2016

No … Ja. Mislim … Okej. Sploh ne vem, če še znam. Takole. Dolgo že nisem blogal. Vse od letošnjega finala Igre prestolov, pravzaprav. Junija. Še okrog noči čarovnic sem bil tiho, jebela, pa ponavadi nisem. Vse preredko blogam in vse prepogosto svoje zapise začenjam s priznanjem, da vse preredko blogam. Kje se konča?

Ampak ne bom jamral. Kdo hoče brati jamranje. Niti opravičeval se ne bom. Leto 2016 gre h koncu in naj me hudič, če nimam v rokavu vsaj še ene objave. Premisa je v resnici podobna (pred?)lanski. Vau, kako gre čas. Piše se retroskopija aktualnega leta. Ne bom prizanesljiv! Kot tudi ni bil prizanesljiv predmet retroskopije. Uuuuuu, čakaj, čakaj, čakaj. Stop. Samo poglej si ta mojstrski manever, cenjeni bralec ali bralka. Samo poglej si, kako genialno sem se izognil ponovni uporabi besede leto. Očitno še znam. Predmet retroskopije.

Jaz kot jaz, privat, z 2016 v resnici nimam posebnih problemov. Razen tega, da me je tudi letos pokosil (in me še vedno kosi) tradicionalni božično-novoletni prehlad, vse okej. Ampak jebeš to, če ne štima dobesedno nič drugega. Globalne zadeve. Smrti kul ljudi! David Bowie, Alan Rickman, Peter Vaughan (naš moister Aemon), Harambe, čez 40 imen, skratka (zadnjič sem po TV videl en diagram). Najbrž me je v trebuh najhuje boksnila prav Carrie Fisher; to pa zato, ker sem še vedno rahlo pod vtisom meni zelo všečnega Odpadnika ena, kjer je bilo našo najljubšo princeso moč uzreti spet mlado. Pa čeprav zgolj za nekaj sekund. Poleg tega pa kaj, hudiča, je s tem?! Rekli so, da je stabilna. A sem res edini, ki pojem stabilno uporablja za opis reči, ki ne umrejo čez tri dni? Šmoren, no. In prav slabe volje sem. In potem so tu še vsi teroristični napadi. Zakaj to obstaja? A pomaga, če vas (veste, kdo ste) lepo lepo prosim, da nehate? … in Trump, ne pozabimo Trumpa. Jaz moram priznati, da sem še vedno neopredeljen. Glede na švoh konkurenco … Mogoče pa vseeno raje vidim, da svet razmontira Trump, kot da ga Hillary. Kolikor slišim možakar itak ne more najeti ansambla (vsi ga zavračajo), ki bi mu igral na inavguraciji, tako da … Bo še pestro. Bojim se, da je leto 2016 v teh ozirih zgolj demo verzija leta 2017 (in 2017 demo verzija 2018 in tako naprej). Najlažje je biti pesimist, vem, in bodisi modro prikimavati ob uresničitvah (slabih) napovedi, bodisi se veseliti ob njihovih neuresničitvah. A dejansko — vse kaže, da se vsi ti slabi trendi komaj dobro začenjajo. Da padamo in da nas trd pristanek še čaka — in da se bomo šele potem spet odrinili. Ljudem se trga.

Celokupno dokaj brezvezna (šesta) sezona Igre prestolov, kaj pa to? Leto 2016 se tudi na tej fronti ni baš izkazalo. Sedma bo na sporedu prihodnje leto, enkrat poleti. Znanega je že precej. Za začetek to, da bo samo sedem epizod, pa tudi zgodbovno — zunaj je že precej kvarnikov (v vseh možnih oblikah). Za slednje vas prijazno preusmerjam na /r/freefolk in na Watchers on the Wall (kjer je gradiva vsaj za eno popoldne). Vesel sem, da v Igro vstopa Jim Broadbent, eden tistih kameleonskih igralcev, ki jih po moje ne cenimo dovolj. Predstavljam si, da bo njegova vloga podobna tisti, ki jo je imel letos Ian McShane. Prikazal se bo, napravil nekaj dokaj važnega in izginil (najbrž umrl). Kot sem že nekje napovedal vse kaže, da se bosta kreirali dve frakciji (Dany in njeni proti Cersei in vsem, ki iz tega ali onega razloga niso pro Dany). Se veselim. Še bolj pa se veselim Vetrov zime, a jih ne pričakujem — ne zares (spet zavzemam vlogo pesimista — jebiga, če je pa udobno).

Razen Igre prestolov sem letos tudi sicer kar dobro gonil TV sprejemnik. Oziroma monitor. Ampak vseeno govorim o stvareh, ki bi jih — če bi bil vzoren državljan — gledal po TV-ju. O raznih serijah, no (ne nujno letošnjih). Prvo kot prvo; ogledal sem si obe sezoni risane serije Rick and Morty (komaj čakam tretjo!). Tako prebrisana, dodelana in po drugi strani odfukana pizdarija … Kar težko verjamem, da nekaj tako popolnega zares obstaja. Risanka, ki si dovoli ama res vse, krepko začinjena s črnim humorjem. A sem že povedal, da se nam obeta tudi tretja sezona? Verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal.

Potem sem se vrgel v animeje. Pri čemer “vrgel” v resnici pomeni bolj to, da sem vanje karseda nežno pomočil palec na nogi. Najprej sem zagrizel v Parasyte -the maxim-, ki se mi je zdel vrhunski in po čigar zaslugi sem se sploh začel spraševati, zakaj ne gledam več animejev — drugi pa je bil na vrsti Fullmetal Alchemist: Brotherhood. Vau. Spet sami superlativi. Čudovita mešanica drame, akcije in humorja, ki te že takoj in na začetku prepriča s simpatičnimi protagonisti, kasneje pa pogoltne in ne spusti s svojo do jaja imersivno zgodbo. Verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal. Trenutno gledam še vsesplošno čislani Cowboy Bebop, pa mi ne gre tako fino od rok. Mogoče sem svojo letno kapaciteto za animeje že pokoristil do konca.

Leto 2016 rešujeta briljantna Westworld in Stranger Things. Zelo navdušen nad obema in to iz popolnoma različnih razlogov. Westworld je HBO-jeva znanstveno-fantastična drama, njihov (po Igri prestolov) naslednji paradni konj (kot pravijo sami), ki se kiti z izjemno produkcijo in igralskimi performansi. Anthony Hopkins in Ed Harris poneseta celotno serijo na naslednjo raven, brez zajebancije. Moram priznati, da sem se rahlo zafrknil in zataval na reddit, kjer je narod (kakšni carji so pa to, ane — vsa čast njim, redditorjem!) pogruntal celoten razplet že za čas, ko je bila aktualna šele četrta epizoda. Kar seveda pomeni, da ima serija vse dovolj dobro nastavljeno in da ni nič kar iz zraka. Kljub temu pa moram reči, da imam rahlo mešane občutke glede teh nič ni tako kot se zdi for, ki trajajo malodane celo sezono. Pod črto, moj vtis? Po eni strani mojstrovina, po drugi pa mogoče en rahel nateg — tega priokusa se nikakor ne morem znebiti. Stranger Thingsi, na drugi strani, pa ne razočarajo niti malo. Gledal sem jih razmeroma pozno (pred kakim mesecem), ko se je hajp že malo polegel. Prišel po nostalgijo, ostal za štorijo, bi lahko rekel — vesel sem, da vse skupaj ni samo ena vaja iz obdobja osemdesetih, pa čeprav bi bilo lahko že to čisto okej in bi živelo zgolj kot novelty (ampak bi živelo!). Verjetno najboljša stvar, kar sem jo letos pogledal.

Iiiin še ena! verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal. Reče se ji Fargo. Kar sram me je, pravzaprav, da sem si film ogledal šele letos, v pripravah na serijo. Pa brata Coen drugače poznam in ju zelo obrajtam. Kaj naj rečem. Prva sezona ne zaostaja za filmom, druga pa ne za prvo. Če je kakšna serija (ali film), za katero hočem, da jo pogledajo vsi, potem je to to. Genialno od začetka do konca; vse dele sem pobingal v slabem tednu, pa tega praviloma sploh ne počnem … Ne vem. Mogoče pa ravno Fargo seže nad ostale omenjene, ampak saj — a tekmujemo? Vse skupaj, prvovrstna bera. Mi je kar malo žal, da vse te bisere omenjam samo tako, spotoma in kot del kolaža, namesto da bi vsakemu posebej namenil po (vsaj) en zapis. V bistvu ni še nič izgubljenega, hehe.

No, evo. Pa sem svojo sapo (vnovič) strošil na nepomembnih rečeh, namesto da bi rešil kakšno izmed premnogih tegob, ki pestijo svet. Pardon. Skratka. Spoštovani ljudje z interneta! Vse najboljše v letu 2017 in upam, da se še beremo! Po možnosti več (kot letos), nikakor pa ne manj!

To ni političen zapis

To je zapis o ljudeh, o nas, o Slovencih — namreč mi smo tisti, ki damo politikom zagon, ki drži vsaj (zadnje čase pa manj kot) štiri leta. Preklinjam se, da si dela za čez dopust nisem izgotovil prej, saj je ponudba skopa, kar pomeni, da mi ostaja višek prostega časa, ki ga zapravim po raznih portalih ala 24ur oziroma Siol (v končni fazi tudi doma ni vse, kot je treba). In sami članki me ne ganejo preveč … sami članki so OK, pa čeprav bogovi vedo, da neredko niso na nivoju, na kakršnem bi jih želel. Ampak komentarji … z vsakim prebranim komentarjem delček mene umre (in sreča, da me je dovolj za precej delčkov). Po vsaki seansi branja teh člankov s pripadajočimi prispevki bralcev, si ne morem kaj, da se ne bi spraševal, kdo so ti ljudje in ali je to dejansko stanje duha v naši domovini.

Ljudje, o katerih pravim, so ljudje, ki vneto zagovarjajo svojo politično opcijo, pa čeprav ta dejansko ni njihova. Ti ljudje ne bodo nikdar dali prav “svojim” političnim nasprotnikom in v tem duhu tudi nikdar priznali zmote “svoje” stranke. Ti ljudje bodo na zmoto “svojih” odgovorili, ne s kritiko, pač pa s podatki o podobni nečednosti nasprotnikov, izpred n dni, mesecev, let ali celo desetletij. In ti ljudje so dvoji … beli in rdeči, če se poslužim tiste najpreprostejše nomenklature iz starših dni, pa čeprav belo in rdeče nekoč, z današnjim pojmovanjem nimata veliko skupnega. Dva roja, torej; sestavljena iz (spletnih) bojevnikov, ki so me pripravili do tega zapisa (in ki so najhujši), delavcev in matice, poosebljene z generacijo, ki zgodovine noče in noče pustiti v preteklosti. To je moja teorija, prispodoba, karkoli … ki pa, upam, ni pravilna, namreč, kot sem se spraševal že v uvodu, ne vem, ali bojevniki res samo odražajo stanje (večinskega deleža) delavcev, ali gre samo za neke odpadnike, ki so, tako kot jaz, brezposelni in ki, tako kot jaz, svojo jezo sproščajo na internetu.  Prve predčasne volitve so šle tej ideji žal v prid.

In če imamo dva podobno številčna roja, ki se brezpogojno ne prebavljata, je to velik problem, v primerjavi z živalskim svetom še toliko večji v našem … živali bi imele v takem slučaju fajt in kdor bi preživel, ta bi zmagal. Mi, na drugi strani, pa smo poleg zahrbtnosti, žlehtnobe ter drugih vrlin, ki nas opredeljujejo, tudi civilizirani in taka rešitev pač ne pride v poštev. Kar pomeni, da smo obsojeni drug na drugega in kar v realnosti pomeni, da bosta opozicija:koalicija vedno nekje 50:50 … kar pa pomeni, da ne bo šel skozi noben kvazi nujen zakon (zakaj, zato, ker ga kot nujnega vidi samo ena stran) … kar pa vodi v še ene predčasne volitve, kjer se bo plošča samo obrnila. In tam, kjer se živali pobijejo med sabo, bo v tihem boju med Slovenci v prvi vrsti nastradal, ne Slovenec, pač pa spet žival. Kokoš, ki nam je vsem tako draga.

Lenoba

… je gonilo napredka, pravijo, in to ne samo “oni”, pač pa tudi sam, kar pogosto (kot alternativo “če si lačen, delat ne moreš, če si pa sit, ti pa treba ni), zlasti v odgovor na kak neposreden ukaz članov familije, ki so mi po nazivu in funkciji nadrejeni. (Disclaimer; ne mislim mafijske familije.)

Ampak zadnje dni sem prekosil samega sebe, jebemtiš, da sem, na kar nikakor nisem ponosen in niti ne bi šel delat zapisa … ampak ga, prvič zato, da prekinem trakuljo Game of Thrones zapisov in da morebitnega bralca (ali bralko … ali pa koncu koncev tudi sebe) spomnim, da to ni blog, posvečen izključno Igri Prestolov, drugič pa zato, ker je situacija trdojedrna do té mere, da si že samo zato zasluži par besed. Plus, pisanje ima lahko terapevtski učinek (a na to ne računam preveč).

OK, to, da sem si začel futr nosit v sobo ni nič nenavadnega. Jaz to jemljem kot posledico študija. To, da imam potem sobo polno (organskih in anorganskih) odpadkov, je posledica ravno tega, da v sobi jem, kar pa je, kot smo ugotovili en aksiom nazaj, posledica študija … preko svojih nadčloveških zmožnosti dedukcije lahko na ta način predem do sklepa, da so smeti posledica študija. Še vedno zmerno do pretežno pogost pojav.

Bolj zaskrbljujoč je mogoče naslednji korak. V šoli (ali na kaki avtobusni ali bilokje) pogosto nabavim kako pijačo iz avtomata. Popijem in ko pridem do faze, ko bi plastenko moral vreči v smeti … preskočim to fazo. Zakaj? Ponavadi zato, ker mi koš za smeti tisti moment ni v dosegu roke. Posledica tega je, da flašo pobašem v ruzak. Ruzak je enkrat poln in ponavadi ga praznim doma, ko nimam več prostora za akto. To rezultira v policah, polnih praznih plastenk. In ker plastenk (bog ne daj) sproti ne pospravljam, se té naberejo in … ravno zadnjič sem bil na tem, da bi jih pospravil, a sem prišel na idejo, da so plastenke (posebno tiste od fruca) v bistvu … majhni koški za smeti in da jih sploh nima smisla pospravljati. Priznam, skoraj bolj butasto od teze, da ima tudi sonce žarke in da si zato ne obrijem brade.

Butasto ali ne, še najbolj bizarno pa je dejstvo, da sem pred pol ure, vsled polnega koša za smeti, té majhne koške prvič uporabil. Vem, da prosim veliko, ampak prosim, ne sodite me. Baje, če priznaš, je pol oproščenega.

Malo za šalo, malo zares, upam samo … da tole ne bo imelo kontra efekta od kakega ženitnega oglasa in da čez sto let ne bom umrl sam. 😀

LP Pepi

Ugled državnega zbora?

Pisalo se je leto 2011, bila je nedelja, zunaj pa je lilo kot iz škafa. No, resnici na ljubo ne vem, če zadnji del res drži, ampak bile so volitve in jaz sem se tistega popoldneva izrekel za Listo Virant. In če bi bile volitve danes, bi tako storil ponovno, saj zaenkrat z njihove strani še nisem doživel večjih razočaranj. Ajde, uživajo podporo nekoga, ki mogoče enkrat na teden ujame poročila in ki na faksu sem pa tja odpre rtvjev multimedijski portal. Ampak, ko sem danes po čistem naključju naletel na tole povezavo, si nisem mogel kaj, da ne bi planil v krohot. Sledeči izsek je sploh comedy gold:

“…etičnih pravil, ki škodujejo ugledu Državnega zbora, odstopiti sam oziroma bi ga morala k odstopu pozvati njegova stranka – razen seveda v primeru, da poslanec obtožbe prepričljivo javno ovrže.”

Ironija v svoji najčistejši obliki. Kar spomnimo se nadomestila. Da ne bo pomote, jaz v tem še vedno ne vidim nič spornega, to še vedno podpiram in bi sam še vedno storil popolnoma isto kot Gregor Virant, če bi mi le bila dana šansa. Ampak ugled državnega zbora pač ne temelji na meni ter na mojih somišljenikih(če prav vem, nas je bilo malo že takrat in nas je še čedalje manj), ugled je pogojen s široko okolico in ni važno, če si ti nekaj razčistil, mogoče vrnil denar, to sploh ni važno, če ljudstvo tega ne kupi, bodisi ker je preglupo, bodisi ker je prežleht. Ne samo, da je to nadomestilo šlo na škodo Državljanske Liste kot take, škoduje tudi temu … fantomskemu ugledu državnega zbora. Ljudje imajo o posolancih na ta račun še slabše mnjenje, kot so ga imeli prej, pa ni, še enkrat, niti najmanj važno zakaj. Črni piki je v tem primeru ime Virant in ne razumem, kako je po teh kriterijih kaj boljši od četverice, “obsojene” na zgornji povezavi.

Poslanec Vogrin je živ testament, da so danes časi očitno tako hudi, da tudi vrana vrani izkljuje oči. Politik se, ko začne enkrat flancati o svojem ogledu in bog ne daj, o vrednotah, kaj hitro zakvačka. Če ste porajtali, Janša in Janković, ki oba veljata za bolj prekaljena mačka od Viranta, se od teh tem največkrat kar distancirata, oziroma jih enostavno preskočita.

LP Pepi(se zavedam, da zadnje čase preveč serjem s tole politiko, ampak takšno je pač obdobje) 🙂

Predčasne ljubljanske volitve …

… se me ne tičejo, ampak če Zoki zgubi … če Zoki zgubi … ja, jebemo mast, da isti moment Pozejdonu v čast žrtvujem eno ovčko. Zakaj? Ker me matra firbec, za šefa česa bo kandidiral potem. Mogoče bi tako končno dobil razlog, da z mesta direktorja Lekarne Ljubljana pokensla Jakliča. Lahko bi šel kraljevat v živalski vrt. Lahko bi postal poveljnik kraljštaba na ulici. V primeru poraza ne bi izključil niti kandidature na predsedniških volitvah(no, izkušnje kažejo, da je ne gre izključiti niti v primeru zmage). -.-

Kriza tole. Slovenska politika je resnično postala(že pred leti — hudič je v tem, da se to še kar stopnjuje) parodija sama sebe. Pa nič hudega … malo trobezljanja o vrednotah in bo en, dva, tri spet vse OK. Onih traponov na drugi strani pa nič ne zagovarjam, da ne bo pomote. Ampak tole je pa … shameless.

Jezna objava, vem.

LP Pepi

Modernizacija desetih zapovedi

Zamislil sem si, da bi tole objavo posvetil razmišljanju o pojmih “prav” in “narobe”, ker je meja skozi leta postala tako zelo abstraktna… politika, recimo, je lep primer. Eno je, da je razdvojeno ljudstvo… hudič je v tem, da so razdvojeni celo strokovnjaki. Začenjam misliti, da nam to delajo zanalašč. No ja, je, kot pač je. Stvar sem se odločil raziskati in prva sled me je vodila k Bogu, natančneje k desetim božjim zapovedim. Čeprav nisem veren, se mi je zdelo to neko spodobno izhodišče… toda, glej ga zlomka, na kaj naletim. Na neko zastarelo jebo, primerno za čase, ko sta obstajala samo dva človeka, vsak s svojim kamnom, ki sta se iz dolgčasa spraševala: “Ali bi s svojim kamnom razbil čeljust temu, ki stoji zraven mene in razmišlja, ali bi mi ukradel kamen?”
Dobro, slab primer, priznam. Itak je namenjen zgolj neki (pred)ilustraciji ideje. Po poskusu modernizacije, ki sledi, boste najbrž tako ali tako razumeli, o čem govorim. Najprej starinska verzija.
Veruj v enega Boga!
Ne skruni božjega imena!
Posvečuj Gospodov dan!
Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!
Ne ubijaj!
Ne nečistuj!
Ne kradi!
Ne pričaj po krivem!
Ne želi svojega bližnjega žene!
Ne želi svojega bližnjega blaga!

OK, mislim, da se vidi, v čem je problem. V nadaljevanju je moj poskus izboljšave, ki temelji na izkustvih iz preteklosti. Namenjena je tudi odpravljanju dilem, ki mogoče nastajajo(so nastajale! tu sem, da jih rešim) pri nekaterih točkah.
Veruj v enega Boga! Vendar ne premočno, saj te bo to slej ko prej vodilo v kršenje enega izmed naslednjih pravil
Ne skruni božjega imena! Če bogu ni ime Bog, še ne pomeni, da to ni bog.
Posvečuj Gospodov dan! Ampak ne vsak dan. Samo ob nedeljah.
Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! To, da jih s svojo prisotnostjo doma “častiš” preko štirideset let, ne velja.
Ne ubijaj! To velja samo za ljudi! Ne ubijaj ljudi! Banda petarska, ki tole rada uporablja kot argument; da se mi odslej ne obešate več na to!
(Ne nečistuj!) Dodani oklepaji, ki šibijo tole smernico. Nagon je hudič.
Ne kradi! Razen, če kradeš človeku stvar, ki jo je ta isti človek prej ukradel tebi. Pravica v svoji najčistejši obliki.
Ne pričaj po krivem! Razen, če veš, da je obtoženec kriv. Takrat ne izbiramo sredstev. Prasca je treba zašit!
Ne želi svojega bližnjega žene! Če si ta žena želi tebe, se pač vdaš v usodo…
Ne želi svojega bližnjega blaga! Tako zvani “reverse psychology” je čedalje bolj popularen – da mi ne bi kdo svojemu bližnjemu težil v stilu: “Sej si ne želim ure, k jo maš na rok. Ne rabš mi jo dt.” Dokler se ne bi ta vdal in vam izročil ure.

Evo, takole nekako. Saj ne rečem… precej narcisoidno od mene, da si upam takole posegati v stoletja stara načela. Ampak treba je držati tempo s časom.

In če se še enkrat dotaknem začetne dileme. Kaj je prav in kaj narobe? Zaenkrat mi je najboljši odgovor uspela ponuditi tale Smolarjeva viža.

LP Pepi

Moji pogledi na letošnje parlamentarne volitve

Jap… še ena nekoliko bolj politično obarvana objava. Tistim parim bralcem, ki ta blog berejo(vem, da ga niti slučajno ne zaradi politike), se zaradi tovrstnih tem opravičujem in obenem ponujam pojasnilo, zakaj sem se tako angažiral. Doslej sem namreč vedno volil bodisi Jelinčiča, bodisi Erjavca, zakaj ta dva sta vedno izpolnila moja pričakovanja, ki resnici na ljubo nikoli niso bila ne vem kako visoka(zabavni komentarji v oddajah tipa Piramida). Itak ni bilo neke posebne izbire. Letos je pa naneslo, da se je na šahovnici znašlo par novih figur(jako oguljena analogija, vem) in odločitev je padla. Naredil bom vse, kar bo v moji moči, da bom četrtega decembra lahko obkrožil tisto pravo opcijo. Z “vse” mislim branje političnih programov, gledanje predvolilnih soočanj, spremljanje ostalih, skratka… zelo požrtvovalen bom(oziroma sem že) ta mesec. 🙂 Obenem se pa, če moja opcija slučajno dobi največ glasov in bom čez štiri leta(bog ne daj še prej) kljub temu razočaran, v bodoče odrekam svoji volilni pravici. Niti sekunde več ne bom izgubil s tehtanjem tega dreka.

Pa sem se lotil. Upam si trditi, da z dovoljšnje distance in dovolj pragmatično, da sem presegel tisto simpatičnost oziroma antipatičnost nekaterih političnih kandidatov(za dobro Slovenije mislim, da bi morali četrtega to storiti vsi). Pod drobnogled sem vzel predvsem nove stranke, saj nam stare ponujajo predvsem več starega. Če ti nekdo ponudi bolj zelene pašnike, nekdo pa enake, oziroma še slabše… se pač preseliš na bolj zelene. Tu zelo težko ocenjujem kaj je utopično in kaj ne(tako zelo se pa spet nisem poglobil, priznam), ampak dejstvo je, da če veš, da si v pizdi, nikakor ne potrebuješ nekoga, ki bi ti to povedal. Nekoliko naivno in preveč idealistično z moje strani, ampak brez upanja tudi volitve same ne bi imele nekega posebnega smisla. Od novih strank sem iz prve izločil Popovičev Avion. Mislim… sploh ne vem, kaj naj povem… eh, škoda besed. To, da daš premierju 30k plače, zato da bi preprečil korupcijo, je tako, kot bi vlomilcu podaril vse svoje premoženje, da ti ne bi vlomil v stanovanje in te oropal. Hanžkova ter ostale manjše stranke pa so pač zastavile prešvohotno in zato o njih niti ne bi zgubljal besed. Janković je — zdaj smo že pri večjih strankah, res je — svojo kampanjo(da o mutnih poslih s štadionom in njegovih sinovih sploh ne govorim) zafural predvsem s smešnim izborom kandidatov in s svojimi idejami tipa: “Ali bom premier, ali pa nič.” To tako pač ne gre. V Ljubljani bodo zaradi tega(politik in župan hkrati ne moreš biti) razpisane predčasne lokalne volitve, na katerih bi Zoki, v primeru poraza na parlamentarnih, jasno spet kandidiral. Sami stroški. No, če smo iskreni, je k Jankovićevi nepopularnosti(še vedno ga bo volilo precej ljudi, da ne bo pomote — le ne dovolj) pripomogel tudi Stanovnik s svojo ekipo “old boysov”. Težko zastopaš neke nove ideje in v politični svet vnašaš svežino, če za tabo stoji ekipa prekaljenih veteranov.

Zdaj pa še o Virantu in njegovi stranki. V tej objavi jim moram stopiti v bran, saj mi gredo stvari, ki jih slabo informirani ljudje pišejo po internetu, na kozlanje. Že res, da so nas v preteklosti vse prevečkrat nategnili, ampak še vedno lahko ohranimo nek zdrav razum. Mogoče bi začel kar s to kvazi afero “prejemanje nadomestila”. Če stvar povsem poenostavim. Takrat še minister Virant, je v svojem mandatu predlagal zakon, ki bi tovrstno izkoriščanje davkoplačevalskega denarja onemogočil. Zakon je padel, ker ostalim politikom to očitno ni bilo v interesu. Čez nekaj časa je Virantu mandat potekel in majstr se je odločil za uveljavitev svoje pravice do tega nadomestila. Zakaj se konec koncev ne bi? Njegovi kolegi so mu, takrat ko so preglasovali njegov zakon, dali jasno vedeti, da s tem ni nič narobe. In zdaj so v javnost kar naenkrat privreli sicer že sami po sebi javni podatki, da je Virant služil in vlekel nadomestilo. Sigurno prvi politik, ki je to počel. Mislim… halo? Slovenija, kaj je s tabo? No, je pa Virant po drugi strani definitivno prvi politik, ki je znesek nadomestila v celoti vrnil v blagajno. Ampak nekaterim seveda niti to ni prav. Toliko o tem nesrečnem nadomestilu. Če se dotaknem še očitkov, da je Virant lutka Jankovića ali Janše. Zoki se z drugim mestom in mestom ministra ter koalicijskega partnerja itak ne bi sprijaznil(o tem sem pisal zgoraj), JJ pa… si Janeza Janšo kdo predstavlja “samo” kot ministra? Jaz si ga ne. Sicer je pa tudi sam program Državljanske liste Gregorja Viranta usmerjen predvsem v prihodnost, kar se meni osebno zdi ključnega pomena. Delitev na leve in desne je ta trenutek v Sloveniji že sama po sebi skrajno trapasta. V Sloveniji imamo levico, ki je leva samo zato, ker ni desna in desnico, ki je sicer bolj desna kot je levica leva, a še vedno premalo, da bi bila po nekih univerzalnih merilih dejansko res desna. Kakršnokoli medstrankarsko obračunavanje pa lahko državi itak samo škoduje. Srčno upam, da so to stališča, ki jih stranka dejansko zastopa in niso samo pihanje na dušo potencialnim volivcem. Če se izkaže nasprotno, se bom po četrtem decembru počutil skrajno neumno.

Tako. Upam, da nisem preveč zatežil. Takšno je trenutno moje mnenje, ponavljam, mnenje… nikakor ne bi rad vplival na odločitev kogar koli. Tudi sam se bom dokončno odločil šele četrtega. Če pride do kakšnih drastičnih sprememb, bom verjetno rekel še kakšno na to temo, če pa ne pa upam, da sem na tem blogu s politiko vsaj za nekaj časa opravil. Govoril sem, howk. Oziroma ne, nisem. Za konec še en lep, razbremenjujoč citat mojstra Oogwaya iz Kung Fu Pande, ki bi bil lahko dobro vodilo za medstrankarsko sodelovanje tistih, ki se bodo po volitvah s tem pač morali ukvarjati: “There is a saying: yesterday is history, tomorrow is a mystery, but today is a gift. That is why it is called the present.”

LP Pepi

Družinski zakonik

In zakaj sem proti.

OK, najprej naj povem, da mi totalno dol visi za politiko in se je zato na tem blogu praviloma ogibam na kilometre daleč. V tem duhu mi dol visi tudi za ta zakon; pa naj geji in lezbijke posvajajo otroke, če hočejo. Kaj me potemtakem žre? Ironično sem proti ravno zato, ker je proti toliko drugih. Lahko rečete: “Ah, ta je ovca, ta gre  s čredo.” Ni problema. Sprejmem. Ampak stvar je v tem, da tega zakona nikakor ne gre sprejemati na silo. Dobesedno so tu na kocki življenja. Vedno je govora samo o družini, družinskih vrednotah, družinskem zakonu in o dejstvu, da lahko v veliko primerih dva očeta oziroma dve mame bolje poskrbita za otroka, kot bi to storil nek generičen par – in ja, s tem se strinjam. Ampak problem je v tem, da povprečen desetletni froc s svojo družino preživi zgolj kakšno tretjino dneva. Ostalo je šola, obšolske obveznosti in spanje. Tu pa pridejo v igro ljudje, ki so proti, saj so tudi oni del družbe. In tudi oni imajo otroke, ki hodijo v šolo in se po šoli ukvarjajo z nogometom. In četudi se ima otrok eno tretjino dneva s svojima istospolno usmerjenima staršema fino, saj igrajo človek ne jezi se, ter se smejijo, sta tu še drugi dve(šolo in obšolske tu štejem v eno ) tretjini, ko otroka  vrstniki v šoli pretepajo in ko ponoči ne more spati, ker je jutri šola. In kmalu izgine še prva, dobra tretjina, saj otrok pljune staršema v ksiht, češ: “Vidva sta kriva.”

In to mene skrbi. Saj ne rečem; to je “worst case scenario” in podobne stvari se lahko zgodijo tudi v normalnih družinah(iz drugih razlogov, se razume), ampak glede na odziv pomoje ni zanikanja, da bi bila možnost tega safra pri otroku, ki ga je posvojil gejevski par, drastično višja. In četudi se to pripeti samo petim od stotih otrok… dejansko ne moremo reči, da gre za neko kolateralno škodo, oziroma neko žrtev za višje dobro, ker so v igri ljudje. In ti ljudje si tega niso izbrali.

Torej ne, definitivno mislim, da še nismo pripravljeni na tak zakon.

Blogerska opažanja

Ta blog stoji že slaba tri leta. Oktobra 2008 je bilo neko obdobje, ko je bilo moderno imeti blog. Zato sem ga pač postavil. In pri tem je tudi ostalo. Blog je pač stal. Podobno kot nekoč, ko je bila in igra Travian. Naredil sem si account, in to je bilo to. Zdajle pa blogam(pišem in berem, da ne bo pomote) že nekje od marca in opazil sem, da prihaja do nekakšnih vzorcev, nekakšnih, kako naj rečem, do nekakšnih pojavov, ki, upam si reči, nekako opredeljujejo slovensko blogersko sceno.

Najbolje, da najprej postavim neko referenčno polje. Torej, do kod segajo moja opažanja, oziroma, če hočete, kaj hudiča berem, da mi takšne stvari padejo na pamet? Hja. Vse živo. Kot ljubitelj sedme umetnosti(beri; vsake toliko časa si rad pogledam kak dober film), veliko berem razne filmske zapise. Berem seveda tudi tisto, kar mi vsak dan na pladnju postreže blogos(selektivno, da ne bo pomote – raznim rumenim zadevam in kakšni modi se praviloma izognem – toliko časa pa spet nimam). Na kratko; berem bolj ali manj vse(in pišem(včasih) o ničemer, kot je razvidno iz tega odstavka).

Owrajt, gremo kar po točkah. Morda se bo kdo našel in rekel: “Kaj zdaj ta tu toplo vodo odkriva? Te stvari so itak jasne.” Ampak ne. Recimo, da je tole en reviewčič človeka, ki se zaveda scene, njenih plusov in minusov, komaj pet mesecev. Gremo:

1. Precej mladih ljudi bloga. Mladih, no tudi jaz s svojimi enaindvajsetimi križi nisem star, ampak precej je še mlajših od mene. Ne vem, ali je to posledica nepopularnosti med vrstniki, pretirane zrelosti, ali pa preprosto želja po pisanju. Jaz bom to označil kot pohvalno. Če ne drugega se na ta način krepijo sposobnosti izražanja, mogoče tudi komuniciranja… Skratka, OK, to je prva stvar.

2. Veliko ljudi piše kr neki. Ne bom šel poimensko in se hkrati zavedam, da so v očeh marsikoga tudi moji zapisi kr neki. Ne izključujem niti tega, da sem jaz pač prezabit, da bi dojel njihove zapise. Ampak če napišeš naslov, pod njega pa eno besedo, včasih pa še tega ne… Hudiča, kaj naj si mislim? Edini logični zaključek, ki ga lahko potegnem, je, da je Siol pač okužen z boti.

3. Ko se v kakšni debati udarita dva slovenska blogerska velikana, obstaja velika verjetnost(res velika – govora je nekje o 80%), da bo nabor žaljivk, ki jih bosta uporabila drug proti drugemu, zajemal besedo “predvidljiv”. Precej je komentarjev tipa: “Tvoj komentar je predvidljiv.” Kaj lahko iz tega sklepam? Očitno so si tekom let povedali že vse.

4. Nekaj, kar sem opazil že zelo kmalu. Nekje v prvem mesecu bloganja. Nekateri ljudje blazno radi zapenjajo. Pa naj bo pravopisna napakica, sfaljen pomen besede(v računalništvu je ponavadi govora o sintaktičnih in semantičnih napakah, ne vem kako je s tem v slovnici), ali pa samo provokativen zapis, ki včasih sploh ne rabi biti provokativen. Najdejo se ljudje, ki zgrabijo, in te držijo za vrat, dokler se enostavno ne umakneš.

5. Samo potrjujem tisto, kar je nekoč ugotovil že nekdo, pametnejši od mene: “Če bi imel več časa, bi napisal krajše pismo.”

Pet točk za pet mesecev. Morda jih do januarja poiščem še pet. 😀

LP Pepi

Skoraj nič o komediji

Zadnjič sem se zaklel, da po blogu ne bom sral s politiko. Pri tej objavi pa se bom izjemoma skliceval na naše vrle politike, ki pojem “parlamentarna demokracija” očitno razumejo takole:

parlamentarna – parlament; Aha, imeti moramo parlament.

demokracija – demos – ljudstvo; Glavno vlogo ima očitno ljudstvo.

parlamentarna demokracija; Naš sistem mora potemtakem imeti parlament, o vsem pa bodo odločali ljudje na referendumih.

Torej komika, kot vemo, sega že tja v obdobje antične Grčije, kjer sta rovarila Aristofan in Menader. Kasneje pa se je s komedijo ukvarjal še Rimljan Plaut. To naj bi bili skratka uradni začetki. Vse skupaj ni bilo bogve kaj, toda ti zgodnji zametki so imeli kasneje velik vpliv na renesančne pisce. Beseda je kasneje dala besedo in zdaj smo kjer smo.

Prvotno so poznali tri vrste komike:

Verbalna komika – Vici, govorne napake, besedne igre; Nesporni mojster tega žanra ni nihče drug kot Karl Erjavec. Vsak nadaljnji komentar je tu odveč.

Situacijska komika – Razni smešni položaji; To imamo Slovenci nekako najraje. Je lahko sploh kaj smešnejšega od tega, da se kdo udari, ali pa še bolje, da kdo udari koga drugega? Najlepši primer te zvrsti je sicer že star, ampak do sedaj boljšega še ni bilo. Dame in gospodje, predstavljam vam komični spektakel, igro mačke in miši – Kacin vs. Hvalica.

Značajska komika – Smeši značaje. Sem spadajo razni stereotipi in podobne zadeve. Za šolski primer te zvrsti bom navedel Zmaga Jelinčiča. Dejansko bi ga lahko uvrstil tudi v verbalno komiko, ampak Jelinčič, upornik po duši, s svojim karakterjem to zvrst preprosto preseže.

Imamo skratka poln parlament komikov. Kje so pa politiki?

Disclaimer: Avtor tega bloga nima pojma o ozadju omenjene zvrsti. Prav tako ima slab občutek za humor in ločevanje dobrega od slabega(humorja). Vé samo kaj se zdi smešno njemu kot individuumu in da oddaja Lepo je biti sosed pri tem pogrne na celi črti.

LP Pepi