Arhiv

Zabava

Zadnjič sem se zaklel, da po blogu ne bom sral s politiko. Pri tej objavi pa se bom izjemoma skliceval na naše vrle politike, ki pojem “parlamentarna demokracija” očitno razumejo takole:

parlamentarna – parlament; Aha, imeti moramo parlament.

demokracija – demos – ljudstvo; Glavno vlogo ima očitno ljudstvo.

parlamentarna demokracija; Naš sistem mora potemtakem imeti parlament, o vsem pa bodo odločali ljudje na referendumih.

Torej komika, kot vemo, sega že tja v obdobje antične Grčije, kjer sta rovarila Aristofan in Menader. Kasneje pa se je s komedijo ukvarjal še Rimljan Plaut. To naj bi bili skratka uradni začetki. Vse skupaj ni bilo bogve kaj, toda ti zgodnji zametki so imeli kasneje velik vpliv na renesančne pisce. Beseda je kasneje dala besedo in zdaj smo kjer smo.

Prvotno so poznali tri vrste komike:

Verbalna komika – Vici, govorne napake, besedne igre; Nesporni mojster tega žanra ni nihče drug kot Karl Erjavec. Vsak nadaljnji komentar je tu odveč.

Situacijska komika – Razni smešni položaji; To imamo Slovenci nekako najraje. Je lahko sploh kaj smešnejšega od tega, da se kdo udari, ali pa še bolje, da kdo udari koga drugega? Najlepši primer te zvrsti je sicer že star, ampak do sedaj boljšega še ni bilo. Dame in gospodje, predstavljam vam komični spektakel, igro mačke in miši – Kacin vs. Hvalica.

Značajska komika – Smeši značaje. Sem spadajo razni stereotipi in podobne zadeve. Za šolski primer te zvrsti bom navedel Zmaga Jelinčiča. Dejansko bi ga lahko uvrstil tudi v verbalno komiko, ampak Jelinčič, upornik po duši, s svojim karakterjem to zvrst preprosto preseže.

Imamo skratka poln parlament komikov. Kje so pa politiki?

Disclaimer: Avtor tega bloga nima pojma o ozadju omenjene zvrsti. Prav tako ima slab občutek za humor in ločevanje dobrega od slabega(humorja). Vé samo kaj se zdi smešno njemu kot individuumu in da oddaja Lepo je biti sosed pri tem pogrne na celi črti.

LP Pepi

Velika noč, hrana, prvi maj, pijača. Letos je oboje skupaj združeno v eno lepo, popolno celoto. Sicer se nad njo zgrinjajo sence seminarskih in domačih nalog, pa si vseeno ne morem kaj, da ne bi bil nadvse vesel. Smilijo se mi tisti, katerih zagrenjeni prfoksi(Ebenezerji Scroogi), uživajo v prazničnih predavanjih in “not prnašanju” snovi. Za voljo teh sem sam štartal že kar en dan prej.
Lepo štrihanje pirhov!
Teden ali 2 nazaj sem rekel, da si bom nekje v bližnji prihodnosti vzel čas in na youtube spravil tale film iz lanskoletnega kolesarskega mitinga. Danes sem si dejansko res vzel čas, pri čemer nisem vedel, da me bo tole uploadanje koštalo ene debele ure. V filmu sem uporabil glasbo iz legendarne risanke A Little Engine That Could… No, jaz sem bil proti koncu že bolj A Big Heavy Engine That Almost Couldn’t. Se pa opravičujem za slabo kvaliteto. Za to je po eni strani kriva slaba oprema, po drugi pa moja nesposobnost rokovanja z njo. Če še enkrat kronološko zapišem vsa poglavja, ki jih zajema ta epski spektakel: Slovo – Pot – Voda – O racah in labodih – Grad – Pot – Vrnitev

Tole limam zato, ker letos verjetno ne bom nič snemal. Potopisov namreč nima smisla delat dvakrat o isti poti. Edin… Če gremo letos še kej bl delč, recimo do Kamnika, pol bi pa znal ratat še en sequel. 😀

LP Pepi

Pod prste mi je prišla tanka knjižica Arthurja Blocha, Murphyjev zakon. Zanimiva zadeva, sploh ker so notri zbrani zakoni, izreki, teorimi različnih avtorjev, med katerimi je verjetno najbolj poznan Murphy. Večina zakonov je precej zabavnih…predvsem zato ker vsaj do določene mere veljajo 😀

Pa da ne bom opisoval knjige same(noja…mogoče lahko povem še, da je štirioglata, rdeče barve z rumenim robom, debela je pa približno 1cm, trdo vezana…) bo najboljše, da jih ene par izpišem:

Ginsbergovi teoremi

1. Ne moreš zmagati

2. Ne moreš igratu neodločeno

3. Niti igre ne moreš prekiniti

 

Freemanov komentar Ginsbergovih teoremov

Večina velikih filozofij, ki skušajo narediti življenje bolj smiselno, ga olajšati, temelji na negaciji katerega od Ginsbergovih teoremov:

1. Kapitalizem temelji na predpostavki, da lahko zmagaš.

2. Socializem temelji na predpostavki, da lahko igraš neodločeno.

3. Misticizem temelji na predpostavki, da lahko igro prekineš.

 

Zakon optimizma in pesimizma

Optimist verjame, da živimo v najboljšem možnem svetu, pesimist se boji, da je to res.

 

O’Toolov komentar Murphyjevega zakona

Murphy je bil optimist.

 

No, pa še velik je tega. Nimam niti kaj veliko za komentirat. Prvi je sila pesimističen, ampak če sprejmeš prvega, je zanimiv tudi drugi. Kar se pa ostalih dveh tiče pa…Takle mamo 😀

LP Pepi

Ivan Serpentinšek se je prebil na Wikipedijo…Je naslednja postaja vesolje?? Slava tistmu, ki si je vzel čas, pa gor vrgu tale sestavek 😀

“Ivan Serpentinšek je izmišljena oseba, ki jo igra oziroma oponaša slovenski igralec in imitator Marjan Šarec. Doma naj bi bil nekje iz Gorenjske, zato govori narečno gorenjščino. Ima ženo, katere ime nam ni znano in sina Mira – igra ga Tilen Artač – ki je od očeta podedoval vse vrline in spretnosti. Serpentinškov lik naj bi bil podoba stereotipnega Slovenca, preprostega človeka, ki je mojster za vse, od kmeta, do delavca, obrtnika, če je treba priskoči na pomoč raznim cestnim delavcem, uredi prometne zamaške, skratka praktičen človek, ki mu je cilj, da stvari delujejo čim man zakomplicirano. Pri tem mu je v pomoč razno orodje, kmetijski priključki, najbolj pa se poistoveti z unimogom, delovnim strojem, ki je že sam po sebi sinonim za univerzalnost.
Njegov odnos z ljudmi je precej direkten, človeku pove, kar mu gre, hitro se ujezi, za kulturno obnašanje mu včasih zmanjka smisla, nasploh pa neprenehoma izraža svojo nezadovoljnost do vsega opravljenega dela, s katerim se sreča, do neorganiziranosti, birokracije, potratnosti… Serpentinška bi lahko opisali kot večnega nergača. Njegovi nazori so precej preprosti, spoštuje le praktično delo in ne kakšne visoke znanosti oziroma filozofiranja, pa tudi politike ne, o ženskah pravi, da baba, to j’ tko k’ šporget – sam’ da je, de b’ jo pa okol vleku, pa ni glih.”
Posebno poglavje so njegovi vici, ki jih nihče ne razume, kot le on sam, in niso niti približno podobni klasičnim vicem. Tipičen njegov vic izgleda tako: Sta bla dva. Pa prav taprv: “Ti,…” (kakor bi hotel nadaljevati) Pa prav tadruh: “Js,…” Vha, vha, vha, vha…. Vsakem vicu sledi njegov značilen smeh.
Samo ime (Serpentinšek) si je izmislil Sašo Hribar, njegove karakteristike pa so plod Marjanovih dodelav, a niso povsem izmišljene. Kakor je povedal Šarec, temelji lik Serpentinška na resničnih ljudeh, ki prihajajo iz ruralnega okolja, od koder je tudi sam doma in se je tako pogosto z njimi srečeval. Pravi, da je Serpentinšek njegov drugi jaz, je lik, ki dopušča vse ter da je Serpentinšek doma v vsakem izmed nas. Od vseh likov, ki jih Šarec imitira, ima najraje ravno Serpentinška, ker je direkten. Kot pravi, preko njega pove stvari, ki si jih sam ne bi upal.”

http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Serpentinšek

Šarcu, Hribarju, pa preostali ekipi pa še na mnoga leta!
“Si morš mislt? Vha, vha, vha, vha….”

LP Pepsl