Ventilator sem. Velik ventilator. TV Poper je padel, Moped Show (če ne štejem raznih obletnic in Tofa, ki se ipak bori na svoji fronti) enako, od politične satire pri nas tako ostaja samo še Radio GA-GA, ki je letos praznoval dvaindvajsetletnico svojega obstoja. Ne samo, da je Sašo Hribar z ekipo trenutno osamelec na področju satire in tako brez konkurence najboljši; najboljši je tudi na področju slovenskega zabavnega programa obče, za katerega se zdi, da je že nekaj let v hibernaciji. No, da ne bom krivičen, naši standuperji bijejo pošten boj, ampak samo na licu mesta — na kakem živem nastopu ali prireditvi. Čim jih kot del nečesa širšega porabi kak TV program, je konec. 
Dobro, začel sem precej splošno, ampak to ni ideja te objave in obstaja razlog, da jo pišem prav zdaj. Razlog so zadnje štiri oddaje, ki so name naredile precejšen vtis in za katere mislim, da bi jih moral poslušati vsak Slovenec, popolnoma neodvisno od tega, ali mu je Hribar kot pojava zoprn, ali ne (oziroma bilokaterega drugega kriterija). Za kaj se je šlo; preko teh štirih oddaj se je raztezala dobrodelna akcija. Akcija brez bleščečega imena, pa vendar s plemenito idejo. Akcija, v sklopu katere naj bi si vsak izmed politikov izbral enega izmed premnogih socialno ogroženih ljudi, in mu osebno izročil tisoč evrov. Osebno, na roke (solarno, kot pravijo), pri čemer je najpomembnejši prav stik, ki bi ga politični veljak navezal z izbranim predstavnikom manj priviligiranega sloja in posredno z realnostjo. Poleg tega pa naj bi se še javno opravičil za svoj doprinos k nastali situaciji. Več o akciji kasneje, pred tem pa besedo ali dve o samih oddajah in zakaj bi morale biti (še) bolj slišane. Vse štiri oddaje odlikujejo odlični monologi s strani Saša Hribarja, poleg njih pa nekateri klici poslušalcev, ki tako intelektualno kot čustveno močno presegajo tiste, ki smo jim priča sicer. Pogovori so, kljub temu, da je osredna nit ves čas omenjena akcija, razgibani, kar pomeni, da obdelajo vse relevantne teme. In čeprav nimam kompetenc, da bi dobro razmišljanje z gotovostjo opredelil od slabega, mi to, kar sem tekom zadnjih tednov prejel s strani ene humoristične oddaje, instinktivno deluje kot nekaj pravilnega in dobrega — kar je danes, glede na meglo, ki nas obdaja, hudičevo redek pojav.
Danes se je zaključila akcija. Na dolžnost se je javila ena sama, samcata Spomenka Hribar. Gospa, ki sem jo prej poznal zgolj iz nekih predsedniških soočenj, sicer pa bojda poslanka v začetku devetdesetih let. Konec spiska. Moram reči, da sem ambicioznosti ideje navkljub, pričakoval (in upal na) boljše rezultate. Zakaj, zlasti zato, ker je državni vrh, tako kot je poln nekih čudnih dimastih zveri, ki tam dokazano nimajo več kaj iskati, poln tudi moralizatorjev, ki z največjim užitkom žugajo in s prsti kažejo, kaj je prav in kaj narobe. In ti slednji bi MORALI dati zgled. Če že ne iz dobrega srca, pa vsaj taktično, zaradi populizma. Zakaj tega niso storili? Hja, občutek imam, da ni problem v denarju. Pa tudi ne v prevzemu dela krivde in opravičilu — besede so sapa, kot nam to neštetokrat pove Ples z zmaji. Problem je v stiku z rajo. Tega politiki nočejo in tega se bojijo; pogledati v oči eni materi samohranilki s 300 evrov plače. To jih kolje in to je razlog za neuspeh te akcije.
In spet je nastal prostor za satiro. Če ne drugega, je akcija (ponovno) dokazala, da je slovenski politik karikatura; tako brezbrižen in zaverovan sam vase, da zavrača vsakršno priložnost za pokoro.
Diversi diversa putant 