Arhiv

Razno

Zadnji (in prvi) vlog sem napisal v začetku tega leta … povedal nič pametnega, ampak sam tolk, da neki je. Morebitni bralec (ali pač bralka, še boljše) je najbrž opazil, da sem zadnje čase dokaj neaktiven. No, če sem tiho, načeloma pomeni, da nimam nič pametnega za povedat. Obratno očitno ne velja (nujno) — je bil pa čas, če nič drugega, da končno krstim tole novo domeno. To pot sem kamero resnično prižgal z namero, da povem nekaj pametnega … in mogoče vsaj malo izboljšam svet, oziroma spametujem veljake, ki ga krojijo (ker skromnost je vrlina, če nimaš drugih). Ampak pripravil se jasno nisem; računal sem, da bom iz rokava stresel par brihtnih in to bo to. No, to ni bilo to, zato sem se po slabi minuti molka odločil za drugo najboljšo stvar; recitiranje serije, ki jo poznam naprej in nazaj. Igra prestolov. Dieta v Neurjevem koncu.

Že leta (no, dve leti) nazaj je bila ideja in želja, da bi snemal vlog … Da bi misli o posameznih epizodah Igre prestolov strnil v kak drug medij. Takrat je bil to občutno prehud korak, danes takisto, mi je pa zato na misel padel kompromis — med blogom in vlogom. Pisanje vloga.

… zdajle se stvar nalaga na youtube in moram reči, da me že dajejo pomisleki, če je to to. Da ni to slučajno ena izmed “tistih” idej.

… še kar se nalaga in ne, ne bom prekinil. Preveč truda je bilo vloženega. V raziskave in zbiranje podatkov o pojavu padavin … In v vse.

… še 30%.

… innnnnnnnnn evo:

http://www.youtube.com/watch?v=3WHmsKdBZ3M

V obdobju noči čarovnic imam vsako leto navado pogledati selekcijo grozljivk, praviloma izluščenih iz IMDb watch liste, ki jo vsako leto pridno gradim in dograjujem. Ampak to ni objava o filmih. To je objava, oziroma ne; to je spisek krajših internetnih zgodb, urbanih mitov in legend, obče znanih pod pojmom “creepypasta”, ki mi zadnje čase kratijo spanec. Kaj je pravzaprav tako atraktivnega na tem futru? Ne vem. Morda to, da je pogosto pisan v prvi osebi in da kot tak daje neko iluzijo realnosti. Kot filmi “po resničnih dogodki” tipa Čarovnica iz Blaira, recimo. Morda pa tudi samo dejstvo, da je pisan, ne igran, kar blagodejno (ali pa tudi ne) vpliva na bralčevo domišljijo, ki napisano pogosto še spotencira. Pa naj preidem k stvari.

  • Limanje linkov otvarjam s štorijo o Spužiju Kvadratniku (lol!), ki sem jo prvič slišal nedolgo nazaj, nekega večera v domači oštariji. Precej dolga je, precej črk, ampak brez skrbi; padeš not. Dame in gospodje, Squidward’s Suicide. Zraven prilagam še relevantno epizodo.
  • The Rake.
  • Tale je kratka ampak sladka. In dokaj znana. Mislim, da so jo obravnavali celo v neki naši oddaji … Onkraj verjetnega? Če se ne motim, je bil to naslov.
  • Candle Cove, še ena, ki ima korenine v risanki, odnosno lutkovni predstavi. Ali pač?

Obstaja še veliko znanih, celo bolj znanih — taki sta naprimer tista o slendermanu ali pa tista morilcu Jeffu — ampak recimo, da so štiri za pravo vzdušje ravno dovolj. Vse najboljše za noč čarovnic … in za dan reformacije, jebela. Slednjega se v senci halloweena vse prerado pozablja.

LP Pepi

Možakar na tem blogu ne potrebuje nikakršne predstavitve, zato naj v zapisu le še enkrat ponovim naslov in ga opremim s klicajem ter letnico; vesel 64. godovni dan, GRRM! Še veliko napetih strani in naj njih pisanje za seboj potegne čim manj (koga slepim? čim več!) smrtnih žrtev.

LP Pepi

Lansko leto sem na blogu izpostavil en kolaž multimedije, navdihnjene s strani Pesmi Ledu in Ognja. Navdušenci (z izjemo mene in meni podobnih) ustvarjajo tudi letos … Zato ne vidim razloga, da ne bi tudi letos tule objavil ene podobne the best of liste. S frišnim (letošnjim) materialom, se razume.

Write Like the Wind (by geekandsundry) – Paul in Storm, meni do nedavnega nepoznana dvojica komikov, sta pred nedavnim sestavila pesem, ki nagovarja Mojstra osebno in v njej izraža vse skrbi, ki težijo Martinov fandom. In te skrbi sta ubesedila na lep, s humorjem začinjen način, kar je svojevrsten dosežek; čedalje več je namreč ljudi, ki jim, zagrenjenim od petletnega čakanja na peto knjigo, ni več do smeha — vsaj ne do té mere, da bi jim bila Martinova hitrost gradivo za zabavne pesmice. Mimogrede, ko smo že pri tem; po najnovejših podatkih, ima GRRM spisanih že 200 strani + 200 strani osnutka 6. knjige (od 1000 – 1500 končnih strani). Tako je bojda govoril na zadnjem potepanju po Španiji.

The Last of the Giants (by RyanYunckMusic) – Če je bilo uglasbitev pesmi iz (za to objavo relevantnih) knjig lansko leto le za peščico (od lubenice), jih je letos že za koščico (od breskve). Našlo se je par ljudi, ki so te pesmi izvedli vsak na svoj način, in eden izmed njih je tale možakar, ki sliši na ime Ryan Yunck. Če mi ta izvedba ne bi bila top od vseh, je ipak ne bi objavljal, vseeno pa komaj čakam “uradno verzijo”, ki jo ima ali pa je nima prinesti tretja sezona (ki jo ima prinesti pomlad).

Špica v izvedbi osmih disketnih pogonov (by MrSolidSnake745) – Preveč. Kul. Za. Besede.

Karikature preko sto šestdesetih likov iz vseh petih knjig (by Тхе Мичо) – Tehnično niso samo od letos, saj je možakar (z neizgovorljivim imenom) štartal sredi prejšnjega leta, je pa zato tako rekoč vsak dan dodana kakšna nova. Lahko, da je z mano kaj narobe, ampak v zabavo mi je ugibati, kdo je kdo (oziroma mi je bilo prvih nekajkrat), sploh, ker so karikature risane večinoma po opisih iz knjige in ne toliko po seriji.  Mogoče je na mestu svarilo; nekatere izmed slik že same po sebi razkrivajo več, kot bi kdo, ki še ni prebral vseh knjig želel. Zato previdno! 🙂

Maroon 5 Payphone PARODY: Game of Thrones! (by barelypolitical) – Jako posrečena parodija jako popularnega komada. Jako fejst, skratka, pa čeprav komada Payphone pred junijem nisem poznal … Če ne štejem parih poslušanj v avtu, ko se mi je zdel skrajno zoprn. Ampak takrat seveda nisem mogel vedeti, da bo prav ta komad čez toliko in toliko časa predmet z Igro prestolov obarvane parodije. 😀

Pet, tako kot lani. Če oko na hitro vržem čez vseh pet, naslov objave morda ni najbolj na mestu. Tole je namreč bolj ZA fane, kot OD fanov, pa vendar; kdor se bavi s tem, je gotovo fan vsaj do te mere, da stvar pozna. Toliko materiala (pa najsibo od ali za) pa samo kaže na magnitudo fenomena, ki je Igra prestolov (še zmeraj) in na evforijo, ki tovrstnemu pojavu pritiči.

LP Pepi

To je zapis o ljudeh, o nas, o Slovencih — namreč mi smo tisti, ki damo politikom zagon, ki drži vsaj (zadnje čase pa manj kot) štiri leta. Preklinjam se, da si dela za čez dopust nisem izgotovil prej, saj je ponudba skopa, kar pomeni, da mi ostaja višek prostega časa, ki ga zapravim po raznih portalih ala 24ur oziroma Siol (v končni fazi tudi doma ni vse, kot je treba). In sami članki me ne ganejo preveč … sami članki so OK, pa čeprav bogovi vedo, da neredko niso na nivoju, na kakršnem bi jih želel. Ampak komentarji … z vsakim prebranim komentarjem delček mene umre (in sreča, da me je dovolj za precej delčkov). Po vsaki seansi branja teh člankov s pripadajočimi prispevki bralcev, si ne morem kaj, da se ne bi spraševal, kdo so ti ljudje in ali je to dejansko stanje duha v naši domovini.

Ljudje, o katerih pravim, so ljudje, ki vneto zagovarjajo svojo politično opcijo, pa čeprav ta dejansko ni njihova. Ti ljudje ne bodo nikdar dali prav “svojim” političnim nasprotnikom in v tem duhu tudi nikdar priznali zmote “svoje” stranke. Ti ljudje bodo na zmoto “svojih” odgovorili, ne s kritiko, pač pa s podatki o podobni nečednosti nasprotnikov, izpred n dni, mesecev, let ali celo desetletij. In ti ljudje so dvoji … beli in rdeči, če se poslužim tiste najpreprostejše nomenklature iz starših dni, pa čeprav belo in rdeče nekoč, z današnjim pojmovanjem nimata veliko skupnega. Dva roja, torej; sestavljena iz (spletnih) bojevnikov, ki so me pripravili do tega zapisa (in ki so najhujši), delavcev in matice, poosebljene z generacijo, ki zgodovine noče in noče pustiti v preteklosti. To je moja teorija, prispodoba, karkoli … ki pa, upam, ni pravilna, namreč, kot sem se spraševal že v uvodu, ne vem, ali bojevniki res samo odražajo stanje (večinskega deleža) delavcev, ali gre samo za neke odpadnike, ki so, tako kot jaz, brezposelni in ki, tako kot jaz, svojo jezo sproščajo na internetu.  Prve predčasne volitve so šle tej ideji žal v prid.

In če imamo dva podobno številčna roja, ki se brezpogojno ne prebavljata, je to velik problem, v primerjavi z živalskim svetom še toliko večji v našem … živali bi imele v takem slučaju fajt in kdor bi preživel, ta bi zmagal. Mi, na drugi strani, pa smo poleg zahrbtnosti, žlehtnobe ter drugih vrlin, ki nas opredeljujejo, tudi civilizirani in taka rešitev pač ne pride v poštev. Kar pomeni, da smo obsojeni drug na drugega in kar v realnosti pomeni, da bosta opozicija:koalicija vedno nekje 50:50 … kar pa pomeni, da ne bo šel skozi noben kvazi nujen zakon (zakaj, zato, ker ga kot nujnega vidi samo ena stran) … kar pa vodi v še ene predčasne volitve, kjer se bo plošča samo obrnila. In tam, kjer se živali pobijejo med sabo, bo v tihem boju med Slovenci v prvi vrsti nastradal, ne Slovenec, pač pa spet žival. Kokoš, ki nam je vsem tako draga.

Vedno zamudim. Bodisi je obletnica rojstva, bodisi smrti, vedno zamudim. Že nekaj časa bi rad — če že ne nič drugega — vsaj strnil nekaj (po mojem mnenju) najboljših performansov tega legendarnega Dublinerja, zdaj pa bom, manku kakšne posebne prilike navkljub, to tudi storil.

Če začnem pri koncu; zadnji nastop pred smrtjo. The Night Visiting Song, sicer pesem o nočnih obiskih pri dekletu, ima v tem slučaju povsem drugačen naboj. Slovo.

Še ena balada. Scorn Not His Simplicity je napisal in v originalu izvajal Phil Coulter, posvetil pa jo je svojemu sinu, ki se je rodil z Downovim sindromom.

In če je govora o Kellyu, potlej človek enostavno ne more mimo ponarodele Rocky Road To Dublin. (((Ni tako simpl, kot se sliši.)))

Whiskey In The Jar pa ipak ne potrebuje nobenega dodatnega besedičenja.

Še in še je komadov, ki bi jih lahko prilepil poleg, a naj bodo tile štirje dovolj. Če zaključim z najbolj generičnim penzionerskim stavkom možnim; to je bila muska! Ne pa to hippity-hop sranje, ki ga mladina danes posluša! Za mladino v resnici ne vem (pravzaprav si rad domišljam, da tudi sam še vedno spadam v to kategorijo), ampak to je indeed bila muska (in je in bo). 😀

Tudi; tole “poklon mojstru” kategorijo bom verjetno kar ponotranjil. Bom pa ostal kar se da na površju in kaj globlje od svojih najljubših komadov ne bom šel, zakaj življenjepis in trivia se oba nahajata na wikipediji.

LP Pepi