Prva Cogmanova epizoda, letos. Bryan Cogman je (verjetno) moj najljubši človek izmed scenaristov, ki pišejo Igro prestolov (izvzemši GRRM-ja samega) — razlog za kar je dejstvo, da je nekoliko doslednejši in predvsem zvestejši knjigam od svojih kolegov. Oziroma se vsaj trudi biti. Oziroma tako vsaj pravi. Jaz mu verjamem na besedo, dasiravno se zavedam, da je bil Jaimejev odhod v Dornijo, recimo, ravno njegov umotvor. Ampak zame to ni bil izvirni greh (Dornije). Ideja sama mi niti ni bila slaba. Zaklali so se šele potem. Z realizacijo. Pa niti ne bi naprej o tem, zakaj debata o sposobnosti človeka, ki je podpisan na posamezni del, je v resnici dokaj brezpredmetna. Koščki se v montaži (baje) še tolikokrat prerazporedijo med epizode, da je nemogoče trditi, ali je eno specifično sekvenco res napisal podpisani scenarist. Vse skupaj je team effort in naj ostane pri tem. Kri moje krvi je kot večina šestih epizod dokaj počasna in polna ekspozicije in nastavkov. En tak uvod v drugo polovico sezone. Specifika Krvi je kvečjemu v tem, da pozabi na nekaj glavnih niti (celoten pod-Zidni Sever, Železni otoki, Meereen) in namesto tega vpelje Freye, ki jih letos sploh še nismo srečali, in Sama (s familijo) ter Žiljko, ki ju letos skoraj še nismo srečali. Sicer pa povprečna epizoda. Nekaj mi je bilo všeč, nekaj mi ni bilo všeč — kot ponavadi.

Strica iz ozadja
Starkovi otroci imajo dva strica. Enega po mami in enega po očetu. Prvi je od tretje sezone naprej ujetnik v Dvojčkih, drugi pa naj bi bil mrtev. Že od prve sezone. Oba zdaj srečamo in ker od te točke naprej ne morem več o obeh govoriti naenkrat, naj za začetek napadem Freye. Takole. Ko sem po treh letih spet uzrl ata Freya, na svojem stolu in obkroženega s potomstvom (tako kot vselej), sem v luči vseh smrti patriarhov velikih hiš Zahodnjega, ki so se bile letos že pripetile, najprej pomislil, da jo bo starec skupil. Ker da je tudi v Porečnih deželah čas za novo kri. Ampak ne. In vesel sem, da ne. Če nihče drug, imajo vsaj (od vseh ljudi) Freyi še vedno nek smisel za zakone in čast. Celoten prizor s Freyi je bolj kot ne zgolj en opomnik (za nas), da obstajajo, in da to, kar je prejšnji teden povedal Mezinček, res drži. Da jim je Brynden Tully speljal Rečnjavo. Za katero sta bila očitno zadolžena naša stara znanca, Črni Walder in Kruljavi Lothar. Da gospod Frey z izgubo Rečnjave ni zadovoljen, je sicer implicitno, ampak povem — novega pa je tudi, da ima ta isti gospod Frey zdaj novo, še mlajšo ženo in da Kruljavega Lotharja ne igra več isti igralec kot v tretji sezoni. Novega je še, da je Črna riba za seboj potegnil še Mallisterje in Blackwoode, in da po Porečnih deželah še vedno rovari tudi Bratovščina brez bander. In seveda, da je Edmure tam zato, da Freyem olajša pogajanja s serom Bryndenom. Čista ekspozicija, skratka, ampak jaz jo imam načeloma kar rad. Plus Walder Frey je marsikaj, a nikdar dolgočasen.

V tretji, (četrti?) in peti knjigi je en lik. Reče se mu Hladnoroki. Sumljiv moažakar onkraj Zidu, s popolnoma počrnelimi rokami, ki pomaga Branu in Branovim frendom — z razliko, da to počne na poti k Trookemu vranu, namesto nazaj grede kot v seriji. Zájeban stric, ki se je bralcem hitro prikupil in (prav tako hitro) postal predmet raznih teorij, glavna izmed katerih je trdila, da je Hladnoroki v resnici Benjen Stark. GRRM je to teorijo potem zanikal, ampak verjamem, da je nje priljubljenost ena izmed stvari, ki so vplivale na scenariste in odločitev, da Brana ponovno srečajo s stricem Benjenom. Domišljam si, da je druga izmed teh stvari slaba vest za genialen trol, ki so ga izpeljali ob koncu prejšnje sezone, ko so v montažo od prejšnjič Benjena vključili zgolj zato, da so ga lahko potem uporabili kot vabo za Jona — da se je sprehodil do table z napisom: “izdajalec.” Dobra fora, v glavnem, in jako kul (če že ne ne vem kako praktičen) izbor orožja. Ognjeni buzdovan.

benjen

Izvemo, kaj se je zgodilo. Benjena je ranil in ubil Beli hodec. Med postopkom zombifikacije, je truplo rešil eden izmed Otrok gozda in vanj zapičil kos zmajskega stekla. Proces je bil tako uspešen in Benjen je lahko odbržal svojo zavest. Govorim, kot da se spoznam. V resnici se ne. Pojma nimam. Ne o tem, zakaj je delovalo, ne o tem, kako je delovalo. Če Otrok gozda vate zapiči ost iz obsidiana, očitno dobiš en random buff. Ali postaneš Nočni kralj, ali postaneš Hladnoroki, ali pa umreš. Benjen Branu zaupa, da ga je poslal Trooki vran, ki je sicer umrl, ampak … Okej. Kje smo. Seveda je možno, da se je Trooki vran na svojo smrt pripravil in da je neživ Benjen samo eden izmed teh pripravkov. Jaz se nagibam drugam. Tako kot večina interneta verjamem, da Benjen s svojo omembo Trookega vrana implicira Brana. Spet smo pri teorijah in moja trenutna iteracija gre takole; Trooki vran je, bi rekel, naziv. Naenkrat lahko obstaja zgolj eden. Preden grem naprej, bi izpostavil, da ta teorija bazira na seriji, ne pa nujno tudi na knjigah. Okej. Očitno so bitja, ki lahko obstajajo zunaj časa. Trooki vran, Bran, in v določenem obsegu Nočni kralj. Dajmo vse tri v en prostor, ki v bistvu ponazarja čas. Če se po tem prostoru sprehajaš gor in dol, se sprehajaš po časovnih obdobjih dejanskega prostora. Nočni kralj je ubil Trookega vrana, ki je s tem efektivno izgubil svojo sposobnost premikanja po tem prostoru izven časa. Še vedno pa je v igri Bran, ampak ne nujno ta Bran, ki ga spremljamo, temveč verzija iz prihodnosti, ki je že osvojila vsa potrebna znanja in prevzela funkcijo Trookega vrana. Prihodnji Bran je po smrti starega Trookega vrana urgiral in rešil svojo mlajšo verzijo — tako, da je najprej rešil Benjena, za katerega je bil prepričan, da ga bo njegova mlajša verzija prepoznala in mu zaupala. Ali pa tudi ne? V bistvu nisem več prepričan (pozabil!) niti o tem, kaj točno sem hotel poudariti z onim prostorom, ki ponazarja čas. Po moje sem hotel samo čim bolj nazorno ilustrirati dejstvo, da obstaja nek nivo, na katerem lahko med seboj (in z zunanjim svetom) interaktira zgolj omenjena trojica.

Še Branova vizija! Precej že videnih stvari, pa tudi nekaj novih. Ognjíca, umor Norega kralja in kri na rokah. Vsaj zdi se mi, da eksplozija na koncu ni tista iz druge sezone. In če ni tista iz druge sezone … Aerys Targaryen je hotel požgati mesto, pa mu je Jaime to preprečil. Tako da ne. Tudi iz tam ni. Kaj pa potem? Prihodnost? Mi je pa teorija (spet!), da je za Aerysovo norost v resnici kriv Bran, vse bliže in bliže. In še ena totalno zabavna izpeljanka (ki sem jo danes uočil nekje na westeros.org), Aerys Targaryen je s svojim: “Burn them all!” v resnici mislil Bele hodce. Zažgi vse Bele hodce! Kaj pa to?

Skratka. Oprostite mi, ker vas že drugi teden zapored izpostavljam svojim ne vedno koherentnim interpretacijam špekulacij in teorij zarote z interneta, ampak trenutno je to to, kar me pri Igri prestolov najbolj zanima in navdušuje.

Iz mrtvih krvovolkov, zmaj
Na tej fronti bom kratek. Zmaji so vselej prima (Drogon je grafično dodelan v nulo — za kar vsa čast!), ampak še en motivacijski govor? Od Dany? Resno? To pot sedi na zmaju, razumem in cenim razliko, ampak zakaj? Kar predstavljam si Dothrake, ki hodijo, odnosno jahajo bolj zadaj, kako zavijajo z očmi. Zakaj se ustavljamo? -Am. Khaleesi ima govor. Vsaj mislim. -Počakaj, a ga ni imela že zjutraj? -Je, ja.

vlcsnap-2016-05-30-22h53m38s560

Še eden v seriji nerodnih obrokov … #2
Sam in Žiljka obiščeta Rogov grič, sedež hiše Tarly in moj prvi komentar se nanaša na sedež hiše Tarly. Ogromen grad, ki bi mi ga z lahkoto prodali tudi za kak zapor ali kolidž. Sem mislil, da je domovanje Tarlyjevih manjši gradič in funkcionalnejši — ob čemer priznavam, da v resnici niti ne vem, kdaj je grad funkcionalen. Verjetno imam v mislih oni klasičen grad z obzidjem in obrambnimi stolpi (kakršen je denimo Zimišče) … Ne vem. Gradovi so nad mojim plačilnim razredom, mi je pa po drugi strani vsekakor všeč, da se južnjaška arhitektura tako zelo razlikuje od severnjaške. Kakšen mora biti potem Visoki vrt? Moram reči, da se mi zdijo Tarlyjevi blazno dobro dodelani. Že povsem s produkcijskega stališča. Svoj grad imajo. Očeta, mati, sina, hči — same govoreče vloge. Vojaki imajo svojo, še nikdar videno opravo. Upam, da vse to pomeni, da jih še srečamo.

Večerja gre, kakor gre. Melessa Tarly in njena hči Talla sta blazno v redu. Mimogrede, na tem mestu bi izpostavil, da je Samantha Spiro, ki igra Samovo mati, precej podobna Tari Fitzgerald, ki je v prejšnjih sezonah upodabljala kraljico Selyso. Kar je zelo na mestu, saj sta Melessa in Selysa žlahtnici — obe Florentovi. Vnovične pohvale Nini Gold. Skratka. Kot rečeno. Mati in sestra prijazni. Tudi brat Dickon ni ravno žleht. Dočim oče pa je. Vsaj do Sama. Kar smo že itak vedeli. Beseda da besedo in čeprav je Randyll zavoljo svoje žene na koncu pripravljen obdržati Žiljko in malega Sama, starejši Sam odpelje oba. In to v zadnjem trenutku, ko že mislimo, da ju bo pustil doma. Kam ju odpelje, glede na to, da ga bodo v Citadeli vnovič postavili pred celibat? Ne vem. Predstavljam si, da kljub vsemu s seboj v Staro mesto. Ali pa tudi ne, glede na to, da Sam ukrade Srčno pogibel, valirijski meč Tarlyjevih. Ki mu kot prvorojencu sicer pripada, ampak ne verjamem, da to tako vidi tudi gospod Randyll. Glede na to, da Sam svojo pot razkrije pred vsemi, bi bilo najbrž pametno spremeniti smer, oziroma drugače; sprašujem se, na lestvici od Neda Starka do Mezinčka, kako pametno (in na lestvici od Mezinčka do Neda Starka, kako častno — ampak to je ta trenutek mimo bistva) je bilo sploh ukrasti ta meč — človeku, ki ima v grbu svoje rodbine lovca?

Nekdo
Aryin zasuk je precej nenaden. Petnajst epizod transformacije v nikogar, nakar en pogovor z gospo Crane in ves trud je izničen. Tako pride. V bistvu se tu z lahkoto poistovetim z Aryo. Ves ta čas je šla s tokom, nakar en sam, samcat impulz in črta na obrežje. In po mojih izkušnjah so take, impulzivne odločitve najboljše. Arya sicer zastrupi rum, ki naj bi ga lady Crane spila, ampak si zadnji trenutek premisli in ji ga zbije iz roke, zraven pa še zašpeca mlajšo igralko, za katero zdaj skoraj ni več dvoma, da je bila ona. Naročnica umora, namreč. To, da ona že gre in si potem premisli in se zadnji trenutek vrne, v bistvu zelo spominja na le malo prej omenjen Samov nenaden povratek in odločitev, da gre Žiljka z njim. Pa najsibo to dobro, ali slabo.

Ne morem mimo. Igra v Igri, ki je zdaj že v četrti sezoni, je tudi to pot fenomenalna, pa tudi vpogled v zaodrje, kjer smo priča vsesplošni nevoščljivosti gospe Crane. Glede na to, da dar smrti ni ravno poceni usluga, bi človek sklepal, da je vsak izmed njenih soigralcev prispeval nekaj malega od svojih pokojninskih prihrankov.

Moram reči, da je Sirotica, za nekoga, ki je nihče, zelo, zelo angažarina proti Aryi. Kar mi ne gre ravno skupaj. Jaqen in Sirotica od Arye zahtevata brezkompromisno profesionalnost. Logično. A kaj, ko je Sirotica prav zdaj najbolj vesel človek v Braavosu. Samo zato, ker mora pokončati Aryo. Nevoščljivost, sovraštvo brez razloga … Te zadeve veljajo za nizke strasti. Pričakoval bi, da se človek z osebnostjo otepe tudi teh. Razmišljati sem začel v smeri, da Jaqen vzporedno testira tudi Sirotico.

vlcsnap-2016-05-30-22h58m03s938

Visoki vrabec in Visoki vrt
Če mi je šel Daenerysin govor v nos (pa mi ni šel zares — samo nekako antiklimatičen in odveč mi je bil), pa sem zato tolikanj bolj navdušen nad govorom gospoda Maceta Tyrella. Ki svojo vojsko parkira pred Baelorjevo septo. Soočenje preide razmeroma hitro in na presenečenje vseh neboleče. Vprašanje se glasi: “Ali se Margaery zajebava, ali je res spreobrnjena?” Zelo prepričljiva je — dovolj prepričljiva, da v verski fanatizem potegne še mladega Tommena — po drugi strani pa dvomim. Tyrellke so zvite. Takole bom rekel. Visoki vrabec je brihten možakar. Ampak njegova moč izhaja iz razmeroma enostavnih vrlin. Pravica, poštenje, skromnost. Take stvari. Ampak tudi strogost in doslednost. Te vrline so prestolnico iztirile zgolj zato, ker tega tam v tako čisti obliki še niso videli. Kot je nekoč dejal Varys (o Stannisu), parafraziram: “Ni je stvari, bolj grozne od resnično pravičnega človeka.” In to je to. Pravila igre so znana. Samo nihče si jih ni prebral. Margaery si jih zdaj po moje je.

Jaime svojo udeleženost v napadu na Vero plača s člansko izkaznico in titulo Gospoda poveljnika. Kevanova ideja. Jaime gre v Porečne dežele, Freyem na pomoč. Kevanova ideja. Škoda, da Kevan večkrat ne pride do skrintajma.

Toliko za danes. Bomo videli, kam od tu.

Še trejler! Ki obeta mojo najlubšo epizodo letos! Črna riba! Gloverji! Mormonti! Fino bo!

Hočem, da držiš duri!
Seveda bom začel s tem! S čim pa?! Celo uvod sem spustil. Ne vem, kdaj me je (serija) Igra prestolov zadnjič takole sezula. Najbrž še nikoli. Morda kdaj s še posebej posrečeno ekranizacijo kakšnega pričakovanega dogodka, ampak tole … Tole je pa povsem ena druga sorta navdušenja — primerljiva s tisto ob prvem srečanju z Rdečo poroko. Ali pa z Nedovo smrtjo. Ali pa z Oberynovim dvobojem … In še nekaj bi jih lahko naštel, veliko pa resnici na ljubo ne. Ob čemer velja, da z navdušenjem mislim zlasti grozo, žalost in kasneje jezo. To je stvar, ki bi bila z lahkoto tudi v knjigi. Okej, ja, đabe sem pameten, glede na to, da sta D&D ipak sama priznala, da ju je sem pripeljal GRRM, ki jima je ta delček zgodbe izdal, ampak ne, ne dam se tako zlahka; dobesedno z aviona je vidno, da je šlo v tole nekaj več razmisleka, kot ga navadno vložijo scenaristi — kadar delajo po svoje. Pa nočem biti preveč kritičen, niti ne zaničljiv. Nisem tiste sorte človek, ki lahko nekaj pohvali le, če še v isti sapi nekaj drugega pokritizira (čeprav verjamem, da sploh zadnje čase pogosto tako izpadem). Vsa pohvala tudi scenaristom, tako. Ideja je realizirana v nulo. Ampak tole je v prvi vrsti GRRM.

Aja, lol. Prehitevam. V bistvu sploh še nisem zares povedal, o čem govorim. O Hodorju, seveda! In o njegovi hodorizaciji. Moram priznati, da se nikdar nisem niti trudil z dešifriranjem besede hodor. Vzel sem jo kot eno izmed tistih skrivnosti, ki kosti sekundarnih ter terciarnih likov obložijo z nekaj mesa, in to je to. Na neki točki sem se (bolj za šalo) igral z mislijo, da je beseda hodor v bistvu odgovor na Tyrionovo vprašanje, s katerim se ukvarja pol pete knjige: “Where do whores go?” “Through the ho door.” Hue, hue, hue.

Okej. Zdaj pa morda vendarle za nameček bolj kronološko. Ker dejstvo je, da je Branov del štorije dobesedno nasičen z novimi informacijami in seveda dogajanjem. Prek bilo je nekoč najprej izvemo, da so Bele hodce ustvarili Otroci gozda — da bi jih branili pred ljudmi. Kaj je šlo potem narobe, ne vem, ampak predstavljam si, da je zgodba dokaj klasična; nekdo ustvari pošast, ko se zave, da je zajebal, se skuša nekoliko distancirati, pošast to opazi in zameri. Podobno, kot v temle Carreyevem skeču, pri čemer je Smrt Beli hodec, dopustnika pa Otroka gozda. Špekuliram, seveda, ampak glede te konkretne projekcije sem še kar samozavesten. In Nočni kralj se je potem naučil ustvarjati nove Bele hodce ter neživce … In tako svojim stvariteljem kmalu zrasel čez glavo (figurativno, seveda — dobesedno jih je itak že prej šišal).

vlcsnap-2016-05-23-17h35m23s530

Sam plot device je rahlo hecen. Vsaj kar se mene tiče. Oziroma niti ne hecen. Generičen. Brezvezen. Karkoli. Bran se iz dolgčasa in po naključju dotakne napačne korenine, kar ga vrže v precej gaden film. Tam dobi znamenje Nočnega kralja, ki le-temu omogoča pot v domovanje Trookega vrana — nakar Trooki vran Branu naloži čim ranejši odhod. Epizoda potem preklopi na Jona ter njegove in ko se vrne uzremo; Trookega vrana. In Brana. Povsem ista slika kot vselej poprej. Oba priklopljena na korenine in zadeta — dasiravno se je še malo prej mudilo za umret. Ampak naj bo. Payoff je (kot rečeno) tako vrhunski, da sem pripravljen oprostiti tudi takle smotan nastavek.

Kolikor sem nad vsem skupaj po eni strani navdušen, pa moram reči, da sem po drugi zmeden in v temi. Z drugimi besedami; všeč mi je, kar sem videl, ne vem pa, kaj (točno) to je in kako (točno) je do tega prišlo. Nobenih pojasnil in šnelkursov kako kaj deluje nimam. Praktično nobena zakonitost ni definirana. Malo mi gre na živce, ampak lahko poskusim z rekonstrukcijo; neživci napadejo duplino. To zdaj lahko storijo, ker ima Bran znamenje. Predstavljam si, da poslednji udarec prepreki zada Nočni kralj, s tistim inicialnim ledenim napadom. Od tu naprej je pa malo težje. Videli smo, da zelenovidec v določeni meri lahko vpliva na preteklost, čeprav Trooki vran zatrjuje, da je črnilo suho. Suho že, suho, ampak tudi ta Branov vpliv je (lahko — ne vem) zapisan v Pesmi in fant v resnici ne vpliva, ker bi to hotel, temveč, ker mu je tako usojeno. Usojeno je bedna razlaga, vem, ampak globlje to pot niti ne bi. V glavnem. Nastane čorba. Kriki od zunaj, pozivi naj se (Bran) polasti Hodorja zunaj, smrt Trookega vrana — vse to pripelje do situacije, ko se Branova zavest znajde znotraj buč obeh verzij Hodorja, v mlajši zgolj (oziroma bolj) začasno (?). Mlajši Hodor sliši pozive, naj drži vrata in ti ga tako šokirajo, da se spremeni v artikuliranega Hodorja, ki ga poznamo in imamo radi. Rahlo paradoksalno, pravzaprav. Če Bran ne bi napravil štale, Willis ne bi postal Hodor, Bran (najbrž) ne bi dosegel jame in ne bi napravil štale. Um = pinjen. In to pojasni tudi dilemo, zakaj je Bran ostal še za poslednjo retrospekcijo, če se je pa mudilo. Ker je moral. Ker se je vse to v bistvu že zgodilo.

Še nekaj ne umeščenih (a — upam — ne neumestnih) vtisov. Tudi Poletje jo skupi. Že drugi krvovolk (ali pač prvi?) v dveh epizodah. Škoda, dasiravno so krvovolki v seriji itak tako zelo v ozadju, da … Ja — da se v resnici ne sekiram ne vem, kako zelo. Druga stvar, pa to sem že večkrat omenil. Tale psihičen rejp, ki ga izvaja Bran, je obsojanja vreden in še vedno vztrajam na tem, da pob stopa po temni poti. Sploh s tem, da zdaj izvemo, da začetek sega vse tja v Willisovo mladost. Tretja stvar. Sumil sem, da Trooki vran in Otroci gozda delujejo z neko zlo agendo. Pa sem se motil. V bistvu so bili cel čas s protagonisti. Lepa. Srečamo malega Neda Starka — ravno, ko se odpravlja v Dol, v rejo h gospodu Arrynu. Fotr, Rickard Stark, je isti Sean Bean, lol. Odnosno nekakšen miks Beana in Serkisa. Samo to. Aja, še častna omemba Meeri, ki ubije tretjega Belega hodca v seriji. V jami, s sulico iz zmajskega stekla.

vlcsnap-2016-05-23-20h29m20s538

“Slišali smo, da imate radi Igro prestolov, zato smo v Igro prestolov vključili Igro prestolov.”
Ali Krvavi roka, kot je (beri; bo) v knjigi naslov te igrane verzije prve sezone Igre prestolov. Všeč mi je, da so Aryino zgodbo premaknili naprej, še bolj pa, da so si za to v bistvu samo-parodijo vzeli čas in sredstva in če sem žleht; ta verzija ima močnejši scenarij kot … Ne. Ne bom. Sori. Sem pa vsekakor navdušen. Nad predstavo. In zanimivo. V predstavi je Tyrion tisti, ki (posredno) ubije Neda, pa ga v resnici sploh ni bilo tam. Po moje to lahko vzamemo tudi kot indikator slovesa, ki ga Tyrion trenutno uživa med navadnimi ljudmi. Stereotip je, da so pritlikavci zviti in hudobni in to je bolj ali manj vse, kar je prišlo v svobodna mesta. Poleg Tyriona samega, se razume.

vlcsnap-2016-05-23-20h33m13s819

Aryina naloga je ubiti eno izmed igralk, gospo Crane, ki je, mimogrede, v knjigah tudi ena izmed gosposkih hiš Zahodnjega. No, gospa seveda ni ena izmed gosposkih hiš. Priimka se ujemata. Mislim, da so zapriseženi Tyrellom. Ni pomembno. Delo ji oteži dejstvo, da je gospa Crane v bistvu vsaj na prvi pogled v redu ženska (čeprav v predstavi igra kraljico Cersei), ampak verjamem, da bo to pot izpeljala svojo dolžnost. Ali pač tudi ne. Arya namreč (skoraj gotovo pravilno) ugotovi naročnico umora. In sicer mlajšo igralko, ki v predstavi igra Sanso. Motiv; ljubosumje. Plus Jaqen Aryi zelo dvoumno zagrozi, češ da bo svoji kolekciji obrazov dodal nov eksponat, dokaj neodvisno od tega, ali Aryi uspe, ali ne. Ali nekaj takega. Kar hočem reči je, da ta neodvisna alternativa ni nujno Aryin obraz? Ne? Ja? V resnici najbrž ne, ampak družba nas tako vzgaja — da iščemo luknje v sistemu. Kaj hočem. Otrok današnjega časa, pač. Verjamem, da bi si jaz priboril še tretjo možnost, če si je že Arya ne bo.

Še vedno sumničav do dam z rubinskimi ovratnicami
Najprej sklenemo klimaks iz prejšnjega tedna. Jorah izpostavi svojo bolezen (in ljubezen), Dany mu odpusti in živeli so skupaj srečno do konca svojih dni. Vse ob tem, da Jorah zdaj odjezdi svojo pot. Oziroma iskati zdravilo, da bo Daenerys lažje spala. Sprašujem se, ali ni bilo to slovo tudi za gledalce. Dejstvo, da je Iain Glen eden izmed poglavitnejših glumačev, mi govori: “Ne,” dočim ideje o njegovih možnih destinacijah pa glasno “da.” Bomo videli. Glede na to, da je to Igra prestolov in da ne prizanašamo, bi bilo zanimivo, če bi ga naslednjič srečali kot enega izmed kamnitnikov v valyrijskih ruševinah. Tako, spotoma, na Daenerysini poti domov.

Tyrion in Varys, ki se še vedno trudita z Meereenom, na posvet pokličeta R’hllorjevo visoko svečenico. Kinvaro. Melisandrino nadrejeno. Varysov in Tyrionov posvet (na začetku) rahlo zrcali tistega iz prejšnje sezone, kjer na Tyrionove pomisleke o kandidatu za vladarja, Varys odvrne z: “Saj sploh ne govoriva o vladarju (temveč o vladarici, doh),” kar mi je všeč, vseeno pa se mi zdi Škratova ideja, da kar naenkrat nujno potrebuje pomoč Vere, nekam random. Razumem zakaj in vse, ampak ne vem. Nekako mi nima prave podlage.

Se mi pa zato zelo dopade pogovor med Varysom in Kinvaro, ki je šolski primer tega večnega boja med verniki in skeptiki. Med dvema mogočnima figurama in dvema odlično informiranima človekoma. Po pravici kar malo preveč. Zadnje čase (beri; zadnjih šest let) je v Igri prestolov trend, da vsi vse vejo — dasiravno je svet ogromen. Ampak dovolim, ajde. Če to špila kje, špila pri prerokovalki in šefu vohunov.

Shod
Še prejšnji teden sem na tole najbolj računal. Iskreno rečeno, nisem baš zadovoljen. Bom povedal zakaj. Do Euronovega prihoda je vse okej. Yara in Theon sta dober tandem. Nakar nesmisli. Dejansko. Nesmisel za nesmislom. Najprej. Kako Yara ve, da je Euron ubil njenega očeta? Zakaj sploh posumi? Spet se lahko prepričam, da razumem ter da je vse okej, ampak ni mi logično. Yara ima pogovor z očetom. Oče odide v nevihto, naslednje jutro ga najdejo mrtvega. Čez deset ali ne vem koliko dni se pojavi Euron, ki ga Yara prej ni videla ulala let. Nakar Euron prizna umor in nihče nič. Občutek imam, da zavoljo poenostavitev dobivamo čedalje bolj izkrivljeno sliko o stanju, kakršno naj bi bilo. Mislim … Evidentno je tako. Spomnimo se. Ellaria je za zajtrk iztrebila rodbino Martell, stražarji nič. Recimo, da sem to še kupil. Vsaj zavoljo argumenta. Ramsay je ubil očeta, stražarji tudi v tem slučaju nič. Mislim, neke kao opravičljive okoliščine vselej so, ampak to je takoooooooo močnooooo privlečeno za lase, da to ni res. Prvič v redu, drugič naj bo, tretjič pa je to že vzorec in indikator, da se ustvarjalcem serije kratko malo ne ljubi (več) ukvarjati z nekimi logičnimi posledicami. Kar je škoda, glede na to, da bi kravatarji z veseljem kupili še kako dodatno sezono in da se jim nikamor ne mudi.

Potem je tu še Euronov (in Balonov) brat Aeron Vlažnolasec — sicer hud tradicionalist — ki ves ta bulšit tolerira in celo podpira. Aaaahh … Zdajle sem se spomnil še na najbolj sesirjen: “Let’s murder them,” kar sem jih kdaj slišal in seveda na kraljev prvi ukrep. Izdelava tisočih ladij. Glede na to, kako gozdnati so Železni otoki, a ma ne vem, če imajo materiala za en splav. Najhuje od vsega pa je to, da sumim, da bo ta tisočera flota čez kakšni dve epizodi že nared in na poti v Meereen.

vlcsnap-2016-05-23-21h52m34s965

Vse skupaj zaudarja po še eni Dorniji, ampak bom počakal.

Dol v pripravljenosti
Na, to je šlo pa hitro. Mezinček se dobi s Sanso, arrynska vojska pa je že parkirana pri Cailinskem podgradu. Všeč mi je, da je Krtovo (kraj njunega srečanja) táko, kakršno po divjeških plenjenjih mora biti. Lep košček doslednosti. Tudi pogovor med Sanso in Baelishem je tak, kakršnega bi si človek predstavljal. Nobenih težav tu. Znova je v igri Rečnjava, ki jo je bil Brynden Črna riba osvojil izpod freyevskega jarma.

Plani za ponoven zavzem Severa! Kar nekaj severnjaških hiš je omenjenih. Cerwyn, Glover, Mormont, Hornwood … Predstavljam si, da se bo druščina razšla. Za Brienne (in potem najbrž tudi Podricka) vemo, da gre proti Rečnjavi, za ostale pa ne ravno. Tormund gre verjetno k svojim (ali pa z Brienne, hehe), za ostale pa nimam idej. Upam, da srečamo čim več severnjaških plemičev in plemkinj — to je ena izmed stvari, ki so mi tekom vseh šestih sezon manjkale.

Toliko.

Prihodnji teden Kri moje krvi! Izgleda fino. Očitno bo precej Daenerys in Kraljevega pristanka — kar samo po sebi ni ne vem kako fino, ampak navijam, da rata.

Ne vem. Morda samo jaz nisem dovolj pameten, ampak Tujčeva knjiga je slab naslov. Premalo splošen. Naslov posamezne epizode navadno nastavi rdečo nit te iste epizode (kar se mi zdi dobrodošlo), dočim Tujčeva knjiga pa zgolj, da bo Visoki vrabec na neki točki omenil Tujčevo knjigo. To, ter da v Igri prestolov liki umirajo. Ali kaj? Kaj sem spregledal? V luči vseh previdno izbranih naslovov, imam občutek, da je ena finta, ki je ne vidim. Na živce mi gre! No, razen tega je pa prav Tujčeva knjiga (če bi dobil po en evro vsakič, ko sem samo v vrsticah do sem namesto Tujčeva napisal Mrtvečeva, lol, bi imel vsaj tri evre) meni zaenkrat najljubša epizoda (letos). Ni tako razgibana kot Dom, ne zgodi se toliko, ampak ga šiša. Upam, da v tej smeri nadaljujemo.

“Vrzi v ogenj vse. Kar imaš. Tudi čevlje.”
Znabiti prvič začenjam z Daenerys in njenim delom Pesmi. Pa ne (samo) zato, ker je po petih (ali treh? — za tretjo sezono nisem siguren) sezonah spet enkrat gola — zdaj sem star (manj kot Jorah, pa vendarle star) in zrel in profesionalen in me (dasiravno lep) par jošk ne vrže več tako močno iz tira, da bi se o njih zapletal v zapisu o Igri prestolov. Kratek poklončič in gremo naprej. Všeč mi je, da so nekaj, kar bi se lahko izrojilo v še enega izmed vozlov, izpeljali na enostaven, a vseeno ne za lase privlečen način. No, to zadnje malo že, ampak (zame) znotraj tolerance. Pa bogovi vedo, da sem zoprn glede teh stvari, hehe. O čem govorim. Jorah in Daario po nekaj epizodah dosežeta Vaes Dothrak. Praktično brez nepotrebnih komplikacij in celo z nekaj humorja (o starih ljudeh). Ozadje — da sta samo trgovca — ki si ga izmislita zavoljo krinke, je sicer jako optimistična zgodba, slična tej, ampak ker je Jorah recimo da nekakšen izvedenec za dothraško kulturo, jo kupim. Krinka seveda zdrži zgolj do prve prilike za pretep, kjer jo (novi) ser Dedek skorajda skupi. In to je praktično edini zaplet, ki se jima pripeti. V naslednji sapi se že zaletita v Daenerys. No, skoraj edini. Tu je še Jorahov skriti sivolusk, ki tekom današnje epizode postane za enega Daaria manj skriti. Da vidimo, kako hitro se bo razvedelo.

Dany ponovi svoj čudež iz prve sezone in to pot zažge vse khale. Moram reči, da sem pričakoval zmaja, ampak tudi to deluje. Bral sem internet in narod ni baš navdušen nad dejstvom, da se tla tako hitro vnamejo in vsi khali tako hitro vdajo v usodo. Glede zadnjega nimam nič, glede prvega pa; jaz sem iz prve privzel, da sta Daario in Jorah na neki točki sabotirala šotor, ampak kot je izpostavil eden izmed komentatorjev na westeros.org, so v zgodovini zemljasta tla pogosto impregnirali z lanenim (in še enim — in najbrž tudi drugim in tretjim) oljem. Da so bila bolj trpežna. In to pojasnilo špila — tudi po kratkem posvetu s stricem Gugljem. Tako da sem glede tega kar vesel.

vlcsnap-2016-05-16-23h32m49s572

Neožgana. Je eden izmed nazivov Daenerys Targaryen. Očitno je to njena stalna karakteristika. Pravim, ker sem vse doslej mislil, da se ji je ta dosežek vsa ta leta nazaj zgolj posrečil — ker je bila posredi magija. Da ima sama po sebi sicer visok prag bolečine, a da ji ogenj (v normalnih okoliščinah) vseeno škoduje. Pa očitno ne. Kul. Sploh s tem, da se je sam GRRM na neki točki poigraval z idejo o targaryenski pirokinezi, v obziru. Pa so potem dobili zmaje. Malo me ima, da bi vnovič načel tisto temo — kdo je v resnici novi Azor Ahai in kdo je bil kdaj (pre)rojen v dimu in soli — a imam občutek, da je to še vedno bolj domena knjige, tole pa je o seriji. Čeprav se tudi serija počasi a vztrajno premika v to smer, da ne bo pomote.

Politika 1
Celoten Kraljevi pristanek se z vso svojo procesijo giblje po polžje. Visoki vrabec se vsak teden pojavi z novim naukom, ki je sumljivo podoben prejšnjemu, medtem ko ostali (s kraljem na čelu) pridno vzdržujejo status quo. Presenečen sem nad dejstvom, da Trnovi kraljici tako prekipi, da sprejme Cerseijin predlog. Mogoče ji dajem preveč credita? Koncu koncev je to stara gospa, ki vselej izhaja iz premožnosti svoje familije in ki je že večkrat dokazala, da je vsaj neučakana, če že ne zaletava. Ker fajt z Vrabci se mi zdi dolgoročno zelo problematičen — zato, ker ti Vrabci uživajo podporo večine Kraljevega pristanka in ker lahko ta večina vstane zoper Krono. Vsaj predstavljam si, da je tako. V nasprotnem primeru pa ne vem, od kod jim moč. Kar se mene tiče, slaba ideja. Sploh zdaj, ko je Margaery končno (vsaj navidez) napredovala do privilegija obiska svojega brata. Moji upi za naprej, v glavnem? Naj se že kaj zgodi! Kraljevi pristanek je bil nekdaj moj najljubši del Igre prestolov. Malce dvolično od mene, priznam, glede na to, da Trnovo kraljico na drugi strani oštevam za njeno zaletavost. Mogoče niti sam ne vem, kaj bi rad, ampak tole je bolj kot ne že malo postano.

Še eden v seriji nerodnih obrokov …
Malo sem se že zbal, da se bosta Sansa in Jon spet zgrešila. Ampak ne. Se srečata. Po prvi sezoni prvič (opažam, mimogrede, da je to pot kar precej dogodkov po prvi sezoni prvič) in ja; simpatična sekvenca, kaj pa drugega, kjer Jon in Sansa obudita nekaj nostalgičnih spominov in vsa ta jajca, ki spadajo zraven. Sproščeno, skratka. Če dobro pomislim, Sansa že ni bila (tako) sproščena ulala dolgo časa. Praktično … Od prve sezone. Ampak zdaj je starejša. Kot tudi Jon. S tem da Jon je utrujen in naveličan vsega, Sansa pa napaljena na maščevanje. In vse do točke, ko prispe filmska različica zloglasnega rožnatega pisma, je to bitka nepremičnega objekta z neustavljivo silo. Rožnato pismo. Gre za knjižni pojav, ki še danes duri buhove. Boltonski prapor je v izvirniku rožnate barve in posledično tudi njihov pečat (od tod ime). In v knjigi je v tem poglavju precej stvari narobe — v smislu, da ne štimajo. Da jim človek na prvo žogo kar težko verjame. Vsebina sama je podobna, dočim s pripovednega stališča … Tu je pa ena bistvena bistvena razlika. V knjižni verziji (lahko — jaz ja) bralec upravičeno dvomi o vsaki Ramsayevi besedi in pismo jemlje kot provokacijo in vabo za Jona. Ničesar, kar piše, ne vemo zares. V seriji pa vemo, saj smo se lahko o vsem prepričali na lastne oči. Jaz bi rekel, da oboje deluje. Na drug način, ampak deluje.

Večerja! Ali kosilo, ali karkoli že. GRRM je ipak kralj hrane, Benioff in Weiss pa prav tako ne zaostajata. Ne gresta tako v detajle, ampak nekaj mojih najljubših prizorov v seriji vključuje hrano. Večerja pri Baratheonovih, recimo. Večerja v Harrendvoru. Dizertacija iz ledvične pite (by Vroča potička). Da raznih porok, kjer je seveda tudi hrana, sploh ne omenjam. Tu pa podobno. Hrana je uborna, neprijetna tišina, vsi se z muko trudijo gledati vsak v svoj krožnik, samo Tormund jé kot vselej. Z usti piščanca, z očmi pa Brienne — ki ji je zato samo še bolj neprijetno. Ta prava dva. Ni kaj. Možakar se hvali, da spi s medvedkami, zdaj pa se je navdušil še nad záliko. Bomo videli, če bo iz te moke kaj kruha.

vlcsnap-2016-05-16-23h40m47s825

Melisandra zdaj verjame, da je Jon to, za kar je še nedolgo nazaj imela Stannisa. Bogi Jon? Ali kaj? No, kakorkoli. Davos jo KONČNO zasliši o dogodkih, ki so prešli nekoliko nižje. O tem, kaj je bilo s kraljem in še zlasti s Shireen. In glej ga vraga, princesine ugonobitve se jaz spomnim malo drugače, kot jo zdaj na hitro povzame Mel. V bistvu se mi zdi tako celo lepše. Da se zaveda grozodejstva in da jo je (kljub nedavnim uspehom) še vedno sram. Verjamem, da Davos sumi in da bo slej ko prej ugotovil, obenem se pa sprašujem, kakšne posledice ima to sploh še lahko. Nakar čez ta delikaten pogovor kot slon v trgovini s porcelanom zapluži Brienne, ki Davosu tako nazorno razloži kaj in kako, da bo preteklo precej vode, preden bo Čebulni vitez vnovič poizvedoval. Ampak bo. Škoda, mimogrede, da Shireen ni bila — kot Dany — odporna na ogenj.

Sansa ima — bodisi se tega zaveda, bodisi ne — svoje zaledje (tudi) v arrynskem Dolu. Kjer vnovič srečamo Mezinčka. In gospoda Royca in tamalega Arryna, ki se je v teh dveh letih močno potegnil in ga zdaj pogosto vidimo sključenega, da se ne vidi, da je v bistvu višji od vseh ostalih navzočih. Okej, Mezinčkova zgodba o tem, kako so ju s Sanso ugrabili Boltoni, je privlečena za lase, ampak okej … Robin od Baelisha prejme darilo, ki je v tistem trenutku pač najbolj pomembno in z lahkoto si predstavljam, da tečni Yohn Royce pade v drugi plan — čeprav mu je bil (tamalemu, namreč) še nedolgo nazaj mentor. Kar grozljivo, pravzaprav, kako z lahkoto bi ga kot kakega tujca vrgel skozi Mesečeva vrata. Robin Arryn je zelo zelo nestabilna spojina razvajenosti, muhavosti, (kljub vsemu) nekih idealov in preobilice materinega mleka. Nepredvidljiv in z glavo v oblakih. Po mami, skratka, in prav tullyjevske korenine so tisto, kar končno mobilizira arrynsko (spočito) vojsko — sestrični na pomoč.

Politika 2
Tyrion se je končno lotil politike in zaenkrat kaže, da je ujet med sužnjarje in sužnje, odnosno med realnost in kraljičine ideale. Kompromisi, kompromisi, kompromisi. Kompromis je dogovor, kjer so na koncu nezadovoljni vsi in vse kaže, da plujemo natanko tja. Celo Sivi črv in Missandei sta proti, kar je podatek, glede na to, da odkar ju poznamo praktično še nista bila proti. Tyrionov citat, mimogrede — da mir sklepamo zgolj s sovražniki — je pa iz tule. V bistvu mi je všeč, da se določene fraze ponavljajo. Po moje daje to jeziku (ki ga mi slišimo in beremo kot angleščino, pa to v bistvu ni) življenje in kul specifiko. Čeprav okej, da takoj storim en korak k sebi; za pretiravati ni. Kdor je bral knjige, sploh zadnjo, se je gotovo najedel dveh še posebej pogostih rekel: “Besede so sapa” in “neuporabno kot prsne bradavice na oklepu.” Bi ju pa po drugi strani z veseljem slišal v seriji. Ampak samo enkrat.

vlcsnap-2016-05-16-23h42m17s542

Osha Stark
Prvo kot prvo. Nekomu, ki se diči z odiranjem kož, takšnole lupljenje jabolka ne more biti v ponos. Ramsay v tem prizoru skupaj z lupino odlupi pol mesa. Otroci v Meereenu pa lačni. Drugo kot drugo. Osha! Pa čeprav le za trenutek. Pričakovati je bilo, da jo bo za Kuštravčkom skupila ona. Všeč mi je, kako suvereno nastopi, češ da samo odiranje kož ni še nič — pa tudi, da Ramsay njeno ukano vsaj malo pričakuje in da ji ga ne uspe pretentati. Če to postavim ob bok njegovim ostalim wunderkindovskim uspehom, je tale še najbolj realen in ne za lase privlečen. Kar spomnimo se denimo dvajsetih dobrih mož. Jao. Dalje. Oshin trud kljub vsemu ne gre v nič. Tako čista smrt je v tem gradu zelo dragocena. Na tej točki lahko še enkrat obiščemo Umberje in njihovo agendo. Če so z Boltoni v španoviji res samo navidez, ali je bil to ta načrt? Da Osha reši Rickona? Jaz moram reči, da sem samo še bolj skeptičen. No. Živi bili pa videli.

Semle bi zbasal še Theonov povratek domov. Priprave za kraljevi shod so v teku, Yara pa vse bolj na trnih. Najprej ji je v zelje skočil stric, zdaj pa še mlajši brat. Theon ji obljubi pomoč podporo, kar jo malo pomiri. Morda je to to. Mesto ob sestri kraljici je verjetno največ, kar lahko ta trenutek pričakuje od življenja. S tem, da sestra seveda še ni kraljica in da morda sploh ne bo. V nobenem primeru pa ne bi rekel, da je to njegov (glavni) motiv. Da bi se s pomočjo sestre kakorkoli okoristil. Theon je do nadaljnjega v igri samo in izključno za čim boljšo karmo. Oziroma tako vsaj mislim.

Prihodnji teden smo že na polovici. Najbolj se veselim kraljevega shoda!:)

No, evo ga. Prisegolomca. Okej epizoda. Ne tako napeta kot prejšnja, ampak to jemljem v zakup. Po viharju pride zatišje. Po zatišju spet vihar (računam na to). Včasih sem (na tem blogu) konstantno poudarjal, da ni najbolj pošteno primerjati posameznih epizod med seboj, zakaj jasno je, da tiste z nastavki (praviloma) niso tako atraktivne kot tiste, ki se od teh nastavkov potem odrinejo. In to še vedno drži in ja; ta epizoda je ena izmed tistih z nastavki. Vsaj kar se mene tiče.

 

Sneg plus ogenj je potemnjen Sneg. Chemtraili?
To, kar je pred leti dokazoval ta človek, je zdaj potrdila še Melisandra. Jon je po svojem srečanju z ognjeno magijo (še prej pa s smrtjo) mračnejši lik, kot je bil prej, a po pravici povedano manj, kot sem pričakoval. Dejansko je ta sprememba tako subtilna, da dopuščam možnost, da nakladam in da je v resnici sploh ni — in da ta moja projekcija temê v resnici izvira iz vrzeli, ki je ostala nezapolnjena vsled odsotnosti ene posebne gospe, katere ime se začne na K in se rima z amnosrčna. Ampak ne. Dejansko. Možakar je, če nič drugega, bolj odločen in da ne rečem neizprosen. Kam to pelje, ne vem. Odnosno vem. Za začetek to pelje v eksekucijo treh glavnih puntarjev — Thorneta, Yarwycka in Marsha — zraven pa še mulota, za katerega si človek še pred pari leti ne bi nikdar mislil, da bo prav on pokončal najprej Ygritte, potem pa še Jona. Zajebano, skratka. Vseeno sem mislil, da bo Olly pokasiral še kakšno šanso. Pa tudi, da se bo Jon poslužil stare, preverjene metode z dekapitacijo. Starkovske metode. Morda se tudi z izborom vislic prek meča slika ta razlika med starim in novim Jonom, ki jo zdajle — v resnici ne vem, zakaj — na vso moč propagiram. Sprašujem se tudi, kje je preostanek Jonovih rabljev. Vsaj še dva sta bila in ne predstavljam si, da bi Jon oprostil njima, če že Ollyju ni. Razen, če se ju ne spomni, kar je možno, če je takrat že počasi izgubljal zavest, in vsaj malo nerodno, če se ju ne spomni samo zato, ker sta ju igrala statista.

Trije oficirji izkoristijo priliko in spregovorijo svoje poslednje besede, dočim Olly nima komentarja. Vselej zabavno (in to bom pogrešal) je, ko ser Alliser divježe opisuje kot morilce in posiljevalce, medtem ko so oboji sestavni del Nočne straže. In totalno navdušen sem nad ponovno omembo Belega pristanka. To, Yarwyck! In to pa že ni več zajebancija. Othell Yarwyck je v knjigah iz krajev, ki so pod lannistersko jurisdikcijo. Edini motiv (za spremembo), ki ga vidim, je reklama za Manderlyje! — je pa res, da je serija ipak čedalje bolj polna razhajanj z izvirnikom in da vse manj pogosto zaznavam pametne razloge (za to).

vlcsnap-2016-05-09-22h37m30s372

Njegova straža je zdaj končana. Vranja prisega velja do smrti, vsled česar Jon Sneg pravno formalno ni več član in s tem tovariš poveljnik Nočne straže. Ta titula vsaj začasno preide na Eda Turobo. Dogajanje na Zidu se je s tem (vsaj začasno!) sprostilo. Jaz mislim, da bo imelo to kar blagodejen vpliv na nadaljevanje zgodbe in predvsem me zanima, kaj bosta zdaj počela Davos in Melisandra, ki sta bila pretekli dve epizodi efektivno ujetnika plot pointa, da mora Jon Sneg oživeti.

Tudi; a je še kdo opazil, da Davos precej preklinja, odkar je Stannis pokojni?

Dr. Sliv
Da Varysovo vohunsko omrežje sestoji iz otrok, je znano že vse od prve sezone. Moram reči, da pri knjigah zelo dolgo časa (natančneje; vse do konca četrtega dela) nisem imel tega občutka. Vselej, ko se je Varys pridušal, da so mu neko tajnost prišepnile njegove drobne ptičice, sem jaz to vzel kot ekvivalent za: “Po radiu je bilo.” Ali pa preprosto: “Ne povem.” Ampak ni pomembno. Skratka. Vse to zdaj špila tudi v Meereenu. Kjer se Varys loti prostitutke iz lanskega leta, ki je obenem tudi (nam in Varysu) znana kolaborantka s Harpijinimi sinovi. Nekaj prepričljivih besed — to pot je v akciji zgolj dober policaj, brez slabega — in kaj dobimo? Dobimo informacijo. Da Haprijine sinove sponzorirajo Yunkai, Astapor in Volantis. Torej (poleg Qartha in Braavosa) edina tri vzhodna mesta, ki jih (glealci) poznamo. Evreka. Res. Dobro porabljena vreča srebra.

V Kraljevem pristanku je novi gospodar prišepetovalcev Qyburn, ki je od svojega predhodnika podedoval malo višje omenjeno mrežo ptičic. Ki obožujejo suhe slive. Glede na to, da je Qyburn eden izmed srhljivejših čudakov v Igri prestolov, njegova interakcija z mladežem izpade povsem simpa. On je pač un stric, ki deli fige, ki ima v svojem laboratoriju cel kup kul igrač in ki lahko naredi, da te doma starši ne pretepajo več. En tak zanimiv detajl mi je mogoče to, da ko v sobo vstopi še ser Frankengregor, Qyburn le-tega predstavi kot nekoga, ki je prijatelj njegovih prijateljev. Torej Qyburnovih. Ne Cerseijinih. Ne predstavljam si, da bi to karkoli naznanjalo (on in Cersei sta itak takole; *prekriža kazalec in sredinec na desni roki*), a vseeno po(ne?)srečen izbor besed.

Mali svet je zdaj v novi, okrepljeni zasedbi. Predseduje mu kraljevi roka, Kevan Lannister, poleg njega pa je (po novem) navzoča tudi Trnova kraljica. Kaj, točno, je njena funkcija, ne vem. Predstavljam si, da kaj važnega. Mogoče je sina razbremenila funkcije financministra. To bi bilo smiselno. Ali pa je prevzela titulo gospodarja zakonov, ki je trenutno ne nosi nihče. V glavnem. Sestanek prekinejo Cersei, Jaime in ser Gregor — in prekinejo Pycellovo razpravo o tem, kako Qyburn in Gora nimata za burek. Sledi prdec. Všeč mi je, kako opravijo s polemiko, ali gospod poveljnik Kraljeve garde ima sedež v Malem svetu, ali ne. Zelo meta, pravzaprav, glede na to, da ga v knjigah nedvoumno ima, dočim v seriji pa pod Robertovo taktirko ne. Pod Aerysovo pa spet ja, ampak kot dobro pove veliki moister, Aerys ni bil zastonj Nori kralj. Moram reči, da sem tu (enkrat za spremembo) bolj na strani ta mladih dveh Lannisterjev. Kolikor mi je ser Kevan po eni strani car, pa po drugi zdaj res po nepotrebnem trmari in vztraja pri svojih načelih.

vlcsnap-2016-05-09-22h39m35s616

Kar zadeva Kraljevi pristanek, nam ostane še (ponoven) kraljevi obisk Baelorjeve septe. Visoki vrabec je po Mezinčku in Varysu gladko največji manipulator v Igri prestolov. Morda ju celo šiša. Samo to bom rekel. Ko enkrat pride do: “Uf, kolena me bolijo, usediva se in reciva kakšno,” je že konec. Lahko daš samo še load from your previous checkpoint.

Neuvrščeni
Sama in Žiljke je zgolj za vzorec. Izvemo, da potujeta v Citadelo, še prej pa na Rogov grič, sedež familije Tarly, kjer Sam kani pustiti Žiljko in malega Sama, da se lahko sam posveti študiju. Slučajno vem, da so Tarlyji letos kar izdatno pokriti, zato upam, da se tam ustavimo za kaj več, kot zgolj eno epizodo. Sicer pa ja. Simpatične tri minutke. Sem in tja paše tudi kak tak iskren, ne ciničen prizorčič, kjer nihče ne umre (in nihče nikogar ne izda).

Braavoški del epizode se mi to pot (vsaj vizualno) zelo dopade. Zelo učinkovita in dinamična montaža prek tepežkanj in zaslišanj, vse do povrnitve vida. Če v prejšnjih dveh delih sploh ne bi bilo Arye in bi jo danes videli prvič letos, bi to povsem zadoščalo — pa to vzemite bodisi kot pohvalo današnjega inserta, bodisi kritiko prejšnjih dveh (bodisi kombinacijo obojega).

Dosh khaleen. Bistvena stvar tu je po moje informacija, da imajo ravno te dni vsi khalasarji shod, kar pomeni, da so vsi na kupu. Jaz vidim dva možna razpleta. Ali jih bo Daenerys združila, ali pa sežgala. Nad temi kratkimi, razdrobljenimi sekvencami nisem preveč navdušen. Da so zlo, sem po petih letih skoraj gotov. Sprašujem se le, ali so nujno. Na živce mi gredo (tudi) zato, ker mi dajejo občutek, da se spodobi, da o njih kaj povem, hkrati pa mi ne dajo praktično nič, o čemer bi govoril. #fml

In potem so bili trije
Ramsaya zdaj obišče še en severnjaški gospodež. Najsevernejši izmed (bivših) Starkovih vazalov. Mali Jon Umber. Sin (pokojnega) Velega Jona, najglasnejšega izmed Robbovih podpornikov. Navzoč je tudi Karstark, ki si je našel mesto na Ramsayevi levici in ki je, si predstavljam, tiste vrste podpornik (ali kolega ali prijatelj), ki si ga naprej vesel, nakar ti začne iti na živce. In se ga ne moreš znebiti. Vsaj tako mi deluje. Okej. Tukaj bi rad izpostavil par stvari. Najprej kaj se je zgodilo z Velim Jonom? Znano je, da Clive Mantle ni imel časa za drugo sezono, kar so ustvarjalci serije rešili s tem, da so ga odpisali. Dobesedno. Ampak enkrat kasneje je eden izmed scenaristov izjavil — to je bilo že po rdeči svatbi — da je Veli Jon še živ in na varnem in da imajo zanj še načrte. Oziroma skoraj gotov sem, da sem to prebral. Dopuščam, da se motim. Je le že nekaj let.

Druga stvar. Jonov razlog za izdajo svojega zakonitega fevdalnega gospoda se mi zdi dovolj posrečen, da ga kupim. Divježev nihče ne sovraži tako močno kot Umber. Razen morda kdo izmed visečih tradicionalistov iz Nočne straže. Moram pa reči, da so se mi (v knjigah in v seriji) ravno Umberji zdeli tisti najzanesljivejši podporniki hiše Stark. Zdaj, ko gledam izsečke prve sezone, opažam, da Veli Jon morda sploh ni tak car. V bistvu je precej oportunista. Do neke točke je bil prepričan, da bo lahko Robba (kot zelenca) ustrahoval, ampak ker se ni izšlo, je potem preklopil v bolj diplomatski in da ne rečem ritolizniški način. Umberji so veliki in glasni in to jim daje odlično krinko. Kot stratege jih (tudi na ta račun) vsi podcenjujejo. Zakaj se spuščam v to razpravo. Zato, ker mi je zanimivo, da imamo kar naenkrat opravka s popolnoma novo generacijo severnjaške gospode. In če jabolko ne pade daleč od drevesa … Zato reiteriram Velega Jona in njegove vložke v prvi sezoni. Pri Karstarkih ni pretirane razdalje. Tako drevo kot jabolko je gnalo in žene maščevanje. Boltona ambicije. Umberja? Ne vem? Vem, da jabolko ni blizu lokacije, kjer sem mislil, da je drevo. Z gotovostjo pa vem, kje je jabolko. Torej bi bilo smiselno tudi drevo iskati v bližini jabolka? … Ja? Ne? Mogoče? Ne vem? A sem sploh kaj povedal? Iskreno rečeno sem se malo zaplezal.

vlcsnap-2016-05-09-22h40m54s409

Še čisto malo trivije. Naslov epizode je Prisegolomec. Največji prisegolomec v tem delu je (po mojem mnenju) ravno Jon Umber. Ko sta se v prvi sezoni udarila Veli Jon in Robb, je slednji izrazil grožnjo, da bo prvega izvlekel iz njegove utrdbe in usmrtil kot prisegolomca — če ne bo ubogal. Kar je Jon takrat vzel kot hudo žalitev in štartal na meč in vmešal se je krvovolk in vse ostalo je zgodovina. Tole, skratka. Ne vem kakšno oh in sploh hudo naključje to ni, se zavedam, neka mini povezava pa vendarle je. Toliko. Sem nameraval omeniti še nekaj trivialnega, pa vam bom raje prihranil. Ker je še bolj obskurno.

… in še tole; krvovolkova (ali pač?) glava se mi je zdela precej majhna. A je sploh kakšna (kakršnakoli) možnost, da Rickon in Osha preživita to godljo?

“Ne,” reče Ned. “Zdaj se konča.”
Bitka pri stolpu Radosti je okej. Ta odlomek (še posebej dialoge) iz knjige znam praktično na pamet, zato bom (zavoljo jedrnatosti) preskočil vse detajle, ki mi zmanjkajo in vse skupaj ocenil kot solidno.

Vprašanje za milijon dolarjev; kdo je Trooki vran? Sem mislil, da vem, ampak serija je očitno krenila v drugo smer (kot knjiga). Trooki vran izpostavi, da si ni želel tisočletnega ždetja v drevesu. Če ne pretirava in je dejansko tako star, mi to zjebe celotno pamet. Upam, da bo o tem še kaj rečenega, jaz imam zaenkrat samo tole.

Še trejler od … Tujčeve knjige.

Epizoda Dom! Druga epizoda šeste sezone, ali dvainpetdeseta epizoda Igre prestolov — sploh. Epizoda o domu, o prihodu domov, o obstoju doma, o nostalgiji po domu, skratka Dom!

Tisoč očes in dve
Po letu premora najprej nabašemo na Brana Starka in njegovega gospoda mentorja, ki rahlo dekadentno in kot zadrogirana ždita na kupu korenin in s ta belim gledata. Sori za asociacijo. Bran in Trooki vran sta zelenovidca. In trenirata. Resne stvari. Moram priznati, da sem pozabil, kako to poteka v knjigah (ali pa nikdar nisem zares razumel), ampak če se ne motim, gre pri pri tem t.i. zelenem vidu bolj za sanje in videnje prihodnosti, dočim to, kar v tem delu trenira Bran, je pa (po moje) tehnično gledano bolj menokoštvo. S to razliko, da, namesto v Hodorja (ali v Poletje), svojo zavest seli v enega izmed izmed vršakov — dreves z obrazi, preko katerih Severnjaki častijo stare bogove (in se, prikladno, pogosto nahajajo na vrtovih pomembne gospode, kjer se, kot vemo, dogajajo vse zanimive stvari). In ideja je, da se ta drevesa pač spomnijo, menokožec (ali zelenovidec) pa do teh spominov dostopa. Nekaj podobnega. Mogoče bo serija (po svoje) razložila in zelo verjetno sem tudi jaz kaj pobrkljal. Toliko o tem. Preden gremo na retrospekcijo, bom besedo ali dve namenil še rahli spremembi izgleda Branove bližnje okolice. Ki se mi zdi dobrodošla — pa to pravim kot nekdo, ki konsistentnost ceni nad vse. Ker na koncu četrte sezone je bilo evidentno, da niso povsem prepričani, kako bi prikazali specifiko Trookega vrana in otrok gozda. Prvega so takrat prikazali kot dokaj generičnega starca (vidi se, da so lovili njegov izgled, kakršen je opisan v knjigi, pa se ni izšlo), otrok gozda pa je bil dejanski otrok. Trenutno stanje se mi bolj dopade, čeprav tudi prejšnje ni bilo zares sporno. Otroci gozda zdaj delujejo bolj čarobno, Trooki vran pa mlajše. In igra ga Max Von Sydow, ki je definitivno dobrodošel dodatek. Meni se to bolj dopade (čeprav niti ne znam dobro opredeliti, zakaj), plus razmišljam v smeri, da sprememba morda ni naključna.

Pripravite pokrivala iz aluminijaste folije. Bran se (vidno) stara, Trooki vran se mladi, otroci gozda postajajo čedalje manj človeški, brez da bi to kdo zares opazil … Trooki vran in Bran ždita na koreninah. Kaj če prvi drugemu črpa življensko energijo? Drugi pa sprememb ne opazi, ker imajo njegovi obiski preteklosti nanj nekakšen narkotičen vpliv (Trooki vran ga celo opozori, naj ne pretirava)? Priznam, da mojemu mnenju vsaj malo botrujejo tudi Branova poglavja v peti knjigi, ki so vse bolj in bolj temačna, ampak na tej točki je vse zgolj špekulacija. Pod črto; ne zaupam stvarem, ki živijo tako daleč gor.

Obisk Zimišča je bridek kontrast ponovnemu obisku Zimišča, dvajset minut globlje v epizodo. Srečamo Neda, srečamo Benjena, srečamo nekoga, ki bi (sklepam po zaliscih) lahko bil (takrat najbrž še ne ser) Rodrik Cassel, srečamo Hodorja, srečamo pestunjo (ki takrat še ni bila stara) in srečamo Lyanno Stark. Dekle, vsled katere Robert Baratheon toliko in toliko let kasneje zaneti upor. Ampak tudi to utone v senci dejstva, da je Hodor nekdaj govoril (besede, ki niso “Hodor”). To je stvar, ki me trenutno najbolj zanima. Kaj, hudiča, se je zgodilo temu človeku? In še bolje; komaj čakam trenutek, ko bo imel Hodor enkrat dovolj (ker take pizdarije, kot se dogajajo v Zahodnjem, se ne dogajajo nikjer), ko se mu bo odpeljalo, ko se mu bo razvezal jezik in ko bo vsakomur povedal, kar mu gre: “Ti, tamau, če mi še enkrat vzameš komando nad tem, kaj bom delov in kam bom šov, ti bom polomu še obe roki. Ti, Jaime, dej si najd tapravo babo. Ti, Cersei, pa deca. Madona. Davos, dej, ne rabš bit več kle. Loh greš dam. Daenerys, a mislš ti pridt kej k nam, al boš tm še nadaljnji dve leti? Mislm, sej men ni panike, ampak folk te čaka že tko od prve sezone. …”

vlcsnap-2016-05-02-15h49m24s329

“Tem namalov na zid k fresko!”
Na Zidu ser Alliser drži obljubo in se loti vrat, za katerimi se nahajajo Davos ter Jonovi lojalisti. Medtem se nekih drugih vrat — tistih, za katerimi se nahaja grad Črnina — še tolikanj bolj odločno loti Wun Wun. Bitke je konec še preden bi se sploh začela (če odštejemo tisto nesrečno strelico v velikanovo ramo) in ser Alliser je aretiran. Melisandra prejme nekaj vzpodbudnih besed z Davosove strani in Jon je pokonci en, dva, tri. Davos je … Človek, ki se spozna na vse. In ki svoje stavke začenja z: “Ej, js se na to ne spoznam, ampak dj probi …” In potem probaš in deluje in si mu hvaležen. In to se zgodi prvič in drugič in ta človek ti začne iti na živce. In potem ti gre na živce, da ti gre ta človek na živce, ker veš, da ti je samo pomagal … Okej. Malo sem zašel. Meni se to drugače ne dogaja. Ali pa tista sošolka, ki je vedno trdila, da ni znala nič in da bo zabila in potem pokasira petko. Sori še enkrat, zdaj pa res.

Dejstvo je, da smo vsaj na tej fronti že zelo izven obsega knjig. Samo špekuliram lahko, kaj nas čaka, nastavki so drugi (kot v knjigi), zelo me zanima, kam gremo od tod. Kako bo s hierarhijo na Zidu in predvsem kako (če sploh) je na Jona vplivala ta njegova pot v onostranstvo (in nazaj). Razen, seveda, da si je pot nazaj plačal z lasmi.

Otoki
Kolikor je bil povratek v Dornijo, prejšnji teden, boleč, je ponoven obisk Železnih otokov pravzaprav prav prijeten. Spet srečamo Balona, ki ga vselej najdemo tam, kjer smo ga zadnjič pustili, in spet je tu Yara — ki očetu (in njegovi trmi) vse bolj naglas kljubuje. Všeč mi je, da načneta stvari, ki so bile do te točke nekako v zraku in stvari, za katere me je dejansko zanimalo, kaj si o njih en Balon Greyjoy misli. O njihovem pojemajočem primežu na Severu, o Yarinem poskusu osvoboditve Theona (ko so jo odgnali Ramsayevi psi, hehe) in o dejstvu, da je v seriji prav Balon Greyjoy poslednji izmed petih kraljev, ki so se počili v … bitki petih kraljev. In ne Stannis, kot v knjigi. Pa tudi Balon ne več za dolgo, saj ga na mostu pričaka brat Euron. In sledi (za moje pojme) zelo dobro izpeljana in učinkovita interakcija, ki služi tudi kot predstavitev Balonovega mlajšega brata, enega izmed tistih likov, ki so — vsled manka boljše besede — preprosto kul. Euron je sicer več kot malo nor, pa tudi kot Smaug rad razlaga, kaj vse je, ampak je kul.

vlcsnap-2016-05-02-15h49m02s743

Sprašujem se, ali ni sivolasi duhoven, ki naslednjega dne vodi pogrebno procesijo, Aeron Vlažnolasec, drugi izmed Balonovih bratov. Se mi zdi, da sem nekje pobral, da se nekje v šesti sezoni pojavi tudi on, ampak kot rečeno ne vem, ali je to on, niti ne, ali tisto, kar sem pobral, sploh drži. Gotovo izvem. Far namigne, da se nam obeta tradicionalnejši izbor kralja, kar gre Yari kot dedinji (seveda) v nos. Bomo videli, kako bo kraljevi shod izpadel, ampak zaenkrat sem optimističen. Tole danes je bil lep nastavek.

In ko smo že pri otokih, recimo da sem nekam sodi še Braavos. Prejšnjič sem ga preskočil, to pot pa bom ravno tako kratek. Arya je bila na koncu prejšnje sezone kaznovana, prejšnjič in danes jo je Sirotica, slepo, pretepla, zdaj pa ni več kaznovana — ker se je naučila, da je nihče. Braavos (oziroma Aryin zgodbovni lok, Braavos sam po sebi je okej) mi je, roko na srce, rahlo ponesrečen. Glavne točke so vzete iz knjige in potem nekako povezane … Sori, ja. Primerjam s knjigo, vem da se to ne dela. Ampak tako je. Primer. Arya oslepi. Recimo, da je to ena izmed glavnih točk. V knjigi spije strup in oslepi, v seriji pa jo ob vid spravi maska, ki pride s hakeljcem, da če človek ni nihče in si jo nadene, oslepi. Okej, saj fantazijski svet prenese vse, ampak če imaš referenco, če veš, kako je v izvirniku, se hočeš, nočeš vprašaš: “Zakaj?” Nasploh me ta njena šola spominja na nekakšen konglomerat bedarij, ki jih morajo v raznih filmih početi vajenci učiteljev borilnih veščin. Sprašujem se, ali ne bi bilo bolje, če bi njen del zgodbe prevrteli naprej. Tako kot pri Branu. Ampak spet; kolikor slišim, so letos (v resnici lani) v Braavos vložili precej truda. Precej novih likov, precej dela (za Aryo) … Tako da daleč od tega, da bi obupal (ali obupoval).

Don’t hate the flayer, hate the game
Moram priznati, da sem bil presenečen, ko sem izvedel, da Ramsay ubije očeta. Poleg tega sem bil ves čas pod vtisom, da bo Waldina nosečnost ostala nekje v ozadju in služila zgolj kot orodje, s katerim bo Roose brzdal pankrta. Mea culpa. In da ne bo pomote; to ni kritika. Prvo kot prvo je to eden izmed redkih primerov, ko nam Igra prestolov navrže informacijo o časovnem okviru, koliko časa je minilo od ene točke do druge (v tem slučaju od tu do tu, zdaj). Drugo kot drugo pa se mi zdi Ramsayeva poteza dovolj smiselna in lepo nadgradi, ne samo Ramsayevega strahu pred očetovim dedičem, ki smo ga lahko zasledili že vsaj dvakrat, temveč tudi aktualno debato z novim gospodom Karstarkom, kjer Roose s svojo pasivnostjo nasprotuje ostalima dvema. Če pomislim, se ata Bolton zdaj znajde v podobni situaciji, kot se je prejšnji teden znašel ata Martell, samo da bolj po hitrem postopku. Če si je gospod Doran prezir svojih ljudi nakopaval več let, si je Roose prezir oportunističnega gospoda Karstarka nakopal v dveh minutah. Očitno mu bolj godi Ramsay (ali pa tako dobro igra), saj svojega morebitnega ogorčenja ne izda (sploh!) in po moje tudi v bodoče ne bo kompliciral. Možakar nima nekih hudih moralnih zadržkov. In potem Waldina smrt … Kaj naj rečem? Verjetno ena izmed petih najhujših smrti v Igri prestolov. Tole hranjenje psov s človeškim mesom je nekaj, za kar nisem prepričan, ali Ramsayev sloves to res potrebuje.

vlcsnap-2016-05-02-15h48m24s697

Mogoče še en detajl. Dopade se mi, da imajo Karstarki svoj oklep. Z verižnino okrog vratu. Všeč mi je, da to tako dosledno furajo. V prvi sezoni je to nosil Rickard Karstark. Potem se je v drugi sezoni pojavil nov Rickard Karstark (prejšnjega so potem malo zatajili, češ da to ni bil Rickard Karstark — ampak mi vemo, ane), zdaj pa ga nosi tudi njegov sin, Harald Karstark. In še ena kul stvar. Po drugi sezoni (oziroma takrat je bil omenjen samo njen sedež, Beli pristanek) je prvič omenjena hiša Manderly. Moja najljubša severnjaška familija. Videl sem casting call, ki je opisoval debelega plemiča in že takrat sem sumil, da je to to, dočim zdaj sem pa skoraj prepričan (da je to to).

Lev in vrabec, lev in zmaj
Lannisterji na Zahodu, Lannister na Vzhodu, vsi s svojimi problemi, a stvari se obračajo v njihov prid. Vsaj navidez. Cersei se pobota s Tommenom in Tyrion osvobodi zmaje (in s tem pihne v jadra tiste teorije). Okej, to, da Frankengregor patruljira ulice Kraljevega pristanka in pobija ljudi, ki grdo govore o kraljici materi, bom zaenkrat pustil stati. Z lahkoto si predstavljam, da je to ideja, ki jo je Cersei (sploh v svojem trenutnem stanju) sposobna dobiti in hkrati nekaj, kar je en golem brez lastne volje sposoben izpolniti. Počasi in sistematično, vse do poslednjega meščana (ki javno žali Cersei). Toliko.

Prilagam še prikolico za tretjo epizodo.

Bitka pri stolpu Radosti! Ker fali še en teden, si lahko ta čas krajšate s fenovsko adaptacijo tega istega dogodka.

Okej, okej. Ne bom začel z izpostavljanjem očitnega. Da produkcije nisem spremljal s tako ostrim očesom kot prejšnja leta, o čemer priča ena (1!) sama, samcata objava na tem blogu. Res je nisem, ampak pustimo to. Igra prestolov je zdaj tu. Z Rdečo žensko na čelu. Ki je v resnici siva, ampak pustimo (tudi) to. Naj stvar steče. Tako, organsko.

Razočaran. Ne. Slab izbor besede. Razočaranje hranim za življenje, to pa je vendarle zgolj serija. Upal sem, da bo začetek močnejši, boljši, hitrejši … Obenem pa na tihem pričakoval probleme. Scenaristi se namreč vse težje zanašajo na izvirnik. Zakaj, zato, ker mu zmanjkuje strani. Ampak ne. To ne more biti problem. Rdeča ženska se bohoti s takimi felerji, da bi jih z lahkoto rešilo že drugo (po potrebi pa tretje in četrto — a je to pri milijardni produkciji res tak problem?!) branje scenarija. Oziroma ajde, ne bom podcenjujoč. Bojim se, da stik z realnostjo izgubljamo zato, ker so se ustvarjalci serije zadovoljili s tem, da so njen glavni izvoz šok, kri in jozeljni. Konsistentnost in logika sta padli v drugi plan. Tole ni zaključek na podlagi ene epizode. Sploh ni zaključek in sploh ne na podlagi ene epizode — že lansko leto so tulili alarmi. Upam, da se motim in če kar nemudoma storim en korak nazaj; Igra prestolov je še vedno Igra prestolov. Še vedno je tudi veliko dobrega. In po tem, kar sem videl (v trejlerjih in v zadevah … ki sem jih pač videl) in kar obljubljajo, sodeč, bo šesta sezona odlična. Ne glede na slabši začetek — ki je pri Igri prestolov že skoraj po definiciji počasen ter poln tako nastavkov za naslednjih devet epizod, kot konsolidacij po finalu prejšnje sezone. Opravičujem se, če bom v nadaljevanju deloval kot zagaman purist, ampak porkaduš da če je kdo prizanesljiv in razumevajoč do te serije, sem to jaz. *Problem opisan, tema predstavljena …* Uvod. Tole je bil moj uvod.

Uklonjeni, upognjeni, zlomljeni
Uf … Dornija. Najslabši del Igre prestolov. Deseti brat izmed Sedmih kraljestev. Nihče je ni hotel, sploh pa ne v tej obliki. Če se ne motim (se mi zdi, da sem enkrat nekje prebral odnosno poslušal en intervju) nas tja silijo zgolj zato, ker se je en brihtol domislil, da lahko tja pošljejo Jaimeja. Kar je imelo že samo po sebi zelo malo smisla, ampak seme je potem vzklilo in raslo … in raslo. In raslo. V napačno stran. Vse do površno izpeljanega abortusa, včeraj. V mojih očeh je stvar izpadla takole. Ellaria Pesek. Bejba rajnkega Oberyna. Oberyna, ki je blazno obrajtal svojo familijo. Ellaria Pesek sklene, da bo — brez dvoma iz ljubezni do svojega bivšega — to isto (Oberynovo) familijo končala. S pomočjo treh Peščenih kač. Ena s pipcem v hrbet pokonča dvesto-kilskega bodigarda, očitno poslednjega izmed Doranu zvestih Dornijcev (ki Dornijec sploh ni), medtem ko drugi dve poskrbita za Doranovega dediča, čigar lokacija je luka Kraljevega pristanka. Pa pustimo to, da je ladja za Kraljevi pristanek (lansko leto) odplula brez njiju. Seveda lahko štorijo poljubno dogradim v nekaj smiselnega, recimo da sta se skrili nekam na ladjo, ali še bolje, jo dohiteli in da je bilo to potem to. S še večjo lahkoto pa rečem, da gre za retcon. Kot gledalec potrebujem nekaj, da bom prvo opcijo izbral prek druge. Trenutno nimam nič. In takih lukenj je vse več. Če se za trenutek vrnem na Ellario; nisem povsem prepričan, ali razumem njen motiv. Lansko leto je hotela Myrcello, da bi zanetila vojno z Lannisterji in se jim tako maščevala. Dočim letos pa noče več, da bi Dorniji vladali šibki moški. Mislim … ja. Ta del razumem. Ampak ne vem, če kupim. Ne vem, če kupim njo, odnosno to, kako je napisana.

vlcsnap-2016-04-25-21h11m08s546

“Listje Lóriena se ne obletava zaman.”
Daenerys je lansko leto (po Pippinovem vzoru) napravila sled morebitnim sledilcem. Morebitna sledilca jo zdaj najdeta in nadaljujeta po sledi, ki so jo za seboj postili dothraški jezdeci. A ne preden Jorah še enkrat preveri, ali je sivolusk še vedno na svojem mestu. Takole bom rekel. Meereen (s širšo okolico) mi to pot niti ni bil slab (kdor je že kdaj prebral kak moj zapis, ve, da nisem fan). Sploh se mi je dopadla Daenerysina interakcija s khalom, pa tudi z ostalimi. Se mi zdi, da je izpadlo tako, kot bi v Martinovem svetu to res izpadlo. Daleč smo prišli, da mi je že to dovolj za petje hvalospevov, pa vendar, evo; meni je bilo všeč. In če se spomnim khalasarja iz prve sezone … in ga primerjam s tem? Ni primerjave. Ta deluje bistveno bolj khalasarovsko (verjemite mi na besedo, spoznam se na te zadeve, imam blog, kjer včasih objavljam stvari o Igri prestolov). V glavnem vidi se, da je serija vsaj produkcijsko zelo (ampak res zelo) napredovala. Ne pa tudi na drugih frontah. Spet imam dlako, ki jo pač moram dati na pol. Od kod so se v nazivu vladarja Sedmih kraljestev kar naenkrat vzeli Rhoynijci? Ki jih že od prve sezone tako vztrajno tajijo? Po žilah Dornijcev se pretaka rhoynijska kri, to vemo, in vsled tega je vključitev Rhoynijcev seveda smiselna, ampak glede na to, da so jih doslej tako dosledno izpuščali, mar ne bi bilo vseeno, če bi enostavno popravili dornijski background? Ne vem zakaj se poslužujejo takih neelegantnih rešitev. I rest my case. No, in ko sem že pri Meereenu, tudi sekvenca s Tyrionom in Varysom je okej. Ne zgodi se prav veliko, je pa okej. Izvemo, da je nekdo zažgal meereensko floto, pripravljeno za plovbo proti Zahodnjem, poleg tega pa tudi, da evnuh in Škrat nista tako inkognito, kot bi želela biti. Zanima me predvsem, kakšno stanje zdaj tam vlada. Predstavljal sem si, da bo kaos (daleč od tega, da bi se lahko naš nenavaden par tako brezskrbno sprehajal po mestu), je pa precej po starem, le da bolj zapuščeno. Tak vtis sem dobil.

Reklama za bižuterijo
Še ena nekonsistentnost nad katero nisem preveč navdušen. Da je Melisandra bistveno starejša, kot je videti, je nekaj, kar smo mnogi izmed nas že dolgo sumili. Pa (vsaj jaz) nisem ne vem kako moder. Če nič drugega, je Melisandra Stannisu že v drugi sezoni zatrjevala, da se bori že bistveno dlje časa kot on. Da ima vse potrebne izkušnje in reference. In te zadeve. Ampak v Rdeči ženski je njena rdečina prikazana kot da je pogojena z nošnjo njene ogrlice z rubinom. Dočim tule pa jo vidimo v banji, brez ogrlice, normalno, lepo, luštno. Spet lahko poiščem razlog — lahko da je imela v banji še rubinast uhan v popku — lahko pa sem znova jezen na lene scenariste. Take cvetke pričajo o zelo, zelo kratkoročnem planiranju. In je škoda. Sicer se mi pa dopade ta sprememba Melisandrinega attituda. Sploh, ko dobimo še ta okvir, da je v biznisu že milijone let ter da tako velikih polomij ni vajena. Slednjega v resnici ne dobimo, to slednje si jaz predstavljam in hočem, da si tudi vi.

vlcsnap-2016-04-25-21h10m33s556

Obljubodržka
Sansa Bolton in Theon sta po ne vem kakšni sreči preživela svoj Thelma & Louise moment s konca prejšnje sezone in to brez poškodb in zdaj bežita, s pankrtovimi krvosledci nedaleč za petami. Ti ju dohitijo navkljub prečkanju reke (enkrat sem gledal Mythbusterse in to baje res ne pali), nakar pride Brienne in reši svet. Lansko leto se je Bri po debaklu s svečko na stolpu odločila za Stannisa. In ga je (proti možnostim) našla in ubila. Okej. Kljub temu, da sem še vedno mnenja, da je bilo vse skupaj (vsaj) malo privlečeno za lase, je izbira med eno in drugo dolžnostjo tej odločitvi dajala neko težo, če že ne kompleksnost. Bojim se, da njena odločitev za oboje to težo razvrednoti. Mogoče ne povsem, malo pa definitivno. Vsaj kar se mene tiče. Še beseda, dve, o Boltonih. Ko smo že ravno tu. Roose je un fotr, ki ti po vikendu garanja v gozdu reče, da si mu skrhal motorko. Ampak to vemo. Ena stvar, ki mi pri njihovem trenutnem stanju pade na misel. Ramsaya je legitimizirala Krona. Boltoni so (v seriji) zdaj odprto proti Kroni. Mar ne morejo v Kraljevem pristanku zdaj enostavno odlegitimizirati Ramsaya in mu že samo s tem pokvariti vseh načrtov? Knjiga teh težav nima. Zakaj? Ker ne izbira bližnjic.

Vrana vrani ne izkljuje oči, vran vranu jih
Vedno skušam biti duhovit pri teh naslovih. Včasih mi uspe. Morda prihodnjič. Tole je bilo spet meta. Sori. Ja. Trenutni prebivalci gradu Črnina so se znašli v edinstveni situaciji. Davos plus nekaj lojalistov plus Duh proti puntarjem s serom Alliserjem na čelu. Moram reči, da me je presenetilo, kako skulirano je aftermath coupa izpeljal ser Alliser. Sestanek s člani, tako in tako je bilo, to je to. V primerjavi s Crasterjevim branikom in izdajo poveljnika Mormonta, recimo? Zelo visoka stopnja profesionalizma. Kar je zame dokaz, da Jona ni ugonobil zaradi sovraštva (čeprav bi bil lahko tudi to razlog), temveč vsled svoje starokopitnosti. In v bistvu verjamem, da bi držal svojo besedo, če bi Davos odprl vrata in se predal, in mu naklonil ovčetino in spočitega konja, tako kot je obljubil. Nek občutek za čast je še vedno prisoten, skratka. Tudi pri izdajalcih. Lepo.

Nič. Tole je vse, kar imam, zaenkrat. Prilagam še prihodnji teden.

Namen tele objave je zgolj posredovati tale Martinov update v zvezi s težko pričakovanim nadaljevanjem Pesmi ledu in ognja, The Winds of Winter. Če slučajno kdo ne spremlja in ker gre za najbolj pomembno in uradno novico v zvezi z Westerosom ter tamkajšnjimi običajnimi osumljenci v … veliko časa. Ali pa vsaj najpomembnejšo letos. Lansko leto se je šušljalo, da knjiga kani iziti še pred novo sezono HBO-jeve Igre prestolov, ampak no deal! Proces se je spet zavlekel in kot pravi GRRM, ko bo, bo. Po eni strani še dobro, ker če bi knjiga res izšla samo malo pred šesto sezono, potem bi v tistem obdobju zelo verjetno vzporedno bral in gledal serijo (ker mi manjka discipline, da bi se enega vzdržal), kar bi bila sicer zanimiva izkušnja, ampak predstavljam si, da bi si s tem oboje spoilal na veliko in … čorba. Tako pa bo 2016 še eno leto težkega pričakovanja Zimskih vetrov. Jaz imam še veliko potrpljenja, da bo le vredno!

winds-winter-book-cover

… in ko sem že ravno pri črkah in ker imam še dan ali dva fore, da to storim; voščilo. Bom prepisal en mesiđ, ki sem ga za novo leto prejel ene desetkrat, ker pošiljatelj ali pošiljateljica (neznana številka), ni računala, da je omrežje ob tisti uri preobremenjeno in ker če ni šlo čez v prvo, bo šlo morda pa v deseto. Takole: “To je sms da naj bo novo leto boljse kot prejsnje :)”

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.