Pa smo že skoraj tam. Čez en teden se začne finalna, osma sezona Igre prestolov, danes pa sem si ogledal predzadnjo epizodo sedme. Šesto, oziroma mogoče lahko rečem kar deveto, glede na to, da ima Igra prestolov po šegah in navadah deset epizod na sezono in da je predzadnja vedno nek bum. In ta definitivno je. Bum. Kar nekako mi ni šlo v račun, kako imam lahko za pogledati samo še dve epizodi, ko se ima pa v sedmi sezoni še toliko zgoditi. Še cela ekspedicija onkraj Zidu je bila pred mano (ne vem, zakaj sem imel v spominu, da je razvlečena prek večih epizod), plus obisk Kraljevega pristanka, plus še vsaj ene dve večji zadevi. Ampak ja. Se izide.

Tja

Režiser Alan Taylor, ki je Igro prestolov nazadnje šravfal v drugi sezoni, si je tokrat dovolil nekaj artistične svobode in je epizodo odprl s preletom poslikane mize na Zmajevem kamnu. Od Juga gor — zato, da vemo, da se epizoda Onkraj Zidu dejansko (pretežno) odvije severneje od Zidu. Nič slabega! Taki profi prijemi so ob pametni rabi super učinkoviti in jih imam rad, bi pa rekel tole; po uvodni špici (ki je efektivno točno ista stvar) prelet zemljevida Zahodnjega mogoče izpade rahlo odveč.

Kar nekaj časa sem iskal analogijo, ki bi mi olajšala formuliranje mojih splošnih občutkov glede pohoda na Sever; po neživca, ki bo o svojem obstoju prepričal westeroško gospodo. Ker, kot sem povedal že zadnjič — ideja mi je malo off. Pa ne vem, zakaj. Sržu se še najbolj približam, če rečem, da je to tiste sorte ideja, s kakršnimi operirajo brihtoli, ki bi se raje ustrelili v obe koleni, kot pa kakšni reči naklonili daljši razmislek. “Ej! Ne vem, zakaj komplicirajo. Gredo gor, vzamejo enega neživca, ga prinesejo dol, pokažejo, pospravijo, narejeno.” To je tiste sorta ideja, ki bi jo imel denimo jaz (kot še posebej zoprn človek) na lagerju, če bi se mi zazdelo, da nekdo okrog kakšne stvari (za moj okus) preveč komplicira. In ta moj gnev(ček) zelo verjetno izhaja zgolj iz dejstva, da se zdaj čutim opeharjenega, ker te ideje ne morem imeti na lagerju. Podobno mi je šlo na živce tudi, ko je Cerar — ki je v mojih očeh takrat veljal za premišljenega in načelnega človeka — postal šef vlade, ker sem vedel, da ne bom mogel več govoriti: “No, če bi bil Cerar premier, bi bilo pa vse to okej.”

Mimo te mini-srbečice, ki ji zdaj posvečam bistveno preveč pozornosti, pa mi je ta quest v resnici jako posrečen kos TV produkcije. Že zato, ker ustvari priložnost za zvrhan pehar zabavnih interakcij med liki, ki se sicer mogoče ne bi niti srečali, kaj šele govorili en z drugim. Pa še sami ta pravi so zbobnani na kup. V glavnem! Prva taka, malo resnejša interakcija, je tista, ki jo ubereta Tormund in Jon. Debatirata o Daenerys in zanimivo mi je, da je prav Tormund tisti, ki Jona seznani z dejstvom, da togost kolen včasih kljub vsemu ni ravno vrlina. Nekarakteristična izjava za de facto šefa svobodnjakov,  ki priča o njegovi modrosti in pragmatičnosti — vrlinah, ki sta kralju onkraj Zidu tako bridko manjkali.

vlcsnap-2019-04-07-21h44m54s978

Gendry ujame svoj moment z ostankoma Bratovščine brez bander, Thorosom in Bericem. Bratovščina je Robertovega pankrta takrat dobesedno prodala Melisandri (ta zgodbovni lok, mimogrede, tudi ni bil ravno posrečen, haha) in to po tem, ko se je bil možakar že skorajda popolnoma vključil misleč, da so ga sprejeli za svojega. To res ni bilo okej. Zadeve v kontekst postavi šele Pes, ki Gendryju zabiča, naj ne jamra, saj da je živ, zdrav in čil in da se dogajajo še bistveno hujše reči. In tudi to je res.

Tudi Jon in Jorah pot izkoristita za krajšo izmenjavo. Jon pove v kakšnih okoliščinah je umrl Stari medved in da je bil Karl “jebeni” Tanner ustrezno sankcioniran, ser Jorah pa Jonu prizna staro novico, da ga je s sužnji takrat pihnil in da je potem raje pobegnil pred Nedovo roko pravice. Vsak izmed njiju je imel izkušnjo z očetom drugega in po moje je primerno in da ne rečem edino pravilno, da serija tu naslovi prav to. Sneg Mormontu ponudi Dolgi krempelj, bajeslovni meč hiše Mormont, ampak neuspešno. Ser Jorah ga zavrne, ker da si ga ne zasluži več. Fer. Ni pa fer, da Jon meča nikoli ni ponudil mali Lyanni, dejanski dedinji. A je možno, da je Jon tak pizdek, da ponudi samo takrat, ko ve, da bodo ponujeno odklonili?

Potem sta tu še Sandor in Tormund, ki zelo hitro ugotovita, da imata dve skupni točki. Ena je, da je oba poljubil ogenj. Divježi tako rečejo rdečelascem dočim Pes … No, recimo, da v njegovem primeru to divješko reklo velja nekoliko bolj dobesedno. Potem pa je tu še Brienne, ki je obenem ena redkih ljudi, ki so v dvoboju premagali Psa, in Tormundova (zaenkrat še) nesojena simpatija, s katero bi, parafraziram; delal ogromne otroke, ki bodo zavojevali svet. Carskosti te izmenjave navkljub, pa nagrado za lucidnost to pot pobere gospod Beric Dondarrion, ki že v prvih nekaj sekundah pogovora z Jonom ugotovi to, kar je javnost znotraj in izven Igre prestolov ugotavljala desetletja: “Nič nisi podoben očetu. Verjetno si po mami.” Bliskoviti gospod in Ned sta se namreč poznala. Še iz časov, ko je Beric izgledal takole. Zelo meta, gospod Benioff. Zelo meta, gospod Weiss. Dobra fora. No. Razen tega gre pa pri tej razpravi ceniti tudi naključje, da sta oba sogovornika že umrla. Vsaj enkrat.

Vse te izmenjave nam za nekaj minut prekine snežni vihar, ki s seboj prinese tudi modrookega medveda, ki druščino presenetljivo grdo razštela. Gre za prvo srečanje odprave s silami Nočnega kralja. Beric in Thoros zakurblata svoje ognjene meče in spopad se začne. Par članov odprave je statistov in zraven bolj kot ne samo za daritev starim bogovom — da ne bodo prehitro segli po nam omiljenih likih z imeni. Spopad je dobro odplesan, posebni efekti so super, zmanjšana vidljivost (posledica snežnega viharja) pa jim gre seveda v prid. Omenil sem, da se Beric in Thoros borita z gorečimi meči. Zelo epsko — koprodukt tega pa je žal tudi evolucija iz ogromnega, nemrtvega in strašnega medveda v ognjenega, ogromnega, nemrtvega in strašnega medveda. Psa to prestraši ravno dovolj, da ne more pravočasno reagirati in prekiniti Thorosove vleke ta kratke. Spopad zaključi Jorah. Z bodalom iz zmajskega stekla. Ves čas sem mislil, da zmajsko steklo deluje zgolj na Belih hodcih. Motil sem se in oprostite, če sem koga zavedel. Funny old life.

vlcsnap-2019-04-07-11h04m56s176

Ranjeni Thoros, ki sicer lahko še hodi, ampak komajda, zdaj pot nadaljuje vštric z Jorahom. Ta ga skuša nekoliko spodbuditi in odvrniti od bolečin, ampak šit je futilen. Če to bere kdo, ki je predebel, tako kot jaz, in ki je že kdaj skušal iti peš v hribe, se bo verjetno lahko vsaj delno poistovetil s Thorosom. Ker kaj. Greš s kolegi v hribe. Ob vznožju vse super, potem pa zlagoma zaostajaš. In zaostajaš. In seveda upočasnijo. Ker so kolegi. In te začnejo spodbujat. Tvoje misli so se medtem pomračile in natihem preklinjaš vse, ki so bili kakorkoli vpleteni v to, da ti zdaj umiraš nekje na pobočju hriba. Ampak kolegi te spodbujajo in jih ne moreš ravno poslati, kamor sonce ne posije, in skušaš biti čim bolj prijazen. In vlagaš energijo ŠE v to (prijaznost). To ponavadi rezultira v ne-ravno-neprijazni odrezavosti, ki je dovolj nevtralna, da te kolegi pustijo pri miru in gredo naprej, kar je v resnici točno to, kar hočeš. Jorah je tu kolega, ki skuša Thorosa razvedriti s spomini na dobre stare dni — na upor Greyjoyev — ko sta bila skupaj prva skozi vrata Špika. Ser Jorah se priduša, da je bil rdeči svečenik takrat najpogumnejši izmed vseh, a ga ta pokensla, rekoč: “Samo najbolj pijan.”

Ekipa nabaše na kolono neživcev, z enim Belim hodcem na čelu. In sicer tistim, defaultnim, ki ima brado in daljše lase (takega je v tretji sezoni premagal celo Sam). Vname se spopad in po tem, ko Jon z valirijskim jelom v prah povrne šefa, večina neživcev razpade na mestu (kar je, btw, nov podatek o ozadju delovanja Hodcev). Prikladno ostane zgolj eden, ki ga ekipa varno shrani. In to je ta vzorec, po katerega so prišli. In vse bi bilo super, če se ne bi zdaj kar naenkrat pojavila še glavnina vojske neživcev. Pes Gendryja nažene nazaj v Vzhodno stražo, naj čim prej kontaktira Daenerys, ekipa pa se znajde na otočku, obdanim s tenkim ledom, ki nežive vojske ne zdrži. A lahko rečemo, da je bil Gendry izbran (vsaj tudi) zato, ker je bilo Psu všeč njegovo bojno kladivo? Reče mu namreč, da naj mu ga pusti, ker da bo brez tekel hitreje. Kar se tiče pozicije preostanka ekipe, si pa ne morem kaj, da me ne bi spomnila na Stannisovo (pozicijo) na začetku še-ne-izdane šeste knjige (se pa naj bi to poglavje odvilo pred tistim pismom na koncu pete knjige, kjer piše, da je Stannis mrtev). Prav tako je stacioniran nekje sredi jezera in prav tako kani to obrniti v svoj prid. Oba prizora sta po moje vsaj inspirativno povezana.

Gendry doseže Vzhodno stražo, kjer ga čaka Davos, uredi r-mail za Dany in od vključno te točke naprej je čas spet zelo, zelo fleksibilen.

Zgodba o dveh sestrah

Zimišče nadaljuje z žajfnico o Aryi in Sansi, za katero jaz še vedno trdim, da je zaigrana. Mislim — zaigrana tudi znotraj serije, za Mezinčka, in ne samo za nas, gledalce. Veliki brat vedno spremlja. Kljub temu celoten zimiški lok v tej sezoni zelo zaudarja po fillerju. Saj payoff v finalu je soliden, nič ne rečem, ampak to je pa bolj ali manj vse, kar je od tega. Ta mali Starki so končno spet skupaj in ne verjamem, da si je kdo želel spremljati njihov kreg. Pa niti ni privlečeno za lase, ker je kar naenkrat res ogromno enih razlik in razhajanj, samo nekako … Odveč mi je. Na najslabši možen način. Je pa res, da to pride pri tej epizodi, kjer je samo malo severneje res divje, še toliko bolj do izraza.

Arya in Sansa sta na enem balčkončku, rahlo nostalgični. Pogovor gre o očetu in o tem, kako je Arya včasih na skrivaj streljala z lokom — rezultate česar smo lahko videli v prvi epizodi (ever), kjer je Arya Branu nakazala, kako se zadane. Vesela sestrska debatka se hitro izpridi, ko Arya Sanso iz lepega obtoži, da je pomagala ubiti očeta. Na podlagi onega pisma, ker ni nič ukrepala. Zadnje čase navijam za Sanso — Arya je namreč popolnoma neracionalna — in sem vesel, da se sestri to pot zoperstavi in ji pove, da tam, kjer sama ni naredila nič, da bi rešila očeta, tudi ona ni naredila nič. Pa sta bili obe zraven. Punci sta bili mladi in nemočni in resnica je, da nobena izmed njiju ni mogla narediti nič. Danes bi bilo drugače. Ali pa tudi ne.

vlcsnap-2019-04-07-21h56m11s799

Sansa se kasneje sestane z Mezinčkom in mu potoži glede vsebine pisma. Skrbi jo namreč, da bi ga videla severnjaška gospoda. Kako upravičena je skrb? Zdaj. Gospoda jo itak na polno podpira in nikoli nisem imel občutka, da bi bil njen primež nad Severom kakorkoli krhek. Ne vem, zakaj bi bilo neko staro pismo pa kar naenkrat dealbreaker. In kaj je poanta Mezinčkovega nasveta, naj se zaupa Brienne in da naj ta poskrbi za mediacijo med sestrama. Saj. Predlog je pameten, ampak ne za Mezinčkovo rabo. Zakaj vplesti Brienne, ki nekdanjega gospodarja zakladov tako ali tako sploh ne mara? Dopuščam, da nisem pozorno poslušal, ampak če sem, je tole kar nekaj. RAZEN, ČE — je vse skupaj spet samo past za Mezinčka! Če se moram odločati med tem, ali je nekaj kretenizem, ali pa nekaj potencialno carskega, sodim (skoraj) vedno v prid serije. Je pa res, da je veliko lažje biti pameten zdaj, v retrospektivi. Se mi zdi, da takrat, v realnem času, nisem bil tako pozoren na alarmantno nesmiselnost teh sekvenc.

Ona vabila na vsewesteroški miting v Kraljevem pristanku zdaj očitno že letijo. Verjetno od Cersei. Tam bo tudi razstava neživcev in vse. Sansa namesto sebe pošlje obotavljajočo se Brienne — kar je v neposrednem nesoglasju s tem, kar ji je malo prej svetoval Mezinček. Torej ja. Poanta vsega je tu po moje ta, da Brienne ni v Zimišču. Vprašanje, zdaj, je očitno samo, kaj je Baelish mislil z Brienne. Mezinček ve, Sansa (očitno) ve … Samo jaz ne vem? A je možno, da Sansa Brienne ne zaupa več samo zato, ker ji jo je predlagal Mezinček.

Sansa gre kasneje iskat Aryino pismo. … Am. Ja. Zdaj se v bistvu ne morem odločiti, ali naj ta zapis pišem iz perspektive nekoga, ki kao ve (v resnici se ne spomnim povsem, ali je to sploh kdaj potrjeno), da punci Mezinčka nalašč zavajata, ali naj se naredim francoza. Ker tukaj pa spet nisem povsem prepričan. Sansa med iskanjem pisma odkrije Aryino zbirko mask, kar je dokaj velika stvar in nekaj, kar jo lahko povsem upravičeno freak-outa. Aryine grožnje, potem, so spet okej, ker jih lahko kontekstualiziram tako ali drugače, dočim maske bi bile pa sumljiva najdba za vsakogar. Spet pa ne vem, kako naj si razlagam to, da Arya Sansi izroči svoje bodalo. A ta gesta pomeni: “Saj ti zaupam, da veš, ampak lahko nama prisluškujejo in zato govorim slabe stvari?” Ali pomeni: “Tega ne potrebujem niti malo. Če te hočem, te lahko tudi na sto drugih načinov?” Se mi pa poraja (še) eno vprašanje. Če je vse to res samo igra — do kakšne mere sta se punci uspeli pripraviti in uskladiti. Prepričljivi sta tako zelo, da imam občutek, kot da je njun načrt definiran zgolj z: “Nič, dajva si za Mezinčka v obraz povedati vse še tako trapaste očitke, ki jih gojiva druga do druge in to je to. Na koncu dneva bova pa itak še vedno sestri. Prijetno s koristnim.”

Kolo

Epizoda se zelo na hitro zapelje tudi na Zmajev kamen, kjer sta zdaj od vseh ostala samo še Tyrion in Daenerys. No, v resnici so tam tudi Varysi, Dothraki in Missandei, ampak srečamo pa samo njiju. Tako da sem za naštete ostale v resnici samo zelo, zelo prepričan, da so tam.

Tyrion in zmajska kraljica ujameta eno izmenjavo o razno raznem. Dany izrazi spoštovanje do Škrata. Ker da ji je všeč, da ni heroj, za razliko od vseh njenih bivših in bodočih. Ne dela prevranjenih in neumnih potez — razen seveda teh, ki so skrbele za konstantno dogajanje južnejših kraljestvih. Tyrion navrže, da je porajtal, da je Jon Daenerys všeč. Vsi jima ves čas govorijo, da sta si všeč, haha. Če ne bo šlo drugače, si bosta po moje postala všeč samo zato, da ugodita svoji okolici. Pogovarjata se tudi o Cersei, o potencialnih pasteh obiska v Kraljevem pristanku, o lomljenju in izgradnji koles — in nenazadnje tudi o Daenerysinem nasledstvu, kar je dokaj ponesrečen izbor teme pogovora. Ker ne more imeti otrok in ker je to občutljiva tema. Ampak po moje jih bo slej ko prej spet lahko imela. Nečakovo superseme bo dvignilo njeno prekletstvo, calling it!

vlcsnap-2019-04-07-22h05m03s393

Iiin počasi prispe Gendryjevo pismo. Ker je izgubila že dovolj zaveznikov, Dany brez večjih pomislekov in kljub veliki nevarnosti ter tveganju vpreže zmaje in jim (odredu ne-več-odpisanih) krene na pomoč. Tyrion je proti, ampak recimo, da je za eno sezono že dovolj svetoval in pomagal.

In spet nazaj

Aha. No. Zdaj pa, da zaključimo še tisto štreno, ki smo jo načeli v prvem sklopu teh vtisov. Minila je vsaj ena noč, odkar je druščina zavzela otoček, in Thoros je čez noč zmrznil. Beric in Pes oba izrečeta po nekaj besed, nakar si Pes privošči šluk (ali dva) iz Thorosove neskončne čutare, oziroma pivskega meha, če moja nomenklatura štima. Kakorkoli. Meh (ali čutaro) mu iz rok zelo kmalu izpuli Jon, ki vsebino raje polije po Thorosu. Tako severno se trupla pač kuri. Iz praktičnih razlogov. Uočimo, da je navzoč tudi Nočni kralj osebno.

Pes je v tej epizodi že enkrat zamočil. Ni sam kriv, fobija je pač fobija, ampak imel je priložnost rešiti Thorosa. Pa ga ni (mogel). Zdaj zamoči še enkrat. In sicer z metanjem kamenja. V spominu imam, da je bil to takrat kar meme, haha, ampak ja; Pes s kamni neživcem efektivno demonstrira, da je jezero zdaj dovolj zmrznjeno za prečkanje. Najprej gre čez en neživec, potem dva, potem trije in kar naenkrat se vsujejo. Spopad se začne. Pes se nekaj časa trudi z Gendryjevim kladivom, potem, ko okrog sebe enkrat nima več dovolj prostora za opletanje, pa preklopi na mini-sekirice iz zmajskega stekla. Saj. Našim kar gre, ane, ampak neživci jih kmalu preplavijo. Tormund gre skoraj pod vodo (pa ga Pes reši), ampak pojavi se Daenerys s svojimi tremi zmaji in takrat postane vse nekoliko lažje.V bistvu gre v prvi vrsti za reševalno akcijo, vsled česar vsi karseda hitro splezajo na Drogona, le Jon ima težave. Kar nekako se ne more prebiti prek neživcev. Daenerys bi počakala, ampak ko Viserion enkrat pade … No, takrat pa ni več heca. A se še spomnimo Qyburnovega škorpijona? Hogwash! Tako se klati zmaje!

vlcsnap-2019-04-07-22h08m53s044

Dany s težkim srcem odleti brez Jona in če smo mislili, da je bil njen prihod deus ex machina — se zdaj pojavi izgubljeni stric Benjen in reče: “Drži mi pivo!” Hladnoroki, ane. Hladnoroki je v knjigah nek stric s (od ozeblin) črnimi rokami, ki obratuje onkraj Zidu in Branu pomaga doseči Trookega vrana. Zanj se zelo močno špekulira, da je (zdaj mrtev, a reanimiran) Benjen. Hec je, da niti ni ne vem kako važno, ali je ali ni Benjen. Tako nepomembno je, da lahko vsak brez vsakršne škode verjame svoje. Ampak teorija je pa zelo priljubljena (in tudi meni je všeč!) in zato z največjim veseljem požrem tale brezsramen fan service. Benjen se stepe z neživci in efektivno žrtvuje, da lahko Jon uide k Zidu, kjer ga pričaka Dany.

Daenerys in Jon odplujeta južno in Jon Dany premierno reče Dany. Kot reden uporabnik tega vzdevka sem bil brez vsakršnega občutka, da je to, da Dany rečeš Dany v resnici velika stvar. No. Je. Ampak če jo že v naslednji sapi sprejmeš za svojo kraljico, potem lahko. Kraljico gre pohvaliti vsled njenega zelo profesionalnega odziva na Viserionovo smrt. Jonu je grozno žal, dočim njej pa ni. Zdaj ve, kako grozna je dejansko grožnja.

… Dvomim pa, da ve, da Nočni kralj medtem od mrtvih obuja Viseriona — in da je mogoče prav ona tista, ki mu je dostavila orodje za razsutje Zidu. Ne vem, kako se ga je mislil lotiti sicer. Tema za razpravo.

Advertisements

Vzhodna straža! Peta epizoda sedme sezone ima ime po verjetno drugi najpomembnejši izmed devetnajstih utrdb Nočne straže, ki ji zdaj poveljuje Tormund in ki se tokrat premierno (v resnici nisem siguren — a se res premierno?) predstavi tudi kot ena od rastočih hišic v uvodni špici. Zgodbe se to pot prepletajo kot še nikdar prej in v bistvu ne vem točno, kako naj jo (za potrebe tega zapisa, v izogib zidu teksta) razbijem na neke smiselne kose. Hm. Mogoče je pa ne bom. Mogoče bi pa tokrat skakal sem in tja, v istem sosledju, kot to počne epizoda. Tako kot sem to počel svoja prva leta bloganja. Ah. Nostalgija.

vlcsnap-2019-03-31-19h36m06s913

V začetku epizode (in tja nekje do konca prve tretjine) je velik poudarek na oni upepelitvi lannisterske karavane, ki je tako zadovoljivo sklenila prejšnji del. Jaime in Bronn seveda preživita svoj dramatičen met v vodo. Kaj je bilo? Jaime je svoj kraljemorski portfolij želel obogatiti za eno Dany, ampak med procesom bi ga bil Drogon — ako vmes ne bi posegel Bronn — kmalu spekel. Oba sta tako čofnila v vodo in zdaj sta okej. Kaj se je zgodilo vmes — ali ju je kdo iskal, ali ne in ali so vsi vojaki neposredno bližino dogajanja zapustili v manj časa, kot lahko … pa recimo, da malo nadpovprečen človek, zadržuje dih — ne vemo. Ampak recimo, da ja. Tako nekako. Ena izmenjavica med Kraljemorcem in Črnobučnim (auč, tole zveni pa grozno rasistično, ampak želel sem posloveniti of Blackwater) Bronnom. V resnici ni toliko izmenjava, kot Bronnov monolog o tem, kakšen trapon je Jaime in Jaimejevo prestrašeno beganje s pogledom. Ker zmaji!

Nekje na drugem koncu pogorišča špancira tudi Tyrion, ki si ogleduje škodo in deli bratovo zaprepadenost nad uničenjem, ki ga lahko povzroči en (1!) sam zmaj. Od treh! Le malo zatem se pridruži svoji kraljici, ki nagovori vse preživele. No. Pravzaprav vse preživele nasprotnike. Tako kot vsem doslej, tudi njim predloži, naj upognejo svoja kolena, če vedo, kaj je dobro zanje. Po njenem govoru jih poklekne ene pet, po zmajevem rjovenju še ene šestdeset, nekako najbolj toga v svoji drži pa ostajata oče in sin Tarly, ki se očitno nista ognila zajemu. Gospod Randyll izpostavi svojo lojalnost Cersei in odpor do konstantnih prestopov z leve na desno, Tyrion pa ga brž dopolni, da je Trnovo kraljico brez posebnih zadržkov kenslal in da nekaj fleksibilnosti očitno že premore. Ker da je Cersei bolj westeroška in ne vem, kaj še. Novico imam, Tarly! Tudi Dany je bila rojena v Zahodnjem in še več — v njenem imenu si tepel takrat-še-ne-kralja Roberta. Izgovoriti se mu uspe tudi iz nadetja črnine kot alternativne kazni. Dickon reče: “Še mene!” in Drogon jima rade volje ustreže. En dracarys, pa ju ni. Mislim. Ne vem, če se je v Igri prestolov že kdaj komu tako močno mudilo umreti. Skoraj ena taka reverzna deus ex machina, kjer se dva dokaj nepomembna lika dejansko potrudita od scenarista izzvati čim manj logičen razplet.

vlcsnap-2019-03-31-10h14m35s526

Jaime vmes prispe v Kraljevi pristanek in naravnost k Cersei. Še vedno jaded od bitke, svoji sestri prenese še poslednji Olennin trn; Tyrion ni ubil Joffa. Olenna ga je. Tu bi mogoče ubral eno tangento in se lotil ene kratke razprave o tem, kako so Tyrelli Lannisterjem približno to, kar so Greyjoyi Starkom. Večkrat sem že dejal, da so za Robbov klec krivi Greyjoyi. V odsotnosti Mladega volka so Lignji napadli Sever in s tem posredno skrhali moralo in zaupanje nekaterih ključnih Robbovih generalov, kar je, kot vemo, eskaliralo V in se zaključilo Z verjetno eno najbolj nepozabnih porok v zgodovini televizije. Z drugo izmed najbolj nepozabnih porok v zgodovini televizije, pa se je, nekoliko ironično, začel konec (enega poglavja) hiše Lannister. Olenna je ubila Joffa, kar je prešlo v nepravično sodbo Tyrionu, v še poglobljen razkol med hišama Lannister in Tyrell (Myrcella!) in končno še v Tywinovo smrt. In ravno ta, logična sosledja vzrokov in posledic, so ena glavnih močnosti serije. Vsaj, če se mene vpraša.

Dany se na zmajevem hrbtu vrne na Zmajev kamen, kjer jo pričaka Jon Sneg, ki se zdaj prvič znajde iz oči v oči s pravim zmajem. In ga poboža po goflji, kot da ni nič. Ipak je vajen krvovolkov (Duh je trenutno v Zimišču, če se kdo sprašuje), ki lahko bolijo mogoče celo bolj kot zmaji, ki bolijo samo kakšno sekundo. Jon zmajski kraljici, vsled njenih metod, nameni očitek ali dva, a ona jih dokaj uspešno odbije. For the record! Tudi kar se mene tiče, je ravnala okej. Glede na okoliščine. Na Zmajev kamen prispe tudi ozdravljeni prijatelj Jorah Mormont. Dany ga z veseljem sprejme nazaj v službo, z veseljem pa ga predstavi tudi svojemu novemu prijatelju Jonu. Možakarja sicer udarita eno kratko prvenstvo v metanju mrkih pogledov, ampak vse skupaj ostane dokaj športno.

V Zimišču Bran vargne skupino krokarjev in jih pošlje v izvidnico. Vojska neživcev se vztrajno približuje Vzhodni straži, Nočni kralj — ko se mu izvidnica enkrat dovolj približa — pa uspešno razblini Branov primež nad ptiči. Očitno to lahko naredi.

vlcsnap-2019-03-31-10h31m37s104

Natanko zdaj. Ne prej in ne kasneje. Natanko zdaj se Bran odloči, da je potrebno posvariti vse. Da se pripravijo in po možnosti pridejo branit Sever. Branovo željo realizira moister Wolkan in sicer tako, da razpošlje krokarje. Enega tudi v Staro mesto, v Citadelo, in ideja je, da bi tamkajšnji kredibilneži Branove besede še dodatno obtežili. Poklicni skeptiki besedam seveda ne verjamejo. Vse dokler v njihovo razpravo ne poseže Sam, ki starčkom pove, da Brana pozna in da je neživce videl tudi sam. Takrat se za sekundo mogoče malo zamislijo, že v naslednji sapi pa zamahujejo z roko, češ, da je vse skupaj enako mogoče tudi samo varka zmajske kraljice, da bi se čim več lokalpatriotov umaknilo na Sever, v boj z namišljenim sovražnikom.

Podobno pismo prejmejo tudi na Zmajevem kamnu. Prestreže ga Varys, ki skupaj s Tyrionom najprej pokomentira Dany in njen pristop k reševanju problema. Ne Škrat, ne Pajek nista zadvoljna z eksekucijo obeh Tarlyjev, še manj pa s samim načinom. Oba zaključita, da Dany vendarle ni njen oče in da z njima kot svetnikoma tudi nikdar ne bo. To slednje izpade kar malo zlovešče in kot grožnja. Ampak česar Dany ne ve, Dany ne boli. Bi pa dodal mogoče še to, da se ne eden, ne drugi, zaenkrat nista baš izkazala. In sta lahko samo tiho, ker nenazadnje — če hočeš omleto, moraš najprej ubiti par jajc. Zdaj pa nazaj k pismu, ki končno doseže tudi dejanskega naslovnika, Jona. Val emocij. Izve, da je živa Arya, izve, da je živ tudi Bran — in da sta oba doma, v Zimišču. Vkomponirane so seveda tudi slabe novice o Hodcih, ki sicer hodijo počasi, ampak tudi vztrajno in brez počitka. In so že nevarno blizu. Zato ima Jon zdaj dovolj počitnic na Zmajevem kamnu, kar pove tudi Dany, in jo prepriča, da ga spusti domov. Zdaj. Ker je Branovo pismo v osnovi poziv k sodelovanju vseh, ki kaj štejejo, je na svojo stran potrebno pridobiti tudi Cersei. Vsaj začasno. Tyrion prav za ta namen zvari nov brihten načrt. V bistvu gre za reprizo ideje, ki jo je v prvi sezoni propagiral že Stari medved Mormont. Poslati dokaze o neživcih v prestolnico z željo po dodatnih investicijah v obrambo Zidu. Ser Alliser je sicer — tako kot v knjigi — šel v prestolnico, ampak kaj točno se je tam dogajalo, ne vemo. V knjigi mislim, da je roka neživca, ki jo je s seboj vzel kot dokaz, nehala migati že po poti in mu (v toplejšem podnebju) še dodatno zgnila, tako da ga Tyrion (takratni kraljevi roka, ki sera Alliserja itak ni maral) niti ni resno jemal. Am. Ja. V glavnem! Ideja je, da gre nekdo onkraj Zidu, ujame enega neživca in ga prinese Cersei. Tyrion se javi, da bo skušal prek Jaimeja omogočiti avdienco s kraljico (za takrat, ko bo neživec ulovljen), pri čemer mu bo samo pot v prestolnico omogočil dežurni tihotapec Davos. Za realizacijo drugega, terenskega dela načrta pa se prvi ponudi ser Jorah.

Dežurna zimiška glasneža sta spet glasna. Glover in Royce (ki sploh ni zimiški, ffs) se zdaj poigravata z idejo, da je bila podpora Jonu mogoče slaba ideja (ker se predolgo mudi na Jugu) in da bi morala Severu mogoče vladati Sansa. Sansa ju prijazno pokensla, ampak vseeno malo preprijazno za Aryin okus — ki Sanso zdaj totalno neracionalno obtoži apetitov po severnjaškem tronu in želje, da bi se Jonu mogoče kaj zgodilo. Vedoč, da Mezinček na koncu popuši, si želim, da je to zdaj (in od zdaj naprej) zgolj igra obeh punc — ker pač vesta, da ima Petyr Baelish ušesa povsod. Ker sicer bom imel o Aryi še slabše mnenje.

vlcsnap-2019-03-31-19h47m59s450

Davos in Tyrion medtem parkirata na obali Kraljevega pristanka. In sicer na neki — tako Davos — dokaj varni točki, kjer zlatoplaščniki ne patruljirajo pogosto zaradi preveč stopnic. Oba si izmenjata anekdotici o tem, kdaj in zakaj sta bila nazadnje v Kraljevem pristanku. Tyrion se spomni, da je bil v Pristanku zadnjič takrat, ko je ubil svojega očeta, Davos pa, da je bil zadnjič takrat, ko mu je Tyrion ubil sina. Brez očitkov se razideta.

V podzemlju Kraljevega pristanka — tam, kjer so tudi lobanje zmajev — se zdaj pojavita Bronn in Jaime. Ker je treba vježbati mečevanje in ker je to najbolje početi ljudem z oči. Fora. V bistvu je Tyrion nekje vmes očitno kontaktiral Bronna, da Kraljemorca pripelje nekam na samo, da se lahko pomenita na štiri oči. Brat z bratom. Zelo prikladno je, da Jaime zdaj ve, da Joffa ni ubil Škrat. Odličen tajming. Še vedno pa je problem fotr, ki ga je Tyrion dejansko ubil, vsled česar Škrat pogovor odpre prav s tem. Oziroma. Lažem. Še prej se pokloni Kraljemorčevim vojaškim in taktičnim veščinam, ki so Daenerys blazno, blazno stale. Ampak ni pomembno. Prideta, v glavnem, do nekega abstraktnega predloga, ampak ker se epizodi mudi (predlog pa mi, gledalci, dejansko itak poznamo in iz danega lahko ekstrapoliramo, kaj sta se brata dejansko menila, tako da — optimizacija na mestu!), le-ta pozornost raje preusmeri na kaj počne Davos. Najame Gendryja, ki je priveslal do Pristanka (všeč mi je, da se Davos malo ponorčuje iz nastalega veslaškega memeta) in je nad ponujenim izhodom navdušen. Vsi trije se dobijo pri čolnu in par razbitih glav kasneje že plujejo nazaj na Zmajev kamen.

Jaime Cersei poroča, da se je srečal s Tyrionom, ampak ona že ve. Ker pač ve vse, kar se dogaja v Kraljevem pristanku. Kot vse na svetu, tudi ta potencialen miting kani obrniti sebi v prid, tako da by all means, naj pridejo! Kar je pri tej sekvenci morda zanimivejše — izvemo, da je Cersei noseča. No. Lahko, da se Qyburn moti, lahko, da se Cersei laže, lahko pa, da je res. V resnici se sprašujem, oziroma kar dvomim, ali je v zgodbi na tej točki sploh prostor za novega Lannisterja? Napovedujem, da tega otroka ne bomo nikoli spoznali.

No, zdaj smo pa na Zmajevem kamnu počasi res vsi zbrani in evo — že takoj na začetku sekvence imamo izmenjavo dveh likov, za katero nisem vedel, da si jo želim videti. Gendry in Jon, dva (domnevna, hue hue hue) pankrta se takoj povohata — kljub temu, da Davos Gendryju stokrat reče, da ni Gendry, temveč Clovis, in da naj ne komplicira z omenjanjem svojih prednikov. Vseeno (ali pa prav zato) se takoj predstavi: “Gendry, Robertov sin.” Pogovor o fotrih, ki sledi, je seveda zelo nostalgičen tudi za nas, gledalce. Med gledanjem sem se spraševal zakaj, za vraga, Davos sploh potrebuje Gendryja. Zakaj se je sploh spomnil nanj? Razen za crkljanje fanic in fanov? Sploh zato, ker Gendry, kolikor vem, ni bil del plana. Ampak okej. Argument, da potrebujejo kovače, zdrži. Sploh, ker bodo izdelovali orožje iz zmajskega stekla in to je težko. Kratko izmenjavo ujameta tudi nekdanja sosužnja Tyrion in Jorah, na koncu pa še Dany in Jon. Zmajska kraljica se za čemernega severnjaškega kralja končno ogreva in ja; super par. Dejansko eden bolj posrečenih teta-nečak parov, ki sem jih videl. Jon Daenerys (vsake toliko napišem Daenerys namesto Dany, da ne pozabim, kako se napiše) zaželi srečo v vojni in gremo!

Žiljka bere kot profesor. Neke stare spise raznih septnikov in moistrov in spotoma prebere tudi kaj pomembnega. Kot naprimer informacijo, da je bil zakon Rhaegarja in Martellove Elie razveljavljen in da se je Rhaegar kasneje poročil z neko drugo žensko. Tako. Usput. To je tako — mogoče najpomembnejša puzla v mozaiku špekulacij (ki to na tej točki seveda več niso) o tem, kdo so Jonovi starši. To, da sta starša v resnici Lyanna Stark in Rhaegar Targaryen, je uganjeno že dolgo. Vselej pa je bilo v zraku, kaj to dejansko pomeni za Jona. Ane. Brez te informacije zdaj, bi bil še vedno pankrt. Tako pa je zakoniti prestolonaslednik in to tak, z jačim pedigrejem tudi od Dany same. Ampak Sam ima moistrov zaenkrat dovolj. Nakrade nekaj knjig, popoka Žiljko in otroka, in krene. Nazaj na Sever. Pomemben podatek, o katerem sem ravnokar, pa vzame s sabo. In mu kasneje pride prav. Dober spomin.

Spletke. V Zimišču potekajo spletke. Mezinček je v času tamkajšnjega bivanja vzpostavil mrežo obveščevalcev in se počuti že skoraj kot doma. No. Jaz moram reči, da mi je ta njegova poslednja spletka, ki tudi sklene Meničkov življenski cikel in ki, si predstavljam, služi bolj kot nekakšna first-hand izkušnja za vse navzoče, kakšen pizdek Mezinček dejansko je … Da mi je to dejansko dokaj nevreden konec za t.i. mojstra manipulacij. Je karmično. Je zadovoljivo. Ni pa … Logično? Ne vem, če sem izbral pravo besedo, ampak ja; malo mi je privlečeno za lase.

Nabor ljudi, ki krene onkraj Zidu, se mi precej dopade. En kup je križanj in ene hude krvi (ampak ne preveč) in to je izhodišče za super dinamiko, ki smo ji kasneje seveda tudi priča. Tormund ne mara Joraha, ker je sin nekdanjega poveljnika Nočne straže. Gendry ne mara Bratovščine brez bander, ker so ga prodali Melisandri. Tormunda seveda zanima, če se jim bo pridružila tudi velika ženska. Odred odpisanih, skratka. Super so!

vlcsnap-2019-03-31-11h19m17s434

Do naslednjič si moram v glavi nekako formulirati, kaj si mislim o dejanskem načrtu — torej o tem, da gre skupina norcev nabrati en vzorec neživca. Po eni strani mi je (zdaj, v retrospektivi) super akcijada, dočim po drugi mi je pa načrt absurdno nor. Tak, preprost, ampak po drugi strani tako logistično nemogoč, da ga človek težko vzame resno. Tista sorta ideje, ki popularno menedžersko vzpodbudo: “Ej, ti kar povej! Ni slabih idej!” daje na preizkušnjo.

Vse do ognjenega konca (epizode Igre prestolov se pogosto končajo ognjeno) bolj miren del. Tak, ki malo umiri clusterfuck, ki ga je nastavila Kraljičina pravica. Epizoda je tudi kakšnih deset minut krajša od najkrajše epizode (sedme sezone) doslej. Generalno uživancija, brez nekih groznih nesmislov — če seveda odštejem vnovično pretirano fleksibilnost prostora in časa. Ne, saj ne. Vojni plen je glede tega dokaj clean. Omenjam predvsem zato, da lahko zdaj rečem: “U, ko smo že ravno pri tem; imam dobro novico.” Ta teden sem nekje (pojavilo se mi je v facebook feedu) prebral, da bo osma sezona spet nekoliko linearnejša. Vsaj časovno. Pa ravno navadil se bom.

Zlati lev ponovno zlat

Napad z agendo, ki so ga bili zadnjič izvedli Lannisterji, pojačani s Tarlyji, je uspel. Proti Kraljevemu pristanku zdaj potuje dooolga karavana vagonov, vozov ter ostalih tovornih sredstev, ki tovorijo praktično vse, kar je bilo v Dalji vrednega. Zlato, za potešitev Železne banke, in hrano, za potešitev lakote. Za slednjo sta zadolžena mali in veliki Tarly, ki pridno praznita kašče kmetij in utrdb celotne Dalje. Protagonista odprave sta seveda direktor za vojsko, Jaime, ter Bronn, ki vnovič preizkuša znamenito lannistersko geslo. Tokrat mu je plačilo vreča zlata, ki je okej — ni pa grad. On bi najraje kar Visoki vrt, ampak ga Jaime odvrne z argumentom, da je med vojno z gradovi en sam križ. Vzdrževati jih je treba, braniti, stroški … Jeba.

Dobre novice medtem že komentirata bančniški odposlanec Tycho Nestoris in Cersei. Prvi je nad kraljičino učinkovitostjo enostavno navdušen. Čisla jo celo prek Tywina — čigar ravno učinkovitost je bila ena od lastnosti, ki so ga najbolj opredeljevale. Tycho v nadaljnji diskusiji izrazi željo po kontinuiranem sodelovanju s Krono in predvsem nje trenutno nosilko. In kot že nekajkrat prej, ko se je razpravljalo o načinih, kako potencialno posojilo Železne banke pretopiti v vojaške kapacitete, je tudi zdaj omenjena Zlata združba. Tokrat zares.

vlcsnap-2019-03-24-20h03m05s447

Nedovi

Žarometi se zdaj usmerijo v Zimišče, kjer smo priča zanimivi izmenjavi med Mezinčkom in Branom. Zanimivi zato, ker je to verjetno prvič v zgodovini serije, da se Mezinček pogovarja z nekom, ki je z dogajanjem v Zahodnjem bolj na tekočem kot on. Ki je z dogajanjem v Zahodnjem na tekočem vsaj toliko, kot (zelo pozoren) gledalec. Baelish Branu izroči bodalo iz valirijskega jekla, ki ga je vihtel oni you’re-not-supposed-to-be-here model, ki ga (takrat komatoznega Brana) je vsa ta leta nazaj skušal umoriti. V bistvu ne vem, a je serija to potem kdaj naslovila? Mislim to, kdo je najel tega morilca? Mislim, da knjige tudi ne neposredno, ampak če se ne motim, je tam zelo močno nakazano, da je to storil Joffrey, ki je preslišal svojega kvazi-očeta Roberta, kako se mu zdi smrt boljša od pohabljenosti in ga je s svojim dejanjem želel zgolj impresionirati. Me zanima, če bo serija to kdaj naslovila. Ker, kot zdaj pove Mezinček — na nek način je prav to vprašanje zanetilo vojno petih kraljev. In bi bilo škoda, če ostane v zraku.

Mezinčkovo (in zdajle moje) nakladanje prekine Bran z znamenitim citatom: “Kaos je lestev,” ki gospoda Baelisha vsaj malo vrže iz tira. Zelo nedvoumno mu namreč namigne, da morda le ni najpametnejši lik v sobi. Na Mezinčkovo srečo pogovor prekine Meera Reed, ki se pride od Brana poslovit — gre domov. Slovo ni neprijazno, je pa dokaj hladno. Zakaj, Trooki vran enostavno nima kapacitet za sentimentalnost.

Domov prispe Arya, za dobrodošlico pa ji dva dokaj posrečena Winterfell’s finest stražarja namenita dokaj neprijazen: “Fuck off!”. Mislita namreč, da je Arya že zdavnaj mrtva in tudi naštevanje dejansko zdavnaj mrtvih nekdanjih članov zimiškega gospodinjstva ji ne pomaga kaj prida. Sekvenca je zastavljena dokaj komično in ni mišljena kot nek resen zaplet. Arya stražarja tako z relativno lahkoto prepriča, da ji uredita avdienco z vršilko dolžnosti šefa Zimišča in sestri se kar naenkrat znajdeta v kleteh Zimišča, pred kipom svojega rajnega očeta — ki je Seanu Beanu še kar podoben, no. Sta krivični, ko pravita, da mu ni. Uboga Sansa. Prejšnjič jo je s svojimi novimi močmi freak-outal novi Bran, zdaj pa je tu še Arya, ki ji že v drugi ali tretji sapi omeni svoj spisek ljudi, ki jih kani umoriti.

Sledi nostalgično srečanje vseh treh še živečih otrok Neda in Catelyn Stark. Nazadnje, ko so bili takole na kupu, so se podili po Zimišču, se zabavali in si šli na živce s svojimi foricami, a zdaj je drugače. Zdaj so vsi praktično odrasli in jaded od življenja. Vsak izmed njih ima za sabo svojo pot. Vsaka od teh poti je edinstvena in neverjetna, a hkrati nobena nič manj trnova od druge. Bran Aryi pokloni bodalo, ki mu ga je malo prej poklonil Mezinček, češ da kripelj s takim orožjem nima kaj. Čehova puška, pa to.

vlcsnap-2019-03-24-12h00m36s116

Vsi trije sorojenci se počasi vrnejo med ljudi, Brienne, ki jih medtem uoči, pa se na obraz prikrade nasmešek. Obljuba, ki jo je dala (takratni) gospe Stark vsa ta leta nazaj, je zdaj nekje izpolnjena — čeprav je bil njen doprinos suma sumarum bolj uboren. Pod in Bri vadita mečevanje, ko se jima približa Arya, ki si — vedoč, da je Brienne premagala Psa (in to je dosežek!) — želi vaje z Brienne. Ugodi ji. Kljub inicialnemu obotavljanju. Ugodi ji in ugotovi, da se Arya ne zajebava. Hja. No. Spet smo tam, ane. Kako lahko ena Arya skoraj premaga Brienne, ki je ta trenutek verjetno najboljša mečevalka v seriji? Okej, da se za trenutek postavim na stran produkcije; Brienne se v življenju najbrž še ni mečevala z braavoškimi vodnimi drsalci. Poleg tega verjamem, da se bori z vsaj malo rezerve. Ker je Arya pač ta ista Arya, ki jo je dolžna varovati — in verjetno ne bi bilo baš posrečeno, če bi jo poškodovala med sparingom. Tretja stvar pa … Ja. Trenira se s topim orožjem. Bri to spoštuje, Aryi je pa vseeno. Sigurno pa je na Aryini strani tudi element presenečenja in v mojem miselnem kánonu ni šans, da bi Arya še enkrat izenačila (ali celo premagala) Brienne.

Jebeš brihtne načrte

Še ena šetnja po Kitajskem zidu Zmajevega kamna. Eno to pot rečeta Dany in Missandei. Slednjo skrbi manko vsakršnih novic in vesti o Livarski skali in uspehu napada nanjo. Dany čisto malo povrta in ugotovi, da so kakšni dve epizodi nazaj pod njeno streho snemali ono sekvenco, kjer sta Missandei in Sivi črv malo bolj intimna kot obočajno in njen odziv je:

t625c

Nato se pojavi Jon, ki Dany odpelje na ekskurzijo v kmalu-rudnik, kjer si bo nakopal zmajskega stekla. Ogledata si stenske poslikave, ki naj bi bile plod artističnih nagnjenj otrók gozda in prikazujejo spopade med njimi (v španoviji s prvimi možmi) ter belimi hodci. Dokaj prikladno. Če ne bi Jon veljal za tako zelo obče kredibilnega možakarja, bi rekel, da je freske namalal on sam, tekom svojih preparacij na rudarjenje. Kakorkoli. Učinek je. Dany Jonu obljubi, da se bo borila za Sever — ampak, ker je v Igri prestolov vsem dobrim novicam vselej pripet en ampak, bo to storila samo pod pogojem, da ji bo Jon upognil koleno. Česar pa seveda noče, ker so vse izkušnje z južnjaškimi vladarji slabe. Toliko ji tudi (vnovič) zaupa.

Pred vhodom v rudnik ju pričaka Tyrion. Z novimi vestmi. Tokrat o Tyrellih, ki jih ni več in o njihovi podpori, ki je posledično ravno tako ni več. Definitivno sočustvujem. Prav vsak del Škratovega načrta se je namreč izjalovil in Dany ima vsega vrh glave — zato se obrne še na Jona, ki je takrat ravno pri roki. On ji kljub vsemu svetuje, naj nikar ne pretirava z zmaji, ker uničenje, ki ga prinašajo in pravzaprav kar pomenijo, ljudi ne navdihuje z ničemer, razen s strahom. No, kot vemo, je naslednji korak ta, da Dany z Drogonom in čredo Dothrakov razmeče Jaimejevo karavno, ampak to morda ne pomeni nujno, da je bil Jonov svet preslišan. Napade namreč zgolj z enim zmajem. Če ji Jon na tej točki zdaj ne bi svetoval zmernosti, potem bi šla mogoče all out.

vlcsnap-2019-03-24-20h17m56s348

Davos zdaj prevzema vlogo wingmana (ipak vemo, da se nečak in teta Targaryen na koncu sezone poseksata, tako da ne; človek bi rekel, da pri svoji novi funkciji ni neuspešen) in komentira Jonovo strmenje v njeno dobro srce. Sprašujem se, kakšno, če sploh, funkcijo pri vsem tem bo imel knjižni Davos. Moje razmišljanje je, da nikakršne in da je televizijski Davos ta trenutek konglomerat večih knjižnih likov, ki na neizbežno zvezo Jona in Dany bodo vplivali in od katerih, ironično, ni noben knjižni Davos. Fanta nabašeta na Missandei, ki jo zanima, kako to, da je Jon Sneg in ne Stark. Nekaj vpogleda v sam ustroj svobodnih mest — tokrat konkretno Naatha — pač. Always a pleasure!

Iščoč pomoč (rima, jov!) zmajske kraljice, se s svoje spodletele plovbe v Sončno sulico zdaj vrne tudi Theon. Namesto nje ga na obali pričaka Jon in uf — mina. Zdaj. Malo sem pozabil, ampak ja; Jon na tej točki gotovo ve (ne?), da Theon Brana in Rickona ni ubil zares. Mogoče ne ve vseh okoliščin, a vsaj za Rickona gotovo ve, da je (bil) živ. Tako da lahko bi bilo huje, ampak (vsaj jaz) Theona še vedno krivim denimo za rdečo poroko. En šamar mu kljub kalvariji, ki jo je prestal, še vedno pripada. V glavnem! Theon išče kraljico, ampak kraljice … Kraljice ni na otoku. Tan! Tan! Taaaaaan! Suspenz!

O zmaju in škorpijonu

Okej, pomemben podatek! Med Danyjino odločitvijo in zdaj je dejansko minilo dovolj časa, da je vse zlato Dalje že pod streho. V prvo (ob prvem gledanju) se spomnim, da nisem poslušal dovolj pozorno (oziroma nisem imel podnapisov — Randyll Tarly pa bolj renči kot govori in ga je včasih težko razumeti) in potem nisem bil prepričan — ali je zdaj izgubljen ves plen in ali to pomeni, da Železna banka ne bo potešena. Bo potešena, zlato je gud. Verjetno je dilema izhajala tudi iz dejstva, da je (vsaj za moje pojme) veliko enih prevažál ostalo zunaj.

Bronn in Jaime izprašata Dickona o njegovi prvi bitki in določeno mero obžalovanja je moč evidentirati. No. Še preden ga izprašata, Bronn najprej malo omre, ko izve, da je Dickonu ime Dickon. Ta štos se nikdar ne postara. Tako kot se — kot bomo izvedeli v naslednji epizodi — tudi Dickon sam ne bo.

vlcsnap-2019-03-24-12h27m49s404

Pogovor prekine topot kopit in zvoku kaj kmalu sledi še slika. Ogromno Dothrakov na obzorju. Po moje je to prvič, da jih vidimo v zaresni akciji in vse skupaj me spomni na kralja Roberta, ki je v prvi (in njegovi edini) sezoni svoji ženi pravil o dothraških kričačih. Lannisterska vojska šibne v formacijo in nekje vmes pokaže enega reveža, ki se trese, kot bi požrl potres. Kombinacija vpitja, števila in golega dejstva, da so Dothraki kar naenkrat v Zahodnjem, se pač seštejejo v relativno strašen prizor. Zdaj. Bitka je veličastna. Imamo Drogona, ki s svojo mamo na hrbtu že takoj na začetku prekine lannistersko formacijo. Imamo dothraške lokostrelce na konjskih hrbtih. Imamo Bronna, ki se trudi s Qyburnovim škorpijonom (in med beganjem po pogorišču strese svoje težko prislužene cekine, smrk) — in zmaja celo zadane, ampak ena sama harpuna ni dovolj za zmajevo smrt. Je pa dovolj za to, da zmaj pristane. Tako da hm. Mogoče je bilo moje norčevanje (in, takrat, norčevanje celega interneta) neupravičeno. Stvar očitno funkcionira, še vedno pa trdim, da je zelo nenavdihnjena. Ampak preproste rešitve so pogosto najboljše.

Bitko spremlja tudi Tyrion (v resnici bi se mi zdelo bolj smiselno, če bi ostal na Zmajevem kamnu) in v trenutku, ko Jaime pograbi kopje in odgalopira proti Dany, mogoče ne ve čisto, za koga bi navijal. Je le njegov brat. Jaimeja za las reši Bronn, oba padeta v vodo, ki je zelo prikladno zelo hitro zelo globoka, slika pa počasi preide v temo in creditse.

In to je za danes to. V nedeljo nadaljujemo z Vzhodno-stražo-ob-morju.

No. Tako. Ravnokar (okej, lažem; vmes sem šel še na kosilo) sem pogledal tretjo epizodo sedme sezone. Prejšnja, druga, je podrla prvo domino in če se prav spomnim (dopuščam, da ima to pravilo tudi izjeme), so vse nadaljnje epizode samo še … To. Domine. Vsaj na onih, bolj dinamičnih frontah. Zdaj. Konstantno se nekaj dogaja. To so sadovi te t.i. linearizacije (je to sploh beseda?)? Po drugi strani pa vsled nje prihaja tudi do lukenj. Sama pripoved postaja vse bolj digitalna. Podobno, kot bi namesto serije gledal diaprojekcijo, če lahko karikiram. Stvar ni tako povezana, ostajajo nam zgolj ključne točke. Ključni okvirji, če se slučajno kdo ukvarja z video produkcijo. Primer. Na točki ena se pogovorjamo o napadu nečesa. Na naslednji točki, točki dve, se sprehajamo po nečem in komentiramo bitko. Še en primer. Na točki ena glasujemo o potovanju nekam. Na točki dve smo že tam. Ta epizoda gre še celo en korak dlje in točko ena kar preskoči. In ja. Povedano je tako zelo res, da me je samo čisto malo sram to eno in isto pogrevati v vsakem drugem zapisu.

Led in ogenj

Kralj na Severu! … ni več na Severu! Z glavnim svetovalcem pristaneta na Zmajevem kamnu, kjer ju že čakata Missandei in Tyrion. Zimiški pankrt in Škrat z Livarske skale se tu snideta prvič, po … Šestih letih? V glavi imam, da je eden od producentov nekoč dejal, da naj bi vsaka sezona pokrila nekje eno leto — in skušal s tem pojasniti staranje likov kot posledico staranja igralcev. Meni ta razlaga zadošča. Ne bi vrtal. Luštna izmenjava dveh totalno različnih si oseb, ki sta se poštekali praktično iz prve, a se potem nikoli več videli. Škoda samo, da se je nekomu zdelo smiselno pokvariti (sicer zelo spontan in naraven) dialog s totalno neumestno omembo Tyrionovega uriniranja z Zidu. Malenkost, vem, ampak ta poskus pihanja na dušo oboževalcem je tako zelo prozoren, da če bi ob gledanju te sekvence zraven igral kitaro, bi mi verjetno počila struna.

vlcsnap-2019-03-17-10h19m15s829

Sledi še cel kup izmenjavic med liki, ki priložnosti za neko blazno interakcijo še niso imeli. Davos se pomeni z Missandei. Kramljanje o otoku Naath. Malček grajenja biotopa nikoli ne škodi. Mimogrede — Davosov obči doprinos je tokrat solidnejši kot prejšnji teden.

Varys z Melisandro. Super zanimivo srečanje dveh vsevedcev, kjer izvemo, da kanita oba umreti v Zahodnjem. Melisandrine prerokbe zdaj jemljem v bistvu kar za dejstvo. Kot ena taka Čehova puška so. Če ne bi bile forshadowing, jih ne bi bilo. Am. Ja. Všeč mi je, da Melisandra to priložnost izrabi tudi za vnovičen izraz obžalovanja svojih napak. V očeh gledalca (no, vsaj mene) jo to napravi bistveno bolj simpatično in poistovetljivo. Kar je najbrž še en indikator, da se lik poslavlja.

Tyrion pa še enkrat z Jonom. Tokrat o tem, da sta bila s Sanso nekdaj zakonca. Kaj vse pride in gre v nekaj letih, kaj?

Avdienca s kraljico! To besedno zvezo bom danes zapisal vsaj še enkrat, z lahkoto tudi dvakrat. Ampak verjetneje enkrat. Duhovit začetek z nazivi, kjer gre Missandei lepo, po propisima, čez vse nazive zmajske kraljice (ki jih sploh ni malo, o tem sem že zadnjič!), medtem ko Davos — pa še to zgolj na Jonovo priganjanje — svojega kralja predstavi s preprostim: “This is Jon Snow,” šele po kratkem premoru in premisleku, na kaj je pozabil, pa še z: “The king in the North,” je zelo posrečen ledolomilec. In lomljenje ledu je na mestu. Nenazadnje gre za trenutek, ki smo ga čakali, pa čeprav se tega mogoče niti nismo zavedali. Avatar ledu sreča avatarja ognja. Velika in pomembna reč.

vlcsnap-2019-03-17-21h34m16s970

Pogovor in pogajanja (ne pozabimo, da je bil Jon v prvi vrsti povabljen na upogib kolega, ane) potekajo le stežka. In teta in nečak sta namreč oba kar velika in neizprosna ega. Jon Dany predstavi grožnjo, ki pritiska s Severa, Dany pa Jonu svoje ambicije. Grožnja ni baš realna, ambicije pa ne baš pomembne, če verjameš grožnji. Zato toliko vrtenja v krogu. Plus seveda diskusije o krivicah, ki jih je Starkom prizadejal Aerys in tako naprej in tako nazaj. Jonovim prizadevanjem to pot veliko prinese Davos, ki pa v svoji gorečnosti skoraj izda, da je bil Jon na neki točki že mrtev. In to ne bi bilo okej. Iz nekega razloga. Pomemben podatek je še, da Jon na tej točki, kljub temu, da gre Dany na živce, ni njen jetnik. Je pa brez orožja, brez čolna in brez dovoljenja, da zapusti otok.

Zmajev kamen dosežejo vesti o škandalu, ki je doletel Martelle in ladjevje ta prijaznih Greyjoyev. Tajming ne bi mogel biti boljši. Prav ta vest namreč vzpodbudi Daenerys, da malo oladi svojo retoriko. Prvi korak k potencialnemu zavezništvu med Severom in šestimi kraljestvi tako stori prav ona — s tem, da Jonu omogoči kopanje zmajevega stekla. Okej, tu pišem zgolj o Jonu in Daenerys, ampak nič od tega ne bi bilo mogoče brez zaradi-načrta-ki-spodletava-zaskrbljenega Tyriona, ki neživce vendarle sprejme za dejstvo in Jonu odwingmana pomembnejši del pogajanj.

Stezic, poti in cest

Kraljevi pristanek. Euron dostavi svoj izplen pretekle pomorske bitke. Ellario, Tyene in Yaro, ki je deležna za nianso posebnejšega tretmaja od preostalih deklet — stric jo za seboj vleče na povodcu. Po moje je to zgolj indikator tega, da je ujetje nje zanj osebnejše in da je ona dejansko njegova jetnica, medtem ko sta Dornijki namenjeni Cersei. Narod Eurona pozdravi z vzkliki. Zaradi velikega poka to spet nekako težje kupim. Navadnim ljudem Kraljevega pristanka je bila Baelorjeva septa dokaj pomembna. Pa Vrabec tudi! Zdaj. Ali tem ljudem res tako bridko primanjkuje kruha, da zgrabijo za vsako igro, ali pa se enostavno z vsakim jutrom resetirajo. Auč. Mogoče (resnični) ljudje počnemo isto, kar pride do izraza vsaj vsaka štiri leta.

Avdienca s kraljico! In kraljica je nad novim admiralom pomorskih sil Zahodnjega (in možem, ko bo vojne enkrat konec — me zanima, če bi Cersei to obljubo res izpolnila, ako bi se zvezde kdaj poravnale in uredile vse potrebne okoliščine) naravnost navdušena. Čeprav po moje — z vsaj malo rezerve. Jaime je zdaj šef kopenskih sil, Euron pa pomorskih. To je … Ha. Mislim, Euron izkoristi absolutno vsako priložnost, da podisa Jaimeja, tako da je delitev kopno-voda morda edini način, kako bodoča brata obdržati pod isto streho. Moram reči, da me Euron — bolj, kot na knjižnega Eurona — spominja na knjižnega pankrta Naplavškega, ki je Cersei vdano služil kot admiral kraljevega ladjevja. Vdano, vse dokler ni bila Cersei aretirana (by Visoki vrabec — serija je dala to skozi že zdavnaj). Takrat je pobasal celo floto in pobegnil. In recimo, da je to tudi moja napoved za Eurona! Na neki točki bo šel (a očitno ne preden bo v Igro pripeljal Zlato združbo, kot je razvidno iz prikolice za osmo sezono).

vlcsnap-2019-03-17-21h34m41s240

Aaaa. Obisk v ječi. Cersei se gre TAKOJ po sestanku poigrat s svojim darilom. Prispe našminkana in kot nam v Igri prestolov velevajo šege — šminke so strup! En smooch Tyene poskrbi za milo za drago. Še pomnimo; Ellaria je na isti način umorila princeso Myrcello. Cersei ne bi bila Cersei, če maščevanju ne bi dodala še neke svoje note. Ellaria mora gledat, kako njena hči umira in gledat mora tudi, kako potem razpada in tako naprej in tako nazaj — vse dokler tudi sama ne umre. Dokaj sprevrženo, ampak tudi zelo navdihnjeno. In šele to — šele to zares zaključi nesrečno sago o Peščenih kačah. Razen, če Ellario nekoč nekdo reši. Kar je možno. Cersei namreč nima več zelo veliko časa. Maksimalno deset epizod. Verjetneje devet ali osem (od epizode, o kateri gre ta zapis, naprej).

In spet smo zreli za en (tw)incestič! No, saj Jaime je mejčkeno reluctant. Fer je fer. Ampak če parafraziram svojo učiteljico slovenščine, ko je na koncu šestega razreda komentirala moj (propadli) naskok na petico: “Saj … Bori se. Ampak ne kot lev. Bolj kot ena srnica.” Pride jutro in pravičen sen sorojencev prekine trkanje na vrata. Panika! Kaj, če ju kdo vidi? Nima veze. Cersei je zdaj ama popolnoma vseeno, kdo ve za njeno nečistovanje z bratom. In ko se vrata odpro — ugotovimo, da je Cersei svojo služinčad oblekla vase. Na oni strani vrat se nahaja mlada ženska s kratkimi, postriženimi lasmi, oblečena v hudobna črna oblačila, podobno, kot njena šefica. In kraljici nič-več-materi prinese vest o visokem obisku z Braavosa.

Moram reči, da se mi zdi ultimat Železne banke dokaj genialen povod za kasnejši napad na sedež hiše Tyrell. Spet ne vem, kako je s časovnimi okviri, ampak če to zanemarim, ane. Potem mi je ideja samo super; ubije dve muhi na en mah. Po eni strani se znebi še enih podpornikov hiše Targaryen, kar je očitno cilj, po drugi pa Cersei, kot glavni antagonistki (trenutno je pač glasnejša kot Nočni kralj), vlije nekaj dodatnega goriva — ki ga proti zmajem pač nujno potrebuje. Da jo lahko gledalci jemljemo kot grožnjo. Kudos scenaristom.

Kdo je Trooki vran?

Izkaže se, da je Šanša rojena za upravljanje z utrdbo tipa Zimišče. Vse pošlihta. Krzno v oklepe, hrano za primer, da bo Zimišče gostilo severnjaško vojsko v svoji polni zasedbi. Ker, ane — Zimišče je na super lokaciji in je super obrambljivo in če se bo kje odvil last stand Severa (in ostalih, ki jim je mar), potem se bo tam. In toliko v resnici že vemo. Bojda bo bitka za Zimišče (2) največja in najdaljša (in najdražja) bitka v zgodovini Igre prestolov. Po moje bo to četrta ali peta epizoda zadnje sezone. Malo sem zašel. V glavnem! Sansi asistirajo Mezinček, Wolkan in Royce.

Sansine obhode prekine novica o gostu — ki se izkaže za izgubljenega Brana Starka, ki ga Sansa ni videla že reci in piši od druge epizode. Druge epizode pika (ne druge epizode n-te sezone). Njuno ponovno snidenje me malo spominja na kakšna familiarna srečanja, kjer vidiš ljudi, ki jih vidiš samo na teh srečanjih in včasih si tako priča odraščanju kakšnega mulca ali mule. In ker je frekvenca teh srečanj tako zelo nizka, včasih nabašeš na situacijo, kjer otrok dela kraval, skače po tleh, vpije, teži, ni da ni … Potem, dve leti kasneje, pa ta isti mulc pride, zdaj z mobitelom, in celo trajanje tega srečanja ne dvigne pogleda od telefona in ne bu, ne mu.  In če ga karkoli ogovarjaš, si zdaj v bistvu ti tisti, ki teži. Nekako tako si predstavljam, da se počuti Sansa, ko uzre brata, zdaj celega resnega in piflarskega.

vlcsnap-2019-03-17-21h35m07s950

Brat in sestra se kasneje sestaneta v božjem gozdiču, ob vršaku. Sansa šele tam ugotovi (ali pa ne toliko ugotovi, kot sprejme), da s Trookim Branom nekaj ni okej. Še posebej, ko ji Bran pove, da je bil na njeni poroki z Boltonovim pankrtom. Glede na to, da Bran zatrjuje, da je dejansko težko razložiti, da je on Trooki Vran in obenem, da ga je Trooki vran učil — a je možno, da je Trooki vran več oseb hkrati? Da sta stari Vran in Bran ena in ista oseba? In po možnosti Nočni kralj tudi? Vse od Hodorjeve smrti smo seznanjeni z dejstvom, da so manipulacije z dogodki v času možne in razmišljam … Razmišljam.

Biti Bolton v medicinske namene

Odiranje Joraha Mormonta se je očitno izplačalo. Zdaj je zdrav. O tem, kako zelo deus-ex-machinasto se mi to zdi, sem že pisal, zato se bom danes pritoževal glede drugih reči. Po moje. Če nisem česa spregledal. In tega res ne gre pripisovati variabilnosti poteka časa, za katero trdim, da sem z njo že skoraj sprijaznjen. V prejšnji epizodi je dal nadmoister Jorahu jasno vedeti, da ima še en dan fore. Potem gre v karanteno. Kar pomeni, da je med Samovim procesom zdravljenja in tem pregledom minila natanko ena noč. Tukaj res ni nobenega prostora za parlamentiranje. Ena noč. Težko verjamem — zdaj, razen, če žavba, ki jo je Sam nanesel na Joraha, deluje čarobno hitro, oziroma če se brazgotine, ki ostanejo za sivoluskom, tako hitro celijo — da so od sivoluska v eni sami noči ostale samo lepo zaceljene kraste.

Še bolj boli pa to, da so se scenaristi v bistvu zaklali sami. Zakaj, zaboga, so bleknili tisti en dan? Glede na to, da je čas totalno podrejen neki obči prikladnosti, bi lahko nadmoister rekel karkoli, pa bi bilo okej. Lahko bi rekel fortnight — to besedo vem, da imajo radi.

No, pa da se vrnem na pripoved. Jorah je zdaj zdrav in se lahko pospravi nazaj v cono prijateljstva, dočim Sama pa čaka še ena mini-kazen za nespoštovanje navodil nadmoistra Slughorna. Prepisovanje razpadajočih rokopisov. Ni prehudo.

Bitki

Kraljičina pravica obsega kar dve bitki. Ena za vsako kraljico. Prva, za Livarsko skalo, se v bistvu začne že na Zmajevem kamnu. Sekvenca preide v Tyrionovo naracijo bitke in super ideja se mi zdi, da gresta naracija in dejanska bitka vsaka tako zelo k sebi. Medtem ko Tyrion vsevedno pripoveduje o svojem načrtu; o kanalizaciji Livarske skale, o tem, kako se da prek nje priti v grad in vmes celo citira Bronna … Medtem opazujemo, kako ta dobri napadejo grad, nabašejo na zelo švohotno garnizijo in kljub nepričakovani številčni premoči utrpijo izgube — ker so se pač lotili gradu in so branilci v bistveno bistveno jačem položaju. Ta nesinhronost zvoka in slike naredi vrhunski efekt in vsa čast tistemu (ali tisti), ki se je tega spomnil. Medtem jim pa še Euron podre vse ladje, tako da so Neomadeževani zdaj ujeti v (kot izvemo kasneje) grad, ki ga je vsled izpraznjenosti kašč nemogoče (dolgo in uspešno) braniti.

vlcsnap-2019-03-17-11h18m00s530

Glavnina Lannisterjev, pojačana s Tarlyji in Bronnom, medtem napada Visoki vrt. Vsekakor bi pričakoval večji odpor — razen, če je Tarly nase navlekel vso gospodo Dalje (pogovori, v prejšnji epizodi, so definitivno šli v to smer). To se mi zdi dokaj možno, čeprav Jaimejeva armada ne izgleda spet ne vem kako velika. Pa tudi nekih oblegovalnih naprav nisem opazil. Serija se sklicuje na nekompetentnost Olenninih vojakov, ker da so vrtnice, ampak to je dokaj beden razlog. Če obstaja boljši razlog (recimo ta, ki sem ga izpostavil), potem bi bilo potrebno to poudariti. Hiša Tyrell je najbogatejša hiša v Zahodnjem in z njo pač ne pometeš tal kar tako. Samo zato, ker so rožice.

vlcsnap-2019-03-17-11h23m00s868

Sicer pa super sekvenca! Uporaba glasbe, Castamerskega deževja, je zelo učinkovita, pa tudi Olennino kasnejše citiranje taistega komada zelo na mestu. Olenna je zakon in še zadnjič, danes; avdienca s kraljico! Jaime gospe Olenni razloži nekaj intrikacij načrta Krone, ki vse do vključno zdaj tako izvrstno deluje. Nato ji ponudi strup, ki ga gospa lakomno zgrabi in spije kar na dušek. V zameno za strup, mu Olenna nakloni še poslednji trn. Ona je ubila Joffa. Trnova kraljica indeed! Diana Rigg je bila konsistentno prima in v zadnji sezoni mi bo definitivno manjkala.

… in v gojzarje obuti jo je vod vojakov potacaaaaaal!

 

Druga sedmina sedme sezone! Pod ta del je kot scenarist podpisan mister Bryan Cogman, ki mi je nekako najomiljenejši izmed vseh scenaristov, ki šravfajo Igro prestolov. No, seveda po GRRM-ju samem, ki pa že dolgo ni napisal svoje tradicionalne ene epizode na sezono. Ker je serija knjige že zdavnaj pustila za sabo (amak samo po napredku zgodbe), to verjetno niti ne bi bilo primerno. Ali pa celo možno. Zadnjič sem bral, da scenarija za osmo, zadnjo sezono, GRRM tudi videl ni — kar je smiselno, ker je že večkrat in na večih mestih poudaril, kako si vselej prizadeva, da bi bilo njegovo pisanje podvrženo čim manj zunanjim vplivom (in predstavljam si, da je lahko branje tuje ideje o epilogu tvojega dela dokaj vpliven zunanji vpliv). Upam, da s tem pridobljen čas vlaga (tudi) v pisanje Zimskih vetrov, ane. In ne samo v razbijanje glave, zakaj pravic za serijo ni prodal kakšnih petnajst let kasneje.

Missandei in Sivi črv se lupčkata in zvirata drug po drugem

Nevihtorojena štarta tam, kjer je Zmajev kamen zaključil. Na Zmajevem kamnu. Samo, da je zdaj nevihta. Cvetober kraljičinih svetovalcev je zbran okrog tamkajšnje mize za Risk in študirajo. Študirajo, kako nadmudriti Cersei in njene. Ta epizoda se nasploh veliko ukvarja s postavitvijo figur (figurativno) in zdaj, v retrospektivi in ko sem v resnici že videl, kaj, od te setve, so njene naslednjice uspele tudi požeti, lahko rečem, da je pri tem dokaj uspešna.

Daenerys trenutek Varysove navzočnosti izkoristi tudi za neizbežno okrcanje našega gospoda Pajka. Za veliko problemov, na katere je bila v preteklosti naletela, je bil namreč odgovoren prav on. Vsaj bolj ali manj posredno. Glede na to, da je bilo oba protagonista te diskusije v preteklosti že moč videti skupaj (med drugim tudi na daljših plovbah, kjer si predstavljam, da sta imela prostega časa precej), je mogoče kar malo hecno, da tega slona iz sobe rešujeta prav tu in zdaj. Malo prisiljeno, ampak ja, priznam; če se ta pogovor ne bi zgodil, bi bil jaz verjetno prvi, ki bi jamral, kako zelo me zanima, kako sta Dany in Pajek zgladila svojo zgodovino. In pogovor je v resnici zelo zanimiv! Daenerys ustreli nekaj obtožb, ki nas — kar malo nostalgično — vrnejo v zgodnja leta serije, Varys pa ji v zameno servira svojo plat zgodbe (pri čemer mu pomaga tudi Tyrion). Po moje je to prvič, da Varysu verjamem (pa to ponavlja praktično že vse od Neda Starka naprej), da je v službi blaginje ljudi.

vlcsnap-2019-03-10-22h11m36s883

Sledeče bi lahko izpostavil tudi kasneje (ali pa že čisto takoj, na začetku), ampak bom kar zdaj. Ko še ne bredemo pregloboko in da ne pozabim. Cogman si je očitno zadal, da bo v tej epizodi Daenerys (pravzaprav njo in to njeno vključitev v Zahodnje) predstavil iz večih perspektiv. Za ta namen zelo elegantno uporabi različne nazive zmajske kraljice. Epizoda se ipak imenuje Nevihtorojena, Varys njeno grožnjo z ognjeno smrtjo označi kot primerno za Zmajsko mati, Jorah jo v svojem pismu, kasneje v epizodi, naslovi s Khaleesi, Melisandra, ki je bila nekdaj sužnja in ki se je zdaj očitno vrnila na Zmajski kamen, pa z Lomilko okov. Se mi zdi, da je to zelo estetsko in da pomaga pri teh svežih izmenjavah med Daenerys in osebo x (pri čemer je oseba x oseba, s katero se Dany pogovarja prvič).

In ko smo že pri Melisandri — ja, tudi ona se je po debaklu na Severu vrnila semkaj, kjer smo jo ulala let nazaj srečali prvič. In tudi ona želi eno klepečko z Daenerys. Ta jo sprejme, ker ima z rdečimi svečeniki v resnici čisto solidne izkušnje, saj so ji v Meereenu pomagali vzdrževati red. Če me spomin ne vara,  se je ta pomoč manifestirala predvsem kot pridige za rajo, ki so bile vse nekako ugodne za Dany. Ker ima pač zmaje in zmaji so ogenj in kar je ogenj, je okej. Njun pogovor poteka pretežno v visoki valirijščini, vsaj dokler se ne vmeša Varys, ki Mel nemudoma izpostavi kot osebo, ki je nekdaj služila napačnemu kralju. Kar je neposredno po tem, ko se je moral sam zagovarjati vsled iste reči, (vsaj malo) nerodno. In s podobno mislijo  ga ugasne tudi Daenerys. Mel se seveda dotakne tudi zimzelene prerokbe o obljubljenem princu (ali princesi! Tenks, Missandei!), ki da zdaj ni več Stannis, temveč Dany. Malo pa mogoče tudi Jon. Definitivno pa ne Stannis. Moja napoved, za intermezzo, je, da je obljubljeni princ in tista prava reinkarnacija Azorja Ahaija Jon in da se bo v skladu s prerokbo Daenerys na neki točki žrtvovala. Roke ne dam v ogenj, ampak tako slutim.

Mel oceni, da kani Dany svojega nečaka še potrebovati (najraje z upognjenim kolenom). Krokar, pismo, Sever, akcija (to pohendla Tyrion, ki Jona pozna)!

Sledi še en bojni posvet, to pot v malček razširjeni zasedbi. Poleg Daenerysinega običajnega malega sveta so navzoči tudi vodje westeroških hiš, ki so novo šefico že endorsale. Ellaria zastopa Dornijce, (žalujoča) Olenna Tyrelle, Yara in Theon pa svojo polovico Greyjoyev. Vse te frakcije s seboj prinašajo različne stopnje krvoločnosti, kar botruje nekaj začetnim nesoglasjem. Tyrion razgrne svoj načrt. Yara in Theon spremita Dornijke v Sončno sulico. Te zberejo dornijsko vojsko in se na greyjoyskih ladjah vrnejo h Kraljevem pristanku, se združijo s Tyrelli in skupaj pričenjo obleganje prestolnice. Dothraki in neomadeževani medtem zavzamejo Livarsko skalo, ki je vsled dejstva, ki ga je pred leti priznal Tywin — da so tamkajšnji rudniki prazni — mogoče manj strateško pomembna točka, kot si Tyrion ta trenutek predstavlja. Greyjoyi medtem … Stražijo morje in skrbijo za logistiko? Dobro zveni, ampak kot se izkaže kasneje, je načrt dokaj fragilen. Too many bits and pieces, bi rekli Angleži, ampak velika želja je, da bi bilo civilnih žrtev čim manj. Kar je težko. Sploh, ker je nasprotni strani za civile popolnoma vseeno.

Zmajska kraljica si nato izbori en kratek heart to heart s Trnovo, ki iz rokava nemudoma strese nekaj nasvetov za življenje, ker — če že imaš Olenno Tyrell pri sebi, na obisku — to seveda izkoristiš, če ne drugega, za dnevno dozo pikrosti.

Missandei in Sivi črv poskrbita za obvezen vložek za Igro prestolov tipične sekspozicije. Občudujem in črtim, obenem, kako si serija — kljub temu, da na vseh frontah hiti (ampak res hiti!) združevati posamezne niti — uspe vzeti čas za neko romanco, ki ne zanima ama absolutno nikogar. Lahko pa rečem, da je vse skupaj (za nas, nerde) vsaj malo inspirativno, ker pod črto; evnuh z imenom Sivi črv konča v postelji z verjetno kar najlepšo (povrhu pa še zelo inteligentno in simpatično) žensko na otoku. Medtem ko drugi pišemo neke obskurne bloge.

Kolk ene pošte!

Pismo, ki ga je Tyrion pravkar poslal Jonu, je medtem že prispelo. Ob njem svoje male sive celice napenjajo Jon, Sansa in Davos. Jon je kar nekako za, ampak Šanša (kot bi dejal Megazinček) je proti in njeni razlogi so povsem razumljivi in razumni. Čisto lahko je past; ne bi bilo prvič, da je Stark na poziv Targaryena krenil južno in se nikdar več vrnil. Skorajšnjo napetost preventivno pretrga Davos, ki pride na plan s še eno iz svoje zakladnice preprostih dejstev, ki se jih ne spomni nihče drug: “Zmaji bruhajo ogenj. Neživce ogenj oneživi. Super priložnost.” Po moje sem o tem že pisal, ampak zadnje dve leti sigurno ne. S Stannisom je umrla tudi tista pomembnejša izmed dveh Davosovih funkcij. Moralni kompas. Mel, Stannis in Davos so bili res šolski trojček protagonista ter angelčka in hudička na njegovih ramenih. In je špilalo. Dinamika je bila super in zanimiva in vse je bilo okej. Dočim zdaj … Zdaj je Davosova vloga zreducirana na nekoga, ki nima nobenih relevantnih znanj za aktualen problem, svoj obstoj pa namesto tega skuša opravičevati s svojo zdravo kmečko pametjo, ki je ostalim očitno tako bridko manjka. Okej. Saj … Recimo, da to še gre. Problem nastane, ker je cena za to pamet ostalih likov. Če lahko v neki družbi tako preproste ideje prodajaš za revolucionarne, potem mogoče zamenjaj družbo. Davos je super oseba. Žal pa ne tudi super lik. Vsaj ne na tej točki serije.

Kmalu zatem prispe še Samovo pismo (o zmajskem steklu na Zmajevem kamnu), ki ga Jonu dostavi (Boltonov) moister Wolkan, bojda imenovan po eni od koproducentk serije. Sklican je še en sestanek, kjer si je navzoča gospoda enotna (kar je v bistvu redkost — Mormontova je praviloma tista, progresivna, medtem ko sta Glover in denimo Royce nekako bolj zadaj). Sporočilo je jasno; Jon Sneg nima na Jugu kaj iskati. Ne brez vojske. Če samo za Daenerys ne bi šel, pa ga ta dodatna informacija o tamkajšnji gori zmajskega stekla prepriča, da mogoče pa vseeno ja. Dve muhi na en mah. S seboj kani vzeti še Davosa. Verjetno, ker bo posredi gotovo tudi neko plutje, kar Davos zna — pozna pa tudi Zmajev kamen (a očitno ne ravno zelo, ker ni o GORI zmajskega stekla Jonu nikdar niti pisnil).

Jon pred odhodom obišče zimiške kripte, kjer počivajo Starki in kjer se nahaja tudi zelo realistično izklesana skulptura njegovega strica, Neda. Prisoten je tudi Mezinček, ki uspe nanizati toliko enih laži, da je meni kot povprečnemu gledalcu postalo slabo. Jon se mu ne da in ga podvrže podobnemu tretmaju, kot ga je v prvi sezoni Eddard Stark. Za vrat in ob steno! Kdor pogleda dovolj od blizu, lahko opazi, kako se Nedova skulptura komaj vidno nasmehne.

vlcsnap-2019-03-10-11h48m53s781

Topično, v luči poljskih kebabov

Sam in nadmoister Ebrose vršita tehnični pregled enega Joraha Mormonta — bolnika, okuženega s sivoluskom. Tretma zoper to obstaja! Ampak naj bi bil sam postopek prenevaren za vršitelja in se zato ne izvaja. Vsled česar protokol navaja, da se vse, okužene s to boleznijo, odpelje na deponijo, kjer lahko v miru do konca zblaznijo in svoje zadnje dni izživijo kot kamnitniki. Hja. Če je nevarnost okužbe edini problem, ane — potem bi jaz od učenjakov pričakoval mozganje v smeri zaščite. Ne pa kapitulacijo in: “Ne gremo se tega.” Ipak gre za nek srednjeveški setting, to razumem, in razumem tudi, da je težko izvajati neko operacijo v pričakovanju, da ti ne bo nič špricnilo v oči, s tako omejenimi sredstvi. Ampak alternativa je tako grozna, da … Se mi zdi, da je sivolusk v knjigi bistveno bistveno manj ozdravljiv. In ker za njim tam zboli nek drug lik, je to okej, oziroma celo nekako dobrodošlo, ker je ta lik zdaj neke sorte tiktakajoča ura. Kar naenkrat se mu lahko odpelje in naredi pizdarijo. Jorah, po drugi strani, pa potrebuje nek vsaj junaški, če že ne srečen konec. In gnitje med (ostalimi) gobavci to pač ni. Skratka. Bolezen so malo ošvohnili, njene notoričnosti pa prav nič, zato izpade, kot da moistri malo pretirano predpisujejo karanteno kot edino rešitev.

Tekom pregleda Sam izve, da je možakar sin rajnkega poveljnika Nočne straže, a glede tega ne pisne — ga pa kasneje, kljub nadmoistrovi prepovedi, obišče v bolniški sobi. S seboj pripelje voziček s pripomočki in preparati za poseg in špljoc, špljoc, špljoc po okuženem tkivu. Zelo ekspliciten prizor (zelo prepričljiva prostetika!) z zelo pomenljivim izrazom na Samovem obrazu. Aja, in zelo boli.

vlcsnap-2019-03-10-11h34m20s662

Zdravila proti zmajem

Zasedajo tudi v Kraljevem pristanku. Dothraki, neomadeževani, zmaji  — vse to predstavlja grožnjo trenutnemu poteku stvari v Zahodnjem. In to je karta, na katero stavi Cersei, ko prepričuje gospodo — zlasti tisto, ki domuje v Dalji in svojo zvestobo dolguje Olenni Tyrell — naj ne umaknejo svoje podpore. Tipičen fearmongering, ki pozornost odvrača od grozodejstev, ki jih je zakrivila Cersei sama. Ko prednjo stopi gospod Tarly in jo pobara, kaj namerava z zmaji, Qyburn zgolj raztegne svoja usta v tanek, zlovešč nasmeh, rekoč: “Pripravljamo solucijo, prosim, hvala.” Ker je hudobni genij.

No, Cersei se gre nedolgo zatem o tej t.i. soluciji prepričati na svoje lastne oči. Na moje veselje nas vzame s sabo. Mimo lobanj bajeslovnih zmajev minulega veka, ki jih je kralj Robert spravil nekam v skladišče, kmalu po nastopu svoje vladavine. Na obzorju rjuha, pod rjuho skrivno (super) orožje. V osnovi gre za zapleten sistem vrvi in škripcev s kapaciteto, da (ob pravilnem hendlanju) z veliko hitrostjo naprej potisne projektil. Ki je lahko tudi nekaj nevarnega in zmaju škodljivega. Inženirji Kraljevega pristanka so garali dan in noč!

… Upam, da nisem preveč sarkastičen. Upam pa seveda tudi, da nisem premalo. Predlagana rešitev problema je v bistvu balista. In deluje odlično. Vsaj na stoletja mrtvih zmajih. Glede na to, da je Qyburn tak, arhetipski nori znanstvenik, bi človek pričakoval kaj bolj navdihnjenega. Reanimacijo zmajskih kosti, recimo — tistih, ki jih ima pač na voljo. Ali pa montažo kril in plamenometalca Gori. Karkoli. Saj … Ja. Vse to bi bilo privlečeno za lase in slabo in celo skregano z univerzumom. Ampak ravnokar sem pisal o tem, kako bo nekdo (ker vem!) kar tako, iz prve, nekoga ozdravil praktično neozdravljive bolezni. Mislim, da se z logičnostjo in naravnimi zakonitostmi lahko ne obremenjujemo več.

vlcsnap-2019-03-10-22h28m33s061

Randyll Tarly, ane. Glavni izmed Olenninih vazalov in Samov oče. Z Jaimejem udarita kratek pogovor o zvestobi, in Kraljemorcu očitno uspe. Tarly se bo vsled svojega odpora do Dothrakov boril na Cerseijini strani. Zdaj. Ali si samo jaz ne znam stvari pravilno predstavljati, ali pa je vse skupaj dejansko preveč poenostavljeno. Ko enkrat eksplodiraš cerkev, ane. Polno veljakov in ostalih ljudi. Priljubljenih ljudi. Kako imaš lahko še vedno izhodišča za bilokakšna pogajanja? Ne rečem, če bi bili Lannisterji še vedno neka blazna velesila. Okej. So. Ampak Robert, denimo, se je proti svojemu blaznemu vladarju uprl s podporo bistveno manj ljudi, kot pa ima Cersei trenutno sovražnikov. Prej sem pisal o vlečenju za lase. Kar se mene tiče, je že to, da take diskusije sploh obstajajo, vlečenje za lase.

O pitah

Vedno, ko se v seriji pojavi Vroča potička, je kvaliteta naslednjih petih, desetih minut, tako rekoč zagotovljena. Tudi to pot ga Arya najde v njegovi matični krčmi, Na razpotju. Če sem njuno interakcijo razumel pravilno, se je ravno spravljal k malici, ko je prišla Arry (še vedno jo tako kliče, haha) in si mesne pite brez slabe vesti prisvojila. No, kot vemo, se je v svojih kuharskih veščinah, še ne davno tega, preizkusila tudi Arya (in to ravno v peki pit). Dokaj ominous. Vsaj za trenutek. Že v naslednji sapi namreč Vroča potička Aryo obvesti, da jo je pred časom iskala velika vitezinja. Vitezinja seveda zato, ker je nosila oklep. Ah, ja. Vroča potička in njegove fore so resnično a gift that keeps on giving.

Ne vem, če se še komu, ampak meni se včasih zgodi, da za nekatere stvari mislim, da jih liki kar vedo. Deloma tudi zato, ker nekatere (druge) stvari liki kar vedo in se zanje potem sprašujem, kako to, da jih vedo. Ampak to pot sem imel tisti prvi problem, ne drugega. Nisem namreč vedel (niti razmišljal o tem), da Arya dejansko ne ve, da je Jon v Zimišču in da je bil okronan za kralja. Kudos seriji! Da je šla dodaten kilometer in Aryo dejansko peljala čez ta proces poizvedovanja. Predstavljam si, da je težko — ker če bi želeli, da ena tečnoba, kakršna sem jaz, ne pizdi o (ne)konsistentnosti (kot rad poimenujem velik del stvari, ki me zmotijo), potem bi morali 80% razpoložljive minutaže investirati samo v stvari ala; ravnokar smo prejeli krokarja. V gostilni sem slišal. Jezdec v noči je prinesel pismo. …

U! Sem bi prilepil en citat! “I’m like you, Arry. A survivor.”

Arya nato odide (zdaj proti Severu) in to, zdaj, je bil njen tretji obisk krčme Na razpotju, odkar je Vroča potička nastopil svoj mandat kuharskega pomočnika. Prvič ji je Potička poklonil krvovolka iz testa. Drugič takisto. Tokrat … Tokrat pa nič. In v tretje gre rado, ane. Namesto testenega krvovolka, to pot sreča pravega. Svojo Nymerio, ki jo je toliko let nazaj nagnala v divjino, da bi jo obvarovala pred pretečim obglavljenjem in ki je zdaj direktorica svojega lastnega tropa volkov. Lep moment in očitno je, da se Nymeria Arye spomni. Ima pa zdaj, tako kot Arya, popolnoma drugo vlogo kot takrat, vsled česar se — ko jo Arya želi pobožati — zgolj obrne in odide. “That’s not you” so besede, podobne tistim, ki jih je v prvi sezoni namenila očetu, ko je on začel bluziti o tem, kakšna dama bo Arya, ko bo velika.

Lignja

Za konec sem prihranil pomorsko bitko, Greyjoy proti Greyjoyu. Dobro izpeljana akcija, ki priča o tem, da je serija produkcijsko res močna. V starejših sezonah bi bil to — ampak mogoče v malo daljši izvedbi — material za deveto epizodo. Sekvenca je tudi blazno fotogenična. En kup screenshotov sem naškljocal, pa se zdaj ne morem odločiti, katerega bi dodal zapisu. Sekvenco odlikuje še ena vrlina in sicer ta, da zaključuje zgodbovni lok s Peščenimi kačami, ki je verjetno ena najslabših sekvenc vsej seriji. Pa da ne bo pomote — vse vpletene igralke so okej. Punca, ki igra Nymerio Pesek, recimo, je super igralka. Serijo Železna pest je reševala skorajda lastnoročno. Ne. Problem je izključno v scenariju in hvatanju krivin. Poskusili so in spodletelo jim je.

vlcsnap-2019-03-10-22h32m38s007

Malo sem odplaval, pardon. (((Tako kot Theon, a veeeeeeeeeeeeeeš?)))

Zakaj gre. Tyrionov načrt je zdaj že v teku. Popotovanje od Zmajevega kamna do Dornije se vrši, a kaj, ko odpravo prestreže Euron, ki dobesedno razseka Aryino floto. Sekira iz valirijskega jekla, jov! Vname se boj, Yara je poražena in ujeta, dve Peščeni kači mrtvi (ironično — ona z bičem je zadavljena z bičem, ona s sulico pa nabodena na sulico), Theon pa prestrašen in skočen v vodo. PTSD je hudič.

In to je zaenkrat to. Naslednji teden avanti!

(Note to self; a bi moral vse te slike, v zapisu, malo posvetliti?)

Delavno ljudstvo! Živjo!

Kot vemo, se nam letos, po enoletni vrzeli, obeta še zadnja sezona Igre prestolov. S tem v obziru sem se lotil ponovnega ogleda sedmerice epizod iz predlanskega leta. Toliko, da si osvežim spomin in da v finale vstopim karseda dobro opremljen. V resnici nisem povsem prepričan, kaj je povod za kaj, ampak recimo, da je to del nastavka za moj povratek semkaj, na mesto zločina. Preostanek, po drugi strani, pa v bistvu sestoji iz preprostega dejstva, da se mi spet malo bloga in da je to idealna prilika, da ugodim svoji želji po celovitosti, ki je predlani (vsled moje lenobe) tako grdo izvisela. Z drugimi besedami; obstaja neka na pol self-righteous težnja, da moram to, kar sem vsa ta leta nazaj začel, tudi končati. Ker to dolgujem internetu. Ali pa vsaj temu blogu. Ali pa vsaj sebi.

V resnici je pisanje o neki zadevi, ki je že dve leti pase, (tudi meni) hecno in da ne rečem futilno. Že zato, ker gledam vnovič in ker v resnici že ipak vem celo sezono vnaprej (razen seveda detajlov, ki sem jih pozabil in ki so razlog za ponoven ogled), kar pomeni, da tista anticipacija, kaj bo, ni faktor. Okej, ja. To, da nekdo pogleda sezono serije in napiše recenzijo za nazaj, je praksa in ni baš nezaslišano, ampak jaz sem na te svoje tedenske prispevke vselej gledal bolj kot na komentiranje aktualnih dogodkov, kot na recenzije-recenzije. Hja. Zdaj v bistvu ne vem. A se tole bere kot izjava obžalovanja, ali samo kot neko random stokanje, oziroma ali se sploh bere, ampak kot sem izpostavil že v prvem odstavku; brez sedme sezone sem pomanjkljiv, tega pa ta trenutek (pa niti ne znam točno opredeliti, zakaj) nočem.

Plan je sledeč! Do začetka osme sezone je (vključno z današnjo) še sedem nedelj. Za vsako po ena epizoda sedme sezone. Če uspe, super, če ne … no, če ne sem pa vsaj poskusil. Zdaj pa končno! Gremo na Zmajev kamen! In upam, da nisem preveč zatežil z vso to birokracijo in logistiko.

Frej Freyev

V bistvu se že takoj pokaže, da bi se mogoče moral ponovno lotiti tudi šeste sezone. Le medlo se namreč spominjam, kako točno je svoj Braavos zaključila Arya. Meryna Tranta vem, da je ubila v peti (oziroma na koncu nje), nakar je oslepela in spet spregledala in imela v šesti svoj derbi s Sirotico. Am I getting this right? Aha in točno! Na koncu šeste je druga dva najbolj prominentna Freya predelala v piti in ju postregla Walderju in mu na koncu še prerezala vrat. In ja. Zdaj se spomnim tudi svojega godrnjanja o tem, da mi ni jasno, kako lahko ena sama, samcata Arya Stark tako profesionalno izpelje tako ambiciozen načrt.

Vse to me še vedno moti in še vedno nisem povsem prepričan o magnitudi moči, ki si jo v seriji lastijo braavoški brezličneži, ampak okej, whatever. Da te stare čorbe ne pogrevam preveč — stari Walder je na začetku sedme sezone spet živ! No, ni, ampak ga zelo prepričljivo upodobi Arya, ki zrežira fešto v Dvojčkih in nanjo povabi vso žlahto. Prvič slišimo besede hiše Frey! Stojimo skupaj! Če se ne motim, le-te v knjigah niso definirane, ampak ja; so mi všeč. Sploh, ker v luči konstantnega rivalstva med posameznimi potencialnimi dediči izzvenijo rahlo ironično.

Arya Freyem servira govor, ki se stopnjuje in svoj klimaks doseže ravno, ko začne strup, ki jim ga je predhodno natočilo grajsko osebje, delovati. Vsem prisotnim dekletom in ženam je prizanešeno in naročeno, naj svetu poročajo, da je zima prišla po hišo Frey. Dokaj badass. Dokaj.

Takole bom rekel. Ko sem epizodo gledal prvič (in o tem smo govorili tudi na meni omiljenem forumu društva Gil-galad), mi je šla ta sekvenca rahlo na živce. Malo iz prej omenjenih razlogov (Aryaminator), malo pa zaradi … Okej takrat sem rekel felerjev, zdaj pa nisem več tako prepričan. En tak zelo očiten in tudi večkrat izpostavljen primer je; fauxWalder vino najavi kot senčniško zláto. Že v naslednjem kadru to vino točijo in je zelo očitno rdeče barve.

vlcsnap-2019-03-03-14h54m49s211

Filmarska površnost? Čisto možno, ampak po novem dopuščam možnost tudi temu, da se Arya Stark enostavno ne spozna na vina. Tudi ko omeni dornijsko scalnico, ane. Dornijska vina so dobra in zelo konkurenčna tistim iz Dalje, kar v drugi sezoni serije komentira tudi Janos Slynt (ki najbrž ni ravno referenca, ker deluje kot nekdo, ki mu ni važn’, sam da je vlažn’, ampak vseeno). Spet. Lahko gre za površnost, lahko celo, da imajo Freyi pač tak okus. Jaz si pa po drugi strani z lahkoto predstavljam tudi mlado punco, ki je sicer nindža, ampak ki obenem ni tudi poznavalka vin. Verjetno je za obe sorti že slišala, konteksta pa nima. Če je ta razlaga dejansko pravilna, vzamem nazaj nekaj žolča, ki sem ga stresal po dejstvu, da Arya vse preveč obvlada. Plus, predstavljam si, da bi se lepopisna verzija te sekvence (iz perspektive enega izmed Freyev) brala dokaj analogno Rdeči poroki, kjer je Cat, kot vemo, ravno tako opazila cel kup nepravilnosti in po mojem mnenju so ravno ta njena opažanja ogromno doprinesla k atmosferi, oziroma nje stopnjevanju. “Senčniško zláto!” je naznanil Walder Frey, in služinčadi nakazal, da z vrči napolnijo kozarce. Emmon Frey se je zazrl svojega. Zláto? Vino je vendar rdeče. Mar se je staremu končno skisalo? Okej, vem, nisem pisatelj, že nehujem.

Aryo v tej epizodi srečamo še enkrat, tokrat že na poti iz Dvojčkov. Srečamo jo, ko sreča Eda Sheerana v sekvenci, bi rekel da napisani in ukrojeni prav zanj. Uglasbitev Zlatih rok tod slišimo prvič. V redu je. Vse uglasbitve pesmi iz knjig, o melodiji katerih lahko med branjem zgolj ugibamo, so mi všeč, čeprav včasih izzvenijo malo preveč dodelano in moderno za moj okus, oziroma mojo predstavo o tem, kako bi morale zveneti.

Zakaj v bistvu gre? Neki prijazni fantje, ki so obenem tudi lannisterski vojaki, na poti v Dvojčka (ker da naj bi bili tam neki problemi), Aryo povabijo k tabornemu ognju in z njo podelijo hrano, pijačo in nekaj besed. Jaz pri tem prizoru neke blazne dodane vrednosti ne vidim in ne vem, kaj naj na tej točki počnem z opombo, da niso vsi, ki so tako ali drugače v španoviji z Lannisterji, privzeto slabi. Mogoče jo je potrebovala Arya, ampak menda ne, no.

Sneg, sneg in neživci

Nočni kralj se svojim iz dneva v dan večjim vojstvom neživcev počasi, a vztrajno približuje Zidu. S sabo ima obvezno meglo, brez katere so vsi posebni efekti bistveno bistveno dražji in brez katere bi bila vojska živcev posledično bistveno bistveno manjša. No, to pot v resnici gledamo skozi oči Brana, ki je v šesti sezoni zaključil svoje šolanje pri Trookem vranu, kar ga je stalo Hodorja (oziroma ha! a bi lahko rekli, da če pri tistih vratih Hodorja takrat ne bi izgubil, Hodorja nikdar sploh ne bi imel?) in Jojena, zdaj pa se z Reedjo vprego vrne nazaj k Zidu. Odprejo mu člani Nočne straže, z Edom Turobo (ki zdaj služi kot nek defacto šefe) na čelu. No, resnici na ljubo je med Branom in Edom kar težko izbrati, kdo je tu zdaj tista prava turoba. Jaz se nagibam k Branu, ’nuff said. Sledi identifikacija Brana in Meere, ki pa po moje ni zares ključna, ker bi imela prost prehod četudi bi šlo v resnici za dva naključna divježa, ki pač samo zamujata. V nasprotnem primeru bi bil Jon lahko slabe volje, Tormund pa še bolj.

Oba omenjena zdaj prebivata v Zimišču, kjer gre sklepati, da so vsled približajoče se nevarnosti, sestanki postali del vsakdanjika. Itak so vsi Jonovi simpatizerji (ali pa vsaj podporniki po sili razmer) prisotni in na kupu. Tokratni sistanek nastavi kar nekaj izhodišč. Jon potrebuje zmajsko steklo, potrebuje vojsko, ki spolno ne diskriminira (kar gospodu Gloverju ni pogodu, ali pa mu je pogodu vsaj bistveno manj kot gospodični Mormont, ki ji je zelo pogodu in to tudi jasno pove in za trenutek (spet) ukrade šov) in nenazadnje; potrebuje Umberja v Poslednjem ognjišču ter Karstarka v Kartrdbi. Kar pa ni všeč Sansi, ki je obiskovala progresivnejšo šolo menedžmenta kot Jon, srednjo na Jugu, visoko pa na Vzhodu in zagovarja metodo korenčka in palice. Karstarki in Umberji so izdajalci in svojih gradov ne potrebujejo več, medtem ko obstajajo drugi, ki so dejansko pripomogli k zadnji Jonovi zmagi in ki si zaslužijo nagrado. Sansa ima tu po moje v mislih še zlasti kakšne viteze z Dola, tako da jaz bi rekel, da se je Jon odločil kar pravilno. Otroci ne smejo biti odgovorni za grehe staršev, pika. Ena pomembna reč, ki jo Jon izpostavi, je še, da utrdbe Nočne straže (precej jih je, in v različnih stanjih ohranjenosti so) ne smejo biti nenaseljene, če želijo ubraniti Zid. Tod vskoči Tormund: “We’re the Night’s watch now!” 

Prisostvuje seveda tudi Yohn Royce, ki ima kot ponavadi mnenje o vsem, čeprav se ga večina stvari dejansko sploh ne tiče. Vsaj ne neposredno, ali pa se tega vsaj ne zaveda, ker dvomim, da zares verjame v vojsko neživcev. Navzoči so tudi ostali običajni osumljenci, ki jih je pot tako ali drugače zanesla na Sever. Brienne, Pod, Mezinček, ki arbitrarno strelja prebrisane poglede … Vemo, ane, kaj na koncu sezone čaka gospoda Baelisha, za katerega je že v tej epizodi jasno, da ne ve, kaj bi s sabo. Je nekje, v neki neprijazni deželi, z neprijaznimi ljudmi, ki ne govorijo njegovega jezika (figurativno). Tu je zato, ker do ene punce, ki bi ji lahko bil oče, čuti neko creepy afiniteto, ki je zdaj samo še ojačana z idejo, da mu v zameno za to, da ji je priskočil na pomoč, ona zdaj nekaj dolguje. V bistvu je že na tej točki ujet. Tu, v Zimišču.

vlcsnap-2019-03-03-19h34m14s201

Jon in Sansa se kasneje, po koncu skupnega, kick-off sestanka, na hitro sporečeta in še na hitreje spet pobotata, cel pogovor pa oplemenitita še z nekaj zimzelenimi citati iz prejšnjih sezon. Stojimo na ramenih velikanov, pa to. Ta sklop se zaključi s Cerseijinim pozivom, naj se ji nov gospodar Severa pride poklonit. Ker kaj pa če tokrat uspe?

Okej, rekel sem sklopa. Mislil sem na nek logični zgodbovni sklop v tej epizodi. V resnici s Severom za ta zapis še nismo povsem opravili; imamo še sparing Brienne in Poda in nekaj izmenjav. A jih želim povzemati v tem zapisu? Niti neeeeee. Okej, u! Mogoče bi izpostavil samo, da dobimo kratko nadaljevanje Balade o Tormundu in Brienne. Če me spomin ne vara, je to v tej sezoni samo eno izmed večih. Ljudje, to se shipa! U, pa še to! A je zdaj splošno znano, da je Brienne premagala Psa? Kako Mezinček to ve? Ker kolikor se jaz spomnim, poleg Arye, Brienne in Psa takrat ni bilo nikogar, ki bi zgodbo propagiral naprej. Brienne mi pa tudi ne deluje kot važička.

Lignjev pristanek

Šesta sezona se je zaključila z Baelorjevim pokom in Jaimejevim povratkom v Kraljevi pristanek. Cersei zdaj v svoji neposredni okolici nima več nikogar, ki bi izzval njeno avtoriteto in tisoč stvari je, ki zahtevajo njeno pozornost. Najbolj pomembna, trenutno, je talna poslikava zemljevida Zahodnjega. Vprašanje, če je tako uporabna kot poslikana miza na Zmajevem kamnu, definitivno pa je večja. Kar je za stejtment dovolj. Proces poslikave prekine Jaime in to zdaj je njuna prva interakcija po clusterfucku z ognjíco in samomoru njunega poslednjega potomca. Nedavne dogodke obdelata presenetljivo (presenetljivo zato, ker WTF?! — Cersei je izvedla točno to, kar je Jaime vsa ta leta nazaj preprečil; predstavljam si, da je to tema za izčrpnejši pogovor) hitro in se nato raje posvetita prihodnosti. Jaime (zdaj, v retrospektivi, pravilno) oceni, da se bo Dany najprej parkirala na Zmajevem kamnu, še enkrat si naštejeta vse svoje trenutne sovražnike in to je skoraj to. Govora je tudi o potencialnih zaveznikih in kdo ima idejo? Cersei ima idejo! Sklenimo zavezništvo z Greyjoyi, ki so notorično nori and I’ll do you one better; sklenimo zavezništvo z najbolj norim Greyjoyem!

Za intermezzo; zadnjič sem s kolegi (prvič!) igral namiznico Igra prestolov in sem bil Greyjoy. Nadmudril sem Lannisterja, vzpostavil dominanco na morju, naredil sem vse, kar bi naredil Greyjoy. Vključno s končnim porazom na večini front.

vlcsnap-2019-03-03-19h18m27s048

Naslednja sekvenca je potem že obzorje črno-rumenih jader in avdienca s kraljico. Am. Ja. Predvsem bi izpostavil, da se je Euron med zadnjima dvema sezonama nekoliko izboljšal. V šesti vem, da je bil dokaj medel, medtem ko je zdaj, v sedmi, po mojem mnenju ravno prav over the top. Vizualno je še vedno bistveno navadnejši (če je to beseda) kot knjižna verzija, dočim attitude mi pa kar štima. Se mi pa zdi, da sem uganil, ko sem pred davnimi časi … Ja, ugibal o tem, kje bo Cersei iskala zaveznike. Ne vem, če mi je to všeč. Sivin, ki so serijo prej odlikovale, praktično ni več. Skoraj vsi so bodisi hudobni, bodisi prijazni. Pa še parčkajo se tako.

Šitadela

Šitadela je termin, ki sem se ga dve leti nazaj, ko je bila ta sezona aktualna, naučil iz razpoložljivih internetnih virov in ga kojci ponotranjil. Lahko damo v SSKJ, kjer je, mimogrede, bojda najnovejši umotvor beseda drečka, ki je sinonim za vrečko, za pobiranje pasjih drekov. Povedala mi je sodelavka.

No, ker tale montaža, ane, kjer Sam raznaša knjige, prazni nočne posode, nataka obaro, raznaša knjige, prazni nočne posode, nataka obaro, raznaša knjige, prazni obaro, nataka nočne posode … Je kar dobra — v smislu, da nam zelo nedvoumno preda svojo poanto. Po drugi strani pa je mogoče vseeno en tak rahel overkill, ker ta poanta v resnici ni zelo zelo kompleksna in težko doumljiva. V Citadeli (ki se nahaja v drugem največjem mestu Zahodnjega — reče se mu Staro mesto) je začetno delo dokaj … Začetno. Se pač dela. Zato se tudi reče CitaDELA, hue hue hue. Se bom na koncu zapisa sam pospremil ven.

Spet imamo en prepovedan oddelek knjižnice in ravno v tem oddelku so knjige, ki našega dežurnega akademika najbolj zanimajo. Knjige o Dolgi noči in vseh teh čirulah čarulah, ki spadajo zraven.

Glavnega moistra igra Jim Broadbent! Super igralec, ampak škoda, da ostane tako kriminalno neizkoriščen. Ko sem izvedel, da bo on igral enega izmed moistrov, sem bil prepričan, da bo to moister Marwyn in da se bodo moistri mogoče malce bolj aktivno vključili v Igro. Dve leti kasneje, tik pred izidom nove sezone, si lahko odgovorim; ne in ne. In nič ne kaže, da se bodo. Izmenjava s Samom, kjer podebatirata o sami Citadeli, njenemu namenu, pa tudi o Zidu in grožnjah, ki živijo (slabo sem izbral besedo, vem) onkraj, je zanimiva, saj nam kljub vsemu da nekaj vpogleda v delovanje te ustanove. Pasivno. Zelo pasivno. Je pa res, da si mogoče niti ne želim novih ljudi v bitki za prestol. Si jih, ampak realno to po moje ni več mogoče, niti ne smiselno.

Sam na koncu sune ključe do prepovedanega oddelka in si nabere kopico gradiva, ki ga nato študirata skupaj z Žiljko. V eni izmed knjig je slika bodala iz valirijskega jekla, identičnega tistemu, ki ga je želel v prvi sezoni uporabiti Branov nesojeni morilec. Razmišljam, zanima me. Kje je Mezinček to rezilo sploh dobil? Nihče ne ve … Nihče ne ve …

vlcsnap-2019-03-03-19h44m19s672

Sam se iz knjig nauči, da se zmajsko steklo dobi na Zmajevem kamnu. Tu bi se pa mogoče za trenutek ustavil. To isto informacijo je Samu dal že Stannis, nekdanji prebivalec Zmajevega kamna, tako, zastonj. To Sam v tem prizoru tudi potrdi, ampak potem nadaljuje: “… but I didn’t …” You didn’t what?! Mislim … Kaj? Starki pogosto pravijo (tudi v tej epizodi!), da nič, kar rečeš pred ampak, ne šteje zares. Očitno je nepomembno tudi tisto, kar rečeš po ampak. Ali kaj? Moja teorija je, da scenarist enostavno ni imel ideje, kaj bi Sam v Citadeli sploh lahko izvedel, zato se je odločil, da bo pač pojahal eno krivno in Sama naučil to, kar Sam v resnici že ve.

Aja, Jorah Mormont je tudi tu. Zdravi se. Cel je skalast. Ampak o tem več naslednjič.

Ma ni ene bandere

Nanje sem čisto pozabil! In bil potem zelo prijetno presenečen, ko sem jih uočil in dojel, za koga gre. No, da ne bo pomote — pozabil sem, da spremljamo tudi del njihove poti na Sever in da se tam ne pojavijo kar tako, z lepega, ne, da so del univerzuma.

Tole mi je po moje kar najljubši del epizode. Dinamika med Psom, Thorosom in Bericom je verjetno najbolj naravna ali pa recimo raje organska dinamika v seriji. Na tej točki. Precej enega humorja, začinjenega z modrostjo (ali pa obratno), podanega na karseda naraven način. To mi je v resnici premalo samoumevno, ker heci, sploh v aktualnejših sezonah, pogosto ne ujamejo tajminga. Psu (ki Tyriona zdaj že gladko šiša v quotabilnosti) to uspeva skorajda brez izjeme, Beric in Thoros pa mu pri tem uspešno asistirata. In po moje ne pretiravam, če rečem, da je ravno Pes trenutno moj najljubši lik v (tej) televizijski seriji (zdaj, ko Olenne in Stannisa ni več; ja, saj vem, bolj korektno bi bilo, da bi zdaj, ko gledamo komaj prvo epizodo sedme sezone, napisal, da je Olenna še živa).

Druščina skratka nabaše na hišo, ki sta jo Pes in Arya sicer že obiskala in okradla očeta ter hči, ki jo (to hišo, namreč) tehnično gledano še vedno naseljujeta. Ker sta mrtva. Umrla sta. A bi umrla tudi, če ju Pes takrat ne bi okradel? Hja. Pes je takrat predvideval, da ja in tako tudi opravičeval svojo krajo, ampak ne vem. Mogoče bi si lahko z denarjem kupila hrano in živela. Bratovščina si v hiši poišče zavetrje, glavna trojka pa se posveti raznim eksistencionalnim debatam. Thoros dvomljivcu Sandorju nakaže vizijo v ognju in priznam, da sem (in to dokaj suvereno) pričakoval, da bo Pes (ker ta vizija je trajala) na neki točki rekel: “The fuck you talking about, you bald cunt?!” Ampak ni. Dejansko vidi Zid in pizdarije, ki se zgrinjajo nadenj tako da — dobro zanj!

vlcsnap-2019-03-03-19h20m30s446

A lahko rečemo, da je dejstvo, da Pes ponoči pokoplje že zdavnaj mrtva in oskeletonela očeta in hči, ki ju je okradel, en tak kimljaj knjigam, kjer Pes po svoji skorajšnji smrti dejansko opravlja grobarjev posel na enem otoku? Oziroma mislim, da je celo tako, da še ne vemo, da gre za Psa, ker ima ves čas neko kapuco, ampak lik je zelo visok, en pes tam ga blazno obrajta in šepa na nogo, ki mu jo je poškodovala Brienne (se mi zdi?) … Tako da come on! Itak, da je Pes.

Zmajev kamen!

Epizoda se zaključi prihodom Daenerys (z ekipo) v njen rojstni kraj. Zmajev kamen. Stannis je grad pustil popolnoma nezastražen, tako da je bolj ali manj vse na izvoli. Sekvenca je v bistvu zgolj en tak panoramski vzpon Daenerys — predvsem za nas, da si čim bolj natančno ogledamo čudovito scenografijo, ki sestavlja Zmajev kamen. Brez besed, le Dany na koncu zaključi s: “Shall we begin?” Draga Daenerys! Mi smo že! Pred eno uro.

V resnici je ta zadnja sekvenca tam bolj kot nastavek za prihodnji teden in zato, da ima ta epizoda lahko ime. Toliko!

(Note to self; bolj jedrnato!)

Sori ljudstvo, če sem koga razočaral (ali pač razveselil), ampak do nadaljnjega sem blogersko upokojen. Zdaj … ne vem. Malo me baše slaba vest in čutim se dolžnega, da vas vsaj preusmerim nekam drugam, odnosno predstavim kakšno alternativo za tedensko dozo mnenj o Igri prestolov. Glede na to, da je na internetu vse zgolj en klik proč, verjamem, da poznate, ampak vseeno — nekaj (slovenskih) platform, ki trenutno (na različne načine) pokrivajo Igro prestolov.

Igor Harb je svoje tedenske opise epizod lani objavljal na Delovem portalu (in vsak teden izpostavil tudi mojo malenkost, za kar sem mu še vedno hvaležen). Letos to počne na gledalbom.com. Majstor je v svojih zapisih temeljit in jako informiran in ja; priporočam!

Glave! sem že večkrat omenil. Moj najljubši podcast. Resda edini podcast, ki ga poslušam … No ja. Odlična vsebina, skratka. Ravno ta teden (če se ne motim) prihajajo nove, ki bodo pokrivale prvi dve epizodi nove Igre prestolov.

Potem je pa tu še en, malo bolj hands-on pristop. Forumi. Debata o Igri prestolov vem da poteka na Slo-techu, verjetno na Mn3njalniku, absolutno pa tudi na forumu Slovenskega Tolkienovega drušva, kjer sem registriran tudi sam in kamor vas pravzaprav z veseljem povabim. Zmajevega kamna smo se kar resno lotili.