bila pravzaprav ravno Mici tista, ki jo je porinila po stopnicah. To po telefonu potrdi tudi Eminenca, ki pove še to, da zloglasni Ferenčak, ki frotira(s frotirkami) stekle lisice, namerava napasti hišo. Kasneje pride še Profesor, ki izdajalko Mici z zvijačo zveže in zapre v klet. Prično se priprave na boj. Ferenčak jih bo s svojimi steklimi lisicami namreč vsesplošno napadel. Po reki, po kopnem in iz zraka.

Zmaga. Butnskalarji premagajo lisice, a ne brez žrtev. Fanči, ki v resnici ni bila izdajalka, se je osvobodila, rešila profesorja in pri tem umrla. Dogajanje se nato prestavi v neko halo, kjer imajo zmagovalci proslavo s kulturno-umetniškim programom in zmagoslavnim nagovorom Eminence.

V naslednji epizodi pa nam ustvarjalca na svoj način predstavita dejstvo, da je oblast veliko lažje pridobiti, kot jo pa potem obdržati. Naslov tega dela je, kot se verjetno spodobi: Oblast. Valentinčič postane novi policijski šef, Fanči general major(ki vsak dan strelja frotiste pred frančinškansko cerkvijo), Eminenca še naprej ostaja eminenca, gospod Profesor pa minister za kulturo. Prvi je v zaporih s pomočjo dveh pribočnikov mučil frotiste, druga jih je kot že rečeno pobijala in snula napad na Grčijo, Rusijo in Ameriko, medtem ko je zadnji uvedel strašno cenzuro. Vse to seveda izzove upor.

Poroka. En lep epilog; Oblast se pod pritiskom ljudstva razpusti. Fanči se poroči z mladim oficirjem, naša druščina pa se na poroki ponovno snide.

Vsekakor priporočam!

LP Pepi