Arhiv

Zabava

147v2oNo … Ja. Mislim … Okej. Sploh ne vem, če še znam. Takole. Dolgo že nisem blogal. Vse od letošnjega finala Igre prestolov, pravzaprav. Junija. Še okrog noči čarovnic sem bil tiho, jebela, pa ponavadi nisem. Vse preredko blogam in vse prepogosto svoje zapise začenjam s priznanjem, da vse preredko blogam. Kje se konča?

Ampak ne bom jamral. Kdo hoče brati jamranje. Niti opravičeval se ne bom. Leto 2016 gre h koncu in naj me hudič, če nimam v rokavu vsaj še ene objave. Premisa je v resnici podobna (pred?)lanski. Vau, kako gre čas. Piše se retroskopija aktualnega leta. Ne bom prizanesljiv! Kot tudi ni bil prizanesljiv predmet retroskopije. Uuuuuu, čakaj, čakaj, čakaj. Stop. Samo poglej si ta mojstrski manever, cenjeni bralec ali bralka. Samo poglej si, kako genialno sem se izognil ponovni uporabi besede leto. Očitno še znam. Predmet retroskopije.

Jaz kot jaz, privat, z 2016 v resnici nimam posebnih problemov. Razen tega, da me je tudi letos pokosil (in me še vedno kosi) tradicionalni božično-novoletni prehlad, vse okej. Ampak jebeš to, če ne štima dobesedno nič drugega. Globalne zadeve. Smrti kul ljudi! David Bowie, Alan Rickman, Peter Vaughan (naš moister Aemon), Harambe, čez 40 imen, skratka (zadnjič sem po TV videl en diagram). Najbrž me je v trebuh najhuje boksnila prav Carrie Fisher; to pa zato, ker sem še vedno rahlo pod vtisom meni zelo všečnega Odpadnika ena, kjer je bilo našo najljubšo princeso moč uzreti spet mlado. Pa čeprav zgolj za nekaj sekund. Poleg tega pa kaj, hudiča, je s tem?! Rekli so, da je stabilna. A sem res edini, ki pojem stabilno uporablja za opis reči, ki ne umrejo čez tri dni? Šmoren, no. In prav slabe volje sem. In potem so tu še vsi teroristični napadi. Zakaj to obstaja? A pomaga, če vas (veste, kdo ste) lepo lepo prosim, da nehate? … in Trump, ne pozabimo Trumpa. Jaz moram priznati, da sem še vedno neopredeljen. Glede na švoh konkurenco … Mogoče pa vseeno raje vidim, da svet razmontira Trump, kot da ga Hillary. Kolikor slišim možakar itak ne more najeti ansambla (vsi ga zavračajo), ki bi mu igral na inavguraciji, tako da … Bo še pestro. Bojim se, da je leto 2016 v teh ozirih zgolj demo verzija leta 2017 (in 2017 demo verzija 2018 in tako naprej). Najlažje je biti pesimist, vem, in bodisi modro prikimavati ob uresničitvah (slabih) napovedi, bodisi se veseliti ob njihovih neuresničitvah. A dejansko — vse kaže, da se vsi ti slabi trendi komaj dobro začenjajo. Da padamo in da nas trd pristanek še čaka — in da se bomo šele potem spet odrinili. Ljudem se trga.

Celokupno dokaj brezvezna (šesta) sezona Igre prestolov, kaj pa to? Leto 2016 se tudi na tej fronti ni baš izkazalo. Sedma bo na sporedu prihodnje leto, enkrat poleti. Znanega je že precej. Za začetek to, da bo samo sedem epizod, pa tudi zgodbovno — zunaj je že precej kvarnikov (v vseh možnih oblikah). Za slednje vas prijazno preusmerjam na /r/freefolk in na Watchers on the Wall (kjer je gradiva vsaj za eno popoldne). Vesel sem, da v Igro vstopa Jim Broadbent, eden tistih kameleonskih igralcev, ki jih po moje ne cenimo dovolj. Predstavljam si, da bo njegova vloga podobna tisti, ki jo je imel letos Ian McShane. Prikazal se bo, napravil nekaj dokaj važnega in izginil (najbrž umrl). Kot sem že nekje napovedal vse kaže, da se bosta kreirali dve frakciji (Dany in njeni proti Cersei in vsem, ki iz tega ali onega razloga niso pro Dany). Se veselim. Še bolj pa se veselim Vetrov zime, a jih ne pričakujem — ne zares (spet zavzemam vlogo pesimista — jebiga, če je pa udobno).

Razen Igre prestolov sem letos tudi sicer kar dobro gonil TV sprejemnik. Oziroma monitor. Ampak vseeno govorim o stvareh, ki bi jih — če bi bil vzoren državljan — gledal po TV-ju. O raznih serijah, no (ne nujno letošnjih). Prvo kot prvo; ogledal sem si obe sezoni risane serije Rick and Morty (komaj čakam tretjo!). Tako prebrisana, dodelana in po drugi strani odfukana pizdarija … Kar težko verjamem, da nekaj tako popolnega zares obstaja. Risanka, ki si dovoli ama res vse, krepko začinjena s črnim humorjem. A sem že povedal, da se nam obeta tudi tretja sezona? Verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal.

rmorty

Potem sem se vrgel v animeje. Pri čemer “vrgel” v resnici pomeni bolj to, da sem vanje karseda nežno pomočil palec na nogi. Najprej sem zagrizel v Parasyte -the maxim-, ki se mi je zdel vrhunski in po čigar zaslugi sem se sploh začel spraševati, zakaj ne gledam več animejev — drugi pa je bil na vrsti Fullmetal Alchemist: Brotherhood. Vau. Spet sami superlativi. Čudovita mešanica drame, akcije in humorja, ki te že takoj in na začetku prepriča s simpatičnimi protagonisti, kasneje pa pogoltne in ne spusti s svojo do jaja imersivno zgodbo. Verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal. Trenutno gledam še vsesplošno čislani Cowboy Bebop, pa mi ne gre tako fino od rok. Mogoče sem svojo letno kapaciteto za animeje že pokoristil do konca.

pretal

Leto 2016 rešujeta briljantna Westworld in Stranger Things. Zelo navdušen nad obema in to iz popolnoma različnih razlogov. Westworld je HBO-jeva znanstveno-fantastična drama, njihov (po Igri prestolov) naslednji paradni konj (kot pravijo sami), ki se kiti z izjemno produkcijo in igralskimi performansi. Anthony Hopkins in Ed Harris poneseta celotno serijo na naslednjo raven, brez zajebancije. Moram priznati, da sem se rahlo zafrknil in zataval na reddit, kjer je narod (kakšni carji so pa to, ane — vsa čast njim, redditorjem!) pogruntal celoten razplet že za čas, ko je bila aktualna šele četrta epizoda. Kar seveda pomeni, da ima serija vse dovolj dobro nastavljeno in da ni nič kar iz zraka. Kljub temu pa moram reči, da imam rahlo mešane občutke glede teh nič ni tako kot se zdi for, ki trajajo malodane celo sezono. Pod črto, moj vtis? Po eni strani mojstrovina, po drugi pa mogoče en rahel nateg — tega priokusa se nikakor ne morem znebiti. Stranger Thingsi, na drugi strani, pa ne razočarajo niti malo. Gledal sem jih razmeroma pozno (pred kakim mesecem), ko se je hajp že malo polegel. Prišel po nostalgijo, ostal za štorijo, bi lahko rekel — vesel sem, da vse skupaj ni samo ena vaja iz obdobja osemdesetih, pa čeprav bi bilo lahko že to čisto okej in bi živelo zgolj kot novelty (ampak bi živelo!). Verjetno najboljša stvar, kar sem jo letos pogledal.

strw

Iiiin še ena! verjetno najboljša stvar, ki sem jo letos pogledal. Reče se ji Fargo. Kar sram me je, pravzaprav, da sem si film ogledal šele letos, v pripravah na serijo. Pa brata Coen drugače poznam in ju zelo obrajtam. Kaj naj rečem. Prva sezona ne zaostaja za filmom, druga pa ne za prvo. Če je kakšna serija (ali film), za katero hočem, da jo pogledajo vsi, potem je to to. Genialno od začetka do konca; vse dele sem pobingal v slabem tednu, pa tega praviloma sploh ne počnem … Ne vem. Mogoče pa ravno Fargo seže nad ostale omenjene, ampak saj — a tekmujemo? Vse skupaj, prvovrstna bera. Mi je kar malo žal, da vse te bisere omenjam samo tako, spotoma in kot del kolaža, namesto da bi vsakemu posebej namenil po (vsaj) en zapis. V bistvu ni še nič izgubljenega, hehe.

fargo.png

No, evo. Pa sem svojo sapo (vnovič) strošil na nepomembnih rečeh, namesto da bi rešil kakšno izmed premnogih tegob, ki pestijo svet. Pardon. Skratka. Spoštovani ljudje z interneta! Vse najboljše v letu 2017 in upam, da se še beremo! Po možnosti več (kot letos), nikakor pa ne manj!

Najbrž ima vsakdo izmed nas svoj nabor spominov iz otroštva, ki bi jih rad pozabil, pa jih ne more. Tisti s težko preteklostjo itak, ampak tole že zdaj, v začetku, obračam za 180 v drugo smer, zakaj avtor te objave se nad svojim (otroštvom) pač nima za kaj pritoževati. Spominov na vojno torej nimam (ker sem bil star eno leto), oče nas pijan ni pretepal (ker ne pije), nikoli pa (očitno) ne bom pozabil recimo temu stvari, ali dogodkov, ali obnašanj, ki jih uvrščam v kategorijo zakaj sem bil tak idiot. Vem tudi, zakaj. Jih ne bom pozabil. Gledal sem Inside Out. Eden izmed skladiščnikov v moji glavi blazno uživa v cringe momentih. Ali pa kar vsi in to ne samo skladiščniki. Kar bi najbrž pojasnilo tudi, zakaj se sem in tja zalotim med browsanjem cringe sekcije reddita.

Babice in darila
Naj začnem z eno, verjamem, lahko poistovetljivo in kot tako tudi primerno za prebitje ledu. Veščina, ki je nisem nikdar osvojil in še vedno imam sam pri sebi težave s hendlanjem teh situacij. Kako nas babice obdarujejo. Ta velika čokolada (ali v izjemnih primerih kaj drugega) in denar, zabasan nekam za ovitek. Problem je, ker prvič mogoče še ne, ampak potem pa že, ti veš, da je notri denar. Ampak nočeš izpasti, kot da ti gre samo za denar (for what it’s worth naj povem, da mi res ni šlo in mi ne gre). Hočeš, da je v ospredju čokolada. Hočeš nekaj takega: “Vau, čokolada! Želja se mi je izpolnila. Hvala babi, obvladaš.” Nakar šele obrneš in vidiš zataknjen denar: “Pa še denar! Joj, pa zakaj? Saj bi bila čokolada dovolj, res ne bi bilo treba!” To je nekako standardni protokol, po katerem naj bi se človek ravnal. Ni idealen, ampak to imamo in s tem delamo. Hec je, da moraš to vsled svojega predznanja zafejkati, kar je pa za nekoga, ki ni igralec, blazno težko. Itak je pa cel ritual prozoren ko pes in ne zmagaš, četudi si še tako prepričljiv. Kot da vse skupaj že itak ne bi bilo dovolj nerodno, pa se nato v igro vmešajo še starši, ki začnejo babico siliti, naj denar vzame nazaj. To, ali pa tebe, da ji ga vrni. In babica vztraja, da ne. In kar naenkrat si med dvema ognjema, ko ti in tistih 1000 tolarjev niste več pomembni in gre samo še za princip; kdo ima prav in kdo ne. Tu imate denar, mene pa pustite!

milka

Babičina kolegica
Takrat se mi je to vprašanje zdelo dokaj normalno, dočim zdaj, v retrospektivi, pa ne. Ni. Zakaj bi otroka matral s temi stvarmi? Govorim o vprašanju, ki mi ga je vztrajno zastavljala ena babičina soseda in ki gre: “Katero staro mamo imaš raje?” In to seveda v navzočnosti ene od babic (ter poljubnega občestva). Očiten odgovor bi bil: “Obe enako,” ampak jaz tega takrat žal nisem videl. In se mi je stemnilo pred očmi in sem dejal, da imam raje tisto drugo — tisto, ki ni bila navzoča. In smo imeli cel debakel. Mama jezna, ostali zaprepadeni, jaz pa na robu solz. Še vedno sem jezen. Nase, ker sem se pustil sprovocirati in na ono čarovnico, ki me je tako grdo izigrala.

Scanje
Tale je rahlo bolj specifična. Ko sem bil še majhen majhen mulc, nekje štiri leta (ravno takrat nekje, ko se človek na tem področju osamosvoji), sem imel tendenco, da sem uriniral po straniščnemu pokrovu. Ne vem, zakaj, ampak blazno fino in skorajda obvezno se mi je zdelo, da ko zaključim, na pokrovu ostane plast urina. Milimeter do dva milimetra, enakomerno, moje delo je tu opravljeno. In nakar sem jih fasal in se zelo kmalu naučil, da je desko potrebno dvigniti. Mi mirno plavala bi moja barka … Pa sem bil nekaj let nazaj zelo nedvoumno seznanjen z dejstvom, da je potrebno straniščni pokrov po koncu nazaj spustiti. Iz uvidevnosti do nežnejšega spola. Ja faking šit, pa smo spet na začetku. Dviganje pokrova so mi dobesedno vtepli v glavo, nakar ugotovim, da bi lahko samo bolje ciljal.

Game Boy
Ko sem bil star osem let, sem si s prihranki nabavil (rabljen) Game Boy Pocket. Še vedno ga imam in še vedno dela. Nakar je (malo zatem) sošolec dobil naprednejši Game Boy Color — kar se je pokazalo, ko smo šli s šolo na ekskurzijo. Kako, hudiča, ima lahko on, ki mu je to prvi Game Boy, že barvnega, jaz, ki mi je to že druga mašina in zadeve že obvladam, pa črno belega? Halo?! Iz tega je sledilo, da sem si za svoje poslanstvo napravil prepričati sošolce (vključno z novopečenim gameboyašem), da je Pocket v bistvu bolj kul kot Color. gbpDa je fino, ker je malo manjši in celo, da je novejši, pa čeprav v resnici ni bil. In sem bil uspešen. Kar zastrašujoče, pravzaprav, kako zelo. Takrat nismo imeli interneta, takrat se je to dalo. V tistem trenutku sem bil Spin doctor, živ. Oh, ta zavist. Bojim se, da se je nisem nikdar zares znebil (konec koncev sem Slovenec, ne?). Jo pa bolje brzdam.

Zlomljene vilice
S šolo smo enkrat obiskali Vrbo na Gorenjskem in Prešernovo hišo. No, v resnici smo jo obiskovali bolj ali manj vsako leto. Očitno se za Prešernov dan nismo imeli kam dat. Skratka. Vodička (oziroma razkazovalka hiše, oziroma ne vem, kako se reče tem ljudem) nam je med prezentacijo Prešernove robe med drugim pokazala tudi vilice, ki so res še najbolj spominjale na tiste, ki se obče rabijo za žar — kar je izpostavil tudi eden izmed sošolcev in čemur smo se potem vsi krohotali. Vključno z učiteljicami in razkazovalko. Mene je to začelo razžirati. Zakaj se jaz nisem tega spomnil? Tega genialnega štosa? Pa bi se vsi meni smejali. Fak. Kaj naj, kaj naj? Prišel sem do zaključka, da so vilice vseeno dovolj zanimive, da lahko na njihov rovaš razdremo še eno špasno, dasiravno šele minute za tem, ko že niso bile več aktualne. “Zakaj so imeli pa zlomljene vilice?” Smeh je sicer bil, ampak bolj prisiljen in … Auč. Hvala bogu, da se ni kdo, ki šteje, odločil, da ta otrok prepočasi dojema svojo okolico in da navadna šola mogoče ni zanj. Ampak jaz sem bil takrat tako zatopljen v kovanje svojega comedy golda in tako zelo sem si želel vsaj malo soja žarometov, da sem zanemaril vso tako pamet kot logiko. Še dodatno pa me je kasneje, ko smo že hodili, prizemljila učiteljica, ki mi je diskretno, a direktno povedala, da nisem bil duhovit in da lahko kakšno brez slabe vesti prihranim zase. Za kar sem ji v bistvu še danes hvaležen, pa čeprav me ta njen agresiven in to the point pristop (ravno tako še danes) kar malo straši.

Bodi tole dovolj. Kakšno brez slabe vesti prihranjam zase.

Dvakrat. Dvakrat v štirih mesecih (to je enkrat v dveh in polkrat v enem, če pokrajšam) sem obiskal avtomat za kavo. Mislim … ne vem? A obstaja kak servis za te zadeve? Ker glasovi, ki jih ta stroj spušča … Če bi mi na glavi pristajal helikopter, si predstavljam, bi bil podvržen podobnim decibelom. Kot, da sem naročil ne vem kaj. Prilagam dokazila. S slovenskimi podnapisi.

Zadnji (in prvi) vlog sem napisal v začetku tega leta … povedal nič pametnega, ampak sam tolk, da neki je. Morebitni bralec (ali pač bralka, še boljše) je najbrž opazil, da sem zadnje čase dokaj neaktiven. No, če sem tiho, načeloma pomeni, da nimam nič pametnega za povedat. Obratno očitno ne velja (nujno) — je bil pa čas, če nič drugega, da končno krstim tole novo domeno. To pot sem kamero resnično prižgal z namero, da povem nekaj pametnega … in mogoče vsaj malo izboljšam svet, oziroma spametujem veljake, ki ga krojijo (ker skromnost je vrlina, če nimaš drugih). Ampak pripravil se jasno nisem; računal sem, da bom iz rokava stresel par brihtnih in to bo to. No, to ni bilo to, zato sem se po slabi minuti molka odločil za drugo najboljšo stvar; recitiranje serije, ki jo poznam naprej in nazaj. Igra prestolov. Dieta v Neurjevem koncu.