Igra prestolov – Vitez sedmih kraljestev

Saj. Na nek način mi kar godi, ane, da ravno na velikonočni ponedeljek še ni bitke, kljub temu, da sem jo na pol pričakoval. Vsaj kakšnih deset minut, proti koncu dela. Ampak naj bo še ta teden vse lepo na počasi in praznično — je pa res, da nam potem ostajajo zgolj še štiri epizode in da bodo te morale biti brutalno divje. Saj bodo morale, ne? Ne?! Če nas bodo želele pripeljati do konca tunela, čigar ta trenutek ne vidim niti luči, po moje ja. So pa indikator strukture sezone verjetno že same minutaže epizod, ki so jih najavili pred časom. Prvi dve sta krajši, pod eno uro, naprej pa skoraj po uro in pol. Iz tega bi človek lahko sklepal. Stvari. No. Kakorkoli. Tudi tokratna epizoda je v znamenju raznih izmenjav med osebami, le da so te tokrat pa res vse ekstremno pomenljive. Celo bolj, kot doslej — pa zadnje čase res niso pretiravali z mlatenjem prazne slame. Vsaj po mojem mnenju!

Rekli so, naj uvodne špice kar lepo spremljamo. In sem jo. Ta teden je novega v prvi vrsti to, da je animacija Zimišča zdaj obdana z obrambnimi jarki in špicami. Odnosno njih animacijo. Tako bo očitno (prosim, naj me ne postavi na laž že naslednja epizoda) tudi s preostankom serije. Vsak intro bo vseboval nekaj posebnega, glede na (najbolj) aktualne dogodke. Kar se mene tiče, nadcarsko, ampak okej — o nekaj dodanih kvadratkih, danes, lahko res povem samo toliko.

Kraljemorca sodba

Jaime je prejšnjič prispel v Zimišče, hladen tuš pa jim je bil očitno zmrznil, saj so ga preložili kar za en teden. Kraljemorec se zdaj znajde na zagovoru pred kraljico khaleesi, kraljem na Severu in gospo Zimišča. Tista, najbolj ostra, je seveda Dany. Ona je hči kralja, ki ga je Jaime vsa ta leta nazaj z nožem v hrbet. Škoda, da ji možakar ni navrgel nekaj zgodovinskih dejstev. Kako je Aerys želel upepeliti celotno prestolnico, denimo. Ali pa, kako je od Jaimeja, takrat še kraljevega gardista, terjal Tywinovo glavo. Obe stvári sta tako nezaslišani, da bi moral Jaime za svoje usluge prejemati nagrade. Ne pa psovk. Celo zdaj, od Daenerys same. Če ima le kaj smisla za prav in narobe. Z druge fronte ga napada Sansa. Ona nas spomni na ta kos zgodovine. Jaime vse obtožbe prizna. Se ne vadi ven. Pravi, da so bila storjena dejanja storjena v imenu njega in njegovih in to je to. “The things we do for love,” ga dopolni Bran in mu s tem namigne, da se svojega padca spominja. Jaimejev odziv na Branovo čudaškost je tak, kot odziv bilokoga. Začuden pogled.

Vse to je v resnici zgolj del problema. Oziroma bolj posledica, kot sam problem. Glavni problem ni Jaime sam, temveč vsi tisti, ki jih nima s sabo. Cersei je obljubila vojsko, poslala pa zgolj moža brez ene roke. Kdo je tu nor? Hja. Očitno vsi razen Cersei, ampak če nič drugega — od te točke naprej so glede levje kraljice vsi nekako on the same page. Vedo, da jim ni imela namena pomagati. Vedo, da jih po novem čaka z za dvajset tisoč glav pojačano armado in vedo, da dejansko je noseča. Ampak vse to je problem za kdaj drugič. Za levji delež Kraljemorčeve svobode je zaslužna Brienne, ki jamči zanj. Njeno besedo sprejme najprej Sansa, potem še Jon (ki se tekom diskusije ipak ni ravno angažiral), na koncu pa to stori še rahlo razočarana Dany, ki svojo jezo nato raje strese na svojo roko. Tyrion je bil namreč tisti, ki se je po skoraj propadlem mitingu na štiri oči pogajal svojo sestro — in se iz levjega brloga vrnil misleč, da se je tudi uspešno pogodil. Tisto leto mu je šlo narobe ama res vse.

Preživetje sodbe Kraljemorcu kupi vstopnico za šetkanje po Zimišču. Najprej se sprehodi do Brana, ki se — tako kot zadnje čase vedno — nahaja v božjem gozdiču. Najprej naslovi slona (pa ne Cerseijinega, ker je neobstoječ, mind you!) … V gozdiču? Fanta vpraša, kako to, da ga ni zašpecal. Ta mu odvrne, da se zašpecan ne bi imel prilike boriti v prihajajoči vojni. Sprašujem se, kakšno vlogo v bitki Bran pripisuje svojemu skoraj-krvniku. Jaime na tej točki namreč ni nek blazen borec in razen tega, da ima s seboj meč iz valirijskega jekla, niti nima prav veliko za ponudit. Okej. Ali pa tudi. Vselej pozabljam, da je tudi vrhunski strateg, ko se mu zazdi — kar je dokazoval večji del prejšnje sezone. Sredi zimiškega dvorišča se kasneje sestaneta še s Tyrionom, bolj kasneje pa še z Brienne. Po moje ne pretiravam, če njuno izmenjavo, ki kulminira v Kraljemorčevi podreditvi njenemu jutrišnjemu povelju, označim za (sicer dokaj štorast) izraz platonske ljubezni, pri čemer gre platonskost vsaj v eno smer. Ali pa vsaj za veliko medsebojno spoštovanje. Mogoče je to slednje primernejša nomenklatura za videno, brez (nepotrebnega) branja med vrsticami.

Moram priznat, da sem pričakoval (za Jaimeja) manj ugoden razplet. Kakšno ječo, ali kaj podobnega — usmrtitve definitivno še ne. Pa se je kar izšlo. Sploh Sansa in Jon sta pokazala zadovoljivo mero pragmatičnosti. Good on them. Vprašanje, kako bo po vojni in ali jo bo Jaime sploh preživel. Po eni strani mislim, da ne. Jaime bi tako ujel junaško smrt in ja — bitka za Zimišče bo gotovo terjala življenje kakšne izmed pomembnejših oseb. Pomembna bitka potrebuje svojo težo, teža pa se meri v posledicah. Najboljše posledice pa so seveda smrti nam dragih likov. Izrojeno, vem, ampak to je Igra prestolov. Plus, Bran ravno v tej epizodi namigne, da je tak razplet povsem možen. Obstaja pa tudi druga stran in po tej … Po tej pa mislim, da ja. Da bo preživel. Po moje imata s sestro preveč neporavnanih računov, da se ne bi še enkrat srečala.

(Ne)nadejane okrepitve

V Zimišče zdaj prispe tudi Theon s prgišečm sebi zvestih Železnorodnih. S sporočilom o svobodi za Yaro poklekne pred Dany; celo bolj kot zmajska kraljica, pa se ga razveseli zimiška gospa. Sansa in Theon se objameta in očitno so vse zamere končno pozabljene. Oziroma vsaj odpuščene. Povsem pozabiti jih ne bi bilo modro. Dany se ob videnen majčkeno nakremži, pa ne vem, če za tem stoji … Karkoli. Po moje gre zgolj za en povsem arbitraren Emilijin izraz. No. Razen, seveda, če ji ni všeč Theonovo izrazoslovje, ko reče, da se želi boriti za Zimišče (namesto, da bi rekel: “… za Zimišče, ta sedež enega izmed kraljestev pod pristojnostjo kraljice Daenerys Targaryen …”), ampak to bi bili pa potem že zametki nore kraljice in zaenkrat še res nočem v to.

Ser Morjavredni je zdaj prostovoljec v Zimišču. Njegova funkcija je dvojna. Skrbi za želodce množic, ki so se zatekle v Zimišče, obenem pa služi tudi kot informacijska točka. Ljudi, ki pridejo na čorbo, usmeri bodisi v orožarno, bodisi v zimiške katakombe — glede na svojo oceno njihovih zmožnosti. No, to drugo funkcijo si v resnici delita z Žiljko, ki je v Zimišče prispela s Samom in zdaj pomaga, kjer pač lahko. Jako simpatičen delček je seveda ta, z majčkeno punčko z močnim naglasom, ki ga ne znam uvrstiti ne na Škotsko, niti na Irsko in ki od Davosa terja hrano in napotke, kam naj gre. V orožarno ali na varno, pod zemljo, k ostalim otrokom? Valjda k ostalim otrokom, ane, ampak tako Žiljka kot Davos to izpeljeta super taktno. Davos je itak že večkrat dokazal, da obvlada delo z otroki, Žiljka pa očitno tudi. Prva westeroška freelancerska socialna delavca. Je pa treba reči, ane, da ima ta ta mala obraz podobno iznakažen kot ga je imela Shireen Baratheon. Občutek imam, da so tej interakciji s tem želeli dodati še eno dimenzijo, ampak po moje po nepotrebnem. Če je slučajno naključje in je mala igralka res denimo opečena, ali kaj podobnega, in ji niso prostetike frajhali zgolj za ta namen, potem pa … Potem pa recimo, da je to okej usput kimljaj Davosovi vežbi branja pod Shireeninim mentorstvom. Te sekvence so bile vselej eno veliko sonce.

Končno prispe tudi Nočna straža (plus en brat brez bandere), z Edom in Tormundom na čelu. Tormundov medvedji objem malodane povozi Jona, prisoten pa je tudi gospod Tarly, ki se svojih nekdanjih sodelavcev ravno tako razveseli. Edo in Tormund poročata o padcu Poslednjega ognjišča, Beric pa doda, da Umberji sicer so še, vendar je ta še v resnici spet, njihova forma pa taka, kakršne si ne želijo. Mimogrede, a ima še kdo filing, da se Beric konstantno smeji? Tudi kadar pripoveduje povsem resne reči (kot jih dejansko večino časa)? Tormunda seveda zanima predvsem, ali se na posestvu nemara nahaja tudi ena velika ženska — in se!

Trije člani Nočne straže ujamejo še en moment kasneje, bolj zvečer, ko Sam Jona pobara, ali je svoji teti že sporočil veselo novico. Plus, Edo Turoba ujame priliko za biti Edo Turoba bolj kot kdajkoli prej: “Samwell Tarly. Slayer of White walkers. Lover of ladies. As if we needed any more signs the world was ending.” In navzoč je tudi Duh, Jonov krvovolk! Sploh ne pomnim, kdaj smo ga zadnjič videli. Morda na začetku sedme sezone? Prejšnji teden? Ni pa zmajev. Očitno eno ali drugo, oboje ne gre.

No, za sledečo interakcijo sem se dejansko že prejšnji teden pridušal, da upam, da bo in če bo, da se je veselim! In je! Pomenita se ser Jorah in njegova sestrična, Lyanna. Super sta. Ta mala je že v oklepu in se seveda želi boriti. Saj je vendar Mormontka, ane! No, Jorah, po drugi strani, pa jo prepričuje, naj oladi in da naj se kot bodočnost svoje (in Jorahove!) rodbine raje skrije v kripte, tako kot ostali otroci. Preden njun pogovor prekine Sam, obvelja njena in zanima me, kakšen bo njen doprinos. Navijam, da preživi, ker sicer bom prihodnji teden pisal o tem, kakšna škoda je, da ni šla na posvet k Davosu. On bi jo gotovo prepričal v pomembnost funkcije branitelja ljudi v kriptah. Kot rečeno — prekine ju Sam. Jorahu dostavi meč svoje družine in všeč mi je, da Jorah poudari, da ima Sam še zmeraj družino. Mati in sestra sta še živi. Upam, da misli njiju in ne (zgolj) Žiljke ter mini Sama. Imamo torej … Pet valirijskih rezil. Jorahova Srčna pogibel (izvirno meč hiše Tarly), Jaimejev Vdovin krik (prekovan iz meča hiše Stark), Briennin Mož beseda (če je to prevod — ravno tako prekovan iz meča hiše Stark), Jonov Dolgi krempelj (izvirno meč hiše Mormont) in Aryino bodalo brez imena (ki ga je prejela od Mezinčka). Nekaj je. Če se ne motim, so to celo vsa valirijska rezila, ki so se kdajkoli pojavila v seriji.

Nasvetovje

Dany je spet besna. Na Tyriona, deep down pa najbrž tudi nase. Besna je, ker je nasedla Cersei in dejansko računala z njeno pomočjo — in to do mere, da se zdaj poigrava z mislijo o razrešitvi Tyriona s funkcije kraljičine roke. Na posvet najprej izvoli k Jorahu, ki je njen privzeti plan B. On na njeno presenečenje podpre Škrata, češ, da vsi delajo napake. Vključno z njim samim. Jorah je okej. Njegov odziv je smiseln tudi vsled dejstva, da so vsi skupaj dobesedno en dan pred peklom in da zdaj res ni čas za rošade. V Igri prestolov ni časa za igro prestolov, če hočete. Dany nato obišče še Sanso. Njun pogovor gre podobno kot tisti z Jorahom. Sansa se postavi za Tyriona (in to — kot je moč rabrati kasneje — uspešno), Dany pa priložnost izrabi tudi za glajenje njunih odnosov. In ji gre okej — vse dokler je Sansa ne vpraša, kaj bo s Severom po vojni. Ali bo lahko še naprej funkcioniralo kot svoje kraljestvo? Nihče ne ve … Nihče ne ve …

Vsi glavni se zdaj zberejo za improvizirano mizo, kakršno imajo na Zmajevem kamnu, le da tam ni improvizirana. Jonov načrt gre v smer ubitja Nočnega kralja. Ker če smo se v sedmi sezoni česa naučili, smo se tega, da smrt hodca DEanimira neživce, ki jih je dotičen hodec REanimiral. In ker je kralj začetnik vsega, je najbolj logična izpeljava ta, da je njegova smrt konec vsega. Pri čemer z vsem mislim vse v povezavi z neživci. Konec vsega se sliši zelo zlovešče, pa v tem slučaju res ni tako mišljen. Eh. Okej. Spet sem zašel v semantiko. Se opravičujem. Jaime, v glavnem! Jaime je tisti, ki pogovor nadaljuje s pomislekom, da če je Nočni kralj tako zelo pomemben … Da se potemtakem gotovo ne bo izpostavljal. Bran pomislek pokensla tako, da preostanku omizja predstavi znamenje Nočnega kralja, ki ga nosi na roki in ki pomeni, da ga lahko taisti kralj najde bilokje. Super, da je to izpostavljeno. Začenjal sem namreč že misliti, da se je to znamenje podravilo samo od sebe. Retcon, pač. Ampak ne. Vse je na svojem mestu.

Mogoče najbolj zanimiv del pri vsem skupaj mi je pa ta, da končno dobimo nekaj vpogleda v zlikovčeve motive. Okej. Dolga noč gor, dolga noč dol — Bran je tarča. In sicer zato, ker je Trooki vran, ki vidi vse za nazaj, neke sorte spomin sveta. Če me spomin ne vara (bi lahko rekla tudi Branova bejba), se s podobno titulo dičijo tudi v Citadeli, a po moje je (vsaj neuradna — glede na to, da uradnost pišejo moistri sami) kredibilnost na Branovi strani. In če ljudje izgubijo svojo zgodovino, potem pač nimajo več na čem graditi. Malo abstraktno in melodramatično, ampak zame dovolj domišljeno. Plan je sledeč. Bran čaka v božjem gozdiču, za vabo. Branijo ga Theon in njegovi. Preostanek vojske (z zmaji) je nekje znotraj dometa in poplavo neživcev odlaga vse dokler Nočni kralj ni (bolj) mrtev (kot zdaj). Easy-peasy. Če ne uspe, bojo pa vsaj živeli, se borili in umrli skupaj — če parafraziram Brienne-gledajočega Tormunda.

Poparjeni

Kralj Robert je Nedu pred leti dejal: “Ti imaš hči, jaz imam sina, zduživa najini hiši!” Tisto se baš ni izšlo, oba sta mrtva, pa tudi dotični sin ni bil zares Robertov sin. Hecno, kako se vse obrne in to ni prvič, da so se Bobove besede izkazale za preroške. Arya je zdaj cela polnoletna in že zadnjič se je spogledovala z Gendryjem. Zdaj pa zares. Saj. Zelo mogoče je to njun zadnji večer med živimi, ane. Pa še mlada sta. Naj se imata rada. Mi, stari, se pa raje pogovarjajmo o čem drugem. Recimo o orožju, ki ga je Gendry (prednostno, na Aryino priganjanje) izdelal za Aryo. Prejšnji teden, ko sem videl skico, sem mislil, da bo neka posebna puščica za lok. Nikoli ne bi pomislil na sulico. A je Arya sploh že kdaj prej rokovala s to sorto orožja? Ali je zdaj kar nekako samoumevno, da obvlada vse? Pa še bodalo iz valirijskega jekla ima. Pa še Iglo. Na tej točki je terminator in lahko po moje razmontira tudi Thanosa — in na ta način pripomore svojemu sorodniku Tonyju.

Nekaj besed in poljubov si izmenjata tudi Missandei ter Sivi črv. Ugotovita, da Zahodnje (sploh pa Sever) ni kraj zanju, pri čemer jima pomagajo tudi rasistični otroci. Skleneta, da je kraj zanju otok Naath, sicer Missandeijin rodni kraj. Občutek imam, da bodo tako Neomadeževani kot Dothraki odpeketali nazaj v Essos, ko (če) bo zmaga enkrat dobljena. To je za Dany v resnici optimalno — če (ko) jo bodo v Zahodnjem sprejeli za svojo.

Sem mislil, da bo preteklo več ene vode, preden se bo Jon opogumil in Dany povedal resnico o svojih prednikih. Če odmislim, da je pred vrati vojna, je izbrani trenutek pravzaprav kar zelo ustrezen. Pogovor gre namreč ravno o Rhaegarju, do kogar Dany čuti precejšnjo mero sentimentalnosti, sicer malce pomazane z informacijo, da je Rhaegar Lyanno posilil. Kontrainformacija, da temu ni tako, tu služi kot neke vrste blažilnik. Ampak Dany kljub vsemu ne verjame povsem in sprašujem se, kako bo to vplivalo na prihajajočo bitko. Upam in predstavljam si, da sploh ne bo in da bodo to reševali pozneje, a vsekakor je možno tudi drugače.

Red vitezov vina

Eden osrednjih in vsekakor zabavnejših delov je zbor pred ognjiščem. Priprave na boj so pod streho, zunaj pa je mraz — zakaj ne bi torej tudi ljudje čakali pod streho? Celoten šindig je v resnici izpeljan zelo organsko in kot bi se prijatelji zbirali pri nekomu doma. Denimo za rojstni dan. Najprej prispeta Tyrion in Jaime. Sukata vino in debatirata. Potem prispeta Brienne in Pod, ki takisto prisedeta, na koncu pa še ser Davos in Tormund, ki prinese svojo pijačo in je seveda kuhan in pečen, ko uoči, da je na žurki tudi velika ženska. In družba lepo pije, se pogovarja — vse skupaj je mogoče najbolj sproščena sekvenca ever. Zahodnje praviloma ne velja za tiste sorte fantazijski svet, čigar del si kot opazovalec ali bralec želiš biti. Ne dobiš vabila na Bradavičarko, nisi brezskrben Hobit … — vse je samo narobe in pusto. Ampak tu bi bil pa z veseljem (sploh, če me naslednji dan ne bi čakala skoraj gotova smrt). Z veseljem bi sedel pred tem kaminom, pil vino s to bando in poslušal njihove prigode.

Jaime poskrbi za šov in povitezi Brienne, ki za trenutek postane najsrečnejše dekle pod soncem, ostali pa ta dogodek pospremijo z aplavzom. Ser Brienne of Tarth. Hecno se sliši, ker je beseda ser zelo slična angleškemu sir (in verjetno celo izhaja od tod, čeprav priznam, da sem etimološko bolj švoh). Ampak se navadiš. Za drugo polovico kulturno-umetniškega programa pa poskrbi Pod, ki odpoje eno pesem, ki je v bistvu ne poznam. Ampak super! Sliči na Pippinovo petje Denethorju, v tretjem delu Gospodarja prstanov, le da ta Podrickov poskus (z vsem, kar paše zraven) kljub vsemu izpade za las manj emocionalno in s tem tudi posrečeno. Že cel zapis si zastavljam neka retorična vprašanja, na glavno pa bi skorajda pozabil. A je potem to ta Podov trik? A je tistim prijateljicam noči takrat pel, da so ga častile? Če ne izvem v naslednjih štirih tednih, kaj potem?! Ovbe, joj!

Vrsta belih hodcev se zbere, epizoda pa preide v temo.

Prilagam še dražilnik za prihodnji teden, ko bo šlo pa res zares (razen, če spet brcam v temo)!