Še zadnja izmed štirih leakanih epizod. Končno.

Kače v pesku
Nad dornijskim delom ostajam skeptičen. Jaime in Bronn sta se podala na dogodivščino, vse lepo in prav, ampak zaenkrat mi vse skupaj deluje preveč na silo. Najmanj kar je … Bronn zadane bistvo. Zakaj je Jaime sploh poleg? Prvo kot prvo; Jaime je brez ene roke razmeroma brezzvezen mečevalec in s tem neuporaben komandos. Drugo kot drugo; Jaime je kraljičin brat in s tem (vreden) talec, v primeru, da ga zajamejo (kar ga ne bi prvič). Tretje kot tretje; govorice o incestu so ipak glasne in vse glasnejše. Mar ni sumljivo, da gre v akcijo ravno Jaime, prvi in drugi točki navzlic?

Razen tega, Peščene kače so over the top. Obarin govor in met sulice je … Ne vem, sploh ne vem, kako ga naj opišem. Cheesy. Veliko bolj všeč bi mi bilo, če bi šla celotna interakcija skozi na način, kot v Gospodarju prstanov: “AND MY AXE!!!” Pa tudi dejstvo, da je kraj dogajanja pod enim arafatom, sredi ničesar, mi ne paše. Preveč random.

Štekam. Treba je bilo spojiti dva kosa zgodbe. Sam spoj (očitno) ni najlepši, upam pa, da bo zadeva funkcionalna.

R + L = J
Naj se sliši, naj se ve. Nemara se v tem delu zapisa skriva kak kvarnik. No, v resnici se kanim dotakniti ene izmed najbolj notoričnih teorij o nekem liku iz Pesmi ledu in ognja in še zlasti o njega starših. To pomeni, da kvarniki ne bodo kvarniki per se, ker na koncu dneva še vedno zgolj špekuliram … Ampak. Ta teorija je tako močno implicirana, v knjigah in izven njih, da bo vsakršen zasuk stran od nje (zame) totalno presenečenje. V tem slučaju si bom najbrž mislil: “Ej, ti, Jure, tole pa počneš samo zato, da nas zajebavaš.”

Če kdo ne ve in če kljub mojemu opozorilu bere naprej; ideja je, da sta Jonova starša v resnici Rhaegar Targaryen in Lyanna Stark. Če je tokratna epizoda, Harpijini sinovi, v znamenju česa, potem je v znamenju tega. Štorijo poznamo. Rhaegar se je zaljubil v Starkovo Lyanno, jo ugrabil in s tem zanetil Robertov upor. Ne vemo, kaj točno sta imela potem, ampak Rhaegar — tako (v tokratni epizodi) Sansa — naj bi Lyanno posilil. Ta resnica je, bolj kot ne, Robertova lastna.

Omenil sem že Sanso, ki temo načne. Ki Mezinčka spomni, da je sicer res, da je Rhaegar za lepotno kraljico harrendvorskega turnirja vsa ta leta nazaj izbral Lyanno; da pa jo je tudi ugrabil in posilil.

lf

Mezinčkov izraz na obrazu riše navednice okrog ugrabil in okrog posilil. Baelishu z drugega konca sveta pritrdi tudi ser Barristan — in sicer s svojo pripovedjo o tem, kako oh in sploh kul je bil Rhaegar Targaryen. Je nek prepad, ne? Med posiljevalcem Rhaegarjem in Rhaegarjem, ki se sprehaja med ljudmi, jim poje in šenkuje denar? Potem pa je tu še Stannis “Test očetovstva” Baratheon, ki meni nič, tebi nič, naglas izpostavi, da se ustvarjanje pankrtov ne sliši kot Ned Stark. In spomnimo se. Ta isti Stannis je v tretji sezoni po cerka petih sekundah strmenja v Gendryja ugotovil, da je pob pol Robert, pol nižja kasta. Resda so ga takrat priganjali scenaristi, ampak če komu verjamem, verjamem Stannisu.

Kaj to pomeni? Za Jona? Ne vem. Občutek imam, da nič konkretnega. Bolj kot računam, bolj je Jon še vedno samo nezakonski sin. Ned je pač napletel, da je njegov, ker je bil Robert skregan s Targaryeni. Kako je Ned našel Jona pa v seriji v bistvu še ne vemo. V knjigah je tudi to bolj ali manj znano, ampak tu ne bom šel v to. V vsakem primeru obstajajo sumi, da bo Jon na neki točki prišel do fotrovega priimka in znabiti celo do Železnega prestola … Ampak dajmo … Raje počakajmo in se prepričajmo, kako se stvari (dejansko) razpletejo.

To je bolj ali manj to. Če se mene vpraša … Jaz bi iskreno rečeno raje videl, da je Jon Nedov pankrt in basta. Stvar je že pred razkritjem tako prežvečena (posti, kot je tale, ji seveda ne delajo usluge), da mi gre (vsaj malo) na živce. In dejansko bi mi bilo (tu in zdaj) zanimiveje, če nas Mojster res samo zajebava.

Vladanje za telebane
Cersei bije lastne boje. Pa kaj, če je na Severu Stannis, pa kaj, če je na vzhodu Daenerys … V Kraljevem pristanku so Tyrelli, (v glavnem) edini še obstoječi in omembe vredni zavezniki hiše Lannister. Cersei oboroži nekoč že razoroženo Vero, jo naščuva zoper gizdalinskega Lorasa, še pred pa na pomembno misijo pošlje gospoda Tyrella, ki je vsemu navkljub še vedno šef ene večjih armad v Zahodnjem. Kralj pa totalno brez ideje, za kaj gre. Tako zadaj je, da misli, da se kraljica in kraljica mati razumeta. Pa se ne, lol. Že od ko sta se prvič povohali.

Všeč mi je kontrast med Visokim vrabcem in vsemi njegovimi. Na eni strani najbolj benevolenten človek, ki je kdaj teptal tlakovane poti Kraljevega pristanka (westeroški Frančišek, če hočete — še podoben mu je), na drugi pa fanatiki v kopalnih plaščih, s heptagrami, vrezanimi v čelo. Kje se ti dve plati očitno istega kovanca srečata?

hs

Kako je Tommen ukrepal, smo videli. Zanima me, kako bi ukrepal Joffrey. Nekaj mi pravi, da bi bil kratkoročno bolj učinkovit.

Stannis oživljen
Spremljam (včasih manj, kot bi jih hotel, a pogosto več, kot si zaslužijo, če si za trenutek sposodim Bilba) forume. Eden ljubših mi je westeros.org. In ljudje … Ki živijo na forumih … Nis(m)o vselej najbolj racionalna bitja. Nekje sredi tretje sezone je bilo popolnoma jasno; lik Stannisa Baratheona, ki se ga spomnimo iz knjig, je mrtev. Benioff in Weiss sta ga razčetverila. Ob tej trditvi se kot dokaz (oziroma motiv) pogosto navrže povezava do filmčka, kjer eden od njiju res izjavi, da bi bil Stannis slab kralj. Na forumih se to prevede v: “Priznala sta (oba! da ne bo pomote), da ga sovražita in ga zato sistematično uničujeta.” … Kolikokrat sem se že spustil v to debato (jaz sem bil vselej eden tistih, ki so zagovarjali odločitve scenaristov — kadar se jih je pač dalo). Ne prideš do dna. Teh minut mi ne bo nihče vrnil.

Prizorčič s Stannisom in Shireen, ki je, bodimo pošteni, čudovito odigran in kar se mene tiče eden boljših delčkov te sezone (ja, sezone), je obrnil ploščo. Vsaj za nekaj časa. Me pa zdaj zanima tale sivolusk. Jaz sem ves čas mislil, da ga je Shireen staknila že ob rojstvu. Tudi Selysine izjave, da je kralju poklonila zgolj šibkost in ne-vem-kaj-še-vse nekako napeljujejo na to. V seriji, v knjigah ne.

Miren
To Meereen ni. Barristan Selmy končno ujame en kul moment z Daenerys … Za to plača s svojim prvim bojem in ne vem; tudi z življenjem? Upam, da ne. Če pa že, ga bosta pa itak kmalu zamenjala Jorah in Tyrion, ki sta že skoraj tam. Vsekakor je zanimiv Hizdahrjev govor o borilnih arenah in kako brez njih sužnji in plemiči nimajo ničesar skupnega. Zanimiv mi je zlasti zato, ker med govorom spremljamo vojsko Harpijinih sinov, ki hara po meereenskem podzemlju. In hudiča, nekateri Sinovi so v suženjski opravi, dočim nekateri res v plemiški.

To pomeni, da imajo sužnji in plemiči poleg borilnih aren še nekaj skupnega.

Dobra epizoda. Všeč mi je, da se tempo zlagoma stopnjuje — dasiravno nihče (ki si tega ne bi zaslužil) ne umre.

Naslovi in prelivi
Te teme (odnosno teh tem, če nanju gledam individualno) se vsako leto dotaknem vsaj enkrat. Uvodna špica, naslov epizode, prehodi med sekvencami … Vse to so orodja, ki jih režiserji s pridom izkoriščajo za blaženje heterogenosti serije. Ker bodimo realni; Igra prestolov je raztresena kot kurji futer. In če uvodno špico to pot pustim ob strani (ker je ipak tako odlična in ažurna kot vselej) … Naslovi epizod. Zdi se mi, da so bili nekdaj abstraktnejši in s tem širši in so (ne zmeraj, ampak pogosto) služili kot nekakšna osrednja nit epizode. Drugi sinovi, recimo. Poljubljeni od ognja, Zima prihaja … Drugi sinovi so imeli precej opravka z dejanskimi drugimi sinovi (Stannis, Tyrion …), v Poljubljenih od ognja je bilo precej ognja in rdečelasih deklet, ki se rade naslajajo ob nevednosti sogovornikov, v Zimi prihaja smo prvič spoznali Starke in bele hodce, ki so nam dali občutek, da Starki ne nakladajo …

Hiša črne in bele, na drugi strani, je bistveno bolj specifična. Visoki vrabec še bolj … Kaj drugega se lahko skriva za naslovom Visoki vrabec, kot Visoki vrabec, ki ga, mimogrede, pričakovano odlično upodobi Jonathan Pryce. Okej, štorija sama po sebi je zdaj bistveno bolj streamlajnana, kot je bila takrat in uporaba naslovov za ta namen verjetno ni več tako nujna. Ampak jaz imam rad premišljene naslove in Visoki vrabec to žal ni. In še nekaj v zvezi z naslovi. Hiše črne in bele je bilo danes bistveno več kot zadnjič … Visoki vrabec pa je bil v tej epizodi zgolj in samo nakazan. Kot bi bili naslovi zamaknjeni za en teden. Mislim da vem, kaj je razlog. Razlog je v montaži. Veliko je koščkov materiala, ki so bili na neki točki planirani za to epizodo in kasneje prestavljeni v drugo. V tretji sezoni, recimo, so naslov ene epizode posledično spremenili kar dvakrat — ker je tekom produkcije izgubila vse koščke, zaradi katerih je dobila prvi in potem še drugi naslov. Jaz mislim, da bi bila sprememba nekaterih naslovov tudi to pot na mestu.

Iščem alternativo … Ne najdem alternative. Kar najbrž jemlje kredibilnost moji litaniji o naslovih. U, okej, že vem. Moj naslov za to epizodo bi bil Nihče — ta naslov bi zajel Cerseijino pojemajočo moč, valda Aryin trening, Theona, ki je bil (med drugim tudi) ob identiteto in nenazadnje tudi vrabce, ki so se vsaj do neke mere distancirali od svojega posvetnega jaza. Ampak okej. Nima veze.

Prehodi med sekvencami, na drugi strani, so pa kul (Brienne o Stannisu, recimo, naslednja sekvenca Stannis). In ja, živimo v svetu, kjer je kritika dolga tri odstavke, pohvala pa tri črke.

Drgnjenje pritlikavcev po glavah
Če ti v Volantisu manjka sreče, poiščeš najbližjega pritlikavca in ga podrgneš po temenu. In s tem očitno izpiješ srečo dotičnemu pritlikavcu, saj ga potem ujame izgnani vitez. Ne vem pa, zakaj jim srečo pije Hank Schrader iz Breaking Bad-a. Teorija. Schrader je inkognito, na lovu za preprodajalci. Pripravil se je tako, da je prebral vseh pet knjig Pesmi ledu in ognja. Ena izmed redkih stvari, ki si jih je zapomnil je ta volantinska šega, ni pa predvidel, da je ustvarjalci serije morda ne nameravajo implementirati. Zato je zdaj edini človek v Volantisu, ki to počne. Ki pritlikavce drgne po temenu. Vsi ga gledajo, vsem se zdi čudno … Ampak on tega do te točke še ni opazil. Luknja v tej teoriji bi lahko bila edinole, da je Volantis (verjetno) precej daleč od Albuquerqueja in s tem verjetno ne več pod jurisdikcijo tamkajšnje policije.

schrader

Poroka
Jebela, ne vem. Ne vem, ali se mi poroka med Sanso in Ramsayem zdi smiselna. V knjigi je ni in predstavljam si, da do nedavnega tudi za serijo ni bila planirana. Zakaj tako mislim. V drugi sezoni in v tretji sta bila nakazani še dve večji severnjaški hiši, Manderly in Dustin. V knjigah imata obe (še kar) veliko vlogo pri recimo temu boltonskem (ne)primežu Severa. In potem, med tretjo in četrto sezono, odnosno še kasneje, špekuliram, je eden izmed scenaristov prišel na idejo: “Kaj pa, če bi v Zimišče poslali kar Sanso?” Na ta način so res združili dva dela zgodbe in ja, res je tudi, da Mezinček in Sansa lahko do neke mere nadomestita severnjaško gospodo — ampak kar se mene tiče, so tu precej tvegali. Priznati moram, da mi gre na živce že sama odsotnost Wymana Manderlyja, ki je eden boljših likov v peti knjigi.

Poskušam si predstavljati, kakšna je dejanska situacija pri Boltonih. So v Zimišču. Razpolagajo samo s svojo vojsko. Severnjaška gospoda jim sicer (dasiravno nerada) plačuje davke, ne vem pa, kako je z njihovo vojsko. Kje so Freyi? Razen Walde jih ni zaznati. Boltonov zaveznik je zdaj Petyr Baelish. Hm, hm, hm. Okej, saj z Rooseovega stališča niti ni sporno. Ima zaveznike, ki jim (upravičeno) ne zaupa najbolj. V bistvu nič drugače, kot v knjigi. Sporno se mi zdi z Mezinčkovega stališča. Oziroma sporno morda ni prava beseda. Izhajam iz tega, da jaz Sanse ne bi peljal Boltonom — je pa res, da jaz nisem tako brihten kot Baelish, ki je najbrž tudi tokrat vsaj tri korake pred vsemi.

Nič, končno sodbo (ali je ta poteza genialna, ali kretenska in nelogična) bom odložil. Za dva ali tri tedne, oziroma za kolikor bo pač potrebno. V vsakem primeru je moj pogled rahlo priprt in sumničav.

Mimo teh dvomov pa brez pripomb. Dopade se mi dinamika Roose-Baelish, dopade se mi dinamika Sansa-Baelish … Dopade se mi, kako Mezinček potolaži Sanso, ko mu ona potoži, da je Roose Bolton izdajalec in morilec. “Ni panike, saj se ne boš poročila z Rooseom, temveč z njegovim sinom.” Vau. Jaka tolažba. Očitno narod ne ve, kak monstrum je v resnici Ramsay. Oziroma ne bi se čudil, če Mezinček celo ve, pa mu je vseeno. V vsakem primeru bo ta nit štorije še zelo zanimiva. Če ne drugega zato, ker sta v Zimišču še dva wildcarda; Theon in Myranda, Ramsayeva bejba. Pa služkinja, ki zelo očitno še ni pozabila Starkov.

Ser Alliser Thorne
Redki so slučaji, ko lahko rečem, da je televizijska verzija nekega lika boljša od knjižne. No, niti ne tako zelo. So pa toliko redkejši slučaji, ko lahko rečem, da je televizijska verzija nekega lika res svetlobna leta pred knjižno. Serija sera Alliserja opremi vsaj z eno dimenzijo, ki je v knjigi nima. Kot lik je zaenkrat genialen in (kot bralec) dejansko ne vem, kaj pričakovati. Thorne je eden izmed ljudi, čigar tišine so nevarnejše od besed in serija to dejstvo (za moje pojme) izvrstno predstavi.

Vsi vemo, kako je, če dobiš (pa čeprav samo v kakšni internetni debati) zaveznika, ki ti gre na živce. In bi raje videl, da je tvoj nasprotnik, ampak hudiča, drugih zaveznikov nimaš. Jaz bi rekel, da Thorne nekako tako gleda na Janosa Slynta. In se ne sekira preveč, ko gospod poveljnik Slynta pozove ven, na kratek sestanek. Slynt se je namreč že večkrat, tudi v Thorneovih očeh, izkazal za človeka, ki ne zna nič. In tega ne vlečem iz lufta, pa čeprav Thorne Slyntu nikoli nič ne reče. Na njegovem izrazu je bilo večkrat, tudi v prejšnji sezoni, zaznati neodobravanje akcij gospoda Janosa. No, po drugi strani pa bi rekel, da Thorne to eksekucijo jemlje kot še eno stvar, ki jo lahko zameri Jonu. Ki jo z veseljem zameri Jonu. “Točno sem vedel, kaj bo, ko bo izdajalčev pankrt poveljnik. Najprej bo totalno razredčil moje ljudi. To se zdaj dogaja.” Tisti ciničen sploh me ne preseneča odnos, ki smo ga v Sloveniji (s strani politikov, sploh v kontekstu, ko kritizirajo svoje kolege) še kako vajeni. Kudos, v glavnem. Tudi igralcu, Owenu Tealu, ki je v zgodnjih stadijih produkcije nadomestil Dereka Halligana in ki ga šele zdaj začenjam zares ceniti.

Thirbe

“A boste en glaž vina? Za nas je še malo prezgodaj.”
Auč. Cerseijina nagnjenost k promilom očitno ni ostala neopažena. Brezveznost funkcije kraljice matere je bila v tej sezoni izpostavljena … večkrat kot v vseh sezonah prej, zdaj pa smo ji končno priča v praksi. Kraljica bi jo najraje deportirala nazaj v Livarsko skalo. Če bi vedela, da v Vaes Dothraku obstaja odlagališče bivših khaleesi, bi nedvomno agitirala, da se jo pošlje tja.

Jaz, najbolj ažuren človek na svetu. Kaj me briga, če je bil leak — predstavljajmo si, da sem vstal ob treh ponoči, zalavfal HBO, pogledal epizodo in potem pisal.

Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo … kraljevina
Pred leti smo v Sloveniji imeli ministra za zamejce, ki se je pisal Boštjan Žekš. Istočasno smo imeli še ministra za lokalno samoupravo, ki se je pisal … Boštjan Žekš. In še kulturnega ministra Boštjana Žekša. Ko človek vidi kaj takega, upravičeno podvomi o poslanstvu in nalogah ministra. To mi je padlo na misel, ko sem izvedel, da bo Mace Tyrell od zdaj naprej tudi gospodar zlatnikov. Precej brihtna poteza s strani scenaristov in sicer iz razlogov, ki se bodo izkazali v prihajajočih epizodah. Gospodar prišepetovalcev je po novem Qyburn, veliki moister pa še naprej Pycelle. To je trenutni Mali svèt. Ki verjetno še nikdar ni bil tako mali.

Potem pa je tu še nesojeni gospodar vojen (naziv, ki ga je Cersei potegnila ne vem iz kje), Kevan Lannister, ki ob besedah svoje nečakinje nenehno zavija z očmi. Stric je zanimiv lik. Brez dvoma eden boljših Lannisterjev. Ker je bil vse življenje v bratovi senci, Cersei zdaj verjetno misli, da si bo obenj obrisala podplate. Ampak težka. Kevan ji je več kot pripravljen povedati vse, kar ji gre in še kaj za za povrhu. Ampak kraljice matere se ne prime. Ona iz besede v besedo bolj uživa v zvenu svojega glasu in si misli, kako nazarjansko brihtne so njene replike medtem, ko jo stric dejansko šola. Odlično izpeljan moment (Lena Headey uživa sto na uro), če se ne motim skorajda naravnost iz knjige. In kar se mene tiče najboljši del tokratne epizode.

cersei

Oni drugi svèt — tisti, onkraj Ozkega morja — daje precej boljši vtis. Moram reči, da me Daenerys in njen del štorije to pot kar interesira. Prejšnja leta sem v glavnem zehal, ampak tole s harpijinimi sinovi zaenkrat deluje vrhunsko (trkam, da se ne bo že v tretji epizodi izrojilo v pofl — v resnici sem jo že gledal in se ne bo, hehe). Končna eksekucija Mossadorja me je spomnila na kako je glavo izgubil Rickard Karstark. Zelo slično. Še motivi obeh morilcev se ne razlikujejo kaj bistveno. Okej, Mossador svojo kraljico obrajta, dočim Karstark svojega kralja takrat že ne več, ampak v obeh slučajih gre za neke vrste maščevanje. In odziv … Tudi odziv je podoben. Slab.

Prijazni ljudje
Kako se začne Hiša črne in bele? Z Aryinim prihodom pred Hišo črne in bele. Ki je, mimogrede, precej drugačna od tiste (Hiše črne in bele), v moji glavi. Podobno, kot je bila drugačna Hiša neumirajočih v Qarthu. Verjetno sem kot Slovenec, ki je dobršen delež svojih dopustov preživel na Hrvaškem, te arhitekture navajen in mi posledično deluje premalo tuja, eksotična in da ne rečem čarobna — da bi res sovpadala z mojo predstavo obeh Hiš. Ampak to niti ni pomembno.

Bolj me je presenetil človek, ki Aryi odpre vrata. Okej, gremo takole. Ko knjižna Arya prvič uzre svojega mentorja, ima on za svoje obličje rumeno lobanjo, iz katere leze črv. Arya potem tega črva odgrizne (še vedno ne vem, kako točno si naj to predstavljam) in možakar se spremeni v najbolj prijaznega starca, kar jih je kdaj videla. Od tam naprej ga v svojih notranjih monologih imenuje Kindly man, oziroma po Pižami, Dobričnež. Človek, ki ji vrata odpre v seriji, je od dobričneža skoraj tako daleč, kot je od rumene lobanje. En godrnjavs, ki Aryo kratko malo odjebe, kovanec gor ali dol.

Situacija, v kateri protagonist obsedi na stopnicah in (po možnosti na dežju) odčaka predpisano število ur, preden ga sprejmejo v neko zaprto družbo, je že videna. Nazadnje se je spomnim iz sodobne predelave kultne risanke ThunderCats. Težko kogarkoli krivim; predstavljam si, da so ustvarjalci želeli eno kratko, a učinkovito implementacijo Arye v njeno novo okolje. Da je starec v resnici Jaqen in da v resnici ni Jaqen, ampak namesto tega samo isti človek, z istim obličjem (ne pa tudi imenom), je pa zame kar prevelika poenostavitev. Saj je fino, nek znan obraz in vse. Dočim po drugi strani pa ni najbolj posrečeno, da se Jaqen Aryi razkrije in obenem od nje pričakuje, da postane nihče. Nek prepad je, skratka — med ideologijo braavoških brezličnežev in starim znancem v Hiši črne in bele.

Na koncu se bo izkazalo, da sem glavni godrnjavs tod okoli, jaz. Dornija … Dornije je bilo ta teden samo za vzorec in jo v tem kontekstu omenjam zgolj zaradi Ellarie, ki je v seriji ravno tako bistveno bolj hudičevske volje, kot v knjigah. Predstavljam si, da je prav ona (če ne pa katera izmed peščenih kač, po njenih navodilih) vzela Myrcellino verižico in jo kot grožnjo poslala Cersei. Mi je pa hecno, da taki verižici bojda obstajata samo dve — ker nista res nič posebnega.

Pes šibi pasje besede
Jao, kake podnapise sem to imel. Dog weakens dog words. Kdo ugane, kaj je Sansa rekla v resnici? Dark wings, dark words. Da se vsi srečujejo v svetu, velikem kot je GRRM-jev, mi je po eni strani rahlo tečno, s stališča pripovedi pa kul in dobrodošlo in nenazadnje skrajni čas. Všeč mi je, da so vsa poznanstva (dasiravno je svet tako velik) dovolj dobro podložena. Kako je Pes v tretji sezoni vedel, da je punca v rokah Bratovščine Arya? Ker jo je v prvi sezoni videl v Zimišču (in najbrž kasneje v Kraljevem pristanku). Kako je Podrick prepoznal Sanso? Ker je služil kot oproda njenemu možu. Samo toliko, za primer — sicer je takšnih dejansko odklonov od knjige (v glavnem gre namreč za interakcije med liki, ki se v knjigah ne srečajo), ampak dobro izpeljanih, še bistveno več. Moram reči, da so glede tega hvalevredno konsistentni in spretni.

Valirijsko jeklo

Valirijsko jeklo

Tole se sprašujem že dalj časa; od začetka pete sezone pa še posebej. Brienne je, tako kot večina ostalih, bolj ali manj siv lik. Ima svetlo in temno plat. Občutek imam, da kot lik (v seriji) postaja vse temnejša in temnejša. Tega v knjigi ni čutiti. Okej, njena poglavja so resda med manj zaželenimi, ampak načeloma ostaja simpatičen lik. Dočim v seriji pa ne. V seriji deluje precej bolj hladnokrvno — ko pride do klanja, pa tudi sicer. Kot bi jo vse te zavrnitve, ki jih doživlja, zlagoma gnale v nekakšno norost. Zdaj, ali bo ugrabila Sanso, ali kaj tretjega, ne vem, občutek pa imam, da se bo na neki točki pojavila popolnoma z jasnega in naredila problem tam, kjer bodo stvari na videz že rešene. Čista špekulacija, ampak verjetno se bo potrdila ali ovrgla še pred iztekom sezone.

Škatle
Morda prej samo nisem opazil, ampak ta sezona ima nenormalno (če res samo nisem opazil, potem ipak normalno) precej kadrov posnetih v raznih kočijah in nosilnicah. Prejšnji teden celo v dejanski škatli, oziroma zaboju. Zakaj je ta podatek važen? Za nič. Čista trivija. Na tem blogu sem že omenil, se mi zdi, če ne pa kje drugje, da mi je bil Tyrion skozi celotno peto knjigo zoprn za popizdit. Kriza, saj razumem, ampak tega je bilo enostavno preveč. “Kamor že gredo kurbe, samostrel, ubil sem očeta, jada, jada …” non-stop. V seriji se to dogaja ravnokar in upam, da ne več prav dolgo. V vsakem primeru so nam tu prihranjene njegove misli, kar vse skupaj precej olajša.

Volitve
Največ dogajanja je verjetno spet prešlo pri Zidu. mallisterStannisova ponudba Jonu in izbor 998. predsednika Nočne straže sta dva precejšnja dogodka in obdelati ju v eni epizodi je najbrž kar malo preuranjeno. Če pa že ne, pa vsaj zelo hitro. Kot kandidat se pojavi tudi ser Denys Mallister, eden izmed najstarejših članov Nočne straže in poveljnik Senčnega stolpa. Vidimo ga sicer samo v ozadju, kako ga bratje trepljajo po rami, ampak veseli me, da so si vzeli čas zanj. Če kdo ni opazil, starejši gospod z ogromnimi obrvmi. J.J. Ambrams, ki ga je upodobil, je še pred zaključkom snemanja preminil. Lepo se mi zdi, da so se odločili porabiti tistih nekaj posnetih kadrov (namesto ga nadomestiti, ali v celoti rezati), kljub temu, da je na ta račun vloga Denysa Mallisterja gotovo nekoliko manjša.

Mimogrede … zanimivo, da ima v glavnem vsa administrativna dela na gradu Črnina čez Othell Yarwyck, ki ima sicer funkcijo glavnega graditelja — in ne Bowen Marsh, ki je glavni upravitelj in ki so ga za potreba pete sezone dejansko kestnili (igral naj bi ga — celo v tej epizodi, pa ga ne vidim — Michael Condron).

… ne bom … Česa ne bom? Tega, kar sem počel s prvimi štirimi. Verjetno bo najbolj prav, če rečem, da je ne bom obnavljal.

Obnavljal. Ne bom je obnavljal. Dober suspenz, a? A?

Čas je, da nekoliko spremenim format. V preteklosti sem se od obnavljanja epizod že skušal distancirati, ampak na koncu dneva sem ves čas počel natanko to — pisal (ne)kratke obnove posameznih epizod in vsake toliko modro prikimal, češ, da ta igralec pa dobro igra. Kot, da se spoznam na te reči. Vsled tega se bom letos osredotočil zlasti na komentiranje in “analizo” meni najbolj zanimivih delov epizod(e). Ker koncu koncev; koga briga, da se je Cersei povzpela po stopnicah in ob Tywinovem truplu srečala Jaimeja in ga zaslišala, ali je on izpustil Tyriona? Kogar briga, naj si pač še enkrat ogleda Vojne, ki prihajajo.

Kdor je tale uvod razumel kot: “Prehitro sem rekel, da ne bom pisal in mi je bilo potem žal, ampak nisem vedel, kako naj pridem nazaj, vse dokler nisem ugotovil, da sem svojo prejšnjo objavo formuliral dovolj posrečeno, da lahko vsaj malo zamaskiram njen dejanski namen in s tem v določenem obsegu rešim situacijo,” takisto ni brcnil v popolno temo … Ampak sram te bodi, da ti kaj takega sploh pride na misel.

Pozor; možni kvarniki. Pazil bom, da bodo tisti, najhujši, skriti, dočim kak manjši mi gotovo uide. Ker nočem imeti preveč teksta skritega.

Oči
Ne vem, ampak Tywin s pobarvanimi kamenčki na očeh je skorajda tako smešen prizor kot Joffreyev kip s samostrelom. Ti kamenčki … Joj. Kako bi jih opisal. Kul rekvizit so mi. Serija se je tekom let spremenila orenk zelo. Liki so se spremenili, lokacije so se spremenile. Ampak kamenčki ostajajo. Najbolj konsistentna stvar v seriji. tywinKar je prima, da ne bo pomote. Kamenčki so pogrebna šega, naravnost iz knjige, ampak prepričan sem, da se je nekdo, na neki točki (v petih letih vsaj enkrat) zbunil, češ: “Ti kamenčki so smešni, ne pašejo nikamor, a res moramo?” Nakar mu je Benioff ali Weiss odvrnil: “Delamo izvirniku zvesto adaptacijo. Kamenčki ostanejo.” Prepričan.

Zanimivo, kako je Charles Dance že tretji v vrsti igralcev, ki smo jih v Igri prestolov poslednjič videli v Baelorjevi septi, leže … s kamenčki na očeh. Saj ne vem. Ali se mi to, da so zaobšli Tywinove posmrtne prebavne motnje, dopade, ali ne.

Bliskavica nazaj
Če Igra prestolov po čem ni znana, ni znana po retrospektivnih insertih. Če se prav spomnim, sta se D&D (glavna šefa) pred leti, ko sta na montažnem pultu pustila Norega kralja in kurjenje Brandona Starka (ta slika je vse, kar je ostalo), naglas zaprmejala, da tega pa ne. Da je to filmarsko orodje, ob uporabi katerega se človek (pre)hitro zakvačka. Zato verjetno ni čudno (ali pač?), da je bil flashback kot otvoritvena sekvenca pete sezone napovedan že ulala dolgo nazaj. “Letos bomo imeli flashback. Glejte nas.” Big whoop.

Škoda, ker se scenaristi taistega pristopa niso poslužili že prej. No, kaj pa vem. Morda je tole rahlo sebično od mene. Gledalci brez podlage knjig, bi v že tako globokem morju različnih likov in prepletajočih se zgodb, verjetno samo še bolj tonili. V duhu poenostavitve … Recimo.

Cersei in njeni spomini so v obsegu, v kakršnem nam jih predstavi serija, soliden uvod v sezono. Mlada, lepša, kraljica je na prvi pogled Margaery, trije otroci pa pač njeni trije otroci. Bomo videli, kako bo z drugim pogledom, trem otrokom pa že po prvem štetju manjka otrok, ki ga je Cersei omenila Catelyn v prvi sezoni in ki naj bi bil Robertov. Možno, da je Cersei takrat nakladala; možno pa tudi, da so bili tu šteti samo otroci, ki so dočakali vsaj eno leto. Možno pa tudi, da so ga scenaristi preprosto usrali. Ne bi bilo prvič. Kdor je prebral peto (se mi zdi) knjigo, je najbrž porajtal, da v flashbacku manjka delček o valonqarju, valirijsko mlajšemu bratu. Bom preživel, ni panike.

Na Wallu več ne bo, kot je nekdaj bilo
Napovedal sem, da letos največ pričakujem od severnih delov Igre. awkwardGlede na videno, vztrajam. Odličen začetek. Všeč mi je, da so začeli z rutino. Jon vežba rekrute, Sam in Žiljka debatirata, mimo vsega se gor in dol sprehajata Jajo in Pajo, ki usput sproščata negativno energijo … Vse isto, skratka, in že tisočkrat videno. Nakar se kamera obrne in za Jonom uzremo Melisandro, ki nam je v opomin, da v resnici ni nič več isto. Grad Črnina zdaj gosti kralja, pravzaprav dva, in to je za nevtralno frakcijo v najboljšem primeru neprijetna situacija. In ko smo že pri neprijetnih situacijah. Melisandra obvlada. Ona je … Ona je. To njeno strmenje brez občasnega namakanja očesnih zrkel je hardcore.

mel

Kar se tiče grmade. Pustimo to, da je v knjigi drugače. Oziroma živi bili pa videli, ali sploh je drugače. Bolj me begajo motivi svobodnjaškega kralja. Za moje pojme je Stannisova ponudba zelo fer. Mance celo prizna, da bi bil Stannis dober kralj. Pa tudi za ponos mu ni. Vrh tega želi preprečiti nadaljnje prelivanje divješke krvi … Nekakšen prepad vidim med povedanim ter dejstvom, da noče poklekniti pred drugim kraljem. Mar ni ravno to nesodelovanje garancija za nadaljnje prelivanje divješke krvi?

Stari-novi obrazi
Rhaegal, Viserion … Toliko, kot sta zmaja zrasla med četrto in peto sezono, nista še nikoli. Štiri stene gor, štiri stene dol, Daenerys ju očitno futra s Substralom. Razen njiju ima Dany zdaj svoj pravi, pravcati svèt. Verjetno nič slabši od westeroškega malega — glede na stanje, v katerem se le-ta trenutno nahaja. V tem svètu sta poleg običajnih osumljencev tudi Hizdahr, predstavnik meereenskih plemičev in Mossador, predstavnik meereenskih (bivših) sužnjev. Hizdahrja se spomnim še iz prejšnje sezone, Mossadorja pa ne. “Kdo je ta človek in kaj počne tu?” sem se bil spraševal. Po kratkem posvetu z Guglom sem si prišel na jasno, da je to prvi pro-Daenerys meereenski suženj in da je dejansko imel nekaj sekund v prejšnji sezoni.

Potem sta tu še Kevan Lannister in njegov sin Lancel, ki mu je žal za vse. Obeh se spomnimo (ali pa tudi ne) iz prve in druge sezone. Še posebej cenim, da so ohranili istega Kevana, ki bi ga resnici na ljubo lahko zamenjali, pa tega najbrž ne bi nihče opazil. Lancela pa sploh ne bi prepoznal, če ne bi vedel, da je to on. Zdaj je namreč menih.

Daleč
Peta sezona je … peta sezona. Bojda od sedmih, čeprav sumim, da bo HBO izsilil vsaj eno dodatno. Kar hočem reči je, da smo zdaj že krepko v drugi polovici. Prvič od moje seznanitve s Pesmijo ledu in ognja sem dobil občutek, da se bližamo koncu. Ta občutek sem dobil med Varysovim vizionarskim monologom o vladarju, odnosno vladarici, pravšnji za Zahodnje. Take pasaže ponavadi naznanjajo razplet in jaz pravim, da je to to. Da nisem zgrešil. Nisem prepričan, kako dobra novica je ta vonj po razpletu (z ozirom na to, da v knjigah o čem podobnem zaenkrat ne duha, ne sluha), ampak ja; kupim. Zanimiv občutek, po vseh teh letih. Kot bi se z dvigalom peljal dol.

Temu občutku pa najbrž botruje tudi pospešeno združevanje posameznih zgodbovnih lokov. Stannis in Jon pri Zidu, Tyrion in Varys na poti v Meereen, Brienne, ki je na Aryo naletela že v finalu prejšnje sezone … In brez dvoma bo letos tega še več.

… ne bom … Česa ne bom? Tega, kar sem počel s prvimi štirimi. Verjetno bo najbolj prav, če rečem, da je ne bom obnavljal. Zakaj? Nobenega posebnega razloga nimam, pa tudi … Vse do danes sem jo dejansko nameraval — do danes, ko sem videl prve štiri dele (ki so se po volji nekoga z dostopom (očitno) znašli na internetu) in ugotovil, da sta me tako pisarjenje, kot Igra prestolov, (vsaj) malo minila. Mogoče so bili štirje deli v šusu overdose.

To je bila daljša verzija. Krajša (in bolj to the point) pa je, da se mi ta trenutek in do preklica enostavno ne da (kljub temu, da sem se že samo na tem blogu kar nekajkrat pridušal, da bom — da se mi bo dalo). Sori.

Aj, caramba, nova prikolica — s čisto preveč materiala, da bi šel v detajle. Popravek; v vse detajle. Nekaj najbolj zanimivih bom, kakopak, izpostavil. Kvarniki. Tistim, ki niso prebrali prvih 5 knjig, nadaljevanje močno odsvetovano.

Medeninastve zveri — to očitno niso. To sem ugotovil že zadnjič, kmalu po tistem, ko sem objavil komentar prejšnje prikolice. Maske ipak nimajo podobe zveri, temveč podobo … harpije? Eden izmed zaključkov, ki jih lahko človek po tem sklene, je, da bodo televizijske “medeninaste zveri” nekakšna obratna verzija knjižnih. Če so knjižne zveri osvobojeni sužnji, ki bi radi svojo identiteto prihranili sužnjarjem, bodo televizijske … Sužnjarji, ki bi svojo identiteto radi prikrili osvobojenim sužnjem? Jaz mislim, da lahko deluje tudi tako.

Roose Bolton izrazi skrb zaradi Stannisa … Stannis se pripravlja na bor. Hudo, hudo … Dejansko je to del 5. sezone, ki se ga najbolj veselim. V eni stotinki sekunde (če bi pomežiknil, bi spregledal), proti koncu, sem opazil kraljico Selyso, na tleh. Kaj je s tem? Kaj bo s tem? Oziroma, kako daleč bo šla ta sezona? Slutim, da Stannisa (in s tem vse Baratheone) na Severu čaka precej slaba usoda in nisem edini, ampak … A je to že to?

Brienne v snegu? Zdaj … Potrebno je izpostaviti, da zima (ki prihaja) ni omejena zgolj na Starke in Sever, temveč ima tendenco, da počasi zajame vseh sedem kraljestev. Tako da Brienne v snegu ne pomeni nujno, da se je kar naenkrat znašla na Severu. Je pa to vsekakor opcija. Ne pozabimo; Brienne ima neporavnan beef s Stannisom in povsem lahko si predstavljam, da mu v tej sezoni kani zagreniti lajf, češ, zakaj je ubil brata (pomnimo; Brienne se je Renlyjeva senca zdela podobna Stannisu). Kako bodo to izpeljali, ne vem, ampak moram priznati, da se te situacije na tihem bojim. V človeški naravi je, da se boji neznanega in tak bo večji del 5. sezone.

Visoki vrabec! Jonathan Pryce bo kradel prizor za prizorom, že vidim. Dejansko je to del 5. sezone, ki se ga najbolj prav tako zelo veselim. In ubožniki delujejo precej divji. V Vranji gostiji mi nikdar niso dajali vtisa … Pravzaprav težko opišem, kakšnega mi dajejo tu, ampak obstaja nek prepad. Črne halje in v čelo vrezani heptagrami ne pomagajo.

Dejansko me še najmanj zanima Dornija in kaj bosta tam počela Jaime in Bronn. … kaj pa vem. Smrdi po filler materialu, ki mi bo šel med čakanjem drugih, zanimivejših front, na živce.

Skoraj sem spregledal, ampak Sansa se na neki točki sprehaja po nekem temnem, zaprtem prostoru, s svečo v rokah. Je možno, da je kraj dogajanja zimiška grobnica? Če ja, potem je mogoče tudi, da gre Brienne samo po njeni sledi. Drugo (in tretje in četrto in peto) vprašanje pa je … Zakaj in kako in kaj vse bodo morali privleči za lase, da se bo to zdelo vsaj malo verjetno. No ja … Če Supermana ne razkrinkajo, pa so mu edina krinka hipsterska očala, potem tudi Sanse s pobarvanimi lasmi ne bodo.

Še en dober mesec, nakar akcija!

EDIT: Nora teorija. Manderlyja očitno ne bo. To se je z mankom novic o kastingu njegove vloge že pokazalo (vsaj zaenkrat). Mogoče se bosta Boltonu v pomoč, namesto njega, pojavila Mezinček in Sansa (z arrynsko vojsko, za seboj) … In bosta onadva potem prevzela vlogo tistih zaveznikov, ki to v resnici niso. Če dobro pomislim, bi šlo. Ampak ne … Theon bo tudi tam. Razen, če ne bo? Ali pa bo Sansa skrita? Fak … Vse je možno.

EDIT-2: Pa tudi na mizi je opaziti figure, ki niso Boltonove in rahlo ličijo na Mezinčkovo ptico oponaševalko — čeprav priznam, da zdaj na vse skupaj že gledam skozi prizmo te ideje in da morda vidim nekoliko več, kot je dejansko res.

EDIT-3: Berem internet; očitno nisem edini, ki mu je to padlo na misel. Počasi bom že presenečen, če ne bo tako.

Šok. Totalno nepričakovano. Poleg Lukea Kellyja mi je bil prav Jim McCann najljubši vokalist bivših Dublinersov (konkurenca je huda, zato je to dober podatek). Velik štoser, še večji glasbenik. Možakar je v zadnjem desetletju premagal raka na grlu, posledice zdravljenja pa so bile (med drugim tudi) nepopravljiva škoda na glasilkah, ki ga je pustila brez glasu. Kar je bil zanj, si predstavljam, hud udarec — za nas, poslušalce, je bil prav gotovo. Kljub temu je še naprej sodeloval z Dublinersi; za njih dizajniral razne CD coverje in plakate, nazadnje pa jih je kot kitarist spremil tudi na njihovem poslovilnem koncertu. Kaj naj rečem? Bog mu daj lahko zemljo.

triwimps

Je bil en zmaj,

pač CGI,

prišel je v Dol ga srat.

Deset minut,

pa j’ bil kaput,

se ni več treba nam ga bat.

Ker Bard je valda ušel iz ječe,

pristavil lojtro in šel gor.

Junaka ogenj sploh ne speče,

zato pa on je mulca skor.

Župan je umru,

kva je fora?

Zakva ni Alfrid,

KVA JE FORA?!

Kar naenkrat so vsi zbrani,

pred goro, kjer so škratje zakopani.

Ni Gondor to, je Erebor …

A Thorin je kot Denethor.

Se fajt začne

in Thranduil na losu …

Če kdo, se Dáinov merjasec z njim bo kosu.

A preden škrat vilina stolče,

prispejo ta hudobni; grdini, zlikovci in stekli psi …

Namesto tega stolčejo se vsi.

Je še ena fronta, tam, v Goldúru …

Dej no, Jackson, to je skret.

Je svèt nad Saurona prjuru …

Kr neki bliska, kje s’ to vidu, a ne morš lepo posnet?

Galadriel izgnala je sovraga …

V knjigi ga je Saruman,

ki tu, recimo, da ji vsaj pomaga,

čeprav mu to je drugi plan.

Nazaj, pri gori…

Orki so zastavice prinesli …

Sofisticirano, ni kaj …

Oni carji, a vilini nori.

Vtis nekoliko pokvari,

trol, ki z glavo ob zid udari.

Bilbo enkrat, med tem časom,

spizdi kamen in gre z gasom …

Dol z gore,

čim prej preč,

in zaveznikom preda največ,

kar kralj premore.

Zgodbo celo zdaj smo rekli …

Spomnimo se raje …

Kako vilinski princ, njih gnada, so po kamnih stekli. 

In kako se štorija zamaje,

ko priletijo netopirji,

in jih orli pohopsájo,

in umre par škratov …

in Tauriel smo skoraj pozabili — pa jo glih tko majo …

In zdaj smo tam, kjer smo začeli …

Trinajst let nazaj, ko smo še hteli,

da b’ film Hobit enkrat meli.

Zima je prihajala (dovolj dolgo), zima je zdaj tu, z njo pa je nepričakovano (vsaj zame) prišel tudi prvi zaresen trejler za 5. sezono Igre prestolov. Kvaliteta je zanič. Screener varianta, zakaj HBO ga je — oziroma vsaj tako mislim — objavil na kaki plačljivi zadevi. Ko bo na razpolago kakšna človeka vrednejša opcija, bom povezavo v tej objavi seveda posodobil. (Bolj ažurni bodo verjetno na Watchers on the Wall. Ipak večino linkov pokradem iz tam.)

Ampak vsebina … Vsebina je pa kul. In dokaj izdatna. In taka, da bodo vse, kar bom o njej povedal v nadaljevanju te objave, kvarniki. Špekulativni, se razume, a še vedno (vsaj potencialni) kvarniki. In to iz vseh petih knjig.

Kaj bi torej izpostavil? Medeninaste zveri, vsekakor. Ki v seriji očitno ne bodo toliko zveri, kot samo medeninaste. Govora je o meereenski vojski osvobojenih sužnjev, ki mask ne nosijo samo zato, da bi se jih sužnjarji bali, temveč predvsem iz želje po anonimnosti. Potem imamo neko obvodno vasico. Zasneženo (kar je dober podatek). Lahko bi šlo za Hardhome? Skoraj prepričan sem, da gre za Hardhome in internet se, kot berem, strinja z mano. Bitka za Hardhome bo verjetno bitka te sezone. Peščene kače (alias nezakonske hčerke Oberyna Martella), biči, Ellaria Pesek — Dornija? Če ja, potem sem kontent. Malo me je namreč skrbelo, da bo preveč podobna drugim eksotičnim delom Zahodnjega (in še zlasti Essosa). Mezinček in Sansa. Mezinčkov glas je to pot po lestvici od Mezinček-v-prvi-sezoni do rad-bi-bil-temni-vladar-Mezinček še kar solidno skalibriran.

Nekje, okoli dvajsete sekunde, imamo punco, ki si reže prst (to bi verjetno lahko povedal tudi drugače). Pojma nimam, čigava je, ampak sumim, da gre za napovedano flashback sceno z mlado Cersei, njeno kolegico in neko gozdno čarovnico. Maggy the Frog. Mja. Vsi uradni prevodi so mi ušli iz glave. Potem je tu nova kraljeva poroka … s še vedno istim starim visokim septnikom iz tretje sezone — kar ga na lestvici najbolj trdoživih terciarnih likov v Igri prestolov uvršča zelo visoko. Verjetno kmalu za Meryna Tranta (ki je seveda nesporni zmagovalec). Divješka vojska z Gospodarjem kosti na čelu. Sumim, da na dvorišču gradu Črnina grmada bo. Lahko je ne bi bilo, ampak ponovna pojavitev Klopotača jo, kar se mene tiče, potrjuje. In evo, popravek; če se ne motim, jo okrog oseminpetdesete sekunde celo uzremo.

Varysova in predvsem Tyrionova pot divja s svetlobno hitrostjo in nekaj, kar mi je še posebej padlo v oči, oziroma ušesa, je:

The seven kingdoms need a ruler, loved by millions, with a powerful army and the right family name.
– Good luck finding him.
– Who said anything about him?

Kdo je govoril o njem? Ti, Varys. V knjigi. Mislim, da je trejler na tej točki napravil konec ugibanjem o tem, ali se bo (F)Aegon v seriji sploh pojavil.

No, potem je tu še ogromno polsekundnih izsečkov. Melisandra, recimo. Melisandro človek težko ne-opazi. Padanje sužnjarskih harpij — Dany (spet) daje stejtment. Ena zanimiva scena, ki, če se ne motim, že rahlo transcendira knjige. Dany (plus pribočniki) in njeni Neomadeževani, obkoljeni z Medeninastimi zvermi? A bo coup? Zanimivo, zanimivo. Še več gospe Trnove kraljice? Jasno, kakšna bi bila to Mardžina poroka, brez babice? Arya pred vrati Hiše črne in bele. A je tisto, nekje okrog minute in desetih sekund, Njuh? Lahko bi bil. V vsakem primeru je v prikolici precej citatov in glasov, čigar lastnikov še nisem pogruntal. In tako je nenazadnje tudi prav. Prišparajmo še kaj za dejanske epizode.

Howk!

EDIT: There’s more! HBO je izdal tudi niz filmčkov, po enega za vsako izmed prominentn(ejš)ih hiš Zahodnjega. Koga podpirate? Hiša Pepi že dolga leta podpira Baratheone z Zmajevega kamna in v tej maniri tudi nadaljuje. Je pa eden izmed komentatorjev na WotW izpostavil, da ti filmčki spominjajo na cinematicse iz raznih retro iger, ki so za to še uporabljale prave igralce. Komentator je izpostavil Dune, mene pa vse skupaj bolj spominja na Red Alert 2. Verjetno zato, ker Djuna nisem igral. “Well done, commander …”

Na vsak način bi rad nekaj objavil … Ker je ravno silvestrovo, malo pa tudi, ker že dolgo nisem (in čisto malo, ker to počnejo malodane vsi blogerski kolegi). Voščilo. Voščilo je gotovo na mestu. Ampak voščilo je že v naslovu. Ne vem, če se lahko presežem in vam zaželim kaj boljšega od vsega najboljšega.

Vprašanje, kako bo prihodnje leto, morda bo hudo, morda nas bodo napadli in morda se nam bo še kako kolcalo po letošnjem (oziroma takrat že prejšnjem). Zategadelj naj že kar takoj in iz preventive začnem z nostalgijo — na tej točki bom napravil en kolaž (meni) najpomembnejših dogodkov leta 2014. Povsem iz glave in brez predpripravljenih spiskov, tako da dogodek, ki misliš, da bi moral biti na tem spisku, pa te ni; sori. Že nisi dovolj pomemben. Stephena Kinga so nekoč vprašali, ali si svoje ideje, ki jih dobi nekje usput in ne za pisalnim strojem, zapisuje, pa je odvrnil, da ne, zakaj to je najboljši način, kako pri življenju ohraniti slabe domislice. Če je ideja dobra, je ne pozabiš, oziroma drugače; če je slaba, jo. Meni se je (in se mi) ta misel zdela tako zelo smiselna, da sem jo ponotranjil in razširil na vse možno — tako da zapiskov sploh ne delam več. Že v naprej opozarjam, da bo nadaljevanje zapisa kot brez repa in glave (deloma tudi zato, ker bo brez repa in glave). Najprej pa en meme za kanček humorja in sproščenosti.

ny

  • Cerar. Dobili smo Cerarja. Pri prejšnjih državnozborskih volitvah sem bil bolj angažiran in sem jim celo naklonil zapis ali dva, dočim zdaj … Zdaj pa ne več. Sem in tja se grem še skregat na kak forum ali blog, ampak tu se moja trenutna politična angažiranost bolj ali manj začne in konča. Tudi glede Cerarja nimam pretiranih komentarjev. Mislim, da sem se kar odločil, da mu najbolj pristoji vloga človeka, ki ga narod treplja, češ: “Ta pa je. Ta bi pa naredil red, če bi dobil možnost.” Zdaj tega človeka nimamo več.
  • Dvignil sem temo za diplomsko nalogo! Še vedno jo držim dvignjeno visoko v zrak, čas pa se mi izteka. Januar in februar bosta pestra.
  • Izginjala so neka letala? Če se prav spomnim malezijska? Jaz pravim, da so jih (ju? eden je izginil že pred časom, eden ravnokar, enega — tega ne štejem zraven — pa so sestrelili) ugrabili. Ne vem, zakaj, ampak v nasprotnem primeru bi jih že našli. Ali pa tudi ne, jebela. Morje je globoko. Najbrž si niti ne predstavljamo, kako zelo.
  • Hobit … Hobita imam pač še vedno v glavi, ampak bolj zato, ker sem jezen ja Jacksona. Sploh ne bom začel.
  • Ravnatelj se je ubil. Taka svinjarija, kot so jo oni teden pri nas zganjali mediji, ne paše v leto 2014. Upam, da vas je v dno duše sram in da ste (pravzaprav smo — vsi skupaj) se česa naučili.
  • Četrta sezona Igre prestolov je bila kul. Taka, razgibana, z večimi vrhunci — kar je za to serijo nekaj novega. In ko sem že ravno pri Pesmi ledu in ognja; letos sta izšli dve knjigi. Slovenski prevod novel o Dunku in Eggu (Duncanu Visokemu ter Aegonu Targaryenu) in The World of Ice and Fire, nekakšna zgodovina Zahodnjega. Nobene izmed omenjenih knjig še nimam, vsekakor pa prideta na vrsto. Zelo kmalu. In upanje tli, da bodo prihodnje leto luč sveta ogledali tudi Zimski vetrovi. Če bodo, bodo verjetno nekje novembra ali decembra, a jaz se ne zanašam.
  • Izšel je nov dodatek za World of Warcraft. Warlords of Draenor. Prvih nekaj dni je bilo sila klavrnih, če prav pomislim najbrž najslabši Blizzardov release ever, ampak stvar se je vnesla. Verjetno se bo marsikdo strinjal, če rečem, da je ravno WoD eden najboljših dodatkov za WoW. To pot so se res potrudili, kapo dol.
  • Poplave. Takih poplav, kot so bile letos, ne pomnim.
  • Ljubljano so obiskali The Dublin Legends. Na boljšem koncertu letos (še) nisem bil. Če ne bi dal kape dol že pri predprejšnji točki, bi jo dal zdaj.
  • Letos sem precej bral. Dva dela (se mi zdi) Jordanovega Kolesa časa, precej hororskih omnibusov (Lovecraft, Bloch, Carter … Cthulhu mythos, v glavnem), … Zadnja stvar, ki sem jo nabavil in prebral, je Butnskala, predelana v strip. Definitivno nekaj, kar bi priporočil vsem fanom te legendarne radijske nadaljevanke (kljub temu, da strip, kakršen je, v primerjavi z radijsko igro morda nima neke hude dodane vrednosti).
  • Janša je šel v arest. In iz aresta. In nazaj v arest. In v parlament. In v arest. … Ta trenutek za lajf ne vem, ali je možakar obsojen ali ni, ali je poslanec ali ni … Vse skupaj je naravnost smešno (predstavljam si, da predvsem Janezu).
  • Gledal sem The Interview. Ravno včeraj. Ali pa morda predvčerajšnjem? Realno ne razumem, zakaj je Un Kim jezen?
  • Nagrada za tiste, ki še vedno berete; lajfhek, ki sem ga ugotovil v letošnjem letu. Hofer cedevita (z okusom limone) je boljša in cenejša od originalne.
  • Prvič sem delal tatarca. In to (baje, ne vem, dopuščam, da folk hinavi) zelo uspešno. Nekega dne, preden umrem, morda objavim recept. Je pa to more art, than science. Probavat pa popravljat. V nekje polurnih intervalih.
  • Naši hokejisti so razturali na olimpijskih. Ponavadi ne gledam teh zadev, letos sem bil pa kar investiran. Kakor vihar!
  • Po dolgih letih sem si ponovno ogledal slovenski film Junaki petega razreda. “A se spomneš une nadaljevanke, k so bli eni otroc, nek u Postojnski jam? Pa Tanja Ribič je igrala eno vodičko? Pa Vlado Novak je bil en rus? Pa nek Arabec je bil, eni hudobci, v glavnem … Pa na Bledu je blo sneman? A se spomneš …” — tako nekako je šel pogovor pri kosilu, preden me je končno premagala nostalgija po devetdesetih.

  • Tako. Nimam več. To je to. To je to, kar lahko ta trenutek stresem iz rokava. Vsakršno nadaljnje naštevanje bi bilo že napenjanje — ki pa je v nesoglasju z mojo na novo ponotranjeno paradigmo (ki sem jo obelodanil na začetku zapisa). Srečno in zdravo, skratka, tudi iz moje strani. Oziroma kot se zadnja leta glasi večina mojih novoletnih voščil; kontra!