Arhiv

Vtisi

Zadnji del. Ever. In v bistvu ne vem, kam bi ga dal. Po eni strani sem dokaj razočaran. Epizoda mi je nekako … Prazna. Cel kup je enih lokov, ki ostanejo nesklenjeni; nekatere resolucije, ki celo so, so mi mimo …  Ne vem. Mislim, da je to prvič v zgodovini Igre prestolov, da med gledanjem aktualne epizode nisem užival in me sploh ne bi motilo, če bi bila dvajset minut krajša. Ta grenak vtis gre gotovo pripisati tudi dejstvu, da gre za zadnjo epizodo in da mi to jemlje manevrski prostor za vsakršne nadaljnje špekulacije, ki so mi vse doslej predstavljale pomemben del celostne izkušnje. Del mene želi verjeti, da sta glavna producenta, Benioff in Weiss, tu zavestno potegnila potezo, slično Aryini, ko je Nymerio v prvi sezoni odslovila s kamenjem. Ker je bilo slovo tako obema lažje. Gledalci (ali pa vsaj jaz) smo v tej analogiji Nymeria, producenta sta Arya, zadnji deli serije pa kamenje.

V resnici ni vse slabo. Zelo všeč mi je denimo Briennin epilog. Po premisleku tudi Drogonov, ki v svoji jezi reagira bolj racionalno, kot bi si drznil upati. Poleg standardno odlične fotografije in igralskih predstav, pa je to žal tudi vse. Celo glasba to pot ni ravno na vrhuncu — zdi se mi, da je uporabljena zelo konzervativno in za moje pojme ne ujame željenega efekta manj-je-več. In ravno to slednje je, bi rekel, konceptualni ključ epizode. Obstajajo ljudje, ki si ta medel finale zdaj razlagajo kot ustrezen zaključek serije, ki je bila ves čas vse prej kot to. Saj. To, da je zaključek počasnejši, je logično, ane. Po šolsko. Dramski trikotnik in te zadeve. In me ne moti. Moti me, da je vse skupaj tako grozno nizkokalorično in da ne rečem sterilno, da me ne poteši ama niti malo. Ni substance. Epizoda je dolga uro in dvajset, zgodijo se nekje štiri stvari, vmesne vrzeli pa — namesto običajnih in včasih celo zelo domišljenih mašil — polnijo razvlečene sekvence hoje. Martin je v svojih intervjujih zaključek Gospodarja prstanov pogosto komentiral, prafraziram: “Okej, ampak kaj potem? Kako je Aragorn vladal? A je uvedel politiko genocida in pobil vse preostale orke? A je to, a je ono, a je tretje? Take stvari se mi zdijo pomembne.” D&D na tej fronti nekaj kao-nakažeta, ampak skromno. Zelo skromno. Dopuščam, da brcam v temo, ampak kar se mene tiče, je manj to pot res samo manj.

Vladavina ognja

To, da Dany finala ne bo preživela, sem vedel. Okej, vedel je znabiti premočan termin. Precej siguren sem bil, da bo tako. Sploh po predzadnjih dveh epizodah. Mislil sem, da bo še pred njo kratko potegnil tudi Tyrion, ampak Škrat ima evidentno več sreče kot pameti. Saj. No, takole bom rekel. Po tem, ko so Daenerys zelo neelegantno prepisali v negativko, mi je ta njen zaključek pravzaprav dokaj pogodu. Všeč mi je njen megalomanski govor o občem izvozu svobode, ki mu zmaj kot maskota pritiči prav toliko, kot beloglavi orel pritiči ameriški različici. Všeč mi je njena izmenjava z razočaranim Tyrionom, ki svojo značko kraljevega roke sname in odvrže … Ni mi pa najbolj všeč eksekucija lannisterskih vojakov. To mi je pa še vedno zelo izven karakterja in preočiten poskus priskutitve gledalcem nje kot osebe — pač, preden jo pokopljejo.

Jonov obisk v Tyrionovem novem apartmaju mi takisto štima. Všeč mi je, da se spomnita moistra Aemona in reklu: “Ljubezen je smrt za dolžnost” dodata novo dimenzijo. Nov twist. No, imam še en ljubši del te sekvence. Zelo se mi dopade, da se Tyrion na tej točki spomni Varysa, mu da prav in njuno prijateljstvo zaokroži rekoč: “Zdaj bo lahko Varysov pepel mojemu dejal: ‘Sem ti rekel.'” Ta citat mi je kljub vsemu jako posrečen in bo z menoj ostal še nekaj časa.

Prerokbo s konca druge sezone sem v glavi že bolj ali manj odpisal. Danyjin sprehod po porušeni prestolni dvorni in to. S prerokbami so bili ustvarjalci serije ipak bistveno, bistveno bolj konzervativni, kot GRRM, ampak tole … No, tole so pa svršili. Danyjin sprehod zdaj zelo lepo zrcali tistega iz prerokbe in če sem se bil nekdaj spraševal, kakšno simboliko nosita Drogo in Rhaego — zdaj je jasno. Dany le malo po tem, ko doseže svoj cilj, odide nazaj (ali pač naprej), k svojemu pokojnemu možu in sinu. Prerokba tu deluje še posebej zato, ker si te konkretne situacije takrat res nismo znali predstavljati. No. Vsaj jaz si je nisem. Še tega ne, da bo kdaj v Zahodnjem — če sem povsem iskren.

vlcsnap-2019-05-20-22h17m56s242.png

Ko sem s kolegi prejšnji teden špekuliral o tem, kaj bo storil Drogon, sem špekuliral predvsem o tem, kdo bo Drogona pokončal. Nisem si namreč mislil, da bo zmaj odreagiral tako skulirano in moram reči, da mi to ob prvem ogledu ni šlo v račun. Vsi zmaji so na grožnje svoji materi konsistentno reagirali zelo burno. Skozi serijo, ves čas. Vsled česar je bilo moje inicialno mnenje: “Resno? ZDAJ bodo zmaju forsirali nek character development?” Potem sem si premislil. Drogonova reakcija mi je zdaj vsaj okej zato, ker Jona pozna in ker mi je v bistvu všeč, da pokaže neko zavedanje — vsaj jaz tako dojemam — da Dany ni ravnala okej in da je njena usoda fer. Po drugi strani pa nisem baš ventilator taljenja ajzentrona. Posiljeno mi je. Spet izpade kot nekaj, za kar sta se Benioff in Weiss odločila, da bo, a se potem nista preveč ukvarjala s tem, kako bo. Prej bi kupil, če bi zmaj prestol stopil nekako ponesreči, ampak okej. V okviru dejstva, da ima Drogon zdaj zavest, mogoče celo deluje. Kot bi želel reči: “I don’t hate the player. I hate the game.”

Demokracija

Časovni preskok imamo. Ki se meri po Tyrionovi (in Jonovi) bradi. Predstavljam si, da gre za kakih štirinajst dni, ali tri tedne. V tem času se je očitno ohranjal nek čuden status quo. Kraljevi pristanek je bil pod jurisdikcijo Neomadeževanih, ampak prisoten je moral biti tudi dobršen del združenih sil Severa in Dola. In Arya in Davos. Ne predstavljam si najbolje, kaj se je dogajalo vmes — ni razloženo, čeprav bi si želel obratno, ampak zdaj so prisotni vsi, ki v Zahodnjem kaj veljajo. Edmure Tully, kot zastopnik Porečnih dežel, Yara kot kraljica Železnih otokov, Brienne in Sam kot zastopnika Dalje (si predstavljam), Yohn Royce in zdaj skoraj odrasli Robin Arryn kot zastopnika Dola, Gendry kot novopečeni šef Neurnih dežel, Sansa, Arya in Bran kot severnjaški komite (očitno ima tudi krvovolk tri glave), dornijski princ in pa Tyrion. Slednji, si predstavljam, tudi kot dedič Livarske skale (in ne zgolj kot obsojenec).

vlcsnap-2019-05-20-22h18m10s489.png

Kako, o kako, bi si želel nekaj vpogleda v povojno konsolidacijo vsakega izmed teh kraljestev. Kdo, hudiča, je nov dornijski princ? Na tako neobstoječe temelje bi imel raje, če bi iz ječ Kraljevega pristanka reciklirali Ellario, čeprav mi kot karakter ni niti najmanj všeč. Vsaj nekako vzpostavljena je. Zanima me tudi, kako se je Gendry lotil Neurjevega konca. Ali pa Edmure Porečnih dežel. Vse to so puzle, ki mi dejansko manjkajo in jih za pozitivno izkušnjo potrebujem. Drugače je vse preveč površinsko in kot kratka obnova neke neobstoječe (a očitno potrebne) sezone. Vse skupaj gre preveč proti mantri in viziji človeka, ki za opis večerje porabi pet strani in to, kako zelo nemartinovsko je vse skupaj, me čoha na napačen način.

Kolikor mi ustoličenje Brana kot kralja šestih kraljestev (in varuha šestih sedmin kraljevine) po eni strani ne odgovarja, zakaj kot strela z jasnega je in kot bi igralci sami izžrebali, kdo bo kralj — mi po drugi strani deluje kot nekaj, kar z lahkoto naslovijo v kateri izmed pred-serij, ki so zdaj v produkciji. Bran nam tu da vedeti, da je tak razplet pričakoval in zelo vesel bi bil, če to dejstvo nekega dne izkoristijo kot strelovod za (nekoliko bolj poglobljeno) razpravo o agendi otrok gozda in starih bogov nasploh. To je tako rekoč edini kontekst, v katerem mi ta random koronacija (z bedno razlago, da so zgodbe tiste, ki svet držijo pokonci, lol) deluje. Razen, če se gremo tako, da je Bran najbolj naraven antipod Dany že zato, ker ona lomi kolesa, on pa jih potrebuje — da se lahko premika. In od kdaj, hudiča, je Bran Polomljeni? Kako je to fer? Med ogledom sem ves čas natihem čakal, da Tyriona dregne: “Ej, dej plis malo oladi s tem ‘polomljeni’. Samo Bran bo okej.”

Pesem ledu in ognja

Še en časovni skok naprej in počasi se nam formira nov mali svet. Za uvod; kaj Tyriona to pot tako natilta? On poravna stole, nato pridejo ljudje, stole uporabijo in Tyrion naredi pogled. Ne razumem, zakaj, ampak šit mi je simpatičen. Spominja me na to, še bolj simpatično sekvenco v tretji sezoni. Le, da ima ona iz tretje nek smisel, dočim tale zdaj … No. Kakorkoli. Tyrion na Branovo željo ostaja roka, Bri je (prva!) poveljnica kraljeve garde, Davos je gospodar ladjevij (in slovnice, haha — všeč mi je, da sta Stannis in Shireen pustila svoj pečat), Bronn gospodar zakladov, Sam pa veliki moister.

vlcsnap-2019-05-20-22h18m35s459.png

Gospodarji prišepetovalcev, vojen (nekaj novega?) in zakonov se še iščejo. Medtem, ko (jaz) za vojne z lahkoto predlagam Yohna Royca, mi za preostali dve funkciji zmanjka (imenovanih) likov. Ja. Tako daleč smo prišli. Ampak če kljub temu napnem možgane. Arya (kot braavoška brezličnica) bi bila perfektna šefica prišepetovalcev, ampak odhaja. Ladjevja bi bila po moje — bistveno bolj kot Davosu — na kožo pisana Yari, dočim Davos sam pa bi se s svojo zmernostjo in zdravo kmečko pametjo dobro znašel v vlogi gospodarja zakonov (funkciji, ki jo je nekdaj opravljal Renly). V bistvu … Okej, ko imam že ravno mindset za pisanje alternativnih scenarijev. Moj idealen epilog za Davosa? Po n-tih letih vdane službe večim kraljem se končno vrne domov, k svoji ženi, in to je vse. To je ta aspekt njegovega obstoja, ki ga je serija popolno zanemarila. Ženo ima. S katero sta imela (vsaj enega) sina. In ki je ni videl že sto let. To je konec, ki bi mu bistveno, bistveno bolj pritičal. In ki bi mu ga nenazadnje tudi sam najbolj privoščil. Give the guy a break! Razen, če je žena v resnici zmaj — ampak v knjigah je opisana kot prijazna gospa, mind you!

Tudi Bronn, ki je v osmo sezono očitno prišel zgolj po svoje nagrade, mi ni najbolj posrečen šef denarja. Dvomim v njegove sposobnosti pogajanja (denimo z Železno banko), pa tudi njegove prioritete (evidentno) niso ravno na mestu. Je pa res, da je zdaj gospod Dalje, najbolj rodovitnega izmed sedmih kraljestev in da lahko kroni posoja tudi svoj denar. Bomo videli. Aja, ne. Ne bomo. Potem pa je tu še Sam. Tu mi spet manjka. Kako se je lahko po kraji knjig vrnil v Citadelo? Ne zdi se mi nemogoče, da ne bo pomote, ampak tu bi si želel več. Vsaj nek mini-skok v Citadelo, da vidimo, kaj pravijo moistri. Samo to.

Meta-fintico s Pesmijo ledu in ognja sem pričakoval in sem vesel, da obstaja — poceni gor, poceni dol. Pričakoval sem sicer, da bo avtor Sam, ampak servirano mi je v bistvu dovolj. Nič narobe, če je avtor nadmoister Ebrose, ki ga je v sedmi sezoni igral odlični (a kriminalno neizkoriščeni) Jim Broadbent.

Ned Stark bi bil ponosen

Jaz sem malo manj. Finale je v resnici pretežno o preostalih Starkih. Ki jim gre dejansko zelo dobro. Sin je kralj šestih kraljestev, hči kraljica sedmega. Še najmanj perspektivna je Arya, ki zdaj pluje zahodno, da bi ugotovila, kaj je zahodno od Zahodnjega. Težko povem, kako zelo naključna in neizzvana se mi zdi ta odločitev. Nikoli nisem imel občutka, da je Arya neka težka pustolovka. V svoja potovanja je bila vselej nekako prisiljena in če že kaj, bi mislil, da jih ima zdaj počasi dovolj. No. Rekel sem, da je najmanj perspektivna. Kaj bo, ko zahodno najde Essos? In ugotovi, da je zemlja okrogla? Glave v Citadeli bodo eksplodirale.

Sansa je kraljica Severa in ne vem, ali je sekvenca, kjer si nadene krono in kjer se ji severnjaki poklonijo, samo posreden fakju njeni izjavi Branu, češ da imajo njeni ljudje po vseh bridkostih kolena zdaj popolnoma toga, ali kar neposreden.

Zanimivo se sklene tudi Jonova pot. Malo se počutim opeharjenega — kot se, po njegovi obrazni mimiki, sodeč, čuti tudi on sam. Celotna zgodba vse do zdaj je bila o tem, da je Jon Targaryen in da nekako pooseblja pesem ledu in ognja. Ampak to zdaj nima popolnoma nobene teže. Izkaže se, da je bila funkcija njegove prave identitete zgolj napihovanje Danyjine paranoje. In to je vse. Ker zdaj je spet na začetku. Zapriseženi brat Nočne straže. Targaryen ali Sneg — ni važno. Dobrega je edinole to, da se končno dotakne (že to je nekaj!) svojega zvestega krvovolka, Duha, in da ponovno sreča Tormunda — ki je pri Zidu pojmanimamzakaj čakal vsaj pet tednov.

vlcsnap-2019-05-20-22h22m55s642.png

What a long, strange trip it’s been

No. Pa smo pri kraju. Osma sezona je definitivno ena šibkejših sezon, ampak moram reči, da mi je zdaj, v retrospektivi, še vedno ljubša od druge (kjer je svet zelo hitro zelo zrasel in enostavno niso sfolgali) — in si predzadnje mesto deli s sedmo. Ampak bodi tole dovolj o aktualnem. Kljub svojim (zadnje čase pogostim) kritikam, Igro prestolov še vedno zelo obrajtam. Od začetka, do konca. Sicer ji ne bi posvetil 73kratX ur svojega časa (pri čemer je X višji, kot mi je lagodno priznati). Tako da hvala! Hvala Martinu, hvala HBO-ju in nenazadnje tudi Benioffu ter Weissu. Kdor dela, ta greši.

Takole na koncu, po devetih letih, je nekaj najbrž treba reči. Nek sklep. Nekaj, nekaj. Nekaj svečanega? Nek pregled vsega? Nič nimam. No, razen tega. Bolj za lastno referenco, kot za svet, sem šel skozi vse svoje zapise in pripravil en kolaž vtisov (ki v resnici odražajo tako moje skozi-čas-spreminjajoče-se stanje duha, kot kvaliteto posameznih delov) o posameznih epizodah. Recimo, da mi je sposobnost kreacije te pošasti ta payoff za celovitost, ki ga na tem mestu — pa naj bo to še tako pretenciozno — claimam. Gremo! Down the memory lane!

S01E01: Če vse skupaj povzamem z besedami Braneta Kastelica: “En velik JA!”
S01E02: Še ena kul epizoda. So far so good, kot se reče.
S01E03: Kaj naj rečem? Fina je.
S01E04: Gladko moja najljubša epizoda doslej.
S01E05: Volk in lev je brez dvoma NAJBRUTALNEJŠA, NAJBOLJ ŽELODEC-OBRAČAJOČA in NAJBOLJ FAKING KULSKA epizoda doslej.
S01E06: Za tokratno epizodo ne bom rekel, da mi je bila najbolj zakon doslej, vendar pa vseeno kotira precej visoko na lestvici mojih najljubših.
S01E07: Definitivno eden izmed vrhuncev prve sezone.
S01E08: Over the top epizoda, kot bi rekel Dadi Daz.
S01E09: Svetovno.
S01E10: Ne bom rekel, da gre za najboljšo epizodo, ker, bodimo pošteni, osma, deveta in sedma(v tem vrstnem redu) zmagajo, hands down, ampak to je stvar zgodbe, ki je pogojena s knjigo, in v resnici sploh ne bi smela vplivati na moje “ocenjevanje” in medsebojno primerjanje epizod (ki je itak sfaljeno in se ga načeloma skušam vzdržati, ter gledati na sezono kot celoto … ampak nekatere (epizode namreč) gledalca pač bolj prilepijo na ekran kot druge[v nekaterih, redkih, pa stvari pač niso izpeljane tako kot je treba, kar se mora prav tako nekje poznati]).
S02E01: Takole, pod črto, obetaven začetek.
S02E02: Kljub parim spotikam, mi epizoda kot celota deluje odlično, celo boljše od prve, me pa zanima, kaj bo prinesel naslednji teden.
S02E03: Opažam, da se ta sezona, zaradi naraščajočega števila novih likov, poslužuje izključevanja določenih zgodb iz določenih epizod precej bolj kot prejšnja.
S02E04: Tole ni moja top epizoda te sezone, a vseeno zanimiva.
S02E05: Nič ne pretiravam, če rečem, da je to najboljša epizoda izmed prvih petih druge sezone.
S02E06: Ravno vse te spremembe to epizodo delajo tako gledljivo in jo dvigujejo celo nekoliko nad prejšnjo. Ne vem, če ni to prvič, da mi prebrane knjige niso “koristile” kaj dosti in da sem bil ves čas na trnih, kaj bo in ali sploh kaj bo.
S02E07: Nekatere odločitve določenih akterjev so mi (podobno kot prejšnji teden, ko je Osha navalila na Theona) delovale nekoliko nelogično in poceni in kot da so tam samo za tiste najmanj zahtevne gledalce, ki ob ogledu po možnosti počnejo še milijon drugih stvari in se ne spuščajo preveč v “zakaj je to tako”.
S02E08: Vesel sem, da se bo, po vseh bližnjicah, obvozih in celo nekaterih ovinkih, zgodba sklenila tako, kot se mora (tako vsaj kaže).
S02E09: Ta epizoda ima vse; ima dramatični naboj, ima epski moment, ima vse, kar jih je imelo tudi preteklih osemnajst, le, da ima poleg vsega tega še nekaj, kar na televiziji vidimo le poredko — ima špektakel.
S02E10: Že kar takoj, še preden se lotim samega recapa ter preden sodim drugi sezoni kot celoti, bom vrgel na mizo karte in povedal, da sem nad finalom rahlo razočaran.
S03E01: Včeraj (za nas pa danes) je otvorila tretja sezona Igre — sezona, ki sta se je brez zadržkov in sramu (favorizacija otrok je namreč sporna) veselila tudi glavna producenta ter pisca, Benioff in Weiss. “Če začnemo s snemanjem, je to točka, do katere moramo,” sta dejala. “Če nam to uspe, bodo gledalci naši forever.”
S03E02: Tole z Bratovščino bo še zabavno.
S03E03: Sicer je pa Pot kaznovanih tudi prikaz dejstva, da so vse niti dvignile svoja sidra in krenile vsaka k sebi.
S03E04: Štirica je zares fantastična — atraktivna tako vizualno, kot dramaturško — in brez slabe vesti ena mojih petih najljubših (skupaj z Ognjem in Krvjo, Črno vodo, Baelorjem ter Ostrim koncem — spomin na bolj pionirske čase^^).
S03E05: Nekoliko počasnejša in z manj “vau momenti”, kot njena predhodnica, a vendarle lepo tekoča in taka, da dovolj dobro zastavi premiso za drugo polovico sezone.
S03E06: Ne najbolj zanimiva epizoda letos. Niti najbolj dinamična, niti … Nič.
S03E07: Ena izmed epizod, ki se jih vsako leto najbolj veselim — epizod, za katere scenarij spiše GRRM osebno. Predlanskem je raztural z Ostrim koncem, lansko leto še bolj s Črno vodo, letos pa moram reči, da malo manj z Medvedom in zaliko.
S03E08: Dobra epizoda. V plus ji štejem, da žonglira z manjšim številom storilajnov, vsled česar deluje precej bolj osredotočeno (kot nekatere izmed njenih predhodnic).
S03E09: Po štirinajstih dneh premora se je na male ekrane vrnila Igra prestolov. In vrnila se je tako, kot se zna vrniti samo Igra prestolov. Vrnila se je z Rdečo poroko — verjetno enim izmed najbolj šokantnih preobratov sodobne fikcije — oziroma z nje adaptacijo.
S03E10: Nikdar še nisem imel tako močnega občutka, da serija razpolaga s premalo minutami za dostojno pripoved zgodbe.
S04E01: Otvoritev sezone, kakršna mora biti.
S04E02: Fina epizoda. Ena izmed dveh najboljših v četrti sezoni doslej. Vijoličasta poroka. Antipod rdeči, poimenovana po vinu, Sansinih ametistih in nenazadnje barvi Joffovega obraza, ko je procesije enkrat konec.
S04E03: Okej, lol, saj pravzaprav ne vem, zakaj sem si za predavanje o naslovih izbral ravno epizodo, ki je, kar se tega tiče, s svojo specifičnostjo prej izjema kot pravilo, ampak recimo, da je tole za uvod.
S04E04: Mislim, saj sem registriral določene kikse, sploh onkraj Ozkega morja, ampak epizoda se mi je dopadla.
S04E05: Moram reči, da sem bil z epizodo bistveno bolj zadovoljen po drugem ogledu, kot po prvem. Deloma tudi zato, ker med prvim ogledom nisem imel podnapisov, in sem v dialogih slišal vse živo, samo pravega pomena ne.
S04E06: Vau. Najboljša epizoda v sezoni in ena najboljših v seriji. Brez slabe vesti. Režiser Alik Sakharov in scenarist Bryan Cogman sta se kot tandem v preteklosti že izkazala (prvič z epizodo Kar je mrtvo, ne more umreti), s čimer v obziru sem določeno mero fajnosti pričakoval, ampak rezultat je res prima in gladko nad to pričakovano mero fajnosti.
S04E07: Hja. Biti sedma epizoda (in v nekoliko manjši meri osma) je nehvaležen posel. To je ponavadi ravno nekje po vmesni prelomnici (s prelomnico mislim odmevnejši dogodek, kot je bilo Tyrionovo sojenje), ko se stvari spet nekoliko umirijo in ko zgodba spet vzame pot pod noge in se potihoma premakne naprej, do finala — nove prelomnice.
S04E08: Nedova smrt (pa niti ne sama smrt — že spodleteli coup in Mezinčkova izdaja), rdeča poroka in dvoboj med Gregorjem Goro in Rdečim gadom — to troje je, kar se mene tiče, suhi jagodni izbor Pesmi ledu in ognja.
S04E09: Okej, takole; po ogledu sem bil sprva razočaran. Zato, ker sem — brez kvarnikov — na koncu pričakoval nekaj, česar potem nisem dobil. To bo zdaj ipak v finalu, kamor morda tudi spada, ampak jaz sem se tega res veselil in bil na koncu prikrajšan in potem jasno surla do tal. Nakar sem zadevo premislil.
S04E10: No, to pa je finale, da se reče. The best of its kin. Tako rekoč na vseh frontah se zgodi nekaj prelomnega, kar je po pričakovanjih, ampak lahko bi zavozili, pa niso.
S05E01: Prvič od moje seznanitve s Pesmijo ledu in ognja sem dobil občutek, da se bližamo koncu.
S05E02: Kaj me briga, če je bil leak — predstavljajmo si, da sem vstal ob treh ponoči, zalavfal HBO, pogledal epizodo in potem pisal.
S05E03: Dobra epizoda. Všeč mi je, da se tempo zlagoma stopnjuje — dasiravno nihče (ki si tega ne bi zaslužil) ne umre.
S05E04: Še zadnja izmed štirih leakanih epizod. Končno.
S05E05: Najboljša epizoda letos. Vsaj meni. Všeč mi je, kadar razglabljajo o polpretekli zgodovini in tega je bilo to pot obilo — oziroma zame dovolj.
S05E06: Mja. Ta epizoda mi je pisana na kožo manj od prejšnje.
S05E07: Močna epizoda, jebela, se vidi, da gremo proti koncu sezone.
S05E08: To pot ne bom sekal po detajlih, kot sem letos vse prepogosto. Tako dobre epizode že dolgo ne. No … že dolgo moram tu žal nadomestiti z letos. Če gremo še nazaj, se Ostro zaleti v lanskoletni finale, ki ga za moj okus kljub vsemu ne preseže.
S05E09: “Te stopnje žalovanja marsikdo sploh ne doseže.”
S05E10: Finale po epskosti ne doseže osme epizode, niti devete po šokantnosti (tu lahko parlamentiramo — mene, denimo, kot nekoga, ki nekatere izmed teh fintic pozna že iz knjig, je Jonova smrt šokirala manj kot Shireenina, plus za Jona obstaja — pozor, kvarnik! — močna predispozicija, da bo oživljen), kljub temu pa gre za lepo zaokroženo epizodo in (enako) lep uvod v desetmesečno obdobje suše.
S06E01: Razočaran. Ne. Slab izbor besede. Razočaranje hranim za življenje, to pa je vendarle zgolj serija. Upal sem, da bo začetek močnejši, boljši, hitrejši … Obenem pa na tihem pričakoval probleme.
S06E02: Pripravite pokrivala iz aluminijaste folije. Bran se (vidno) stara, Trooki vran se mladi, otroci gozda postajajo čedalje manj človeški, brez da bi to kdo zares opazil … Trooki vran in Bran ždita na koreninah. Kaj če prvi drugemu črpa življensko energijo?
S06E03: Okej epizoda. Ne tako napeta kot prejšnja, ampak to jemljem v zakup. Po viharju pride zatišje. Po zatišju spet vihar (računam na to). Včasih sem (na tem blogu) konstantno poudarjal, da ni najbolj pošteno primerjati posameznih epizod med seboj, zakaj jasno je, da tiste z nastavki (praviloma) niso tako atraktivne kot tiste, ki se od teh nastavkov potem odrinejo. In to še vedno drži in ja; ta epizoda je ena izmed tistih z nastavki. Vsaj kar se mene tiče.
S06E04: No, razen tega je pa prav Tujčeva knjiga (če bi dobil po en evro vsakič, ko sem samo v vrsticah do sem namesto Tujčeva napisal Mrtvečeva, lol, bi imel vsaj tri evre) meni zaenkrat najljubša epizoda (letos).
S06E05: Ne vem, kdaj me je (serija) Igra prestolov zadnjič takole sezula. Najbrž še nikoli. Morda kdaj s še posebej posrečeno ekranizacijo kakšnega pričakovanega dogodka, ampak tole … Tole je pa povsem ena druga sorta navdušenja — primerljiva s tisto ob prvem srečanju z Rdečo poroko. Ali pa z Nedovo smrtjo. Ali pa z Oberynovim dvobojem …
S06E06: Sicer pa povprečna epizoda. Nekaj mi je bilo všeč, nekaj mi ni bilo všeč — kot ponavadi.
S06E07: Zlomljen človek je s svojimi švoh petdesetimi minutami ena krajših epizod. V zgodovini serije. Kar ni nujno slabo — kot tudi ne, da se ogne Branu. Branov zgodbovni lok je letos dokaj zabaven, nič ne rečem, ampak oddih od časovnih skokov in neizbežnih teorij, je po dveh tednih vsaj dobrodošel.
S06E08: Spet je tu epizoda, ki ne ponudi ničesar posebnega. Zalotil sem se, da vselej rečem: “Ni panike. Bo pa naslednjih n epizod boljših.” Počasi postaja panika. Šesta sezona zaenkrat ne premaga niti druge, ki je v mojih očeh trenutno najslabša — in preostajata zgolj še dve epizodi. Spet. Ni vse slabo. Večina stvari ni slabih.
S06E09: Spopad pankrtov je najbrž najbolj dodelana bitka v Igri prestolov. Doslej. Črna voda je sicer prva in posebna zaradi ognjíce, Ostro ima neživce, bitka za Zid pa velikane in ono genialno nihalo na Zidu, ampak Spopad pankrtov jih nese. Surov. Doživet. Vrhunsko posnet. Jaz sem navdušen — dasiravno ne povsem brez pripomb in praskanja po glavi.
S06E10: Epizoda je dolga, na trenutke nerodna, nekoherentna in nesmiselna, a veličastna ne glede. Približno kot tale gosenica metulj iz Kraljestva žuželk — v najboljšem pomenu besed(e), da se razumemo.
S07E01: Šitadela je termin, ki sem se ga dve leti nazaj, ko je bila ta sezona aktualna, naučil iz razpoložljivih internetnih virov in ga kojci ponotranjil.
S07E02: Predlagana rešitev problema je v bistvu balista. In deluje odlično. Vsaj na stoletja mrtvih zmajih. Glede na to, da je Qyburn tak, arhetipski nori znanstvenik, bi človek pričakoval kaj bolj navdihnjenega. Reanimacijo zmajskih kosti, recimo — tistih, ki jih ima pač na voljo. Ali pa montažo kril in plamenometalca Gori. Karkoli. Saj … Ja. Vse to bi bilo privlečeno za lase in slabo in celo skregano z univerzumom. Ampak ravnokar sem pisal o tem, kako bo nekdo (ker vem!) kar tako, iz prve, nekoga ozdravil praktično neozdravljive bolezni. Mislim, da se z logičnostjo in naravnimi zakonitostmi lahko ne obremenjujemo več.
S07E03: Konstantno se nekaj dogaja. To so sadovi te t.i. linearizacije (je to sploh beseda?)? Po drugi strani pa vsled nje prihaja tudi do lukenj. Sama pripoved postaja vse bolj digitalna. Podobno, kot bi namesto serije gledal diaprojekcijo, če lahko karikiram.
S07E04: Vse do ognjenega konca (epizode Igre prestolov se pogosto končajo ognjeno) bolj miren del. Tak, ki malo umiri clusterfuck, ki ga je nastavila Kraljičina pravica.
S07E05: Zgodbe se to pot prepletajo kot še nikdar prej in v bistvu ne vem točno, kako naj jo (za potrebe tega zapisa, v izogib zidu teksta) razbijem na neke smiselne kose. Hm. Mogoče je pa ne bom. Mogoče bi pa tokrat skakal sem in tja, v istem sosledju, kot to počne epizoda. Tako kot sem to počel svoja prva leta bloganja. Ah. Nostalgija.
S07E06: Čez en teden se začne finalna, osma sezona Igre prestolov, danes pa sem si ogledal predzadnjo epizodo sedme. Šesto, oziroma mogoče lahko rečem kar deveto, glede na to, da ima Igra prestolov po šegah in navadah deset epizod na sezono in da je predzadnja vedno nek bum. In ta definitivno je.
S07E07: Tokratna epizoda sklene cikel (sicer dokaj nenavdihnjenih) naslovov po logotipih velikih hiš Zahodnjega. Volk in lev. Lev in vrtnica. Zmaj in volk. Zdaj. Ali se temu res lahko reče cikel in ali ga res sklene? Ne obljubim. Ampak recimo, da sta zmaj in volk tisti dve živali, ki sta bili vse doslej protagonistki vsaka svoje zgodbe, zdaj pa z roko v roki korakata na pročelju ene — in to je v resnici velika stvar, vsled česar mi je čisto fino, da se poudari.
S08E01: Epizoda Zimišče si vzame precej enega časa za ekspozicijo. Lahko bi ji rekel zaspana, ampak ekspozicijo imam jaz rad, tako da je vse to v karseda pozitivnem smislu. Obstaja pa pomislek, ane. Da je tovrstno “tratenje časa” (v navednicah, ker bi ga sam tako potratil še več) tako blizu koncu lahko nevarno. Da ne bo potem spet: “Jaaaaaa. Zmanjkalo nam je časa, ampak televizija pač pomeni kompromise.”
S08E02: Zahodnje praviloma ne velja za tiste sorte fantazijski svet, čigar del si kot opazovalec ali bralec želiš biti. Ne dobiš vabila na Bradavičarko, nisi brezskrben Hobit … — vse je samo narobe in pusto. Ampak tu bi bil pa z veseljem (sploh, če me naslednji dan ne bi čakala skoraj gotova smrt). Z veseljem bi sedel pred tem kaminom, pil vino s to bando in poslušal njihove prigode.
S08E03: Ne vem, če sem se že kdaj tako močno bal za skupino idej (kar vsi ti liki v svojem bistvu so — zgolj ideje). Dejansko sploh ne vem, kako se napiše obnova za tako epizodo. In se opravičujem! Vsem, zakaj tole bo najbrž manj koherentno, kot bi jaz želel.
S08E04: Ko je dobra, je res dobra, ko pa ne, pa res ne. Ne teče najbolj gladko. Sploh zato, ker deluje, kot bi bili v eno epizodo stlačeni dve. Nekje do polovice gre zelo počasi, potem pa kar naenkrat pospeši in Daenerys stoji pred vrati Kraljevega pristanka.
S08E05: Predfinalne epizode so po šegi vselej epske in tudi ta ne izstopa. Po epskosti.
S08E06: Zadnji del. Ever. In v bistvu ne vem, kam bi ga dal. Po eni strani sem dokaj razočaran. Epizoda mi je nekako … Prazna.

hra-o-truny-game-of-thrones-logo-i21034.jpg

Cheesy as fuck, ampak vedno sem si želel reči; and now my watch has ended.

Advertisements

Predfinalna epizoda. Predfinalne epizode so po šegi vselej epske in tudi ta ne izstopa. Po epskosti. Ni pa brez problemov in prav Igra prestolov me (pravilno) uči ta dva pojma spet ločevati. Da objasnim. Jaz sem, če mi je bilo nekaj všeč, pogosto rekel, da se mi zdi epsko. A gremo na pivo? Epsko! Kakšno je bilo kosilo? Epsko! In tako naprej. Zdaj bom bolj pazil, zakaj vse kar je epsko, evidentno ni tudi izvrstno (pri čemer je izvrstno dovolj močan superlativ, da ne — nikakor ne pravim, da mi epizoda ni dobra). Skratka. Ti problemi, o katerih začenjam, niso specifika zgolj tega dela, temveč pestijo kar celo sezono. Njih srž je (za moje pojme) to, da so si scenaristi preočitno izbrali nekaj dogodkov in zanje sklenili, da se morajo zgoditi, nakar so vse te točke povezali z najravnejšimi črtami na svetu. Zdaj. Večina teh prelomnic ima svoje korenine v prejšnjih sezonah, kar je dobro — motijo me predvsem ravne črte med njimi. Trdim, da bi lahko ustvarjalci serije na podlago, kakršna je preteklih sedem sezon, postavili več. Da konkretiziram nekaj teh točk. Nora kraljica Dany je definitivno ena od njih. Cleganebowl tudi. Padec Kraljevega pristanka pravzaprav tudi — če ostanem osredinjen zgolj na zadnji del. Vse te točke so carske, a ker so vkup sešite tako zelo neorgansko in da ne rečem površno, jih zdaj težko kupim. Več o tem v nadaljevanju zapisa, ko se bom lomil skozi posamezne sekvence.

vlcsnap-2019-05-13-19h19m52s013.png

Vse to pomeni, da sezoni manjkajo pomenljivi zasuki, ki so njene (nekatere — ne vse!) predhodnice tako zelo odlikovali. Če prav pomislim, je bil zadnji tak zasuk Mezinčkova smrt — ki ni bila najbolje izpeljana. No, pa tudi Viserionova je v tem rangu. Ampak obe sta daleč od Nedove. In rdeče poroke. In Hodorja. Brez tega je zadnja sezona zgolj manj jedrnata verzija zimzelenega epiloga: “In tako so živeli do konca svojih dni.” Ampak nisem obupal. V finalu še vedno pričakujem nekaj martinovskega. Nekaj, o čemer bom razmišljal še tedne. Nekaj velikega. Povem pa kar že zdaj, da mi Dany in Tyrion tu ne bosta dovolj. Računam na kaj bolj navdihnjenega.

Tak uvod zato, ker je internet v tem trenutku polno nastrojen zoper Igro prestolov. Vsaj ta, ki ga berem jaz. Sam v resnici menim, da ni tako hudo. Ni popolno. Ni izvrstno. Ni pa slabo. Epizoda ni slaba. Za moje pojme jo najbolj odlikujeta režija in fotografija. In igra. Prikaz stiske navadnih ljudi v Kraljevem pristanku je tako zelo surov in realen, da … No. Da ne vem, kaj. Zelo surov in realen je, skratka. Ti ljudje to pot res postanejo del epizode in kot celota tvorijo pravzaprav kar še enega od osrednjih likov. Če za koga, sem navijal za njih. Tako kot Varys. Ta mini-lokec z rezervno Ellen DeGeneres (malo spominja na Ellen, malo pa na Hugota), na čelu, opravi kar precej dvigovanja. In pomaga. Pomaga nam biti del raje. In kot sem omenil — ena od močnosti je tudi fotografija! Nekaj kadrov je res genialnih. Tisti s Psom na stopnicah je že tak. Pa Varysova usmrtitev. Pa panoramski posnetek Kraljevega pristanka s harajočim zmajem. In še bi lahko našteval, ampak bodi tole dovolj za splošnost. Gremo v čreva!

Poslednja pajkova štrena

Varysova smrt ni nepričakovana in je posledica njegovih lastnih nepremišljenih dejanj. Moj problem s temi dejanji je zgolj ta, da so preočitno spisana ad hoc za njegov padec. Od nastavka smo prejšnji teden dobili izključno njegov zelo iskren (preiskren) pogovor s Tyrionom in takoj nam je bilo jasno, kaj našega pajka čaka ob tednu osorej. Težko verjamem, da je Tyrionu takrat popolnoma zaupal. Saj ni nek novinec, jebela! Po drugi strani pa težko verjamem tudi, da bi sicer tako naglas in brezbrižno razpravljal o svojih dvomih. In to me najbolj žre! Da lahko nekaj kupim, moram najprej poneumiti kakšnega izmed likov. Ampak okej. V resnici ni prehudo. Razen tega, je ta del epizode izpeljan precej profi. Všeč mi je njegova interakcija z Martho, eno njegovih ptičic. Tista z Jonom takisto, pa tudi tista s Tyrionom, pri kraju, deluje.

Logično in pravilno se mi zdi, da pajka izda prav Tyrion. Siceršnja dolgoletna kolega sta se pač znašla na različnih polih in Varys je bil Škratu prejšnji teden lepo dejal: “Ti naredi po svoje, jaz bom pa po svoje.” Vsak izmed njiju je mnenja, da je njegova pot prava in vsak izmed njiju se zaveda, da je to večje od njiju. Ko se Varys enkrat znajde pred koncem tunela in mu Tyrion reče: “It was me.” — to je tisto, kar mi pri vsem tem deluje. To je tisto, kar mi naredi sekvenco. Dobro napisano in odigrano. Vse izpade zelo brez zamer in kot lep, dasiravno morbiden epilog njunega sodelovanja. Kot dva profesionalna šahista, ki si stisneta roki po maratonski igri — pri čemer mi gre beseda profesionalna iz prej omenjenih razlogov nekoliko težje z jezika.

vlcsnap-2019-05-14-00h14m17s437.png

No. Drugo vprašanje pa je, kaj je predmet Tyrionove izdaje. Ne deluje mi, kot da sliši, kaj se Varys in Jon pogovarjata. Mi vemo, dočim Tyrion lahko ocenjuje izključno na podlagi njunega preteklega pogovora. A rečemo, da Tyrion čuti?

Emilia Clarke, ane. In o tem bi lahko pisal na večih koncih tega zapisa, ampak Emilia Clarke. Kako dobra je letos! Prejšnja leta sem jo pogosto kritiziral in resnici na ljubo se res ni baš pretegnila — pa če me ustrelite. Vsaj od druge sezone naprej ne. Ampak okej. Stvar materiala in režije, očitno. Ker to pot je res izvrstna. Res napne svoje igralske mišice in nam nakaže svoj razpon. Od emancipirane ženske, do obupanega dekleta, do badass bojevnice, do vzvišene kraljice. Zadnja leta smo jo gledali bolj kot ne v tej zadnji vlogi in je bilo hitro dovolj. Ta njena pižama-forma s podočnjaki ji naredi pravzaprav uslugo. Take je še nismo videli in videti like v novih okoliščinah že je blagodejno za njih razvoj (v nas očeh, se razume). Mi je pa spet malo za lase, da iz prve ugane celoten tok informacij od Jona do Varysa (lik ne more biti informiran enako, kot gledalec — pa v Igri prestolov pogosto je, ker to pač poenostavi logistiko), po drugi strani pa posrečeno, da je recital nazivov krajši — zdaj, ko ga mora zdrdrati sama. Plusi, minusi, plusi, minusi.

Kaj me najbolj zanima? Ali bo imelo to poslednje varysovanje kakršnekoli posledice. Ali je kakšno od pajkovih pisem zapustilo Zmajev kamen? Navijam, da ja. Ta del epizode je dovolj dolg in domišljen, da lahko opraviči svoje posledice v finalu. Tako se naredi nastavek. Deset minut za nekaj pisem. Ne pa pet minut za vse, kar je (Varysa) pripeljalo do sem.

Ogenj

Interakcija zmaja, ladij in balist je to pot bolj pravilna. Vsaj po Martinu, ki pravi, da je zadeti zmaja med letom tako rekoč nemogoče. Je pa to spet ene sorte diskrepanca, ampak okej. Mislim, saj. Zaseda definitivno pomaga in zaseda je tista, ki je pokončala Rhaegala. Železno ladjevje se zdaj vda zelo hitro, Dany pa Drogona zavije še proti vratom. Od Zlate združbe ni prav veliko. Moj reverzni inženiring miselnega procesa ustvarjalcev serije je sledeč. Nekje v tretji, četrti sezoni, ko je bila Zlata združba prvič omenjena, je bila nje pomembnost še nekje v limbu. Mogoče bodo, mogoče ne bodo. Bomo videli. Tako je ostalo, dokler niso nad njimi že povsem obupali, nakar se je nekdo spomnil: “Ej! Lannisterje moramo pojačati, če želimo vsaj majčkeno atraktivno bitko.” Iiiin nato se je nekdo ponovno spomnil dobre stare Zlate združbe. Mogoče se motim, mogoče celo nevede parafraziram kak behind the scenes — ne vem. Deluje vsekakor tako. Bi pa dodal — ko grem že ravno o njih — da se mi zdijo raznoliki oklepi vojakov-članov Združbe super detajl.  Tako dobiš vajb, da gre za plačance. Da imajo vsi ti oklepi svojo rdečo (zlato) nit — tako dobiš pa vajb, da gre za organizirane plačance. Kustume zmeraj dobro premislijo, kudos!

vlcsnap-2019-05-14-00h18m17s853.png

Cersei vse skupaj prenaša dokaj stoično. Saj. Nekaj zanikanja že je z njene strani, a izraz stoično tu kar obstoji in ni me sram priznati, da obstajajo trenutki, ko sem zanjo dejansko navijal. Lannisterska vojska tu nasploh izpade bolj simpatično kot naveza Starkov, Targaryenov in Arrynov. Saj to niti ni čudno, ane. Branitelji imajo skoraj kar praviloma boljšo predispozicijo za simpatičnost kot agresorji. Všeč mi je, da serija tu ne diskriminira in tudi starkovske vojake pokaže za to, kar so. Ljudje, pa naj imajo stokrat krvovolka na ščitih. Ljudje, ki zmagujejo in imajo mogoče prvič v življenju nekaj moči nad okolico. Vojaki večinoma niso prijazni in hudobni (so tudi izjeme, ampak dovolite, da odfilozofiram svoje). Vojaki so živi in mrtvi (spet! izjeme! ser Gregor!). Živi si pogosto dovolijo preveč in to potem (predvsem sebi) opravičujejo z okoliščinami. In zgodovina jim verjame, ker so jo prav oni pomagali pisati. Super, še enkrat, in kot sem zapisal že v uvodu — na tej fronti so se res potrudili! Vsaj zame — je pa res, da me ravno na tej fronti ni posebej težko navdušiti, ker se baš ne spoznam na vojne in njih zgodovino.

Sandor in Gregor Skledane

Okej, slovo Arye in Psa je mogoče kar najlepši del Zvonov. V bistvu ne pomnim, da bi Psa še kdo kdaj poklical s Sandor. Mogoče si tekom tedna dolpotegnem vse podnapise in skušam najti vse pojavitve tega imena. Ker me grize. In tudi Maisie je letos igralsko bolj angažirana, kot praktično vse odkar se je bila vrnila iz Essosa. In to ni mišljeno kot nek pokroviteljski bulšit z moje strani (ipak nimam biti za kaj pokroviteljski) — enostavno dobi več priložnosti, da se pokaže. Plus, vsako leto več izkušenj. Arya zlagoma spet postaja nekdo.

vlcsnap-2019-05-14-00h09m38s148.png

Sam dolgo pričakovani spopad Gregor-Sandor je okej, ni pa vau. Priznati moram, da sem navdušenje za Cleganebowl čutil vselej bolj iz druge roke, kot iz prve. Lahko bi rekel, da sem se ga malček nalezel od ta najbolj haubt navdušencev, ki sem jim bil izpostavljen predvsem na internetih — pa še to me bolj matrala sama anticipacija, kot kaj drugega. Zgodilo se bo. Zgodilo se bo. In res je bilo jasno, da se bo. In ne vem zakaj sem si vedno predstavljal, da bo kraj dogajanja neka arena, ali kaj podobnega. Tole je v resnici boljše.

Dve besedi o Gori, a? Ne vem, a sem jaz njegov lik ves čas narobe dojemal, ali kaj, ampak vseskozi sem bil pod vtisom, da je njemu za Psa in njegovo vendeto dokaj vseeno. V smislu: “Če hoče, naj pride in poskusi.” Za Sandorja je bilo to, si predstavljam, še toliko huje. On zaznamovan za življenje, (minister) Gregor pa nič. Zgolj še ena v vrsti njegovih grozodejstev. V tem posmrtnem stanju pa sploh. Mislil sem, da je zdaj za vse praktične namene robot, ki uboga Cersei. A temu očitno ni tako. Tukaj izpade, kot da si on želi dvoboja vsaj toliko, kot si ga želi Pes. Cersei pokensla, Qyburna celo ubije (saj je poetično, ne rečem, da stvor na koncu ubije stvarnika) in na juriš v boj. Jasno je, da je Sandor boljši dvobojevalec, a Gore (ki brez maske, mimogrede, izgleda kot Japanska Buba, baron Harkonnen iz Lynchevega Peščenega planeta, Xerxes iz 300 in Varys v enem) vbodi ne ganejo.

Škoda za Cleganeta. Bil je verjetno kar najbolj konsistenten lik v seriji, ki se je razvijal počasi in subtilno, a neprenehoma. Kralj enovrstičnic, ampak ja. Verjetno je bil to, da se z bratom pokončata, zanj edini primeren zaključek.

OGENJ!!!

No, to smo vedeli, da bo. Nek minimalen buildup je sicer bil, ampak preminimalen. Dejansko tako nikakav, da bi bilo skorajda vseeno, če bi se v Kraljevem pristanku pojavil Vroča potička in naznanil, da so mu scenaristi rekli, naj pove, da mora Dany v finale vstopiti kot nora kraljica. Ne vem, če bom dobro formuliral, glede na to, da sem bil zadnje čase precej na njeni strani. Upal sem, da jo slabe povratne informacije, ki jih prejema zadnje čase, vodijo (samo) v nek prevranjen napad — ne pa v preobrat za sto osemdeset. Ne samo, da je bil buildup minimalen. Problem je v tem, da je bil slabo narejen. Spomnimo se. Dany želi z zmaji napasti Kraljevi pristanek in svetniki jo od tega odvrnejo. In to se ponovi. Večkrat. Njena želja po akciji se stopnjuje in vsi se je vse bolj bojijo, češ nora kraljica, hurr, durr. Dočim zdaj, ane. Zdaj pa vidimo, da lahko ona povsem nadzorovano uporabi tudi zmaje. Brez nekih civilnih žrtev. AMPAK zdaj gre pa pač do konca — ker bi bili sicer vsi strahovi in posiljeni foreshadowingi raznih Varysov in Tyrionov zaman. Želeli so nas prepričati v to, da je Dany material za noro kraljico, ni jim uspelo in zato so nas s tem posilili. To me moti. Bom pa rekel tole, ane. Še enkrat — itak se je vedelo, kaj bo, ker so res brezsramno vlekli v to smer. Ampak če za trenutek pozabim na slabo podlago in si vse prizore zadnjih nekaj sezon v glavi nadomestim z idejo, da je Dany vse manj stabilna — potem pa ta preobrat v bistvu deluje. Dobro je odigran, dobro je tempiran. Res ni slabo izpeljan (če seveda ne štejem gnilih temeljev). Toliko o tem.

vlcsnap-2019-05-14-00h26m01s701.png

Druga stvar. Zmajski ogenj je kar mogočna reč, ne rečem, ampak definitivno pa ne deluje kot nek grozno močan štrajefiks. Ogenj gori in uničuje lesene dele stavb in ne sesuva kamnitih zgradb kar tako. Vsaj jaz mislim, da ne — pa naj me kdo popravi. Sivi črv! Sivi črv mi tu izpade dokaj zanimivo. Zakaj, zato, ker če se je Dany spremenila za ogromno, se Sivi črv sploh ni. Vsled Missandei sicer je rahlo stekel, ampak še vedno je vojak in še vedno uboga Dany. In je bolj strašen zgolj zato, ker je bolj strašna šefica. Neko sovražnost gradijo. Rivalstvo. Med njim in Jonom. Že prejšnji teden so začeli, pa mi je ušlo. V tem prizoru je očitno, da Jon želi s sabo tudi Rhaegala, pa ga Sivi črv brez besed popravi. Svojo pregovorno roko dam v pregovorni ogenj, da se bosta Sivi črv in Jon prihodnji teden spopadla.

Sam konec epizode z Aryo in belim konjem mi je jako simboličen — do te mere, da sem že mislil, da je Arya mrtva in da so to nebesa. Hudič je, ker ne vem, kaj naj bi ta simbolika pomenila. Odločil sem se, da v mojem miselnem kánonu pomeni, da konj predstavlja khaleesi kot enega izmed Danyjinih jazov, ki jo je zapustil. Ostaja samo kraljica. Pustimo, kakšna. Svojo drugo pregovorno roko dam v pregovorni ogenj, da bo Arya ubila Dany (ali pa celo zmaja). Precej dolga sekvenca, kjer Arya opazuje ožgana trupla, tam sigurno ni kar tako.

Pred časom Freyi, zdaj še dvojčka

Po moje sem eden redkih gledalcev, ki ga Jaimejev povratek k Cersei ni pretirano motil. Ne zdi se mi izven karakterja, ne zdi se mi antiklimatično. Vse mi nekako štima. Vsem pač ni usojeno, da jih samo duhovna rast odnese na bolj zelene pašnike. Jaz nanj gledam kot na neke vrste zasvojenca. Njegova droga je pač Cersei, ki je tako dobra in tako slaba hkrati. Njuna skupna smrt mi v ta kontekst sodi in to mi je dovolj. To govorim kot nekdo, ki se za njuna lika ni nikdar posebej ogrel — si pa predstavljam, da je kje kak jaimejevec, ki z razpletom ni zadovoljen. Kul bi bilo, da Cersei ubije Jaime, ampak v seriji sta že od nekdaj nekako bolj povezana. V knjigah se sestra bratu že zelo kmalu zafržmaga, dočim v seriji pa tega trenutka kar ni in ni. Tudi prerokbe o valonqarju ni. Tak zaključek bi me, skratka, razočaral v knjigi. V seriji me ne.

Kaj bo s Tyrionom, trenutno najvišjim Lannisterjem (kot se je danes domislil nek človek z reddita)? Mislim, da bo to v naslednji epizodi kar osrednja stvar. To, da je rešil brata, je zelo verjetno njegov zadnji kiks. Stvar je še toliko bolj zaman, ker Jaime in Cersei padeta. Bomo videli!

Še prikolica za prihodnji teden! Finale!

A je to najbolj arbitraren naslov epizode v zgodovini Igre prestolov? Poslednji Starki. Zakaj? Mislim. Nihče od Starkovih ni umrl že ulala časa. Tako dolgo, da sploh ne vem, če še vedno gledam isto serijo — serijo, ki si je ime ustvarila ravno s kostmi te nesrečne familije. Saj. Razumem, ane. Nekaj Starkov je še živih in trenutno ni na poti nobenega novega (vsaj ne, da bi vedel) in recimo, da jih to lahko definira kot zadnje. Ampak zakaj tako poimenovati epizodo? U! V bistvu. Okej, misli so se mi poravnale šele zdaj, haha. Med pisanjem. Novega Starka dejansko ne bo več. Sansa in Arya sta ženski, kar pomeni, da bodo njuni (morebitni) otroci bodisi Snegi (odnosno pač prosto po neživi naravi, ki navdihuje pankrtske priimke), bodisi Xi (kjer je X enak priimkom njihovih očetov). Z Branom pa najbrž itak ne bo nič. Bo šel za strica, kot pravi moja stara mama, ko mi teži, zakaj še nima pravnukov. Edina možnost bi bil legitimiziran Jon, ki pa ga zdaj seveda ni več moč legitimizirati. Ampak vse to drži že dlje časa in po moje sem preveč dobeseden — pa tudi mimo tega nima naslov epizode neke posebne zveze z epizodo samo. No. Mogoče so se pa zgolj poklonili enemu drugemu univerzumu, ki zdaj menda da nima več svojega Starka (a jebiga; internet je temačen in poln kvarnikov).

Taka. Dobra epizoda. Mislim. Solidna. Če nam je druga (epizoda) predstavila prijetno plat druženja, nas ta, četrta, izpostavi tisti manj prijetni. Deloma govorim o slovesih, ki so neprijetni skoraj po definiciji (začetek epizode je pogreb!). Deloma pa tudi o tem, da je precej teh slovesov v znamenju neke pretečene vzajemne koristi. Velegrožnje ni več, očitno ne bomo umrli. Zakaj bi se še prenašali? Zakaj sem rekel, da mi je zgolj solidna? Ne vem. Ko je dobra, je res dobra, ko pa ne, pa res ne. Ne teče najbolj gladko. Sploh zato, ker deluje, kot bi bili v eno epizodo stlačeni dve. Nekje do polovice gre zelo počasi, potem pa kar naenkrat pospeši in Daenerys stoji pred vrati Kraljevega pristanka. Saj. Razumem, zakaj. Ker je pač treba. Ker sta potem do konca samo še dva dela. Ampak ni pa to najbolj šolsko (for lack of a better word) in gledalcu prijazno. Plus (oziroma minus) priložnosten (in skorajda obvezen) zasuk v logiki, ki ga potem procesiram dlje, kot mi je lagodno priznati — da si ga lahko opravičim. Je pa vse skupaj manj temno, kar pa je plus. Logično. Dolge noči je konec. Mi je pa všeč, da se še vedno najde prostor za character development, ki ga je to pot res precej.

Njuh, voh, nekaj se žge

Pogrebna sekvenca je naravnost čudovita in krasen zaključek dolgo pričakovane vojne s smrtjo — zame verjetno kar klimaksa Pesmi ledu in ognja. Če zjutraj, ko sem si serijo prižgal, ne bi imel tako zlepljenih oči, bi gotovo potočil kakšno solzo. Če kaj, mi je rahlo odveč edinole Jonov govor. Saj vem, da je mišljen kot osrednja reč, ampak sam bi bil povsem kontent z neverbalno interakcijo s ta pomembnimi trupli, seveda ojačano z glasbeno podlago, ki je kot vedno — vrhunska. Skromen fant sem, pač.

vlcsnap-2019-05-06-23h47m48s192.png

Blazno učinkovit se mi zdi že sam izbor zažigalcev grmad. Sam se tako poslovi od Eda, ki ipak ni imel nikogar drugega. Dany od sera Joraha, ki jo je pred neživci branil vse do zadnjega atoma moči. Arya od bliskovitega gospoda, ki je šel v njenih očeh ipak full circle; od kul modela, do imena na njenem spisku za odstrel in spet nazaj do kul modela, ki ji je z lastnim življenjem tlakoval pot do najpomembnejše zmage v njenem življenju. Aegon Targaryen se poslovi od Lyanne Mormont, ki je bila vselej prva v vrsti — kadar je potreboval podporo svojih vazalov. Verjetno najbolj ganljiv pa je Sansin poklon Theonu. Močna roba — to, da nanj položi svojo krvovolčjo broško in mu tako (pa čeprav posthumno) zagotovi, da ja; res je njen brat in res spada sem.

Laž, resnica in vino

Pombnejši moment veselice in sedmine obenem je definitivno legitimizacija Gendryja. Dany to stori bolj ali manj zgolj zato, ker lahko, ampak Gendry je zdaj gospod Gendry Baratheon in hiša Baratheon kar naenkrat ni več neaktualna. No, njena poteza nekaj teže vsekakor nosi. S to gesto svoji nezaupljivi okolici nakaže, da mogoče pa vendarle se splača. Obenem pa si — kot se pohvali tudi sama — na ta način pridobi večno hvaležnost in podporo neurne gospode (kolikor je je še ostalo) z Baratheoni na čelu. Je pa potrebno reči, ane. Reči in naslajati se ob tem, kako se zgodovina ponavlja. Gendry s svojim vzponom zgolj reiterira zgodovino in izvirni nastanek hiše Baratheon. Prvi Baratheon je bil namreč takisto pankrt, ki mu je targaryenski vladar izročil Neurjev konec. Okej. Orys Baratheon ga je (v imenu svojega polbrata (kralja) Aegona) sicer zasedel sam, ampak posest mu je ostala po kraljevi volji. Toliko o tem, koliko je tako kupljena zvestoba večna (je pa res, da ni ravno kratkotrajna — če je lahko to indikator).

V prvi sezoni je bila aktualna tale igra, ne? Zdaj smo priča reprizi, samo, da poleg Tyriona to pot igrata Brienne in Jaime.

vlcsnap-2019-05-06-18h20m33s653.png

Mogoče tudi Pod, ampak on se bolj ali manj zgolj smeji in peca zimiške bejbe. Veliko je pitja in pitje poskrbi za Briennino razdevičenje by Kraljemorec. Ne samo, da Jaime še ni bil z vitezinjo. Tudi s kraljemorko še ni bil. Zanimivo, pravzaprav, da Cersei (še?) nima tega pregovornega peresa v svojem pregovornem klobuku. Vsaj ne iz prve roke. Merjasec ne velja.

Danes se pije (tudi) na Tormundovo žalost, ampak ej! Glede na to, kako Jaime Brienne na koncu pokensla, ane — ker da incest je pa le incest — je njej mogoče celo bolj žal kot njemu. Večna zgodba, ampak lepih deklet res ne izuči. Še vedno ljubijo barabe.

Dany, ki mi je večji del časa tečna, se mi zdaj pravzaprav kar smili. Enostavno ne požanje credita, ki ji pritiči in vse bolj slutim, da jo bo Westeros prežvečil in izpljunil, ko je enkrat ne bo več potreboval. S tem, ko se je podala na Sever, je svoj strateški položaj bridko oslabila in namesto, da bi ji ljudje poljubljali stopala, zdaj vihajo nos, na njenem mestu pa želijo Jona. Jon je tu do nje v bistvu precej grd. Če je to prava beseda. Sklicuje se na svojo vest, na svojo čast, vedoč, da bo za Dany vse zgolj grozno, če ljudje izvejo, da je on sam bolj upravičen do ajzentrona. Hudič je, ker mu tega ne more zares preprečiti. Ker ji ne grozi in ker ni kaj preprečiti. On samo pove, kaj namerava in se obnaša, kot bi bili vsi njeni strahovi povsem odveč. A je to nekaj, s čimer se lahko boriš? Se mi zdi, da je papirnata verzija Stannisa v zelo podobni situaciji. Počasi in boleče si nabira severnjaško podporo za bitko z Boltoni, a kaj, ko je na večih mestih nakazana ta miselnost; “Naj nam pomaga in nas potem pusti primeru.” Severnjaki so v tem obziru res eni pizdeki.

Med kladivom in nakovalom

Vse to se pokaže tudi v bojnem svetu, ki sledi. Na zemljevidu se vnovič postrojijo figure, le da je teh bistveno manj, kot prejšnjič. Sansa predlaga krajši oddih od bojevanja in hudič je, ker ima prav. Severnjaška vojska je izčrpana in da o preostanku kraljičine sploh ne govorim. Razumem pa tudi Dany. Uslugo, za katero že v izhodišču nisi prepričan, ali bo, ali ne bo, pač želiš čim prej vnovčiti. Če se predolgo tensta, narod pozabi, in zelo nerodno bi bilo, ako bi to ostalo pozabljeno. Spet ena paralela s Stannisom. Nad Boltone je šel preko (lastnih!) trupel zgolj zato, ker sta čakanje in odlašanje sama po sebi stejtment. Mimogrede! Yohn Royce je preživel! Kako? Ni ga bilo v kriptah, ni ga bilo na bojišču. Razmišljam, ali v Zimišču dejansko obstaja še kakšo varnejše mesto od kript. Moja teorija. Obstaja. Znotraj Yohnovega oklepa. Yohn Royce je stranski lik, ki slovi po dveh rečeh. Njegove dialoge vedno prekinejo in — kar je pomembneje — nikoli ne sname oklepa. Zakaj? Moja razlaga je, da je on v resnici želva (in s tem homaž GRRM-jevi ljubezni do želv, ha!), bitko pa je prevetril preprosto tako, da je svojo glavo in vse okončine pospravil v svoj oklep. Change my mind.

vlcsnap-2019-05-06-23h57m53s441.png

Sansa, Arya in Bran se spravijo na Jona in ja; zdaj se začne. Učinek snežne kepe. Stisnejo ga dovolj, da jim zaupa svojo skrivnost. No. Stisneta ga dovolj. Bran je samo tam, tako kot ponavadi. Saj. Jon od vseh navzočih zahteva prisego, ane. Naj o tem niti ne črhnejo. Ampak Sansa novico kasneje zaupa Tyrionu, ta Varysu in smo tam. Prejle sem ujel en meme, pa ga zdajle ne najdem. Ampak pravil je čisto resnico. Ned Stark je to isto skrivnost čuval skoraj dvajset let. Dočim Sansa manj kot en dan. Toliko. Za občutek.

Tormund se poslovi. Okej, to se sliši slabše, kot je v resnici (poslovi ima v kontekstu Igre prestolov pogosto zloveščejši kontekst). Z divježi odide nazaj gor, onkraj Zidu. Sem mislil, da bodo ostali — njegovega odhoda pa kljub temu ne morem metati v isti koš s severnjaškim oklevanjem. Divježi so koncu koncev svobodnjaki in jim je absoltno ravno za to, kdo sedi na železnem prestolu. Odnosno tudi če po novem kdo celo navija za Dany, navijati ni isto kot zanjo umreti. Razumem Tormunda in verjamem, da je to zanj in njegovo ljudstvo najboljša odločitev. Da bo ostal, sem mislil zgolj zato, ker mi je bilo nekako samoumevno, da se bo z Jonom boril do konca. Pa tudi neke večje skupine divježev že dolgo nisem videl. Pa še južnjakinje ga ne marajo, haha. V resnici sem bolj presenečen nad tem, da Jon z njimi pošlje tudi svojega krvovolka. Ajajaj, kako grdo neizkoriščene so bile te zveri. Skozi celotno serijo. In tudi zdaj — ko bi lahko Jon Duhu rekel vsaj: “Ej, priden pes, na piškot” — vanj zgolj strmi in to približno tako, kot jaz strmim v ljudi, ki me ogovarjajo, pa ne vem, kam bi jih dal. Slabo! Ampak okej, glede na to, da so bili krvovolki ves čas tako zelo na robu, neko sobby, čustveno slovo najbrž niti ne bi bilo smiselno.

Škorpijoni

In kar naenkrat vsi rinejo na Jug. Arya gre na Jug. Naj ubije še Cersei, pa je to to. Pes gre na Jug. Mislim, da smo zdaj pa res lahko popolnoma brez skrbi. Pes in Vršac se imata treščiti. Zaprmej. Jaime gre na Jug. Bronn gre na Jug — dasiravno pravi, da se v vojnah ne bori več. Pa tudi Dany z vso svojo opremo gre na Jug. Zdaj smo spet tam, ko se morajo vse figure repozicionirati. Nazadnje je to trajalo nekje šest sezon. Zdaj je na voljo bolj ali manj zgolj deset minut.

V tej epizodi je spet Cersei. In izvaja trikove. Na misel mi padejo vsaj trije. Euronovo angažiranost zdaj uravnava s trebuhom. Svojo nosečnost je namreč pripela kar njemu. No, to je prvi. Drugi je, da je v prestolnico zbobnala kolikor je šlo raje. Človeški ščit. Tretji pa je v bistvu sad prvega. Zaseda pri Zmajevem kamnu. Ne vem, sicer, kako mogoča bi bila taka zaseda v praksi — sploh, če nasprotnik razpolaga s pogledom iz tlorisa. Ampak ja. Zaseda. Moral bi se opravičiti Qyburnu, ker sem njegov izum še pred dvema mesecema disal.

vlcsnap-2019-05-07-00h02m42s264.png

Ampak kaj naj!? En sam škorpijon mi pač ni deloval strašen. Trideset škorpijonov — precej bolj! Trideset je dovolj za sestrelitev Rhaegala in ponovno desimacijo Daenerysine flote. Tako je, ko ti enkrat vzamejo plot shield. Tukaj bom spet zoprn. Preživeli (vsi, razen Missandei) se zatečejo na obalo Zmajevega kamna. Kje je zdaj logistika? Missandei ujamejo, naložijo in pripeljejo v Kraljevi pristanek, dočim en Tyrion pa pač preživi? Zdaj. Jaz se ne spoznam, ane. Ampak predstavljam si, da greš po tem, ko enkrat razsuješ sovražno ladjevje, na čolne in gledaš za preživelimi. To pomeni, da moraš s temi čolni v samo osrčje bitke, med podrte ladje, in ne predstavljam si, kako ti uspe najti ravno eno Missandei. A se je onesvestila, da je tako močno zaostala za ostalimi? Dajte mi nekaj!

In evo. Varys se zdaj že nagiba k Aegonu Targaryenu kot jači alternativi za Daenerys. Čez rob ga potisne dejstvo, da želi Dany — zdaj besna vsled Rhaegala in Missandei — Pristanek napasti guns blazing. Kljub ljudem, ki se tam tako številčno zbirajo. Pajek ostaja zvest svojim načelom in v službi kraljestva in zelo me zanima, kako in ali sploh bo urgiral. Melisandra mu je prerokovala smrt v Zahodnjem. Začenjam misliti, da bo ta smrt ognjena usmrtitev vsled izdaje. Ampak ne prehitevajmo. Mi je pa ta njegov (Varysov) pogovor s Tyrionom gotovo en ljubših delov epizode. Sploh ta, drugi, v prestolni sobi, na Zmajevem kamnu. Spominja me na vse tiste verbalne sparringe med Mezinčkom in Pajkom, ki so bili vselej tako zabavni.

Epizoda se zaključi z Missandeijino usmrtitvijo. Razmeroma majhna četa neomadeževanih, prizemljen zmaj, prednost obzidja — presenečen sem, da Cersei enostavno ni začela streljati.

Tako. Zdaj smo pa res že tako daleč, da si upam špekulirati tudi o koncu. Moj idealen konec serije? Samwell bo postal fotr. Ženska, otroci, mirno življenje. Podobno kot Samwise v Gospodarju prstanov. Ampak okej. Ta primerjava je v resnici odveč. Moj idealen konec serije bi bil, da postaran Sam, zdaj moister v Citadeli, piše knjigo, jo zaključi in zapre. Naslov knjige je A Song of Ice and Fire, starejšega Sama igra pa v bistvu GRRM sam. Cameo, pač (neverbalen — vsekakor mu na smejo dovoliti, da se naglas zasmeji). Takoj zatem GRRM izda OBE knjigi, ki ju čakamo, obenem, in to je to. To bi bil moj idealen zaključek serije, ampak jaz sem pač sucker za take meta-fore. Da ne bo pomote; ključnejši od obeh delov je seveda izdaja obeh knjig.

Še dražilnik, jov!

S svojo slabo uro in pol še vedno ena krajših noči, ampak o marija! Mogoče bi bilo dobro, da ustanovimo podporno skupino, ali kaj podobnega. Za ljudi, ki smo preživeli sedemdeseto epizodo Igre prestolov. Ker tole je bilo kar mučno — ampak v najboljšem možnem smislu! Ne vem, če sem se že kdaj tako močno bal za skupino idej (kar vsi ti liki v svojem bistvu so — zgolj ideje). Dejansko sploh ne vem, kako se napiše obnova za tako epizodo. In se opravičujem! Vsem, zakaj tole bo najbrž manj koherentno, kot bi jaz želel.

Miguel Sapochnik! Ta majster, ki je režiral tudi Óstro in Spopad pankrtov, je zdaj čisto zares zacementiran kot nesporen gospodar režije bitk … Mogoče samo v okviru Igre prestolov, zelo verjetno pa kar cele televizije. Pa sta bila doslej z Neilom Marshallom kar tam-tam. En produkcijski feler je morda edinole to, da je vse skupaj izjemno temno in težko vidljivo. Ja, saj vem, Dolga noč in vse to, ampak če bi moral izpostaviti nekaj, bi izpostavil to. Kljub temu, da vem tudi to, da poslabšana vidljivost zelo blagodejno vpliva na kredibilnost izgleda tako izdatne rabe posebnih efektov. Sicer pa ja. To je ta payoff za skoraj eno sezono in pol kapljanja pomembnih ljudi v Zimišče. In payoff je veličasten! Bitka pri Zimišču!

Pred Zimiščem

Prvi delček Dolge noči sklene dolg, dvoepizodni preludij v bitko. Kot sem dejal že večkrat, mi je to, da so si vzeli nekaj več časa (kot sem pričakoval, da si ga bodo), povsem pasalo. In se pozna.

Zadnji vlak ujame Melisandra, ker rdeča svečenica nikdar ne kasni. Prispe natanko takrat, ko namerava. Ta napetost med njo in Davosom mi je zdaj rahlo odveč, če sem povsem iskren. Okej, ja. Saj ji je obljubil (ali pa je to storil Jon — ne spominjam se natanko), da jo bo usmrtil, če se še kdaj vrne na Sever, ampak cmmon; človek, ki ima vsaj omejen nadzor nad ognjem in časti ognjenega boga in ne vem, kaj še, je seveda dobrodošla pomoč v bitki proti dobesednemu antipodu ognja. Ipak je od začetka jasno, da ji ne bo skrivil lasu, ampak tudi njegovo strmenje je odveč. Ponavadi se pritožujem, da kakšna interakcija manjka — no, zdaj pa pravim, da je ena odveč. Pa mi ustrezi. Kot disclaimer naj dodam, da se zavedam, da zdajle komentiram mogoče najmanj ključno stvar v celotni epizodi.

Dothraki niso narejeni za obrambo obzidja in nad neživce (pod poveljem sera Joraha) odgalopirajo tako rekoč takoj, ko Melisandra blagoslovi njihove meče. Epsko! Ti ognjeni arakhi (kot se reče dothraškim mečem), ne samo, da pač delujejo proti neživcem — poskrbijo tudi za genialen vizualen efekt, ko lučke enkrat začnejo ugašati in ko prehitro ugasne še zadnja. Grozen udarec morali vseh brambovcev. Sploh tistih, ki so moč dothraške konjenice izkusili na lastni koži. Jaime, recimo, je že tak in ko sem to njegovo izkušnjo opisoval zadnjič, sem v zapis spravil tudi kralja Roberta in njegov sentiment o tem, da bi se z Dothraki na odprtem spopadel zgolj norec. Ta citat se zdaj ni baš dobro postaral.

Neživci udarec nato vrnejo in prvi padli je Edo Turoba.

vlcsnap-2019-04-29-18h08m19s044

Škoda. Izgubil sem stavo. Imeli smo dead pool in jaz sem (zdaj, v retrospektivi, precej naivno) stavil, da bo prvi gospod Beric. Škoda. Ampak mislim, da piva ne dolgujem nikomur, ker na Eda ni stavil nihče. Got that going for me, which is nice. Glede na to, da jih to pot prah ugrizne kar nekaj, je kratka eulogijica mogoče na mestu. V bistvu ne vem. A Eddisona Tolletta v seriji sploh kdaj naslovijo z Dolorous Edd (kar je naš prevajalec, Boštjan Gorenc, tako posrečeno prevedel v Edo Turoba)? Nimam v spominu, ampak (sploh v knjigi) je Edov vzdevek več kot prislužen. Možakar je bil večni pesimist. Vse življenje je vlekel kratko, a nikoli najkrajše — kar ga je pripeljalo vse do vršilca dolžnosti poveljnika Nočne straže (vsaj v seriji). In morda sem tudi zato mislil, da bo obstal in zmajeval z glavo vse tja do sodnega dne. Pa ne bo. Njegova straža je zdaj končana. Če so glavn(ejš)e osebe okostje serije, potem so stranske tipa Edo Turoba vsekakor nje meso.

Všeč mi je, da pokažejo, kako je Melisandrin stik z R’hllorjem v iz sekunde v sekundo bolj zimskih razmerah vse slabši. Logično mi je, da šit tako deluje. Na neki točki mora namreč prižgati obrambni jarek. Dany in Jon (ki bi morala nad jarek spustiti en dracarys) v snežnem viharju ne vidita Davosovega signala. Puščice gorijo prešvohotno, ljudji z baklami pa neživci prehitro klatijo. Vse skupaj spominja na eno tako reverzno Jacksonovo Helmovo brezen in prizadevanja Sarumanovih urukov, ki želijo prižgati bombo. Samo, da so vloge tu zamenjane.

Nad Zimiščem

Zmaji seveda odnesejo čuda neživcev, ampak ko Dany (na Drogonu) in Jon (na Rhaegalu) enkrat zaideta pregloboko na sovražno ozemlje — Nočni kralj scopra vihar, ki jima povzroči nemalo preglavic. Scopra mogoče niti ni prava beseda. Mraz pride s hodci, hodci pa z mrazom. Eno z drugim in ta vihar je očitno eden od simptomov napada belih hodcev. Če te zebe, zakleni vrata. Oba protagonista se v tej poslabšani vidljivosti lovita in na neki točki celo zaletita. Moram reči, da sem ves čas na pol pričakoval, da bo med njunim letenjem vštric eden za trenutek izginil, na njegovem mestu pa se bo sekundo kasneje prikazal Nočni kralj. Nič hudega, če ne. To foro sem videl že večkrat. Bi pa povedal tole. Njune sekvence zračnega lovljenja so nekako dislocirane od vsega. Na tleh spremljamo kup ljudi, ki se borijo za življenje, dočim v zraku pa ta dva izpadeta bolj kot dva zaljubljenca (ali pač teta in nečak) na zmajih. Če bi vzel vse njune leteče sekvence in jih združil brez konteksta, po možnosti s kakšno prijazno glasbo, v ozadju, bi jih z lahkoto prodal za nekaj povsem drugega.

Navdušen sem nad izgledom neživega Viseriona. Njegovo neživost so v preteklem obdobju dveh let očitno še poglobili in ko se zmaji enkrat stepejo — takrat se Viserionovo stanje še poslabša. Vsled ugriza v vrat mu le-ta začne puščati in modri plameni mu uhajajo iz povsod. Res je legitimen neživ zmaj, pa tudi njegovi gibi so trzajoči in nepredvidljivi in res ličijo na gibe ostalih neživcev. To je še posebej očitno bolj proti koncu, ko Viserion pristane v Zimišču in strelja Jona.

vlcsnap-2019-04-29-18h14m21s609

Ne vem, kaj je z Rhaegalom. Po bitki z Viserionom zasilno pristane, potem pa … Obleži? Upam, da preživi, ker sicer Dany od treh zmajev ostane zgolj še Drogon. V tem slučaju je lahko pa že brezvezna aparatura, kakršen je Qyburnov škorpijon, usodna. No, tudi Drogonu ni postlano ravno z marjeticami. Nanj spleza gladko kakih petdeset neživcev, ki potem dežujejo, ko se jih zmaj poskuša otresti. It’s raining men, pa to. Réšimo tudi dilemo, ali zmajev ogenj premaga nočnega kralja. Ga ne — nad čemer sem presenečen. Vedno sem namreč mislil, da je tako; če nimaš zmaja, uporabi valirijsko jeklo. Če nimaš valirijskega jekla, uporabi zmajsko steklo. Sicer pa beži. Po drugi strani pa ja. Moji igričarski dnevi so me naučili, da je area-of-efect damage inherentno šibkejši kot single target damage.

Na Zimišču

Vojska Nočnega kralja seveda nima oblebovalnih naprav. Nima ovnov, nima lestev, nima oblegovalnih stolpov. Zato mi je res dobro, da so oblegovalne naprave kar neživci sami. Ogenj v jarku tako pogasijo kar s svojimi telesi, oblegovalni stolp pa so prav tako oni sami. Tako je, če imaš neskončno vojsko, ki ji je za lastno dobrobit popolnoma vseeno. Kudos produkcijski ekipi, ker ta konec je po moje točno tak, kakršen mora biti. Uprizoritve bitk in če sem bolj specifičen, obleganj, pogosto črpajo (kdo? oni, vendar!) iz zgodovinskih virov. Ampak ko enkrat oblegajo zombiji, to seveda odpade. Tako da nekaj navdiha je vsekakor potrebnega — po drugi strani pa ne preveč, ker mora stvar vseeno ostati smiselna in nekako realistična (primer; bistveno manj smiselno bi mi bilo, če bi hodci napadali s katapulti in oblegovalnimi stolpi, ki bi jih vlekli neživi mamuti — ne rečem pa, mimogrede, da ne bi izgledalo epsko). Igra prestolov tu (tokrat) lovi ravno pravšnji ekvilibrij obojega.

Psa tudi tokrat baše. Živce mu najprej načne ogenj, za kakšno posebno uteho pa se mu ne izkaže niti led (okej, led sam je v resnici okej — problem je vse, kar gre zraven). Hudič je, če ti kot enemu od skoraj osrednjih likov Pesmi ledu in ognja od pesmi ledu in ognja paše zgolj pesem, pa še ta manj kot mir in tišina. Moram reči, da bi za delček, kjer Beric prepričuje Psa, naj se vrne v boj, prisegel, da traja vsaj pet minut. Pa je mimo takole: *tleskne s prsti* In ne sprašujte me, od kod ta diskrepanca. Mogoče je hec v tem, da je dogajanje v tej epizodi res pospešeno, kadri skačejo hitro — in je kar težko sprejeti, da se lahko sredi vsega tega sranja nekdo ustavi in reče: “Ne grem se več.”

Je pa zato toliko hrabrejša Lyanna Mormont, ki pokonča nevelikana. On pa njo. Žalosten moment — in kaj? Spet eulogija? Takole bom rekel. Ne vem, če je v Igri prestolov še kateri od stranskih likov tako hitro postal (in potem tako dolgo obstal) ljubljenec občinstva, kot ona. Celo preden smo jo prvič srečali — pismo Stannisu je bilo za stoječe ovacije. Ni mi pa najbolj všeč, da je v zadnjih sezonah postala de facto glas severnjaških vazalov. Kot da ni med plemstvom nikogar odraslega s podobnim smislom za čast in zvestobo. S tega stališča je njeno slovo mogoče celo okej — šla je, preden bi mi (lahko) postala straight-up tečen lik. Ti scene-stealerji so vselej nekje na robu. Priznam pa, da se te smrti res nisem nadejal. In ko smo že ravno pri nepričakovanih smrtih Mormontov! Pade tudi ser Jorah.

vlcsnap-2019-04-29-18h25m52s913

Tisti Jorah, ki je z Dany že vse od prve sezone. Tisti, ki je šel zanjo skozi suženjstvo in nazaj ter tisti, ki je zanjo prebolel sivolusk. Izgnani vitez in gospodar cone prijateljstva zdaj zanjo tudi umre — in občutek imam, da ga, umirajočega, Dany na neki točki celo zgrabi in uporabi za ščit (pri čemer dopuščam, da je to slednje zgolj posledica hecne montaže — lahko pa tudi, da sem samo jaz slabo videl). Z njegovo smrtjo izumre tudi rodbina Mormont. Dodal bi še tole. Ne vem, če je Dany po prvi sezoni še kdaj izgledala tako ranljivo kot zdaj, na bojišču, brez zmajev in z mečem v rokah. Badass in kot riba na suhem, obenem.

V Zimišču

Ah, ja. Kripte. Najvarnejši kraj v Zimišču. Priznam, da prejšnji teden — ko sem bil pisal svoj prispevek — nisem niti pomislil na to, kako slaba ideja je lahko obdati se z mrtvimi, če ti nasproti prihaja nekdo, čigar moč je prav animacija trupel. Boljši ljudje od mene so to seveda kaj kmalu ugotovili in ideja je v tem enem tednu postala pravi meme. Mene ni bilo treba posebej prepričevati. Ko mi je bila ta ideja enkrat predstavljena, sem vedel, kaj bo. In je. In zdaj me v bistvu preseneča zgolj to, da vsi tam doli preživijo. Vsi z imeni, that is.

Arya se v tej epizodi zelo izkaže. In to še pred koncem, ko se ZELO IZKAŽE. S svojim novim orožjem hara po neživcih in se na neki točki znajde v zelo napeti igri mačke z mišjo. Mirna kot voda, v zimiški knjižnici (se mi zdi?). Med nekimi policami, skratka. Kasneje ji na pomoč priskočita Sandor in Beric in prav slednji je na-slednji, ki pade. Po-slednje življenje bliskovitega gospoda.

vlcsnap-2019-04-29-18h28m38s122

Kolega mi je v vednost predstavil teorijo, da Beric preživi, Pes pa ne, in da Beric svoje življenje, ki ga je bil ipak prejel v dar od R’hllorja, podari Psu. Tako, kot ga je v knjigah Kamnosrčni. V knjižnem kánonu je to možno, v HBO-jevem pa mogoče sploh ne. To bi mi bilo dokaj epsko, ampak dejansko stanje v resnici ne zaostaja. To, da reši Aryo, je efektivno isto, kot če bi ji podaril svoje življenje (na prej opisan, čaroben način) in Arya ta dar zelo dobro izkoristi. Če sem iskren, mi je tako še boljše. Kljub temu, da je Arya zadnjih n let precej hladna, ji za gospoda Berica Dondarriona vendarle ni vseeno — pa čeprav je bil za kratek čas celo na njenem spisku. Še to. Ko sta se Mel in Arya srečali vsa ta leta nazaj, nisem bil niti pomislil, da modre oči lahko pomenijo tudi oči belih hodcev. Genialen foreshadowing, vreden samega GRRM-ja. V seriji so stvari prepogosto preočitne, ampak vsake toliko jim uspe biti zvit in subtilen. In tokrat (odnosno takrat) jim je.

Epizoda v zadnji etapi zalavfa glasbeno podlago. Vse začne iti (še bolj) narobe. Nočni kralj oživi vse ravnokar padle (tudi Lyanno in Edda, kar najbolj skeli), Theonu, ki vse do te točke uspešno brani Brana, pa zmanjka puščic — mimogrede, kot lokostrelec se zelo izkaže in tu se očitno ni zafrkaval — in Nočni kralj ga končno doseže. In ubije.

vlcsnap-2019-04-29-18h32m47s873

Ane. Večkrat sem dejal, da je prav Theon kriv za padec hiše Stark. Večkrat sem tudi dejal, da sem to večkrat dejal, vem. Ampak obstaja še ena perspektiva — ta, ki jo to pot izpostavi Bran, dežurni big picture guy. Če Theon takrat ne bi zasedel Zimišča, Bran verjetno ne bi šel onkraj Zidu. Kar pomeni, da Zimišče zdaj ne bi bilo tako dobro pripravljeno in morda niti ne bi bilo epicenter napada zombi-vojske. Nočni kralj se je vsled Brana moral izpostaviti in to ga je na koncu stalo. Tako da hej! Jaime in Theon sta svet rešila že v prvih dveh sezonah, kaj pa to? Hecno, kako imajo lahko slaba dejanja dobre posledice. In dobra slabe.

Ne vem od kod kar naenkrat prileti Arya, ampak vesel sem, da prileti. A je možno, da jo prinese zmaj? Ali zgolj skoči s kakšnega drevesa? Občutek imam, da so sekvenco, ki to razloži, posneli, pa je potem ostala na montažnem pultu, ker vsega enostavno ni moč stlačiti v (dasiravno častitljivo) uro in pol. Blazno fina simbolika je (tudi) to, da nož, ki je Branu nekdaj stregel po življenju, zdaj to isto življenje reši (plus svet). Še to bi dodal! Večkrat sem tarnal, da je Arya terminator brez neke resne podlage. Obvlada vsa orožja in tako naprej in tako nazaj. Če so nas s tem v bistvu zgolj pripravljali na to, da zdaj lažje kupimo razbitje Nočnega kralja, potem jim pol oprostim.

Kako je zdaj z vsemi prerokbami? Denimo tisti o obljubljenem princu ali princesi, ki naj bi svet rešil pred temo? A je Arya ta princesa? Gotovo se bo kdo spravil in dogodke v seriji povezal tako, da se bodo poklopili s prerokbo. To verjetno ne bom jaz. Sploh pa ne v tem zapisu, ki je že tako ali tako predolg. Zdaj, ko je najbolj pereča kriza v seriji sanirana, verjetno niti nima smisla parlamentirati o prerokbah. Vsaj ne o tej, konkretno. Melisandre pa tudi ni več, da bi nam te zadeve prevajala (verjetno napak, ampak bolje išta nego ništa).

vlcsnap-2019-04-29-18h37m12s472

Na nek način mi je zanimivo, da prav ona zaključi epizodo. Dolgo časa je ni bilo, je dokaj stranski lik in resnici na ljubo obstaja m možnih alternativnih zaključnih sekvenc. Ampak deluje. Mel je odigrala svojo vlogo in se odkupila za svojo zmoto. Ker ni več ledenkotov, tudi dežurni ognjenko nima več smisla. Njena pot se sklene in tudi njena straža je zdaj končana.

Hja. Počutim se, kot da je konec serije. Ko sem (že večkrat) razmišljal o tem, kako se bo Igra prestolov (odnosno Pesem ledu in ognja) končala, sem si vedno predstavljal, da bodo beli hodci tisti bigger bad in nekakšen zadnji izziv.

vlcsnap-2019-04-29-18h36m03s091

Vsekakor si nisem predstavljal, da bo to Cersei. Mogoče je to spet ena analogija z Gospodarjem prstanov. Tudi po tem, ko je Sauron premagan, Saruman ostane grožnja in je pač treba rešiti še to. Nočni kralj=Sauron, Cersei=Saruman? Pa naj bo! Naj ta misel obenem služi tudi kot nekaj besed za Nočnega kralja, ki je sedma imenovana žrtev Dolge noči. Sedem za Sedem kraljestev!

Vprašanje ostaja. Kdo bo zdaj vse to pospravil?

Prilagam še napovednik za naslednjo epizodo, če ga slučajno kdo še ni videl! Spet bomo obiskali Kraljevi pristanek!

Saj. Na nek način mi kar godi, ane, da ravno na velikonočni ponedeljek še ni bitke, kljub temu, da sem jo na pol pričakoval. Vsaj kakšnih deset minut, proti koncu dela. Ampak naj bo še ta teden vse lepo na počasi in praznično — je pa res, da nam potem ostajajo zgolj še štiri epizode in da bodo te morale biti brutalno divje. Saj bodo morale, ne? Ne?! Če nas bodo želele pripeljati do konca tunela, čigar ta trenutek ne vidim niti luči, po moje ja. So pa indikator strukture sezone verjetno že same minutaže epizod, ki so jih najavili pred časom. Prvi dve sta krajši, pod eno uro, naprej pa skoraj po uro in pol. Iz tega bi človek lahko sklepal. Stvari. No. Kakorkoli. Tudi tokratna epizoda je v znamenju raznih izmenjav med osebami, le da so te tokrat pa res vse ekstremno pomenljive. Celo bolj, kot doslej — pa zadnje čase res niso pretiravali z mlatenjem prazne slame. Vsaj po mojem mnenju!

Rekli so, naj uvodne špice kar lepo spremljamo. In sem jo. Ta teden je novega v prvi vrsti to, da je animacija Zimišča zdaj obdana z obrambnimi jarki in špicami. Odnosno njih animacijo. Tako bo očitno (prosim, naj me ne postavi na laž že naslednja epizoda) tudi s preostankom serije. Vsak intro bo vseboval nekaj posebnega, glede na (najbolj) aktualne dogodke. Kar se mene tiče, nadcarsko, ampak okej — o nekaj dodanih kvadratkih, danes, lahko res povem samo toliko.

Kraljemorca sodba

Jaime je prejšnjič prispel v Zimišče, hladen tuš pa jim je bil očitno zmrznil, saj so ga preložili kar za en teden. Kraljemorec se zdaj znajde na zagovoru pred kraljico khaleesi, kraljem na Severu in gospo Zimišča. Tista, najbolj ostra, je seveda Dany. Ona je hči kralja, ki ga je Jaime vsa ta leta nazaj z nožem v hrbet. Škoda, da ji možakar ni navrgel nekaj zgodovinskih dejstev. Kako je Aerys želel upepeliti celotno prestolnico, denimo. Ali pa, kako je od Jaimeja, takrat še kraljevega gardista, terjal Tywinovo glavo. Obe stvári sta tako nezaslišani, da bi moral Jaime za svoje usluge prejemati nagrade. Ne pa psovk. Celo zdaj, od Daenerys same. Če ima le kaj smisla za prav in narobe. Z druge fronte ga napada Sansa. Ona nas spomni na ta kos zgodovine. Jaime vse obtožbe prizna. Se ne vadi ven. Pravi, da so bila storjena dejanja storjena v imenu njega in njegovih in to je to. “The things we do for love,” ga dopolni Bran in mu s tem namigne, da se svojega padca spominja. Jaimejev odziv na Branovo čudaškost je tak, kot odziv bilokoga. Začuden pogled.

vlcsnap-2019-04-22-20h06m31s572

Vse to je v resnici zgolj del problema. Oziroma bolj posledica, kot sam problem. Glavni problem ni Jaime sam, temveč vsi tisti, ki jih nima s sabo. Cersei je obljubila vojsko, poslala pa zgolj moža brez ene roke. Kdo je tu nor? Hja. Očitno vsi razen Cersei, ampak če nič drugega — od te točke naprej so glede levje kraljice vsi nekako on the same page. Vedo, da jim ni imela namena pomagati. Vedo, da jih po novem čaka z za dvajset tisoč glav pojačano armado in vedo, da dejansko je noseča. Ampak vse to je problem za kdaj drugič. Za levji delež Kraljemorčeve svobode je zaslužna Brienne, ki jamči zanj. Njeno besedo sprejme najprej Sansa, potem še Jon (ki se tekom diskusije ipak ni ravno angažiral), na koncu pa to stori še rahlo razočarana Dany, ki svojo jezo nato raje strese na svojo roko. Tyrion je bil namreč tisti, ki se je po skoraj propadlem mitingu na štiri oči pogajal svojo sestro — in se iz levjega brloga vrnil misleč, da se je tudi uspešno pogodil. Tisto leto mu je šlo narobe ama res vse.

Preživetje sodbe Kraljemorcu kupi vstopnico za šetkanje po Zimišču. Najprej se sprehodi do Brana, ki se — tako kot zadnje čase vedno — nahaja v božjem gozdiču. Najprej naslovi slona (pa ne Cerseijinega, ker je neobstoječ, mind you!) … V gozdiču? Fanta vpraša, kako to, da ga ni zašpecal. Ta mu odvrne, da se zašpecan ne bi imel prilike boriti v prihajajoči vojni. Sprašujem se, kakšno vlogo v bitki Bran pripisuje svojemu skoraj-krvniku. Jaime na tej točki namreč ni nek blazen borec in razen tega, da ima s seboj meč iz valirijskega jekla, niti nima prav veliko za ponudit. Okej. Ali pa tudi. Vselej pozabljam, da je tudi vrhunski strateg, ko se mu zazdi — kar je dokazoval večji del prejšnje sezone. Sredi zimiškega dvorišča se kasneje sestaneta še s Tyrionom, bolj kasneje pa še z Brienne. Po moje ne pretiravam, če njuno izmenjavo, ki kulminira v Kraljemorčevi podreditvi njenemu jutrišnjemu povelju, označim za (sicer dokaj štorast) izraz platonske ljubezni, pri čemer gre platonskost vsaj v eno smer. Ali pa vsaj za veliko medsebojno spoštovanje. Mogoče je to slednje primernejša nomenklatura za videno, brez (nepotrebnega) branja med vrsticami.

Moram priznat, da sem pričakoval (za Jaimeja) manj ugoden razplet. Kakšno ječo, ali kaj podobnega — usmrtitve definitivno še ne. Pa se je kar izšlo. Sploh Sansa in Jon sta pokazala zadovoljivo mero pragmatičnosti. Good on them. Vprašanje, kako bo po vojni in ali jo bo Jaime sploh preživel. Po eni strani mislim, da ne. Jaime bi tako ujel junaško smrt in ja — bitka za Zimišče bo gotovo terjala življenje kakšne izmed pomembnejših oseb. Pomembna bitka potrebuje svojo težo, teža pa se meri v posledicah. Najboljše posledice pa so seveda smrti nam dragih likov. Izrojeno, vem, ampak to je Igra prestolov. Plus, Bran ravno v tej epizodi namigne, da je tak razplet povsem možen. Obstaja pa tudi druga stran in po tej … Po tej pa mislim, da ja. Da bo preživel. Po moje imata s sestro preveč neporavnanih računov, da se ne bi še enkrat srečala.

(Ne)nadejane okrepitve

V Zimišče zdaj prispe tudi Theon s prgišečm sebi zvestih Železnorodnih. S sporočilom o svobodi za Yaro poklekne pred Dany; celo bolj kot zmajska kraljica, pa se ga razveseli zimiška gospa. Sansa in Theon se objameta in očitno so vse zamere končno pozabljene. Oziroma vsaj odpuščene. Povsem pozabiti jih ne bi bilo modro. Dany se ob videnen majčkeno nakremži, pa ne vem, če za tem stoji … Karkoli. Po moje gre zgolj za en povsem arbitraren Emilijin izraz. No. Razen, seveda, če ji ni všeč Theonovo izrazoslovje, ko reče, da se želi boriti za Zimišče (namesto, da bi rekel: “… za Zimišče, ta sedež enega izmed kraljestev pod pristojnostjo kraljice Daenerys Targaryen …”), ampak to bi bili pa potem že zametki nore kraljice in zaenkrat še res nočem v to.

vlcsnap-2019-04-22-20h14m57s777

Ser Morjavredni je zdaj prostovoljec v Zimišču. Njegova funkcija je dvojna. Skrbi za želodce množic, ki so se zatekle v Zimišče, obenem pa služi tudi kot informacijska točka. Ljudi, ki pridejo na čorbo, usmeri bodisi v orožarno, bodisi v zimiške katakombe — glede na svojo oceno njihovih zmožnosti. No, to drugo funkcijo si v resnici delita z Žiljko, ki je v Zimišče prispela s Samom in zdaj pomaga, kjer pač lahko. Jako simpatičen delček je seveda ta, z majčkeno punčko z močnim naglasom, ki ga ne znam uvrstiti ne na Škotsko, niti na Irsko in ki od Davosa terja hrano in napotke, kam naj gre. V orožarno ali na varno, pod zemljo, k ostalim otrokom? Valjda k ostalim otrokom, ane, ampak tako Žiljka kot Davos to izpeljeta super taktno. Davos je itak že večkrat dokazal, da obvlada delo z otroki, Žiljka pa očitno tudi. Prva westeroška freelancerska socialna delavca. Je pa treba reči, ane, da ima ta ta mala obraz podobno iznakažen kot ga je imela Shireen Baratheon. Občutek imam, da so tej interakciji s tem želeli dodati še eno dimenzijo, ampak po moje po nepotrebnem. Če je slučajno naključje in je mala igralka res denimo opečena, ali kaj podobnega, in ji niso prostetike frajhali zgolj za ta namen, potem pa … Potem pa recimo, da je to okej usput kimljaj Davosovi vežbi branja pod Shireeninim mentorstvom. Te sekvence so bile vselej eno veliko sonce.

Končno prispe tudi Nočna straža (plus en brat brez bandere), z Edom in Tormundom na čelu. Tormundov medvedji objem malodane povozi Jona, prisoten pa je tudi gospod Tarly, ki se svojih nekdanjih sodelavcev ravno tako razveseli. Edo in Tormund poročata o padcu Poslednjega ognjišča, Beric pa doda, da Umberji sicer so še, vendar je ta še v resnici spet, njihova forma pa taka, kakršne si ne želijo. Mimogrede, a ima še kdo filing, da se Beric konstantno smeji? Tudi kadar pripoveduje povsem resne reči (kot jih dejansko večino časa)? Tormunda seveda zanima predvsem, ali se na posestvu nemara nahaja tudi ena velika ženska — in se!

vlcsnap-2019-04-22-08h09m13s412

Trije člani Nočne straže ujamejo še en moment kasneje, bolj zvečer, ko Sam Jona pobara, ali je svoji teti že sporočil veselo novico. Plus, Edo Turoba ujame priliko za biti Edo Turoba bolj kot kdajkoli prej: “Samwell Tarly. Slayer of White walkers. Lover of ladies. As if we needed any more signs the world was ending.” In navzoč je tudi Duh, Jonov krvovolk! Sploh ne pomnim, kdaj smo ga zadnjič videli. Morda na začetku sedme sezone? Prejšnji teden? Ni pa zmajev. Očitno eno ali drugo, oboje ne gre.

No, za sledečo interakcijo sem se dejansko že prejšnji teden pridušal, da upam, da bo in če bo, da se je veselim! In je! Pomenita se ser Jorah in njegova sestrična, Lyanna. Super sta. Ta mala je že v oklepu in se seveda želi boriti. Saj je vendar Mormontka, ane! No, Jorah, po drugi strani, pa jo prepričuje, naj oladi in da naj se kot bodočnost svoje (in Jorahove!) rodbine raje skrije v kripte, tako kot ostali otroci. Preden njun pogovor prekine Sam, obvelja njena in zanima me, kakšen bo njen doprinos. Navijam, da preživi, ker sicer bom prihodnji teden pisal o tem, kakšna škoda je, da ni šla na posvet k Davosu. On bi jo gotovo prepričal v pomembnost funkcije branitelja ljudi v kriptah. Kot rečeno — prekine ju Sam. Jorahu dostavi meč svoje družine in všeč mi je, da Jorah poudari, da ima Sam še zmeraj družino. Mati in sestra sta še živi. Upam, da misli njiju in ne (zgolj) Žiljke ter mini Sama. Imamo torej … Pet valirijskih rezil. Jorahova Srčna pogibel (izvirno meč hiše Tarly), Jaimejev Vdovin krik (prekovan iz meča hiše Stark), Briennin Mož beseda (če je to prevod — ravno tako prekovan iz meča hiše Stark), Jonov Dolgi krempelj (izvirno meč hiše Mormont) in Aryino bodalo brez imena (ki ga je prejela od Mezinčka). Nekaj je. Če se ne motim, so to celo vsa valirijska rezila, ki so se kdajkoli pojavila v seriji.

Nasvetovje

Dany je spet besna. Na Tyriona, deep down pa najbrž tudi nase. Besna je, ker je nasedla Cersei in dejansko računala z njeno pomočjo — in to do mere, da se zdaj poigrava z mislijo o razrešitvi Tyriona s funkcije kraljičine roke. Na posvet najprej izvoli k Jorahu, ki je njen privzeti plan B. On na njeno presenečenje podpre Škrata, češ, da vsi delajo napake. Vključno z njim samim. Jorah je okej. Njegov odziv je smiseln tudi vsled dejstva, da so vsi skupaj dobesedno en dan pred peklom in da zdaj res ni čas za rošade. V Igri prestolov ni časa za igro prestolov, če hočete. Dany nato obišče še Sanso. Njun pogovor gre podobno kot tisti z Jorahom. Sansa se postavi za Tyriona (in to — kot je moč rabrati kasneje — uspešno), Dany pa priložnost izrabi tudi za glajenje njunih odnosov. In ji gre okej — vse dokler je Sansa ne vpraša, kaj bo s Severom po vojni. Ali bo lahko še naprej funkcioniralo kot svoje kraljestvo? Nihče ne ve … Nihče ne ve …

Vsi glavni se zdaj zberejo za improvizirano mizo, kakršno imajo na Zmajevem kamnu, le da tam ni improvizirana. Jonov načrt gre v smer ubitja Nočnega kralja. Ker če smo se v sedmi sezoni česa naučili, smo se tega, da smrt hodca DEanimira neživce, ki jih je dotičen hodec REanimiral. In ker je kralj začetnik vsega, je najbolj logična izpeljava ta, da je njegova smrt konec vsega. Pri čemer z vsem mislim vse v povezavi z neživci. Konec vsega se sliši zelo zlovešče, pa v tem slučaju res ni tako mišljen. Eh. Okej. Spet sem zašel v semantiko. Se opravičujem. Jaime, v glavnem! Jaime je tisti, ki pogovor nadaljuje s pomislekom, da če je Nočni kralj tako zelo pomemben … Da se potemtakem gotovo ne bo izpostavljal. Bran pomislek pokensla tako, da preostanku omizja predstavi znamenje Nočnega kralja, ki ga nosi na roki in ki pomeni, da ga lahko taisti kralj najde bilokje. Super, da je to izpostavljeno. Začenjal sem namreč že misliti, da se je to znamenje podravilo samo od sebe. Retcon, pač. Ampak ne. Vse je na svojem mestu.

vlcsnap-2019-04-22-17h56m33s960.png

Mogoče najbolj zanimiv del pri vsem skupaj mi je pa ta, da končno dobimo nekaj vpogleda v zlikovčeve motive. Okej. Dolga noč gor, dolga noč dol — Bran je tarča. In sicer zato, ker je Trooki vran, ki vidi vse za nazaj, neke sorte spomin sveta. Če me spomin ne vara (bi lahko rekla tudi Branova bejba), se s podobno titulo dičijo tudi v Citadeli, a po moje je (vsaj neuradna — glede na to, da uradnost pišejo moistri sami) kredibilnost na Branovi strani. In če ljudje izgubijo svojo zgodovino, potem pač nimajo več na čem graditi. Malo abstraktno in melodramatično, ampak zame dovolj domišljeno. Plan je sledeč. Bran čaka v božjem gozdiču, za vabo. Branijo ga Theon in njegovi. Preostanek vojske (z zmaji) je nekje znotraj dometa in poplavo neživcev odlaga vse dokler Nočni kralj ni (bolj) mrtev (kot zdaj). Easy-peasy. Če ne uspe, bojo pa vsaj živeli, se borili in umrli skupaj — če parafraziram Brienne-gledajočega Tormunda.

Poparjeni

Kralj Robert je Nedu pred leti dejal: “Ti imaš hči, jaz imam sina, zduživa najini hiši!” Tisto se baš ni izšlo, oba sta mrtva, pa tudi dotični sin ni bil zares Robertov sin. Hecno, kako se vse obrne in to ni prvič, da so se Bobove besede izkazale za preroške. Arya je zdaj cela polnoletna in že zadnjič se je spogledovala z Gendryjem. Zdaj pa zares. Saj. Zelo mogoče je to njun zadnji večer med živimi, ane. Pa še mlada sta. Naj se imata rada. Mi, stari, se pa raje pogovarjajmo o čem drugem. Recimo o orožju, ki ga je Gendry (prednostno, na Aryino priganjanje) izdelal za Aryo. Prejšnji teden, ko sem videl skico, sem mislil, da bo neka posebna puščica za lok. Nikoli ne bi pomislil na sulico. A je Arya sploh že kdaj prej rokovala s to sorto orožja? Ali je zdaj kar nekako samoumevno, da obvlada vse? Pa še bodalo iz valirijskega jekla ima. Pa še Iglo. Na tej točki je terminator in lahko po moje razmontira tudi Thanosa — in na ta način pripomore svojemu sorodniku Tonyju.

Nekaj besed in poljubov si izmenjata tudi Missandei ter Sivi črv. Ugotovita, da Zahodnje (sploh pa Sever) ni kraj zanju, pri čemer jima pomagajo tudi rasistični otroci. Skleneta, da je kraj zanju otok Naath, sicer Missandeijin rodni kraj. Občutek imam, da bodo tako Neomadeževani kot Dothraki odpeketali nazaj v Essos, ko (če) bo zmaga enkrat dobljena. To je za Dany v resnici optimalno — če (ko) jo bodo v Zahodnjem sprejeli za svojo.

Sem mislil, da bo preteklo več ene vode, preden se bo Jon opogumil in Dany povedal resnico o svojih prednikih. Če odmislim, da je pred vrati vojna, je izbrani trenutek pravzaprav kar zelo ustrezen. Pogovor gre namreč ravno o Rhaegarju, do kogar Dany čuti precejšnjo mero sentimentalnosti, sicer malce pomazane z informacijo, da je Rhaegar Lyanno posilil. Kontrainformacija, da temu ni tako, tu služi kot neke vrste blažilnik. Ampak Dany kljub vsemu ne verjame povsem in sprašujem se, kako bo to vplivalo na prihajajočo bitko. Upam in predstavljam si, da sploh ne bo in da bodo to reševali pozneje, a vsekakor je možno tudi drugače.

Red vitezov vina

Eden osrednjih in vsekakor zabavnejših delov je zbor pred ognjiščem. Priprave na boj so pod streho, zunaj pa je mraz — zakaj ne bi torej tudi ljudje čakali pod streho? Celoten šindig je v resnici izpeljan zelo organsko in kot bi se prijatelji zbirali pri nekomu doma. Denimo za rojstni dan. Najprej prispeta Tyrion in Jaime. Sukata vino in debatirata. Potem prispeta Brienne in Pod, ki takisto prisedeta, na koncu pa še ser Davos in Tormund, ki prinese svojo pijačo in je seveda kuhan in pečen, ko uoči, da je na žurki tudi velika ženska. In družba lepo pije, se pogovarja — vse skupaj je mogoče najbolj sproščena sekvenca ever. Zahodnje praviloma ne velja za tiste sorte fantazijski svet, čigar del si kot opazovalec ali bralec želiš biti. Ne dobiš vabila na Bradavičarko, nisi brezskrben Hobit … — vse je samo narobe in pusto. Ampak tu bi bil pa z veseljem (sploh, če me naslednji dan ne bi čakala skoraj gotova smrt). Z veseljem bi sedel pred tem kaminom, pil vino s to bando in poslušal njihove prigode.

vlcsnap-2019-04-22-20h36m39s036

Jaime poskrbi za šov in povitezi Brienne, ki za trenutek postane najsrečnejše dekle pod soncem, ostali pa ta dogodek pospremijo z aplavzom. Ser Brienne of Tarth. Hecno se sliši, ker je beseda ser zelo slična angleškemu sir (in verjetno celo izhaja od tod, čeprav priznam, da sem etimološko bolj švoh). Ampak se navadiš. Za drugo polovico kulturno-umetniškega programa pa poskrbi Pod, ki odpoje eno pesem, ki je v bistvu ne poznam. Ampak super! Sliči na Pippinovo petje Denethorju, v tretjem delu Gospodarja prstanov, le da ta Podrickov poskus (z vsem, kar paše zraven) kljub vsemu izpade za las manj emocionalno in s tem tudi posrečeno. Že cel zapis si zastavljam neka retorična vprašanja, na glavno pa bi skorajda pozabil. A je potem to ta Podov trik? A je tistim prijateljicam noči takrat pel, da so ga častile? Če ne izvem v naslednjih štirih tednih, kaj potem?! Ovbe, joj!

Vrsta belih hodcev se zbere, epizoda pa preide v temo.

Prilagam še dražilnik za prihodnji teden, ko bo šlo pa res zares (razen, če spet brcam v temo)!

Pam pam pa pa pam pam pa pa paaaaAAA. Ej, prisežem, da sem ravno med gledanjem (tokrat še kar obsežne) montaže za nazaj razmišljal o uvodni špici in o tem, da sta dve leti veliko časa — vsekakor dovolj za renderiranje nove uvodne špice. In prav sem imel! Res je bilo dovolj časa! Sprememba se mi zdi semiselna. Pomembna funkcija, ki jo je špica opravljala nekdaj (pregled in jačanje imersivnosti), zdaj ni več tako bistvena, zakaj zgodbovne niti so v glavnem združene, liki pa prav tako — vsi na svojih (bolj ali manj) končnih položajih. Rdečo trdnjavo in Zimišče si skozi špico zdaj ogledamo bistveno pobliže kot prej, celo od znotraj in (oboje) katakombe in ni, da ni, šibnemo pa tudi skozi vrzel v Zidu in mimo Poslednjega ognjišča (alias sedeža hiše Umber), ki v tokratni epizodi takisto ujame svojih pet minut. Za navadit se bo. To pot so bili malo bolj kreativni s kamero, odnosno rendering pointom. Kar ne vem, če mi je všeč. So mi pa zato toliko bolj všeč vsi detajli, na čelu z novimi ikonami na obročih astroloba. Enkrat si moram vzeti čas in si jih podrobneje ogledati, mogoče so notri kakšni foreshadowingi — čeprav, nekje vmes sem videl mrtvega krvovolka pri Dvojčkih, tako da so vse te ikone verjetneje homaž minulim dogodkom.

vlcsnap-2019-04-15-22h30m05s432.png

Epizoda Zimišče si vzame precej enega časa za ekspozicijo. Lahko bi ji rekel zaspana, ampak ekspozicijo imam jaz rad, tako da je vse to v karseda pozitivnem smislu. Obstaja pa pomislek, ane. Da je tovrstno “tratenje časa” (v navednicah, ker bi ga sam tako potratil še več) tako blizu koncu lahko nevarno. Da ne bo potem spet: “Jaaaaaa. Zmanjkalo nam je časa, ampak televizija pač pomeni kompromise.” Ampak recimo, da jim nekje osmih letih vzponov (in padcev — pri čemer trdim, da so bili vzponi generalno bolj visoki, kot padci globoki) mogoče vsaj malo zaupam. Predstavljam si, da bo od te točke naprej tempo rasel res eksponentno. Moral bo, ker sicer bo na koncu časa res zgolj za scenarij, kjer ta dobri za las zmagajo, nato pa jih Cersei porabi za predpražnik in nadaljuje z vladavino. Se mi zdi, da je časovno (in produkcijsko) to še najmanj zahtevna opcija. In gremo!

Zima prihaja

… je naslov prve epizode prve sezone Igre prestolov. Prva sekvenca prve epizode osme sezone je tako nostalgičen in dosleden poklon tistemu prvemu kraljevemu obisku Zimišča izpred ulala let, ko je kralj Robert s svojo prošnjo Nedu načel sosledje dogodkov, ki ga danes imenujemo Pesem ledu in ognja. Ko sem rekel dosleden, se nisem zafrkaval. Vse ima. Obveznega otroka, ki pleza, identično (ali pa vsaj izjemno podobno — nisem šel preverjat) glasbeno podlago in vse skupaj se odvije nekako iz Aryine perspektive. Punca uoči precej znanih obrazov, ki to pot, enkrat za spremembo, s sabo nosijo pretežno lepe spomine. Tam je Jon, tam je Gendry … Pa tudi Pes! No, pa tudi Dothraki, Neomadeževani, zmaji in Dany, ki pa požanjejo v najboljšem primeru mešan odziv.

Sledi bera sentimentalnosti, ki pa jo brez slabe vesti prekine Bran, ki s seboj nima inzulina, da bi prenašal vso to osladnost. Zmajski kraljici pove, da neživci korakajo in da imajo zdaj zmaja. Njena reakcija je dokaj meh. Pričakoval sem, da jo bo podatek o neživem Viserionu nekoliko bolj pretresel. Saj veste. Nekdaj mogočna zver, ki jo je hudobnež spremenil v nestvor in posmeh svoji vrsti. Take stvari vedno zaskelijo. Celo mene, pa nisem noben zmajski fotr.

Na zborovanju v zimiški jedilnici izvemo, da je večina severnjaše gnade zdaj v Zimišču, izdan pa je tudi poziv, naj se jim pridruži Nočna straža. Gradovi ob Zidu so zdaj namreč brez funkcije — in ironično najbrž tudi najvarnejši kraj v Zahodnjem, glede na to, da so šli neživci že mimo. Vojske je zdaj kar naenkrat preveč. Hrane ni dovolj, da bi poleg severnjaškega kolektiva preskrbela še vse Dothrake in Neomadeževane in tudi to je eden od očitkov, ki jih požanjeta Jon in njegov nepremišljen upogib kolena. Ta mala Mormontka je še posebej neposredna. Kot vedno. Upam, da bosta z bratrancem Jorahom v sklopu te sezone izmenjala besedo ali dve, čeprav si z lahkoto predstavljam, da bi ga ob dani priliki kaj hitro pokenslala kot izdajalca svoje hiše in Severa nasploh.

vlcsnap-2019-04-15-22h10m52s351.png

Jon in Tyrion skušata umiriti strasti, zakaj po njuno je zavezništvo z Dany pač nujna reč (ne bom rekel zlo), a njuna uspešnost je nekje tam-tam z njuno povprečno višino. For the record; jaz jima pritrjujem. Ne potrebujejo hrane za celo zimo. Poraziti morajo neživce, ki so tako rekoč pred vrati. Šele od tam naprej je skrb za hrano lahko upravičena (in da ne rečem nujna). Malček boli edinole to, da Tyrion svojo kupčijo sladi (tudi) z lannistersko vojsko. Ki je ne bo.

Mogoče najsimpatičnejši del tega sklopa je (poleg uvodne sekvence, se razume) Jonovo srečanje z Aryo. Če je bila prejšnja sezona v znamenju sprememb in rasti posameznih Stark-juniorjev, sta tadva še vedno tadva. Brat in sestra kot nekdaj, z mini razliko, da ima Arya po novem kakšno fino besedo tudi za Sanso. A kaj, ko se ima tudi ta (sorodstvena) vez končati še pred iztekom epizode. Kar naenkrat bosta bratranec in sestrična. Kruti, tile scenaristi.

Sloni

Euronove ladje, z njimi pa Zlata združba, so zdaj že parkirane v Kraljevem pristanku. Avdienco s kraljico sem že dodobra obrabil. Poleg tega je bila ta fora aktualna za časa sedme sezone. Torej pred tremi tedni. Temu, čemur smo priča, se odslej in do preklica reče sprejem pri kraljici. Harry Strickland, poveljnik Zlate združbe je (v družbi svojega prevoza, Eurona) tako sprejet pri kraljici. Pri Cersei. Če rečemo ene dve o liku samem; Brezdomni Harry Strickland je v knjigah starejši gospod, nižje in čokate rasti, ki je bolj domač s papirologijo, kot z bitko. Ne pa rezervni Jaime Lannister, z jebačkim naglasom, kot v seriji. Škoda, da je serija v vseh svojih epizodah dejstvo, da dober borec ni nujno tudi dober poveljnik, kar nekoliko obšla. Vedno so na čelu neki džeksoni. V imenu nizkoraslih čokatežev protestiram! Dvajset tisoč mož, dva tisoč konj in nič tisoč slonov, kar Cersei globoko razočara. Mislila je, da bodo sloni. Ne vem, če sem jo že kdaj slišal takole mimogrede potarnati, brez groznih posledic za razočarjevalca. V sili hudič očitno res še muhe žre.

Euron ima za izpolnitev svoje želje po prenočitvi v kraljičini postelji zdaj nekoliko boljše izhodišče. Kar ve in kar ve tudi Cersei. Dostavil ji je Dornijo, dostavil Železne otoke. Nazadnje še Zlato združbo. Celo Cersei si ga ne upa vnovič zavrniti. In tako se njuna nesveta zveza tudi použije, ampak ooooo — Euron ne ve, da je Cersei (že) noseča. In low-key upa, da bo nekega dne rodila njegovega otroka. Jok. Če se bo ta otrok kdaj rodil, grem stavit, da ga bo skušala naprtiti Euronu. Kar pa bo bistveno nerodneje kot ko je to skušala zadnjič (ko je bil na Euronovem mestu Robert), saj je bila glede svojega razmerja z bratom v sedmi sezoni precej manj pazljiva, kot v ničti. Če Euron to izve, ko bo otrok že rojen, potem ubogi otrok. Če izve prej, pa uboga Cersei. Eurona si namreč z lahkoto predstavljam, kako se ene noči loti improviziranega abortusa z obešalnikom.

vlcsnap-2019-04-15-22h16m42s502.png

Obvezno bero jozeljnov nam tokrat časti Bronn, ki svoje dokaj bajne zaslužke investira v enega izmed tamkajšnjih bordelov. Kot gost, ne kot delničar. Uživancijo prekine Qyburn, ki Bronna najame za uboj obeh bratov Lannister. In to s samostrelom! Tudi Jaimeja — kar me čudi, glede na to, da ga je Cersei včeraj zavestno izpustila in mu dovolila oditi. Očitno si je premislila. Sam kar nekako dvomim, da bo Bronn to res izpeljal. Verjetneje se mi zdi, da bo Tyrion podvojil sestrino nagrado. Auč. Eno izmed Bronnovih prijateljic bodo znotraj enega leta pobrale koze. Čeprav se Qyburn ne heca, mu je ta kar uspela. Definitivno sem malo hitreje pihnil skozi nosnice.

Ko smo že ravno v Kraljevem pristanku, ane. Euron svojo nečakinjo-jetnico vozi s seboj. Kar je smotrno, glede na to, da je ipak ves čas na ladji. No. Takole. Za verjetno najšibkejši del tokratne epizode poskrbijo ravno ti naši, ta dobri Greyjoyi. Na Tišino (mimogrede — se mi zdi, da Euron šele v tej epizodi prvič omeni, da njegova posadka sestoji iz mutcev, kot v knjigah) vpade Theon s svojimi nekaj zvestimi možmi in brez večjih težav reši Yaro. Rekel bom samo, da ta akcija nekoliko liči na ono, ki jo je pred leti izvedel Ramsay (Sneg), ko je s podobnim številom mož popolnoma ohromil Stannisa. Pri vsem skupaj mi je dobrega samo to, da mi zelo olajša izbor najslabše in najmanj smiselne sekvence v epizodi. Ker ostali kosi so kljub (že izpostavljeni) ne pretirani živosti vsi dokaj močni in konsistentni. Pa sem se Yarine osvoboditve kar veselil, mind you!

Kako izuriti svojega zmaja (2?)

Ja. Saj vem. To referenco je do zdaj uporabil že malodane vsak, ki je o aktualni epizodi ali pisal, ali pa se vsaj z nekom pogovarjal. Ampak če imata Jon in Dany zdaj vsak svojega zmaja, no! Vse skupaj je ena super kata postprodukcijskih mojstrov vizuale, ampak občutek imam, da je za to vendarle še nekako prezgodaj. Jon po moje še ni pripravljen (očitno se motim, ampak neglede) na zmaja, kot tudi Rhaegal ne na jezdeca. Ampak očitno to niso neki težki postopki. Probaš. Če gre, gre, če ne gre, ne gre. Vsak stoti lahko čez čas proba še enkrat.

V resnici sem se malo prehitel. Preskočil sem en dokaj važen in pomenljiv razgovor treh glavnih svetovalcev. Tyriona, Davosa in Varysa. Vsi trije so si nekako sklepčni, da je najboljša možna investicija za prihodnost zaroka Jona in Dany. Delni špilferderber je edinole Varys, ki kot poklicni skeptik dvomi v njihov vpliv na mlad par. Po moje blaznega vpliva niti ne potrebujeta, ampak ja. Skepsa ostaja znotraj zdravih meja. Semle bom v bistvu kar nalepil ta (jako všečen) Varysov citat. Niti prevajal ga ne bom. “Respect is how the young keep us at a distance, so we don’t remind them of an unpleasent truth that nothing lasts.” Super je. Zapomnil si ga bom. Je pa zame verjetno še prezgodaj, da bi tako razmišljal. Tudi kasneje ne vem, če bo to moj preferirani način razmišljanja. Ampak je najbrž res.

vlcsnap-2019-04-15-22h22m00s862.png

Arya se sreča s Psom (zelo na kratko), sreča pa se tudi z Gendryjem, ki ima zdaj čez izdelavo orožij iz zmajskega stekla (sprašujem se, ali ni to prej delo za kamnoseka, kot za kovača). Tako da so zdaj vsa (zanjo … okej, pa tudi za nas) pomenljiva srečanja nekako pod streho. Jon prejme — ja, spet smo v območju kratkih dialogov, ki so ravno dovolj zanimivi, da jih ne želim kar preskočiti, ampak premalo, da bi jih kaj bistveno več kot zgolj omenil — pošto iz Globogoške mote. Gospodu Gloverju, za katerega prisežem, da je najmanj zanesljiv (a obenem ne odprto hostilen) graščak v Zahodnjem, zmajska kraljica ne diši preveč, vsled česar se pač zapre v svojo utrdbo, kjer kani čakati pomlad. Mu pa zato (Jonu, se razume) Sansa nakloni svoj glas podpore. Lepo od nje. Škoda, edino, da tega ni zmožna tudi pred širšim občinstvom.

Zdaj pa še tisto, po kar smo v osnovi pršli. Jorah svoji kraljici predstavi Sama, skoraj-mojstra, ki ga je ozdravil sivoluska. Izjemno prijeten pogovor, kjer Dany Samu izkaže čuda ene hvaležnosti … Aaaampak, pogovor bolj prej kot slej pripelje tudi do dejstva, da je Dany še ne tako dolgo nazaj upepelila očeta in sina Tarly. Samova očeta in brata. Sama to kar prizadane. Brat bolj kot oče, ampak tudi oče. Kraljici se opraviči in odvihra in sprašujem se, kam je bil namenjen. Na poti namreč sreča Brana in nekaj mi pravi, da je bil prav Bran tudi njegov cilj. Bran določi, da je zdaj pravi čas za Jonovo pravo kronanje. Nekdanja brata Nočne straže se srečata v zimiški grobnici in po krajši izmenjavi vljudnosti Sam Jonu pove. Všeč mi je, da spotoma opraviči tudi Neda Starka in njegovo laž, zanima pa me, kaj bo s to informacijo storil Jon. Kolikor ga poznam bo šparal v nedogled. Tudi ne predstavljam si povsem, kako pristopiš do svoje zdaj-že-skoraj-uradno-punce in ji poveš: “Eeeeeej. A veš, da si moja teta? In a veš ta stol, ane? Na katerem si blazno želiš sedeti? No. Tudi ta stol je bolj moj kot tvoj.” Po moje je to, da informacijo do nadaljnjega drži, dejansko najboljša možna poteza. Danyjina vojska je Danyjina, ne targaryenska. Zmaji so njeni. Z bilokakšnim hvalisanjem lahko požanje kvečjemu dizestr. Kaj pa Sam? Njegovo prvo srečanje s kraljico je šlo najprej zelo v redu, potem pa zelo slabo. A bo skušal na lastno pest ustoličiti Jona, kot je to enkrat že storil? Jaz mislim, da se ne bo predolgo kujal in potez, ki bi lahko škodovale Jonu, ne bo vlekel. Ampak kdo ve … Kdo ve …

V Zimišče zdaj prispe še Jaime, alias lannisterska vojska. Nemudoma se znajde iz oči v oči z Branom. Auč. Prihodnji teden bo zanimivo, komajčakam!

Hvala bogovom ne poslednje ognjišče

Ostane nam še horror vložek (s po moje kar najbolj horror atmosfero doslej) z bliskovitim gospodom in Tormundom, ki sta očitno preživela padec Zidu. Skupaj s še nekaj divježi, kdo ve zakaj, obiščeta Poslednje ognjišče, najsevernejšega, izmed gradov severnjaške gospode in s tem tudi najbolj izpostavljenega.  Predstavljam si, da preverjata, če je treba slučajno še koga spremiti do Zimišča, ali kaj podobno smotrnega. Grad je zapuščen, v eni izmed soban je ogromno krvi in slišijo se koraki. Izkaže se, da je iz predvidoma podobnih razlogov tam tudi Edo Turoba s svojo Nočno stražo. “AAAAA! Modre oči ima” — carska raba dokaj navadne karakteristike igralca, haha. Družbi se združita v združbo (a je to etimološko pravilno?), ki išče dalje in naposled vendarle najde mini gospoda Umberja. Pribitega na zid, obdanega z rokami. Brez lastnikov. Še eno izmed nerazumljenih artističnih udejstvovanj Hodcev. Prima bi mi bilo (pa sem mogoče prezahteven), če bi vse te sestavljanke enkrat do konca serije dobile svoj stvaren pomen. V stilu; tisto, v epizodi x je bila črka D, tisto v epizodi y, črka A, tisto v epizodi z pa črki TH.  Ker sicer bom mogoče mislil, da so to naredili enkrat, v prvi sezoni, ko še niso vedeli točno kaj in kako, in se jim je zdelo kul, zdaj pa s tem pač nadaljujejo, ker je del kánona.

Ned Umber se reanimira, zakriči, in žal mi je, da sem imel slušalke. Je pa tudi to ene sorte odmev prvi epizodi prve sezone, tako da … Primerno.

To je to. Zdaj sem uradno iz pokoja. Prilagam še prikolico za prihodnji teden, če je kdo slučajno še ni videl. Nate!

Finale! In ravno en dan pred premiero! Všeč mi je, ko gredo stvari po načrtih. Tokratna epizoda sklene cikel (sicer dokaj nenavdihnjenih) naslovov po logotipih velikih hiš Zahodnjega. Volk in lev. Lev in vrtnica. Zmaj in volk. Zdaj. Ali se temu res lahko reče cikel in ali ga res sklene? Ne obljubim. Ampak recimo, da sta zmaj in volk tisti dve živali, ki sta bili vse doslej protagonistki vsaka svoje zgodbe, zdaj pa z roko v roki korakata na pročelju ene — in to je v resnici velika stvar, vsled česar mi je čisto fino, da se poudari.

Demo

Epizoda otvori z (za situacijo) obveznim merjenjem moči. Pod obzidjem Kraljevega pristanka so zdaj zbrani vsi Neomadeževani, s Sivim črvom na čelu. Livarsko skalo so očitno spustili iz rok — si pa predstavljem, da je tam ostala vsaj neka provizorična garnizija. Ja. Zelo kontrastno, vse skupaj. Postrojena, disciplinirana armada Neomadeževanih, ki jo potem preplavijo še dothraški jezdeci. Prizor me spominja na predstavitve gostujočih šol v četrtem delu Herija Poterja. No. Tudi Cersei ni od muh. Poleg lastne, lannisterske vojske ima namreč polno pristanišče Euronove mornarice — kar je vsaj dve tretjini mornarice več, kot je po debaklu s tovorjenjem Dornijk v Dornijo poseduje Dany.

Spet imamo več perspektiv. Z obzidja dogajanje spremljata Jaime in Bronn, z eno izmed ladij plujejo vsi od Daenerys (pri čemer sem zdaj štejem tudi vse Jonove), razen Daenerys sama, v Rdeči trdnjavi pa dogajanje komentira tudi Cersei, ki Gregatu naroči, naj se v primeru težav drži vrstnega reda; najprej Dany, potem Tyrion, potem Jon. Naprej poljubno. Če bi bil še posebej filozofske volje, bi dejstvo, da na prvem mestu ni Tyrion, označil za zorjenje Cersei kot lika ter njeno osebnostno rast. No. Pa nisem.

Ta prijazni, s Tyrionom na čelu, zdaj korakajo proti zmajski luknji, če je to pravi prevod za angleški dragonpit. Gre za neke sorte parkirišče za zmaje, ki je bilo nekoč nujno, kasneje pa je, tako Tyrion, izgubilo svoj pomen, saj je bilo vsako novo leglo zmajev bolj klavrno, zmaji manjši in čivava pač ne sodi v pesjak za novofundlandca. Ker se lahko izgubi. No, ta zmajska luknja je kraj, kjer se ima pripetiti zgodovinsko srečanje (skoraj) vseh, ki v seriji Igra prestolov ta trenutek kaj veljajo. Nasproti jim pride Bronn, poleg njega pa še Brienne in Pod, ki zastopata Sanso in sta se bila očitno nekoliko bolj podvizala. Zadnje čase veliko pišem: “Ta sreča tega, ta sreča onega,” ampak tako je. Cel kup ena na ena srečanj znancev, prijateljev in ljudi, ki se morajo še spoznati. Jaz imam ta šit rad, lahko pa, da ni za vsakogar. Kljub temu bom šel skozi malo po diagoneli, ker najbrž nima smisla, da se obešam na vsako izrečeno besedo. Nekaj besed si tako tokrat izmenjata Pod in Tyrion, ki sta bila nekdaj kot tandem oproda-gospod dokaj nerazdružljiva. Ravno Tyrion je namreč tisti, ki je v Podu takrat videl nekaj več in fantu naredil kariero, ta pa je Škratu v zameno kmalu (prvič, mogoče ne zadnjič) rešil življenje. Brienne in Pes, ki se po svojem dvoboju zdaj srečata prvič, se medtem posvetita pogovoru o Aryi. Pes na svoje veselje izve, da je punca še živa, oba pa se nekako strinjata, da sta jo tistega skoraj usodnega dne skušala zgolj obvarovati. Te dni je varovanja potrebna kvečjemu njena okolica.

V sami špilji imamo takoj še en display moči. Najprej prispejo gostje. In čakajo. Ker kraljico se čaka. Nato prispe kraljica s spremstvom. Največji član spremstva je seveda Gora in njegova prisotnost nemudoma aktivira Psa, ki do brata pristopi, se načudi njegovi trenutni formi in ga opomni na njune neporavnane račune. Če si osma sezona ne bo odtrgala deset minut za oba Cleganeta, ane — da končno poravnata svoje račune. Potem bom jezen. Ne, še bolje — razočaran bom. Si pa glede na trenutno situacijo ne predstavljam povsem, kje se bosta lahko sploh še srečala. Ampak siguren sem, da se bosta. Pa čeprav samo da izpolnejo fanovska pričakovanja.

vlcsnap-2019-04-14-21h55m22s155

Pes se nato pospravi v klet, pod prizoriščem, kjer ima shranjen paket z neživcem, vsi ostali pa (spet) čakajo. Ker kraljico se čaka. In jo dočakajo. Na zmaju, epsko kot sto hudičev in začimbni kralj z neizgovorljivim imenom, v Qarthu, se ni šalil, ko je za Dany dejal, da ima izrazit talent za dramo. Res ga ima. Pristanek je naravnost veličasten in posebni efekti so vrhunski. Fizična interakcija z računalniško generiranimi liki gre lahko zelo narobe, tukaj pa se Dany zvira po Drogonu prepričljivo, kot bi bil res tam.

Tyrion prične s PowerPointom, a ga že po dveh besedah prekine Euron, ki  (ravno tako navzočega) Theona obvesti, da ima Yaro in da jo bo ubil, če se mu Theon ta trenutek ne izroči. Tyrion skuša pravkar iztirjen pogovor vrdečenititi, ker da imajo trenutno večje skrbi, ampak takoj z leve pade zaušnica v obliki fore o pritlikavcih, parafraziram: “Če bi se morali posvečati večjim skrbem, potem se kot najmanjša izmed navzočih skrbi kar spokaj.” Ne vem, jaz sem se smejal. Če grem vsled tega v pekel, pa grem.

vlcsnap-2019-04-13-15h12m31s726

Eurona, ki je zdaj že krepko on fire, umirita in skulirata šele Jaime ter Cersei, ki mu zagrozita z odslovitvijo, če ga bo še naprej takole sral. Ne vem, a je bil ta mini-izgred zrežiran zavoljo ene take slab-slabši policaj dinamike (ker dober-slab bi bilo preveč sumljivo), ali pa je Euron dejansko taka tempirana bomba, ki je ne more imeti nihče zares pod kontrolo. Resnica je po moje nekje vmes.

Tyrion in kasneje Jon uvod pripeljeta do konca, a Cersei ostaja skeptična. Saj. Jaz jo razmem, ane. Sovražnost navzočih dveh frakcij je nepopravljiva in povsem logična varianta je, da bi ena poskušala pretentati drugo. Aaaaampak, po drugi strani je pa pripoved o neživcih tako fantastična, da hudiča — valda bi si nasprotniki za laž izmislili kaj bolj verjetnega. Nič, zato bo verjetno najbolje, da pobudo prevzame vizuala. Sandor Clegane prinese zaboj z neživcem, ga odpre in nakaže. Neživca presekaš na pol, pa še vedno miga. Amputiraš mu ud, pa ud še vedno miga. Vsi zbrani, ki jim je to novo, so vidno šokirani. Po lestvici od najbolj do najmanj bi jaz rekel; Jaime, Euron, Qyburn, Cersei, Gora, pri čemer kasneje izvemo, da je Euronov odziv, ki sestoji tudi iz njegovega odhoda s prizorišča, hlinjen. Tako da ga v resnici težko uvrstim. Plus, Qyburna in Cersei bi po moje lahko zamenjal. Qyburn je bolj fasciniran kot šokiran in stavit grem, da vem, kje bodo končali ostanki tega neživca, dočim Cersei pa pač kot Cersei. Permapokerface. Jon vse skupaj nekoliko potolaži, ko jim pove in pokaže, da je neživce moč dokončno oneživiti z ognjem in zmajskim steklom. Ne omeni pa valirijskega jekla, ki (znotraj serije) ravno tako deluje. Vsaj za Jaimeja bi bil to kar podatek. Tole bi še dodal. Neživec v Kraljevem pristanku poskrbi za dokaj poseben efekt tridimenzionalnosti. Sekvence s Kraljevim pristankom so bile doslej vselej nekako tisti prizemljeni del serije. Politika in nekaj znanosti. Fantazija je bila na Severu. Dejstvo, da je neživec zdaj kar naenkrat tu, transcendira doslej znane zakone in ga postavlja en korak bližje gledalcu samemu. Vsaj, kar se mene tiče. In mi je super!

Prezentacija ima na Cersei pravzaprav dokaj pozitiven učinek. Pod pogojem, da Jon Sneg umakne svojo neposredno podporo kraljici Daenerys in se v njun spor ne meša. Želi zgolj njegovo besedo. Le-ta naj bi zadoščala vsled Nedovih genov. Ker da je bil pač časten človek in ker je beseda častnih ljudi vse, kar potrebuje. Glede na to, da ga je v drugi polovici prve sezone aktivno postavljala na (lažno) laž, je to to od nje pravzaprav zelo brezsramno. Ampak okej. Cersei, pač. Jon jo zavrne, ker kot Washington ne more lagati in Cersei odide, kar rezultira v nekaj malega žolča, ki ga tako Dany kot Tyrion zlijeta po Jonu. Rezultira pa tudi v Škratovem obisku sestre. Obisk gre v resnici še kar solidno. Nihče ne umre. In Tyrion ugotovi, da je njegova sestra vnovič noseča. Že to, da ne seže po kozarcu takoj, ko ji ga natoči, je indikator. Cersei ima rada svoje natočene kozarce.

Po posvetu z burazerjem se levja kraljica vrne in naznani svojo aktivno podporo zmajski v prihajajoči vojni med živimi in mrtvimi. Treba je reči, da se: “Call our banners” iz Cerseijinih ust ne sliši nič manj epsko, kot iz bilokaterih. Celo bolj!

Življenje in smrt ptice oponaševalke

Sansa je enkrat v obdobju od zadnjič do zdaj prejela Jonovo sporočilo o tem, da je kralj na Severu po novem podrejen zmajski kraljici. Mezinčku, ki je seveda navzoč, potoži, da ji gre to na živce, ta pa ta sentiment zgrabi z obema rokama in še z zobmi. Misli ji začne polniti z idejami o tem, kako je izvoljenega kralja na severu možno tudi odizvoliti — ne vedoč, da so njene misli (očitno) že nekaj časa off limits za njegove ideje. Ko mu enkrat pove še, da je Arya zdaj braavoška brezličnica, pa gospod Baelish postane zgolj še bolj prozoren. Prepričan sem, da je t.i. igrica, ki ji jo pove, izmišljena ekskluzivno ad hoc. Igraš tako, da vsakič domnevaš samo vse najhujše in na ta način ugotoviš subjektove prave namere. Tej igrici se v resničnem življenju reče paranoja in ni toliko igrica kot resen problem, povezan z anksioznostjo in ostalimi osebnostnimi travmami, ki človeku otežujejo življenje. Precej izprijeno, tole, da skušaš človeka, ki ti bojda nekaj pomeni, podvreči tovrstnim dvomom — precej podobno, kot če bi ga skušal zavestno okužiti z neko boleznijo.

No, zdaj pa tole, ane. Prerez Mezinčkovega vratu. Ko sem prvič gledal, sem bil precej presenečen. Mislil sem namreč, da bo Mezinček preživel vse. Saj. Na nek način je njegova usoda pravzaprav kar tragična (a zato nič manj poetska). Možakar je resda vsaj posredno kriv za večino groznih reči v Igri prestolov (kar mu med branjem obtožnice navede tudi Sansa), ampak po moje je imel Sanso res rad. Na najbolj napačen način možen, ampak rad neglede.  Njegova tragedija je v … Pomanjkanju samokritike? Mogoče. Če so ga na Sever pripeljale politične ambicije, ga je tja  (proti vsem signalom in instinktom, mind you, ker vsa okolica je bila do njega ves čas res odkrito neprijazna) zalepila fantazija, da mogoče pa enkrat vendarle nekaj bo. Ker je pač rešitelj, če nič drugega. In učitelj. In vse sorte torte. Kar malo krindžam, ko pomislim, kako patetični so morali njegovi poskusi manipulacije delovati Sansi, ko ga je enkrat koooončno prebrala. In do neke mere Branu, ki je zdaj itak internet, ampak je z Mezinčkom komuniciral zgolj v omejenem obsegu. Karmično in nasitno — vseeno pa mi je nekoliko žal, da je vse skupaj narejeno tako zelo na horuk. Cela sezona gre v eno smer in se potem v finalu obrne v drugo. To je rahlo poceni in prepričan sem, da bi ta zgodbovni lok lahko izpeljali bolje. Vse skupaj je preveč očitno narejeno za nas. Scenarije je treba pisati za like, ne za gledalce. … No. Ne vem, če je to res res. Super mi je zvenelo, pa sem kar napisal.

vlcsnap-2019-04-14-22h06m29s947

Pred iztekom sezone se Sansa in Arya sestaneta še enkrat. Zunaj. Na obzidju. Na zasluženem čiku. Zdaj sta spet sestri, da se reče. Nikoli pa najbrž ne bom zagotovo vedel, kaj se je dogajalo celo sezono. Samo ugibam lahko še naprej.

Vse poti (ne) vodijo na Sever

Po (domnevno) uspešnem obisku Kraljevega pristanka se Dany s spremstvom zdaj znova znajde na Zmajevem kamnu. Planirajo svojo odpravo na Sever, pri čemer Jon močno zagovarja skupno potovanje. Ker da je to boljši stejtment za severnjaško gospodo, ki bo do prišlekinje predvidoma izjemno skeptična. Dany pristane. Pristane na predlog, mislim. Ne (spet) z zmajem. Že ve, zakaj. Hue, hue, hue.

Pred iztekom sezone je bilo nekaj potrebno storiti tudi s Theonom. Z Jonom ubereta še en razgovor in to pot jima gre bolje, kot zadnjič. Na dolgo in na široko gresta o Theonovi večni dilemi Greyjoy-Stark in Jon svojemu bivšemu soprebivalcu Zimišča na koncu celo oprosti, kar mu pač lahko. In svetuje, naj gre čim prej iskat Yaro. Tu sem imel (najbrž zmoten) občutek, da Theon od Jona želi pomoč, konkretnejšo od zgolj enega (pa še to takega, zelo obvious) nasveta. Ne dobi je, a vseeno pljuni v roke in krene Yari na pomoč. Še prej pa pretepe (bolj tako — s taktiko izčrpavanja … in s kamnom) glasnega kapitana, ki mu je odrekel svojo podporo in s tem na svoji strani obdrži vojsko desetih mož, ki so, kot kaže, vse, kar mu je ostalo.

Tudi Jaime planira odhod na Sever. V sodelovanju z vazali, eden izmed katerih je tudi gospod Harroway — ki je v knjigah že davno mrtev (hiša Harroway pa izumrla). Zanimiv izbor priimka. Nič narobe — me pa zanima, po kakšnem ključu izbirajo ta imena. Sestanek prekine Cersei, ki vse skupaj pokensla in brata pobara, kaj se gre. Am. Z vojsko na sever. Ja? Ne? Ne? Ja, očitno ne. Ker Cerseijina beseda pač ne velja. Sprašujem se, ali bi se dogovora držala, če bi Jon umaknil svojo podporo Dany? Na nek način bi se ga morala, ne? Ker sicer bi lahko Jon svojo podporo kadarkoli primaknil nazaj. Cersei pove tudi, da je šel Euron v resnici v Vzhodnje, po Zlato združbo! Upam, da bodo sloni! Jaimeju je to kaplja čez rob, vsled česar potegne verjetno najbolj zdravo potezo od začetka njunega razmerja in odide. Brez vojske, sicer, ampak bolje eden, kot nobeden. Vsaj Vdovin krik ima s sabo. A se še spomnimo Nedovega meča, imenovanega Led? Pretopljen je bil v dva meča. Eden je bil dan Joffu, drugi pa Jaimeju. Jaime je dal svojega Brienne, ampak je potem podedoval Joffovega. Če gre Jaime v Zimišče, bo zdaj prvič po ulala časa ta bajeslovni meč hiše Stark (pa čeprav v dveh delih) spet v Zimišču. To seveda ne bo sprožilo nobenega force-fielda, ki bi varoval Zimišče pred neživci, ali česa podobnega, ampak tako, simbolično, bo recimo da zapolnjena neka vrzel. In če gre Jaime res v Zimišče — nenormalno se veselim njegove interakcije z Branom. Čisto možno je, da se mu bo Trooki vran po vseh teh letih celo zahvalil.

Zapade prvi sneg. V Kraljevem pristanku. Lepo, spokojno in če se ne motim — nekje s konca pete knjige? Natanko tako je, kot sem si predstavljal. Plus, super primerna glasbena podlaga.

vlcsnap-2019-04-14-21h06m36s574

Dva možgana

Sam prispe v Zimišče in nemudoma krene do Brana. John Bradley, igralec, ima super, skoraj mister-beanovsko kvaliteto reakcij na nepričakovane (če že ne nezaslišane) izjave — kot je denimo Branova o tem, da je zdaj Trooki vran. Bran Samu zaupa, da je Jon v resnici Rhaegarjev pankrt, Sam pa Branu, da potemtakem sploh ni pankrt, temveč zakoniti kralj Sedmih kraljestev. Dopade se mi, kako se njuno znanje sestavi v celoto in da Bran (tudi po novem) vendarle ne more vsega vedeti kar sam. Vidi sicer vse, ampak vse je veliko in če ne veš, kaj iskati, tega pač ne iščeš. In posledično ne najdeš. In ja. Jonu je v resnici ime Aegon Targaryen. Tako kot (f?)Aegonu v knjigah. Kaj to pomeni? Kakšno je v knjigah Jonovo resnično ime (kar nekako dvomim, da je tudi Aegon — razen, če ja)? Živi bili, pa videli!

Epizoda nato preklopi v preteklost, kjer smo priča poroki Rhaegarja (mimogrede; za Rhaegarja so našli igralca, ki je dovolj podoben Harryju Lloydu, ki je igral Viserysa — pohvalno!) in Lyanne, sekvenca pa se nato preplete z ladjo, s katero plujeta (tudi) Jon in Dany. Ki se ravno kreneta poseksat. Ampak nič slabega. V Zahodnjem to ni zelo narobe, tako kot tudi ne v Alabami.

Če ogenj je rdeč — najdeš ga v péč’. Če ogenj je zelen — pazi, boš pečen. Če ogenj je moder — boljš, da nis’ nikoder.

Ostane nam še tale naš padec Zidu. Nočni kralj na Viserionu! Zmajski ogenj zelo nedvoumno opravi z Zidom, kjer postopata tudi Tormund in Beric. Premierno slišimo zlovešče tri traraje roga Nočne straže. Trikrat za hodce. No, kako bi Nočni kralj prebil Zid, če mu Dany ne bi dostavila zmaja? Vem, da sem že večkrat govoril o nekih pajkih (jaz in stara pestunja), ampak realno — mar ni tako, da je Nočni kralj Brana itak markiral in da mu lahko zdaj sledi kamorkoli, neozirajoč se na morebitne čarobne prepreke? Če je tako, potem je zmaj bolj za stejtment. Ampak to kakšen stejtment!

Takole! Smo! Sezona, celostno, ni brez napak, ampak nič usodnega. Ko je štorasta, je štorasta, ko je epska, je pa res epska. Jutri ob treh zjutraj si bo v Sloveniji moč ogledati oseminšestdeseto epizodo serije. Jaz je ne bom že ob treh. Ne smem preveč ponočevati, ker je treba zjutraj v službo. Ampak bom. Pravočasno, da se nekje še do konca dne javim. Kaj pričakujem? Uf. Definitivno to, da Theon reši Yaro. Na neki točki morda tudi Ellario, ki v zdaj temnicah Rdeče trdnjave svojo hči gleda, kako trohni. Pričakujem smrt bodisi Jona, bodisi Dany. Zmajev po moje ne bo več. Pričakujem spopad Psa in Gore. Pričakujem smrti tako Varysa kot Melisandre. Navijam, da Tormund osvoji Brienne. 🙂