Arhiv

Zabava

“Kje je Pepi?”

“Zakaj nič ne piše?”

“Ali se mu je kaj zgodilo?”

“Da ni umrl, pa mi tega ne vemo?”

S temi vprašanji se ukvarja dobršen del populacije — Neptuna. Ne, vse je redu, čeprav tega človek morda ne bi uganil. Vsaj po moji blogerski (ne)angažiranosti ne. No, razlog za mojo neaktivnost je manko materiala. Nič se mi ne dogaja zadnje čase, ampak res nič. Če bi neko število delil s količino zanimivih dogodkov, ki sem jih dal čez v zadnjem času, bi razneslo vesolje. Nisem bil na morju, nisem šel na Metaldays, septembra ne bom šel na Dublinerse (ker jih ni več), skratka nič. Okej, bil sem na Pivu in cvetju za en dan, ampak tam je bilo tako tako. Po kaki uri sem odtaval od svojih ljudi, da bi poiskal nek oder, in jih potem nisem več našel — ne odra, ne svojih ljudi. Noč sem tako zaključil na nekem igrišču, gotov, in tam nabasal na neko štajersko mladino, ki sem jo potem vzgajal, kje so Medvode. Toliko. U, in še en highlight letošnjega poletja imam od danes naprej; skoraj sem povozil kolesarja, ki se je zaletel v robnik, in mi padel direktno pred haubo. Pa sem mu prizanesel. Ker sem usmiljen bog.

Dolgčas, v glavnem, za katerega pa ne dvomim, da bi se mu lahko ognil, ako bi se le kdaj premaknil iz Medvod. Ali pa vsaj iz hiše. Ampak kakor koli; vsa ta tuga me je pripeljala do Twitterja. Ustvaril sem Twitter račun, tako je. Resnici na ljubo že drugič — prvič sem ga po pol ure (in po petih samoklofutah) izbrisal, ker sem se zagabil sam sebi. Ker to ni kul. Ker Twitter ni kul. Ker je princip sledenja bizaren. Ker ni naraven. Ker ljudje v normalnih okoliščinah ne maramo, da nam kdo sledi. Ko mi kdo omeni Twitter, vselej dobim asociacijo na legendo o hamelinskemu pisanemu piskaču. Zategadelj je na mestu apel; ljudje, ne twitajte! Pojdite iz hiše, pojdite plavat v reko in nabirat borovnice. Pojdite hranit nosoroge v živalski vrt. Pojdite na sprehod v Iški vintgar — tam je po slikah sodeč lepo.

Okej, ne bom ravno rekel, da sem sam klonil pod pritiskom in da sem se izneveril svojim načelom (zapisanim v drugem odstavku in prvič demantiranim že v prvem), ali kaj podobnega, ampak Twitter laufa. Trenutno sledim desetim (hvala bogu sem opazil komajda viden skip gumb — če ga ne bi, bi zdajle, ob koncu zapisa, verjetno sledil že petnajstim) in ni mi všeč. Vse skupaj bo znabiti ostalo samo pri kreaciji.

Po premoru kakih šestih let, sem bil v zadnjih treh mesecih trikrat pri zobarju, kar pomeni, da so moje izkušnje že dokaj relevantne, vtisi pa izoblikovani, zategadelj se čutim kompetentnega, da jih strnem v en zapis. No, v resnici stvar ni tako zlovešča, kot namiguje naslov in tudi zobozdravnica je bila doslej vedno zmerno do pretežno prijazna (beri; človeška) … in čaka se ne tako blazno dolgo, kot sem pričakoval, kar je v končni fazi prav tako vredno svojih ojrov. Pa vendar … stvari dan današnji očitno potekajo zelo drugače kot nekdaj — tudi brez dejstev, da ni več štampiljk za pridnost ter da “reci A, če boli”, ne pali več. Nadaljevanje bo pisano kronološko, v obliki dnevnika, le da bom izpustil datume in druge nepomembne detajle … ker se jih, iskreno rečeno, ne spominjam več.

Prvič je bilo najhuje … vedno imam namreč v glavi, da se dohtarji (na splošno) radi naslajajo, češ: “Zob te boli? Vidiš, kaj pa nisi zdajle šest let hodil k zobarju? Zob te ne boli? Vidiš, kaj pa nisi zdajle šest let hodil k zobarju? Roko si si zlomil? Shujšat bo treba. Prehlajen si? Shujšat bo treba.” … in tako dalje brez konca in kraja. No, mržnji tako zvanih “bogov v belem” navkljub, sem šel … in prišel v čakalnico. Pozdravim neko staro gospo in še eno nekoliko mlajšo, nakar se usedem. V tistem preslišim njun pogovor, ravno, ko stara mlajši razlaga, kako so ji pred štirinajstimi dnevi ruvali zob in da je bila to najhujša bolečina v 78 letih sploh. Ever. Kriiiiza … v ušesa napokam slušalke in počakam na vrsto. Dočakam seveda prej kot bi želel in že sedim na stolu, ki deluje manjši kot v starših dneh. Takoj fašem zaušnuco, češ, da če si ne bom umival zob, ne bo drugič niti vrtala, niti nič drugega. Mikavnosti ponudbe navkljub, sem se čutil užaljenega, zakaj, umival sem si zobe … folk, res sem si jih umival. Dvakrat dnevno ob vsakem luninem krajcu, a kaj, ko človeku z arzenalom svedrov in drugih zločestih aparatur, tam na licu mesta ne upaš klubovati. Da grem na novitete; včasih, se spominjam, se je vse počelo z mašinerijo. Ena bor mašina, milijon nastavkov in to je to. Danes je to drugače. Med drugim sem imel opravka z rumeno, modro in črno pilo, ki jih prinese sestra, zdravnica pa ti jih zarine v zob, ponavadi v tem vrstnem redu. Nakar mi v zob nabaše neko zdravilo, jaz poplaknem (naj povem, da potem niti nisem vedel kam izpljuniti in ker s polnimi usti vode ne moreš vprašati … sem bil kar naenkrat v pasti) in zbogom. V desetih minutah … jaz pa sem si frej vzel celo dopoldne.

Po slabem mesecu drgnjenja zob do krvi, sem se, ravno na svoj rojstni dan, ponovno soočil z nepojmljivim zlem, ki je zobozdravstvena ambulanta. Tokrat nekoliko samozavestneje, pa vendar nič kaj z veseljem. Moram reči, da sem tokrat nabasal na precej topel sprejem. Vstopim v ordinacijo in sestra nemudoma porajta, da praznujem, zdravnica pa ob tem pripomni, da danes ne bo nič bolelo (H-A-H-A -.-). In ni … jebela, da ni. Vse dokler nisem storil (ne tako zelo, kot se je izkazalo kasneje) usodne napake. Dohtarca zamenja zdravilo v zobu, me vzlic zobne higiene pohvali (!), nakar predlaga, da bi lahko danes zbrusila še zobni kamen, ampak da to stane 17 evrov. Pogledam v tošelj in privolim. Danes verjetno ne bi več. Privolil, namreč. Kaka fakanda je to. Deset minut ti drgne po zobeh in brez sramu zaide še globoko v dlesni (s svedrom — sveder plus dlesen je, kar se mene tiče, tabu tema in o tem res ne bi prenadolgo) in ko poplakneš, skupaj s krvjo pljuvaš tudi koščke dlesni. Grda stvar. Pokasiram neko antiseptično ustno vodico za splakovanje in krenem proti … ne domu, pač pa faksu.

In še danes, samo štirinajst dni po prejšnjem obisku, kar pomeni, da se intervali med sunki krajšajo (kar, če mene vprašate, smrdi do neba). Čas za plombo in moram reči, da me je ta postopek zaprepadel nad pričakovanji. Živa eksotika … vsaj napram včasih, ko proces, vsaj takole po spominu, ni bil sestavljen iz tolikšne množice podprocesov. Da tega, da imam zdaj moder (ne modrosten) zob, niti ne omenjam. Najprej mi v usta našopa množico pizdarij, podobnih tistemu zdravilu od prejšnjič. Zatem pride še ena ista, ampak modra, namesto bela. In kar naenkrat pofukan šraufštok (primež, po naše). Ne vem zakaj, ne vem od kdaj, ampak kar naenkrat mi ga je zategovala okrog zoba. Beden filing, a ne kritičen. Če sem mislil, da sem takrat za ta dan opravil s stvarmi, ki (ajde, poleg svedrov) spadajo v delavnico, ne v ordinacijo … sem se motil. Kar naenkrat se pred mano znajdeta mini vigenj in mini burkle, slednje razžarjene od prvega. Čemu? Kot kaže švasanju plombe. Veselje, ko mi ni pustila odtisa na jeziku, si lahko predstavljate, je bilo nepopisno. In to je bilo po petnajstih minutah to. Se mi zdi, da je ta kalvarija nekdaj trajala tudi po pol ure in več.

In tako sem se danes (še vedno) zjutraj vrnil domov na zajtrk … oziroma bi se, če ne bi dobil dvourne klavzule za vso hrano. Kar me je na nek način celo razveselilo — vsaj nekaj, kar se tekom let ni spremenilo.

LP Pepi

Naslov bi lahko morda pritičal dejstvu, da zadnje čase kot bloger nisem zelo produktiven, oziroma … ne samo, da nisem “zelo produktiven” — produktiven sploh nisem, za kar mi je žal, pametnega izgovora pa iPak nimam. S koncem druge sezone Igre Prestolov se je pričelo izpitno obdobje (jaz se tu rad poslužujem nomenklature “dolga zima”), ki me je bolj ali manj priklenilo za pisalno mizo, kar je za sabo seveda potegnilo tudi to, da se mi té dni pač ne dogaja zelo veliko (razen, če koga zanimajo grafi testiranja, načrtovanje uporabniških vmesnikov, diskretne transformacije in podobna jeba — v tem primeru brez problema spišem kako objavo tudi na to temo).

Pravzaprav … ja. Pravzaprav je tema té objave prav faks, natančneje; predmet produkcija multimedijskih gradiv. Še natančneje; projekt pri tem predmetu. Same zahteve projekta so bile v resnici sila preproste. Združiti multimedijske gradnike (video, tekst, slika, zvok, …) v en končni izdelek. In to sem storil. Ne vem sicer, na čem sem bil, ko sem dobil vizijo “nemega videospota” , ampak … nič ampak — trapasta ideja, ki pa sem jo (še vedno nekoliko pod vtisom Artista) odfural do konca. V glavnem, za žrtev sem si izbral enega svojih najljubših slovenskih komadov Novi Svet (Metalsteel) in se lotil … no, bolj kot videospota, sem se v resnici lotil adaptacije besedila (mednapisi so namreč verzi). Da ne bom dolgovezil (ker opažam (kdor bere, pa verjetno tudi), da sem, kar se besedičenja tiče, čisto iz forme):

Zaenkrat z moje strani (samo) toliko.

LP Pepi 😀

… je gonilo napredka, pravijo, in to ne samo “oni”, pač pa tudi sam, kar pogosto (kot alternativo “če si lačen, delat ne moreš, če si pa sit, ti pa treba ni), zlasti v odgovor na kak neposreden ukaz članov familije, ki so mi po nazivu in funkciji nadrejeni. (Disclaimer; ne mislim mafijske familije.)

Ampak zadnje dni sem prekosil samega sebe, jebemtiš, da sem, na kar nikakor nisem ponosen in niti ne bi šel delat zapisa … ampak ga, prvič zato, da prekinem trakuljo Game of Thrones zapisov in da morebitnega bralca (ali bralko … ali pa koncu koncev tudi sebe) spomnim, da to ni blog, posvečen izključno Igri Prestolov, drugič pa zato, ker je situacija trdojedrna do té mere, da si že samo zato zasluži par besed. Plus, pisanje ima lahko terapevtski učinek (a na to ne računam preveč).

OK, to, da sem si začel futr nosit v sobo ni nič nenavadnega. Jaz to jemljem kot posledico študija. To, da imam potem sobo polno (organskih in anorganskih) odpadkov, je posledica ravno tega, da v sobi jem, kar pa je, kot smo ugotovili en aksiom nazaj, posledica študija … preko svojih nadčloveških zmožnosti dedukcije lahko na ta način predem do sklepa, da so smeti posledica študija. Še vedno zmerno do pretežno pogost pojav.

Bolj zaskrbljujoč je mogoče naslednji korak. V šoli (ali na kaki avtobusni ali bilokje) pogosto nabavim kako pijačo iz avtomata. Popijem in ko pridem do faze, ko bi plastenko moral vreči v smeti … preskočim to fazo. Zakaj? Ponavadi zato, ker mi koš za smeti tisti moment ni v dosegu roke. Posledica tega je, da flašo pobašem v ruzak. Ruzak je enkrat poln in ponavadi ga praznim doma, ko nimam več prostora za akto. To rezultira v policah, polnih praznih plastenk. In ker plastenk (bog ne daj) sproti ne pospravljam, se té naberejo in … ravno zadnjič sem bil na tem, da bi jih pospravil, a sem prišel na idejo, da so plastenke (posebno tiste od fruca) v bistvu … majhni koški za smeti in da jih sploh nima smisla pospravljati. Priznam, skoraj bolj butasto od teze, da ima tudi sonce žarke in da si zato ne obrijem brade.

Butasto ali ne, še najbolj bizarno pa je dejstvo, da sem pred pol ure, vsled polnega koša za smeti, té majhne koške prvič uporabil. Vem, da prosim veliko, ampak prosim, ne sodite me. Baje, če priznaš, je pol oproščenega.

Malo za šalo, malo zares, upam samo … da tole ne bo imelo kontra efekta od kakega ženitnega oglasa in da čez sto let ne bom umrl sam. 😀

LP Pepi

Jebemtiš, ne vem, če ni tole prvič, da sem ponosen na TV Medvode, našo lokalno televizijo. Kaj so storili, da si zaslužijo tako hvalo? Storili so Grom. Metal, v resnici splošneje; alter glasbeno oddajo, ki bo v programu ter na youtube portalu enkrat mesečno. Slovenija in seveda  nje prestolnica, Medvode, je nekaj podobnega krvavo potrebovala. Stvar zaenkrat deluje nekoliko pionirsko, ampak kakšne doterane pizdarije si v tem kontekstu niti ne bi želel. Vodenje je sproščeno, novice ter reporti sveži in relevantni, tako da, kar se mene tiče, oddaja štima. En tak pošten tribute slovenski metal sceni, ki je, bogovi vedó, where the sun don’t shine, za kar krivda v večji meri leti na zagovedano publiko, ampak to je že del neke druge debate.

In ker me na tej točki preveva lokalpatriotizem, si ne morem kaj, da ne bi iz pljuč izpustil našega bojnega klica;
MEDVODE, MEDVODE, NOBEN NAM NČ NE MORE!!!!!

… ki pa zveni veliko bolje, če si prbasan in v elementu. :/

LP Pepi

Pisalo se je leto 2011, bila je nedelja, zunaj pa je lilo kot iz škafa. No, resnici na ljubo ne vem, če zadnji del res drži, ampak bile so volitve in jaz sem se tistega popoldneva izrekel za Listo Virant. In če bi bile volitve danes, bi tako storil ponovno, saj zaenkrat z njihove strani še nisem doživel večjih razočaranj. Ajde, uživajo podporo nekoga, ki mogoče enkrat na teden ujame poročila in ki na faksu sem pa tja odpre rtvjev multimedijski portal. Ampak, ko sem danes po čistem naključju naletel na tole povezavo, si nisem mogel kaj, da ne bi planil v krohot. Sledeči izsek je sploh comedy gold:

“…etičnih pravil, ki škodujejo ugledu Državnega zbora, odstopiti sam oziroma bi ga morala k odstopu pozvati njegova stranka – razen seveda v primeru, da poslanec obtožbe prepričljivo javno ovrže.”

Ironija v svoji najčistejši obliki. Kar spomnimo se nadomestila. Da ne bo pomote, jaz v tem še vedno ne vidim nič spornega, to še vedno podpiram in bi sam še vedno storil popolnoma isto kot Gregor Virant, če bi mi le bila dana šansa. Ampak ugled državnega zbora pač ne temelji na meni ter na mojih somišljenikih(če prav vem, nas je bilo malo že takrat in nas je še čedalje manj), ugled je pogojen s široko okolico in ni važno, če si ti nekaj razčistil, mogoče vrnil denar, to sploh ni važno, če ljudstvo tega ne kupi, bodisi ker je preglupo, bodisi ker je prežleht. Ne samo, da je to nadomestilo šlo na škodo Državljanske Liste kot take, škoduje tudi temu … fantomskemu ugledu državnega zbora. Ljudje imajo o posolancih na ta račun še slabše mnjenje, kot so ga imeli prej, pa ni, še enkrat, niti najmanj važno zakaj. Črni piki je v tem primeru ime Virant in ne razumem, kako je po teh kriterijih kaj boljši od četverice, “obsojene” na zgornji povezavi.

Poslanec Vogrin je živ testament, da so danes časi očitno tako hudi, da tudi vrana vrani izkljuje oči. Politik se, ko začne enkrat flancati o svojem ogledu in bog ne daj, o vrednotah, kaj hitro zakvačka. Če ste porajtali, Janša in Janković, ki oba veljata za bolj prekaljena mačka od Viranta, se od teh tem največkrat kar distancirata, oziroma jih enostavno preskočita.

LP Pepi(se zavedam, da zadnje čase preveč serjem s tole politiko, ampak takšno je pač obdobje) 🙂

Pred časom sem se dokopal(sposodil sem si) do kasete iz prve polovice devetdesetih The Best of Radio Ga-Ga. To so bili časi, ko sta poleg Saša Hribarja v studiu kraljevala še Emil Filipčič in Tomaž Pirc. Jaz sem to kaseto presnel v digitalno obliko. Zdej… vem, da posegam na občutljivo področje ACTE, PIPE ter drugih zloveščih kratic, ampak tale skupek radijskih skečov je tako posrečen in tako izviren, da ga enostavno moram deliti. Poleg tega pa ustvarjalcev na ta način nisem za nič prikrajšal… glede na to, da teh kaset ni v prodaji že vsaj petnajst let. Če je tale upload kljub temu problem, povejte, saj ne bi šel rad za 50 let v zapor. 😀 Kvaliteta zvoka je za en drek… deloma zato, ker so zvočni zapisi na teh kasetah za današnje standarde dokaj nekvalitetni, predvsem pa zato, ker sem imel pač slabo opremo. Ampak, verjemite… se splača mal potrpet.

To pesem posvečam klimi. Ker… folk… kaj naj rečem… za crknt je.

..

KLIMA

..

Jes bom znoru.

Enostavno tako ne gre več.

Bom pristal še v zaporu.

In po parih letih tam prišel preč.

..

Seveda tako bi govoril.

Eksces od vročine bi storil.

..

Vendar imam klimo.

Res, folk, klimo imam.

Ornk dolg se bo še čakal na zimo.

Človk; zato si v primeru, da še nimaš klime, nabav faking klimo, če ne boš crknu v najhujših mukah.

Ili se preseli drugam.

Ne vem kam.

Ampak drugam.

..

Ker kle brez klime ni za žvet.

LP Pepi

…ali pripoved o pijanih policajih ter morali kolesarjev. Oziroma ne. Obratno. O pijanih kol… No, saj je jasno.

Od nekje sem se vračal, ne vem točno od kod, saj je od takrat minilo že kako leto in pol. Pravzaprav sploh nima veze. Bottom line je, da sem bil malo besoffen. Hodil sem in hodil… Dokler nisem prehodil enega dobrega kilometra in prišel do mesta, kjer sem imel parkirano kolo.  To mesto je od doma oddaljeno še kakih sedemsto metrov. Naj omenim, da se je že med mojim pohodom mimo parkrat peljala kibla, ampak temu nisem posvečal posebne pozornosti. Apokaliptični jezdec peš pač ni apokaliptični jezdec. Je samo “apokaliptični”, kar ne šteje. Kako naj sejem pogubo, v mojem primeru lakoto, če sem peš? Tako nekako si predstavljam, da so takrat razmišljali policaji. Skratka, prišel sem do svojega črnega vranca, torej kolesa, in odbicikliral proti domu. Na dobre pol poti(kakih dvesto metrov od doma) pa BUM – modri angeli. Od tu naprej bom pisal v obliki dialoga in v sedanjiku – ne zato, da bi filmarjem čez tisoč let, ko bodo po tej predlogi snemali film, olajšal pisanje scenarija, pač pa zato, da bi stvar izzvenela tako kot je treba.

*Sirena zatuli, jaz kakopak zapeljem hkraj. Trije škifi stopijo iz avta.*

Policaj #1: “Osebni dokument, prosim.”

*Pepi, ves usran od strahu, jasno izroči osebni dokument, policaj pa ga preuči(ali pač?).”

Policaj #1: “Mhm, kje ste dobili to kolo?”

Jaz: “Moje je?”

Policaj #1: “Ne bo držalo. Prejle smo vas videli peš. Lahko to pojasnite?”

Jaz: “Ja, kolo sem imel parkirano pri znancu. Do tja sem pripešačil, potem pa odkolesaril naprej.”

Policaj #1: “Mhm, ja, v redu. Potem boste pa pihal.”

*Dobim frulo in akcija. Napihal 0,46, nekaj takega. Policaj #1 pokima in vsi trije grejo nazaj v kombi(z mojo osebno). Čakam. Čakam. Čakam. Res čakam. Policaji notri študirajo knjige, zakone, odstavke in vrstice. Na neki točki stopim do vrat, potrkam, ter jih vprašam, če potrebujejo kako pomoč. To odklonijo in zopet čakam. Nakar se odprejo kiblina vrata.*

Policaj #1: “Gospod, kako ste rekli, da se pišete?” – Naj vas spomnim. Imeli so mojo osebno.

*Na vprašanje odgovorim in nato spet čakam. Čez kakih pet minut se ponovno odprejo vrata. “Zdajle pa nekaj bo,” sem si dejal.*

Policaj #1: “Še malo, pa bo!”

*In spet, že kar malce jezen, čakam. Nakar se še v tretje odprejo vrata. Ven svečano stopijo vsi trije možje postave in mi v roke potisnejo pildek, od mene pa zahtevajo podpis. Stvar na hitro preletim;  jebela res, pijan sem vozil, ne pretiravajo, in jo podpišem. Dame in gospodje, reci in piši, 450 evrov kazni. Jaz se s kaznijo že sprijaznim, policaj #1 pa spet odpre gofljo.*

Policaj #1: “Še dobro, da smo vas ustavili. Tamle na križišču(ki se nahaja kakih 5 kilometrov stran od mojega doma) bi vas sicer zbil avto.

*Čukasto ga pogledam.*

Jaz: “Živim 200 metrov od tu. Do križišča sploh prišel ne bi.” – Naj vas še enkrat opomnim; imeli so mojo osebno, kjer je napisan tudi kraj bivanja.

Policaj #1: “Aja, kje pa živite?”

Jaz: “Tamle, v isti hiši kot je tudi gostilna(to ma fotr čez).”

Policaj #1: “Hja, drugič pa prej povejte od kod ste. Lahko noč.”

*Vsi trije smrkci se popokajo v kiblo, jaz pa ostanem sam, s svojim kolesom in 450 evri kazni.*

Ironično, smešno, predvsem pa za zjokat. Na Lakoto sem se spomnil, in jo posledično uporabil v tej objavi, ker je pač opisana kot jezdec na črnem vrancu(jaz pa sem imel črno kolo), da ne bo kdo mislil, da za tem stoji kaj globljega. Ajde, gremo na nauk zgodbe. Pravzaprav so trije, oziroma dva. Tretji je bolj ugotovitev.

1. Ne pij, kadar voziš kolo. Tega se odtlej držim kot pijanec plota(OK, slaba primerjava). Cel večer sem se nalival s faking poceni vinom, potem pa iz šusa zapravil 450evrov, oziroma 225, ker sem se odločil za polovičko.

2. Na čelo si napiši kdo si in od kod prihajaš. Osebna izkaznica očitno ne pove ničesar.

3. Splošno znano je, da naše policaje bolj od “kaj si storil”, zanima kdo si, od kod prihajaš, oziroma koga poznaš, ampak vseeno – bedn filing, ko to enkrat doživiš. Tavelkih madrfakrjev pa ne bodo zjebal.

LP Pepi

Brskal sem po zapiskih, ki jih imam shranjene na knjigi obrazov in se spomnil na tole anekdoto, ki se mi je pripetila lani.

Pisalo se je leto 2010, 11. november.

Odločil sem se, da bom ta dan posvetil kulturi in šel gledat predstavo Sašo Hribar Show v SiTi Teater. Problem. Pojma nisem imel, kje SiTi Teater sploh je. Zatorej sem pred odhodom opravil analizo poti, primerjavo zemljevidov, preštel število postaj od Bavarskega dvora do teatra, skratka stvari, ki se od pustolovca, kakršen sem, pričakujejo. Naj poudarim, da jaz nisem garmin in da jaz ne bi bil jaz, če ne bi šel iz 27ke ene 3-4 postaje prekmalu.

Kaj zdaj? Sam, samcat, izgubljen sredi slovenske prestolnice… Noja, ohranil sem trezen um in se odločil povprašati kakega domorodca za napotke. Bum! Useka murphy in nobene žive duše nikjer. Celo zmeglilo se je, mimogrede… Samo še kaka omela bi se valila po tleh, pa bi Ljubljana postala en čisto pravi ghost town.

Nazadnje le srečam človeka, sodeč po videzu brezdomca, spustim en vljuden “dobervečer” in čakam na odziv. To, kar sledi, pa se je zgodilo, lahko bi rekli, v frakcijah sekunde. Zajamem sapo, zakaj brez nje, bi težko vprašal po poti do SiTi Teatra. V tistem momentu možakar že začne mahat z rokami rekoč: “Nimam drobiža.” – črta, odide naprej. Owned. Poražen. Uničen. V takih slučajih je vse, kar lahko človek stori, to, da se ustavi na mestu, si vzame 30 sekund časa in ponovno sprocesira pretekle dogodke.

Smo se iz tega kaj naučili? Smo se. Drugič, ko grem v Ljubljano označevat ljudi za klošarje, si bom obril brado, počesal lase in se lepo oblekel.