Arhiv

Razno

Sori ljudstvo, če sem koga razočaral (ali pač razveselil), ampak do nadaljnjega sem blogersko upokojen. Zdaj … ne vem. Malo me baše slaba vest in čutim se dolžnega, da vas vsaj preusmerim nekam drugam, odnosno predstavim kakšno alternativo za tedensko dozo mnenj o Igri prestolov. Glede na to, da je na internetu vse zgolj en klik proč, verjamem, da poznate, ampak vseeno — nekaj (slovenskih) platform, ki trenutno (na različne načine) pokrivajo Igro prestolov.

Igor Harb je svoje tedenske opise epizod lani objavljal na Delovem portalu (in vsak teden izpostavil tudi mojo malenkost, za kar sem mu še vedno hvaležen). Letos to počne na gledalbom.com. Majstor je v svojih zapisih temeljit in jako informiran in ja; priporočam!

Glave! sem že večkrat omenil. Moj najljubši podcast. Resda edini podcast, ki ga poslušam … No ja. Odlična vsebina, skratka. Ravno ta teden (če se ne motim) prihajajo nove, ki bodo pokrivale prvi dve epizodi nove Igre prestolov.

Potem je pa tu še en, malo bolj hands-on pristop. Forumi. Debata o Igri prestolov vem da poteka na Slo-techu, verjetno na Mn3njalniku, absolutno pa tudi na forumu Slovenskega Tolkienovega drušva, kjer sem registriran tudi sam in kamor vas pravzaprav z veseljem povabim. Zmajevega kamna smo se kar resno lotili.

147v2oNo … Ja. Mislim … Okej. Sploh ne vem, če še znam. Takole. Dolgo že nisem blogal. Vse od letošnjega finala Igre prestolov, pravzaprav. Junija. Še okrog noči čarovnic sem bil tiho, jebela, pa ponavadi nisem. Vse preredko blogam in vse prepogosto svoje zapise začenjam s priznanjem, da vse preredko blogam. Kje se konča?

Ampak ne bom jamral. Kdo hoče brati jamranje. Niti opravičeval se ne bom. Leto 2016 gre h koncu in naj me hudič, če nimam v rokavu vsaj še ene objave. Premisa je v resnici podobna (pred?)lanski. Vau, kako gre čas. Piše se retroskopija aktualnega leta. Ne bom prizanesljiv! Kot tudi ni bil prizanesljiv predmet retroskopije. Uuuuuu, čakaj, čakaj, čakaj. Stop. Samo poglej si ta mojstrski manever, cenjeni bralec ali bralka. Samo poglej si, kako genialno sem se izognil ponovni uporabi besede leto. Očitno še znam. Predmet retroskopije.

Jaz kot jaz, privat, z 2016 v resnici nimam posebnih problemov. Razen tega, da me je tudi letos pokosil (in me še vedno kosi) tradicionalni božično-novoletni prehlad, vse okej. Ampak jebeš to, če ne štima dobesedno nič drugega. Globalne zadeve. Smrti kul ljudi! David Bowie, Alan Rickman, Peter Vaughan (naš moister Aemon), Harambe, čez 40 imen, skratka (zadnjič sem po TV videl en diagram). Najbrž me je v trebuh najhuje boksnila prav Carrie Fisher; to pa zato, ker sem še vedno rahlo pod vtisom meni zelo všečnega Odpadnika ena, kjer je bilo našo najljubšo princeso moč uzreti spet mlado. Pa čeprav zgolj za nekaj sekund. Poleg tega pa kaj, hudiča, je s tem?! Rekli so, da je stabilna. A sem res edini, ki pojem stabilno uporablja za opis reči, ki ne umrejo čez tri dni? Šmoren, no. In prav slabe volje sem. In potem so tu še vsi teroristični napadi. Zakaj to obstaja? A pomaga, če vas (veste, kdo ste) lepo lepo prosim, da nehate? … in Trump, ne pozabimo Trumpa. Jaz moram priznati, da sem še vedno neopredeljen. Glede na švoh konkurenco … Mogoče pa vseeno raje vidim, da svet razmontira Trump, kot da ga Hillary. Kolikor slišim možakar itak ne more najeti ansambla (vsi ga zavračajo), ki bi mu igral na inavguraciji, tako da … Bo še pestro. Bojim se, da je leto 2016 v teh ozirih zgolj demo verzija leta 2017 (in 2017 demo verzija 2018 in tako naprej). Najlažje je biti pesimist, vem, in bodisi modro prikimavati ob uresničitvah (slabih) napovedi, bodisi se veseliti ob njihovih neuresničitvah. A dejansko — vse kaže, da se vsi ti slabi trendi komaj dobro začenjajo. Da padamo in da nas trd pristanek še čaka — in da se bomo šele potem spet odrinili. Ljudem se trga.

Celokupno dokaj brezvezna (šesta) sezona Igre prestolov, kaj pa to? Leto 2016 se tudi na tej fronti ni baš izkazalo. Sedma bo na sporedu prihodnje leto, enkrat poleti. Znanega je že precej. Za začetek to, da bo samo sedem epizod, pa tudi zgodbovno — zunaj je že precej kvarnikov (v vseh možnih oblikah). Za slednje vas prijazno preusmerjam na /r/freefolk in na Watchers on the Wall (kjer je gradiva vsaj za eno popoldne). Vesel sem, da v Igro vstopa Jim Broadbent, eden tistih kameleonskih igralcev, ki jih po moje ne cenimo dovolj. Predstavljam si, da bo njegova vloga podobna tisti, ki jo je imel letos Ian McShane. Prikazal se bo, napravil nekaj dokaj važnega in izginil (najbrž umrl). Kot sem že nekje napovedal vse kaže, da se bosta kreirali dve frakciji (Dany in njeni proti Cersei in vsem, ki iz tega ali onega razloga niso pro Dany). Se veselim. Še bolj pa se veselim Vetrov zime, a jih ne pričakujem — ne zares (spet zavzemam vlogo pesimista — jebiga, če je pa udobno).

Razen Igre prestolov sem letos tudi sicer kar dobro gonil TV sprejemnik. Oziroma monitor. Ampak vseeno govorim o stvareh, ki bi jih — če bi bil vzoren državljan — gledal po TV-ju. O raznih serijah, no (ne nujno letošnjih). Prvo kot prvo; ogledal sem si obe sezoni risane serije Rick and Morty (komaj čakam tretjo!). Tako prebrisana, dodelana in po drugi strani odfukana pizdarija … Kar težko verjamem, da nekaj tako popolnega zares obstaja. Risanka, ki si dovoli ama res vse, krepko začinjena s črnim humorjem. A sem že povedal, da se nam obeta tudi tretja sezona? Verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal.

rmorty

Potem sem se vrgel v animeje. Pri čemer “vrgel” v resnici pomeni bolj to, da sem vanje karseda nežno pomočil palec na nogi. Najprej sem zagrizel v Parasyte -the maxim-, ki se mi je zdel vrhunski in po čigar zaslugi sem se sploh začel spraševati, zakaj ne gledam več animejev — drugi pa je bil na vrsti Fullmetal Alchemist: Brotherhood. Vau. Spet sami superlativi. Čudovita mešanica drame, akcije in humorja, ki te že takoj in na začetku prepriča s simpatičnimi protagonisti, kasneje pa pogoltne in ne spusti s svojo do jaja imersivno zgodbo. Verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal. Trenutno gledam še vsesplošno čislani Cowboy Bebop, pa mi ne gre tako fino od rok. Mogoče sem svojo letno kapaciteto za animeje že pokoristil do konca.

pretal

Leto 2016 rešujeta briljantna Westworld in Stranger Things. Zelo navdušen nad obema in to iz popolnoma različnih razlogov. Westworld je HBO-jeva znanstveno-fantastična drama, njihov (po Igri prestolov) naslednji paradni konj (kot pravijo sami), ki se kiti z izjemno produkcijo in igralskimi performansi. Anthony Hopkins in Ed Harris poneseta celotno serijo na naslednjo raven, brez zajebancije. Moram priznati, da sem se rahlo zafrknil in zataval na reddit, kjer je narod (kakšni carji so pa to, ane — vsa čast njim, redditorjem!) pogruntal celoten razplet že za čas, ko je bila aktualna šele četrta epizoda. Kar seveda pomeni, da ima serija vse dovolj dobro nastavljeno in da ni nič kar iz zraka. Kljub temu pa moram reči, da imam rahlo mešane občutke glede teh nič ni tako kot se zdi for, ki trajajo malodane celo sezono. Pod črto, moj vtis? Po eni strani mojstrovina, po drugi pa mogoče en rahel nateg — tega priokusa se nikakor ne morem znebiti. Stranger Thingsi, na drugi strani, pa ne razočarajo niti malo. Gledal sem jih razmeroma pozno (pred kakim mesecem), ko se je hajp že malo polegel. Prišel po nostalgijo, ostal za štorijo, bi lahko rekel — vesel sem, da vse skupaj ni samo ena vaja iz obdobja osemdesetih, pa čeprav bi bilo lahko že to čisto okej in bi živelo zgolj kot novelty (ampak bi živelo!). Verjetno najboljša stvar, kar sem jo letos pogledal.

strw

Iiiin še ena! verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal. Reče se ji Fargo. Kar sram me je, pravzaprav, da sem si film ogledal šele letos, v pripravah na serijo. Pa brata Coen drugače poznam in ju zelo obrajtam. Kaj naj rečem. Prva sezona ne zaostaja za filmom, druga pa ne za prvo. Če je kakšna serija (ali film), za katero hočem, da jo pogledajo vsi, potem je to to. Genialno od začetka do konca; vse dele sem pobingal v slabem tednu, pa tega praviloma sploh ne počnem … Ne vem. Mogoče pa ravno Fargo seže nad ostale omenjene, ampak saj — a tekmujemo? Vse skupaj, prvovrstna bera. Mi je kar malo žal, da vse te bisere omenjam samo tako, spotoma in kot del kolaža, namesto da bi vsakemu posebej namenil po (vsaj) en zapis. V bistvu ni še nič izgubljenega, hehe.

fargo.png

No, evo. Pa sem svojo sapo (vnovič) strošil na nepomembnih rečeh, namesto da bi rešil kakšno izmed premnogih tegob, ki pestijo svet. Pardon. Skratka. Spoštovani ljudje z interneta! Vse najboljše v letu 2017 in upam, da se še beremo! Po možnosti več (kot letos), nikakor pa ne manj!

Zadeva je že rahlo mimo. V smislu, da gre za petdelno serijo, katere vsi deli so že zunaj. Kar pomeni, da ni mimo nič bolj kot katerakoli druga (mini)serija katere vsi deli so že zunaj, ampak kar hočem reči je, da bi bilo pač bolj aktualno, če bi bil ta zapis časovno umeščen kak mesec nazaj. Pa ni — ker se mi ni izšlo, niti se nisem zrajtal.

Zakaj gre. WASD nimam pojma, kaj pomeni. Neka kratica, si predstavljam. We are Slovenian division/dickheads/destroyers/demons/delegates/… Glede prvih treh besed sem dokaj samozavesten — da je vsaj ena prava in na svojem mestu. Medtem ko zadnja … (Piše se 3. september 2015 in Pepi je končno ugotovil, kaj je to WASD. Naprej, nazaj, levo, desno na tipkovnici. Doh. Kako mi je pa to ušlo. V dno duše me je sram.) Pustimo. Gre, skratka, za niz petih petminutnih epizod o gikovski kulturi ter občasno nekulturi. Po svetu že obstaja nekaj serij in filmov s podobno tematiko (The Guild, recimo, pa The Gamers), dočim za nas so pa tole bolj kot ne začetki. V tem obziru je ta serija verjetno en del, odnosno nekaj, kar je prišlo skupaj z razvojem gikovske subkulture na slovenskem. In to niti sekundo prezgodaj.

Spremljamo življenje peterice kolegov, ki si prosti čas krajšajo z igranjem računalniških in namiznih iger — ne igric. Meni, osebno, je zadeva fajn že zato, ker so notri meni znane stvari. V slovenščini. Jaz imam pač razmeroma nizek kriterij za vklop pristranskosti. Notri je Črna luknja, kamor pot sem in tja zanese tudi mene, notri so špili ala Call of Duty, Dungeons & Dragons (oziroma nek sličen tabletop), omenjene so tudi LotR karte (ki so, mimogrede, genialne in ne bedne, kot se priduša protagonist — če je govora o Decipherjevi izdaji, se razume) in še in še. V bistvu so vsaj preletene bolj ali manj vse relevantne prvine, na čelu s tako zvanim cosplayem in LARP-om. Upam, da moja omemba (mojih) nizkih standardov ne meče prevelike sence (tako na zapis kot na serijo). WASD je v vseh pogledih odlično izpeljan projekt. Luka Marčetič je genialec (kar je evidentno v vseh (recimo raje v precej — vseh še nisem videl) njegovih jutjub posnetkih), ki na tiho že leta stopa pred slovenskim gaussom, s čimer v obziru ni odlično izpeljan projekt seveda nič manj kot pričakovan. Vsa hvala gre tudi preostanku peterice (torej četverici) igralcev, ki kolektivno dovolj realno (dasiravno vsaj malo karikirano) predstavijo vzdušje, bodisi med eno tipično seanso kake pen and paper fantazijščine, bodisi med resnim in investiranim kregom o scenarističnih niansah neke kultne znanstvene fantastike.

Moj zaključek je v bistvu zelo podoben, kot je bil, ko sem pred časom pravil o Kresniku. Obče gledano gre sicer res samo za slovensko verzijo nečesa, kar v tej ali oni obliki že obstaja — ampak to zadošča. Jaz mislim (kolikor dobro sem pač doma, izza računalnika, zmožen oceniti realno situacijo), da za take projekte pri nas obstaja določen vakuum in mi (oziroma vsaj jaz) bi vsekakor še.

Šok. Totalno nepričakovano. Poleg Lukea Kellyja mi je bil prav Jim McCann najljubši vokalist bivših Dublinersov (konkurenca je huda, zato je to dober podatek). Velik štoser, še večji glasbenik. Možakar je v zadnjem desetletju premagal raka na grlu, posledice zdravljenja pa so bile (med drugim tudi) nepopravljiva škoda na glasilkah, ki ga je pustila brez glasu. Kar je bil zanj, si predstavljam, hud udarec — za nas, poslušalce, je bil prav gotovo. Kljub temu je še naprej sodeloval z Dublinersi; za njih dizajniral razne CD coverje in plakate, nazadnje pa jih je kot kitarist spremil tudi na njihovem poslovilnem koncertu. Kaj naj rečem? Bog mu daj lahko zemljo.

Na vsak način bi rad nekaj objavil … Ker je ravno silvestrovo, malo pa tudi, ker že dolgo nisem (in čisto malo, ker to počnejo malodane vsi blogerski kolegi). Voščilo. Voščilo je gotovo na mestu. Ampak voščilo je že v naslovu. Ne vem, če se lahko presežem in vam zaželim kaj boljšega od vsega najboljšega.

Vprašanje, kako bo prihodnje leto, morda bo hudo, morda nas bodo napadli in morda se nam bo še kako kolcalo po letošnjem (oziroma takrat že prejšnjem). Zategadelj naj že kar takoj in iz preventive začnem z nostalgijo — na tej točki bom napravil en kolaž (meni) najpomembnejših dogodkov leta 2014. Povsem iz glave in brez predpripravljenih spiskov, tako da dogodek, ki misliš, da bi moral biti na tem spisku, pa te ni; sori. Že nisi dovolj pomemben. Stephena Kinga so nekoč vprašali, ali si svoje ideje, ki jih dobi nekje usput in ne za pisalnim strojem, zapisuje, pa je odvrnil, da ne, zakaj to je najboljši način, kako pri življenju ohraniti slabe domislice. Če je ideja dobra, je ne pozabiš, oziroma drugače; če je slaba, jo. Meni se je (in se mi) ta misel zdela tako zelo smiselna, da sem jo ponotranjil in razširil na vse možno — tako da zapiskov sploh ne delam več. Že v naprej opozarjam, da bo nadaljevanje zapisa kot brez repa in glave (deloma tudi zato, ker bo brez repa in glave). Najprej pa en meme za kanček humorja in sproščenosti.

ny

  • Cerar. Dobili smo Cerarja. Pri prejšnjih državnozborskih volitvah sem bil bolj angažiran in sem jim celo naklonil zapis ali dva, dočim zdaj … Zdaj pa ne več. Sem in tja se grem še skregat na kak forum ali blog, ampak tu se moja trenutna politična angažiranost bolj ali manj začne in konča. Tudi glede Cerarja nimam pretiranih komentarjev. Mislim, da sem se kar odločil, da mu najbolj pristoji vloga človeka, ki ga narod treplja, češ: “Ta pa je. Ta bi pa naredil red, če bi dobil možnost.” Zdaj tega človeka nimamo več.
  • Dvignil sem temo za diplomsko nalogo! Še vedno jo držim dvignjeno visoko v zrak, čas pa se mi izteka. Januar in februar bosta pestra.
  • Izginjala so neka letala? Če se prav spomnim malezijska? Jaz pravim, da so jih (ju? eden je izginil že pred časom, eden ravnokar, enega — tega ne štejem zraven — pa so sestrelili) ugrabili. Ne vem, zakaj, ampak v nasprotnem primeru bi jih že našli. Ali pa tudi ne, jebela. Morje je globoko. Najbrž si niti ne predstavljamo, kako zelo.
  • Hobit … Hobita imam pač še vedno v glavi, ampak bolj zato, ker sem jezen ja Jacksona. Sploh ne bom začel.
  • Ravnatelj se je ubil. Taka svinjarija, kot so jo oni teden pri nas zganjali mediji, ne paše v leto 2014. Upam, da vas je v dno duše sram in da ste (pravzaprav smo — vsi skupaj) se česa naučili.
  • Četrta sezona Igre prestolov je bila kul. Taka, razgibana, z večimi vrhunci — kar je za to serijo nekaj novega. In ko sem že ravno pri Pesmi ledu in ognja; letos sta izšli dve knjigi. Slovenski prevod novel o Dunku in Eggu (Duncanu Visokemu ter Aegonu Targaryenu) in The World of Ice and Fire, nekakšna zgodovina Zahodnjega. Nobene izmed omenjenih knjig še nimam, vsekakor pa prideta na vrsto. Zelo kmalu. In upanje tli, da bodo prihodnje leto luč sveta ogledali tudi Zimski vetrovi. Če bodo, bodo verjetno nekje novembra ali decembra, a jaz se ne zanašam.
  • Izšel je nov dodatek za World of Warcraft. Warlords of Draenor. Prvih nekaj dni je bilo sila klavrnih, če prav pomislim najbrž najslabši Blizzardov release ever, ampak stvar se je vnesla. Verjetno se bo marsikdo strinjal, če rečem, da je ravno WoD eden najboljših dodatkov za WoW. To pot so se res potrudili, kapo dol.
  • Poplave. Takih poplav, kot so bile letos, ne pomnim.
  • Ljubljano so obiskali The Dublin Legends. Na boljšem koncertu letos (še) nisem bil. Če ne bi dal kape dol že pri predprejšnji točki, bi jo dal zdaj.
  • Letos sem precej bral. Dva dela (se mi zdi) Jordanovega Kolesa časa, precej hororskih omnibusov (Lovecraft, Bloch, Carter … Cthulhu mythos, v glavnem), … Zadnja stvar, ki sem jo nabavil in prebral, je Butnskala, predelana v strip. Definitivno nekaj, kar bi priporočil vsem fanom te legendarne radijske nadaljevanke (kljub temu, da strip, kakršen je, v primerjavi z radijsko igro morda nima neke hude dodane vrednosti).
  • Janša je šel v arest. In iz aresta. In nazaj v arest. In v parlament. In v arest. … Ta trenutek za lajf ne vem, ali je možakar obsojen ali ni, ali je poslanec ali ni … Vse skupaj je naravnost smešno (predstavljam si, da predvsem Janezu).
  • Gledal sem The Interview. Ravno včeraj. Ali pa morda predvčerajšnjem? Realno ne razumem, zakaj je Un Kim jezen?
  • Nagrada za tiste, ki še vedno berete; lajfhek, ki sem ga ugotovil v letošnjem letu. Hofer cedevita (z okusom limone) je boljša in cenejša od originalne.
  • Prvič sem delal tatarca. In to (baje, ne vem, dopuščam, da folk hinavi) zelo uspešno. Nekega dne, preden umrem, morda objavim recept. Je pa to more art, than science. Probavat pa popravljat. V nekje polurnih intervalih.
  • Naši hokejisti so razturali na olimpijskih. Ponavadi ne gledam teh zadev, letos sem bil pa kar investiran. Kakor vihar!
  • Po dolgih letih sem si ponovno ogledal slovenski film Junaki petega razreda. “A se spomneš une nadaljevanke, k so bli eni otroc, nek u Postojnski jam? Pa Tanja Ribič je igrala eno vodičko? Pa Vlado Novak je bil en rus? Pa nek Arabec je bil, eni hudobci, v glavnem … Pa na Bledu je blo sneman? A se spomneš …” — tako nekako je šel pogovor pri kosilu, preden me je končno premagala nostalgija po devetdesetih.

  • Tako. Nimam več. To je to. To je to, kar lahko ta trenutek stresem iz rokava. Vsakršno nadaljnje naštevanje bi bilo že napenjanje — ki pa je v nesoglasju z mojo na novo ponotranjeno paradigmo (ki sem jo obelodanil na začetku zapisa). Srečno in zdravo, skratka, tudi iz moje strani. Oziroma kot se zadnja leta glasi večina mojih novoletnih voščil; kontra!

    Noč čarovnic se bliža — je že skoraj tu — in plan je sledeč; pripraviti spisek kompendij (beseda spisek razblinja gotsko atmosfero, ki jo želim ustvariti, in kot taka ni primerna za ta kontekst) creepypaste, podobno, kot sem to nekoč že storil.

    Zadnje čase precej (preveč, precej preveč) časa porabim na NoSleepu. Zdaj že ne toliko, ampak bilo je obdobje … No, pustimo to. Kaj je NoSleep? NoSleep je eden izmed t.i. podredditov. Kaj je podreddit? Podreddit je ena izmed podstrani reddita. Kaj je reddit? Baje prednja stran interneta. Kaj je NoSleep? NoSleep je eden izmed podredditov, kamor ljudje pišejo praviloma strašljive zgodbe, ki so se jim, pozor, zgodile. Oziroma to je eno izmed pravil tega podreddita. Zgodbe morajo biti kot anekdote in nihče izmed komentatorjev ne sme (vsaj ne naglas) dvomiti o njih verodostojnosti. Obstajajo neke smernice, ki naj bi NoSleep objave ločevale od klasične creepypaste (oziroma jih delale za nekakšno podmnožico creepypaste), ampak te smernice so točno to: smernice. In ne stroga pravila. Vse to pravim, ker vas bom v nadaljevanju zapisa verjetno preusmeril tja, vsled česar se mi zd krajša predstavitev na mestu.

    pasta

    Otvoril bom z meni najljubšimi prispevki, tam gori — s sklopi zgodb o črni plesni. Zadeva je glomazna sto na uro in k sreči je nekdo pripravil indekse. Začnete s tem, nadaljujete s tem in nato še s tem. Ko sem rekel glomazna, sem mislil glomazna. Vsaka izmed treh povezav vsebuje cerka deset zapisov, iz perspektiv večih likov in dejansko ne vem; ali je vse to dejansko spisal en človek, ali je avtorjev več. Ker sploh pri tretjem sklopu sem imel občutek, da je avtor začel, bil deležen feedbacka tipa: “Pazi se, stari, to je zih una črna plesen,” in nato sklenil: “Eh, jebeš, pa naj bo črna plesen.” Tovrstno šlepanje je na NoSleepu prepovedano; vse kar pravim je, da možno, da gre za kolaboracijo večih avtorjev (izmed katerih so se nekateri pridružili kasneje in nenačrtovano). O sami štoriji bom rekel zgolj … Nič, napisal bom en sinopsis. Nekje v Ameriki imajo črno plesen. Ki ljudi spreminja v stvore. Good stuff. In sumim, da še nismo slišali (prebrali) zadnje o črni plesni.

    Druga štorija, ki sem jo prebral v teh dveh letih, odkar sem zadnjič sestavljal kompendij, je pašta z naslovom Doors. Niti ni ne vem kako grozna ali nagravžna ali kaj tretjega … Je pa izvirna in dobro spisana. Rahlo shyamalanovska. V bistvu je vse, kar povem, potencialni kvarnik. Bolje, da utihnem.

    The Lost Town of Deepwood, Pennsylvania. Še ena daljša z NoSleepa (in kolikor vidim, ima po novem tudi dve nadaljevanji — za katera ne jamčim, ker ju še nisem prebral). Zgodba o otroku, čigar družina se konstantno seli in na eni točki konča na nekem čudnem podeželju … Je, če prav pomislim, kliše. Ampak avtor ga tu spretno obrne in iz njega naredi, če se ne motim, zmagovalko januarskega natečaja (pozabil sem omeniti — na NoSleepu konstantno potekajo razni natečaji). In opa. Zdajle sem našel tudi avtorjevo ime. Avtoričino*. C. K. Walker, če komu kaj pomeni. Iz Arizone.

    Vem, že v začetku sem zamrazil s temi obsežnimi virtualnimi bukvami, ki bi jih moral hraniti za konec, ampak tako pač je. Za kompenzacijo še naborčič kratkih:

  • Wake Up
  • Masterpiece
  • The Smiling Man
  • Pa vse najboljše za dan reformacije!