triwimps

Je bil en zmaj,

pač CGI,

prišel je v Dol ga srat.

Deset minut,

pa j’ bil kaput,

se ni več treba nam ga bat.

Ker Bard je valda ušel iz ječe,

pristavil lojtro in šel gor.

Junaka ogenj sploh ne speče,

zato pa on je mulca skor.

Župan je umru,

kva je fora?

Zakva ni Alfrid,

KVA JE FORA?!

Kar naenkrat so vsi zbrani,

pred goro, kjer so škratje zakopani.

Ni Gondor to, je Erebor …

A Thorin je kot Denethor.

Se fajt začne

in Thranduil na losu …

Če kdo, se Dáinov merjasec z njim bo kosu.

A preden škrat vilina stolče,

prispejo ta hudobni; grdini, zlikovci in stekli psi …

Namesto tega stolčejo se vsi.

Je še ena fronta, tam, v Goldúru …

Dej no, Jackson, to je skret.

Je svèt nad Saurona prjuru …

Kr neki bliska, kje s’ to vidu, a ne morš lepo posnet?

Galadriel izgnala je sovraga …

V knjigi ga je Saruman,

ki tu, recimo, da ji vsaj pomaga,

čeprav mu to je drugi plan.

Nazaj, pri gori…

Orki so zastavice prinesli …

Sofisticirano, ni kaj …

Oni carji, a vilini nori.

Vtis nekoliko pokvari,

trol, ki z glavo ob zid udari.

Bilbo enkrat, med tem časom,

spizdi kamen in gre z gasom …

Dol z gore,

čim prej preč,

in zaveznikom preda največ,

kar kralj premore.

Zgodbo celo zdaj smo rekli …

Spomnimo se raje …

Kako vilinski princ, njih gnada, so po kamnih stekli. 

In kako se štorija zamaje,

ko priletijo netopirji,

in jih orli pohopsájo,

in umre par škratov …

in Tauriel smo skoraj pozabili — pa jo glih tko majo …

In zdaj smo tam, kjer smo začeli …

Trinajst let nazaj, ko smo še hteli,

da b’ film Hobit enkrat meli.

Zima je prihajala (dovolj dolgo), zima je zdaj tu, z njo pa je nepričakovano (vsaj zame) prišel tudi prvi zaresen trejler za 5. sezono Igre prestolov. Kvaliteta je zanič. Screener varianta, zakaj HBO ga je — oziroma vsaj tako mislim — objavil na kaki plačljivi zadevi. Ko bo na razpolago kakšna človeka vrednejša opcija, bom povezavo v tej objavi seveda posodobil. (Bolj ažurni bodo verjetno na Watchers on the Wall. Ipak večino linkov pokradem iz tam.)

Ampak vsebina … Vsebina je pa kul. In dokaj izdatna. In taka, da bodo vse, kar bom o njej povedal v nadaljevanju te objave, kvarniki. Špekulativni, se razume, a še vedno (vsaj potencialni) kvarniki. In to iz vseh petih knjig.

Kaj bi torej izpostavil? Medeninaste zveri, vsekakor. Ki v seriji očitno ne bodo toliko zveri, kot samo medeninaste. Govora je o meereenski vojski osvobojenih sužnjev, ki mask ne nosijo samo zato, da bi se jih sužnjarji bali, temveč predvsem iz želje po anonimnosti. Potem imamo neko obvodno vasico. Zasneženo (kar je dober podatek). Lahko bi šlo za Hardhome? Skoraj prepričan sem, da gre za Hardhome in internet se, kot berem, strinja z mano. Bitka za Hardhome bo verjetno bitka te sezone. Peščene kače (alias nezakonske hčerke Oberyna Martella), biči, Ellaria Pesek — Dornija? Če ja, potem sem kontent. Malo me je namreč skrbelo, da bo preveč podobna drugim eksotičnim delom Zahodnjega (in še zlasti Essosa). Mezinček in Sansa. Mezinčkov glas je to pot po lestvici od Mezinček-v-prvi-sezoni do rad-bi-bil-temni-vladar-Mezinček še kar solidno skalibriran.

Nekje, okoli dvajsete sekunde, imamo punco, ki si reže prst (to bi verjetno lahko povedal tudi drugače). Pojma nimam, čigava je, ampak sumim, da gre za napovedano flashback sceno z mlado Cersei, njeno kolegico in neko gozdno čarovnico. Maggy the Frog. Mja. Vsi uradni prevodi so mi ušli iz glave. Potem je tu nova kraljeva poroka … s še vedno istim starim visokim septnikom iz tretje sezone — kar ga na lestvici najbolj trdoživih terciarnih likov v Igri prestolov uvršča zelo visoko. Verjetno kmalu za Meryna Tranta (ki je seveda nesporni zmagovalec). Divješka vojska z Gospodarjem kosti na čelu. Sumim, da na dvorišču gradu Črnina grmada bo. Lahko je ne bi bilo, ampak ponovna pojavitev Klopotača jo, kar se mene tiče, potrjuje. In evo, popravek; če se ne motim, jo okrog oseminpetdesete sekunde celo uzremo.

Varysova in predvsem Tyrionova pot divja s svetlobno hitrostjo in nekaj, kar mi je še posebej padlo v oči, oziroma ušesa, je:

The seven kingdoms need a ruler, loved by millions, with a powerful army and the right family name.
– Good luck finding him.
– Who said anything about him?

Kdo je govoril o njem? Ti, Varys. V knjigi. Mislim, da je trejler na tej točki napravil konec ugibanjem o tem, ali se bo (F)Aegon v seriji sploh pojavil.

No, potem je tu še ogromno polsekundnih izsečkov. Melisandra, recimo. Melisandro človek težko ne-opazi. Padanje sužnjarskih harpij — Dany (spet) daje stejtment. Ena zanimiva scena, ki, če se ne motim, že rahlo transcendira knjige. Dany (plus pribočniki) in njeni Neomadeževani, obkoljeni z Medeninastimi zvermi? A bo coup? Zanimivo, zanimivo. Še več gospe Trnove kraljice? Jasno, kakšna bi bila to Mardžina poroka, brez babice? Arya pred vrati Hiše črne in bele. A je tisto, nekje okrog minute in desetih sekund, Njuh? Lahko bi bil. V vsakem primeru je v prikolici precej citatov in glasov, čigar lastnikov še nisem pogruntal. In tako je nenazadnje tudi prav. Prišparajmo še kaj za dejanske epizode.

Howk!

EDIT: There’s more! HBO je izdal tudi niz filmčkov, po enega za vsako izmed prominentn(ejš)ih hiš Zahodnjega. Koga podpirate? Hiša Pepi že dolga leta podpira Baratheone z Zmajevega kamna in v tej maniri tudi nadaljuje. Je pa eden izmed komentatorjev na WotW izpostavil, da ti filmčki spominjajo na cinematicse iz raznih retro iger, ki so za to še uporabljale prave igralce. Komentator je izpostavil Dune, mene pa vse skupaj bolj spominja na Red Alert 2. Verjetno zato, ker Djuna nisem igral. “Well done, commander …”

Na vsak način bi rad nekaj objavil … Ker je ravno silvestrovo, malo pa tudi, ker že dolgo nisem (in čisto malo, ker to počnejo malodane vsi blogerski kolegi). Voščilo. Voščilo je gotovo na mestu. Ampak voščilo je že v naslovu. Ne vem, če se lahko presežem in vam zaželim kaj boljšega od vsega najboljšega.

Vprašanje, kako bo prihodnje leto, morda bo hudo, morda nas bodo napadli in morda se nam bo še kako kolcalo po letošnjem (oziroma takrat že prejšnjem). Zategadelj naj že kar takoj in iz preventive začnem z nostalgijo — na tej točki bom napravil en kolaž (meni) najpomembnejših dogodkov leta 2014. Povsem iz glave in brez predpripravljenih spiskov, tako da dogodek, ki misliš, da bi moral biti na tem spisku, pa te ni; sori. Že nisi dovolj pomemben. Stephena Kinga so nekoč vprašali, ali si svoje ideje, ki jih dobi nekje usput in ne za pisalnim strojem, zapisuje, pa je odvrnil, da ne, zakaj to je najboljši način, kako pri življenju ohraniti slabe domislice. Če je ideja dobra, je ne pozabiš, oziroma drugače; če je slaba, jo. Meni se je (in se mi) ta misel zdela tako zelo smiselna, da sem jo ponotranjil in razširil na vse možno — tako da zapiskov sploh ne delam več. Že v naprej opozarjam, da bo nadaljevanje zapisa kot brez repa in glave (deloma tudi zato, ker bo brez repa in glave). Najprej pa en meme za kanček humorja in sproščenosti.

ny

  • Cerar. Dobili smo Cerarja. Pri prejšnjih državnozborskih volitvah sem bil bolj angažiran in sem jim celo naklonil zapis ali dva, dočim zdaj … Zdaj pa ne več. Sem in tja se grem še skregat na kak forum ali blog, ampak tu se moja trenutna politična angažiranost bolj ali manj začne in konča. Tudi glede Cerarja nimam pretiranih komentarjev. Mislim, da sem se kar odločil, da mu najbolj pristoji vloga človeka, ki ga narod treplja, češ: “Ta pa je. Ta bi pa naredil red, če bi dobil možnost.” Zdaj tega človeka nimamo več.
  • Dvignil sem temo za diplomsko nalogo! Še vedno jo držim dvignjeno visoko v zrak, čas pa se mi izteka. Januar in februar bosta pestra.
  • Izginjala so neka letala? Če se prav spomnim malezijska? Jaz pravim, da so jih (ju? eden je izginil že pred časom, eden ravnokar, enega — tega ne štejem zraven — pa so sestrelili) ugrabili. Ne vem, zakaj, ampak v nasprotnem primeru bi jih že našli. Ali pa tudi ne, jebela. Morje je globoko. Najbrž si niti ne predstavljamo, kako zelo.
  • Hobit … Hobita imam pač še vedno v glavi, ampak bolj zato, ker sem jezen ja Jacksona. Sploh ne bom začel.
  • Ravnatelj se je ubil. Taka svinjarija, kot so jo oni teden pri nas zganjali mediji, ne paše v leto 2014. Upam, da vas je v dno duše sram in da ste (pravzaprav smo — vsi skupaj) se česa naučili.
  • Četrta sezona Igre prestolov je bila kul. Taka, razgibana, z večimi vrhunci — kar je za to serijo nekaj novega. In ko sem že ravno pri Pesmi ledu in ognja; letos sta izšli dve knjigi. Slovenski prevod novel o Dunku in Eggu (Duncanu Visokemu ter Aegonu Targaryenu) in The World of Ice and Fire, nekakšna zgodovina Zahodnjega. Nobene izmed omenjenih knjig še nimam, vsekakor pa prideta na vrsto. Zelo kmalu. In upanje tli, da bodo prihodnje leto luč sveta ogledali tudi Zimski vetrovi. Če bodo, bodo verjetno nekje novembra ali decembra, a jaz se ne zanašam.
  • Izšel je nov dodatek za World of Warcraft. Warlords of Draenor. Prvih nekaj dni je bilo sila klavrnih, če prav pomislim najbrž najslabši Blizzardov release ever, ampak stvar se je vnesla. Verjetno se bo marsikdo strinjal, če rečem, da je ravno WoD eden najboljših dodatkov za WoW. To pot so se res potrudili, kapo dol.
  • Poplave. Takih poplav, kot so bile letos, ne pomnim.
  • Ljubljano so obiskali The Dublin Legends. Na boljšem koncertu letos (še) nisem bil. Če ne bi dal kape dol že pri predprejšnji točki, bi jo dal zdaj.
  • Letos sem precej bral. Dva dela (se mi zdi) Jordanovega Kolesa časa, precej hororskih omnibusov (Lovecraft, Bloch, Carter … Cthulhu mythos, v glavnem), … Zadnja stvar, ki sem jo nabavil in prebral, je Butnskala, predelana v strip. Definitivno nekaj, kar bi priporočil vsem fanom te legendarne radijske nadaljevanke (kljub temu, da strip, kakršen je, v primerjavi z radijsko igro morda nima neke hude dodane vrednosti).
  • Janša je šel v arest. In iz aresta. In nazaj v arest. In v parlament. In v arest. … Ta trenutek za lajf ne vem, ali je možakar obsojen ali ni, ali je poslanec ali ni … Vse skupaj je naravnost smešno (predstavljam si, da predvsem Janezu).
  • Gledal sem The Interview. Ravno včeraj. Ali pa morda predvčerajšnjem? Realno ne razumem, zakaj je Un Kim jezen?
  • Nagrada za tiste, ki še vedno berete; lajfhek, ki sem ga ugotovil v letošnjem letu. Hofer cedevita (z okusom limone) je boljša in cenejša od originalne.
  • Prvič sem delal tatarca. In to (baje, ne vem, dopuščam, da folk hinavi) zelo uspešno. Nekega dne, preden umrem, morda objavim recept. Je pa to more art, than science. Probavat pa popravljat. V nekje polurnih intervalih.
  • Naši hokejisti so razturali na olimpijskih. Ponavadi ne gledam teh zadev, letos sem bil pa kar investiran. Kakor vihar!
  • Po dolgih letih sem si ponovno ogledal slovenski film Junaki petega razreda. “A se spomneš une nadaljevanke, k so bli eni otroc, nek u Postojnski jam? Pa Tanja Ribič je igrala eno vodičko? Pa Vlado Novak je bil en rus? Pa nek Arabec je bil, eni hudobci, v glavnem … Pa na Bledu je blo sneman? A se spomneš …” — tako nekako je šel pogovor pri kosilu, preden me je končno premagala nostalgija po devetdesetih.

  • Tako. Nimam več. To je to. To je to, kar lahko ta trenutek stresem iz rokava. Vsakršno nadaljnje naštevanje bi bilo že napenjanje — ki pa je v nesoglasju z mojo na novo ponotranjeno paradigmo (ki sem jo obelodanil na začetku zapisa). Srečno in zdravo, skratka, tudi iz moje strani. Oziroma kot se zadnja leta glasi večina mojih novoletnih voščil; kontra!

    Va. Nepričakovano. Prvi dražilec za peto sezono Igre prestolov. Deset sekund. No, dobrih šest, v resnici. Zadnje štiri sekunde so hiperpovezava, ki nas usmerja na threeeyedraven.com. Na hitro sem vrgel uč in kolikor razumem, se lahko na tej strani naročimo na nadaljnje tizerčke, ki bodo, ko bodo. Očitno je to tosezonski maester’s path. Fino, v glavnem. Fino, da se Igra prestolov počasi spet prebuja. Vsebinsko nimam baš izhodišča za kak obširen komentar, tako da lahko nanizam kvečjemu (nekoliko kriptično in na meji s kvarniki) nekaj ključnih besed, ki mi padejo na misel; Hiša črne in bele, Arya, vid (očitno), Bran (kljub temu, da ga naj v peti sezoni sploh ne bi bilo), brezličneži … Kdo je ženska, ki pove 100% stavkov v tem klipu? Moj denar (in sicer čisto malo denarja) gre na Sirotico, odnosno na nek njej ekvivalenten lik. Toliko.

    Noč čarovnic se bliža — je že skoraj tu — in plan je sledeč; pripraviti spisek kompendij (beseda spisek razblinja gotsko atmosfero, ki jo želim ustvariti, in kot taka ni primerna za ta kontekst) creepypaste, podobno, kot sem to nekoč že storil.

    Zadnje čase precej (preveč, precej preveč) časa porabim na NoSleepu. Zdaj že ne toliko, ampak bilo je obdobje … No, pustimo to. Kaj je NoSleep? NoSleep je eden izmed t.i. podredditov. Kaj je podreddit? Podreddit je ena izmed podstrani reddita. Kaj je reddit? Baje prednja stran interneta. Kaj je NoSleep? NoSleep je eden izmed podredditov, kamor ljudje pišejo praviloma strašljive zgodbe, ki so se jim, pozor, zgodile. Oziroma to je eno izmed pravil tega podreddita. Zgodbe morajo biti kot anekdote in nihče izmed komentatorjev ne sme (vsaj ne naglas) dvomiti o njih verodostojnosti. Obstajajo neke smernice, ki naj bi NoSleep objave ločevale od klasične creepypaste (oziroma jih delale za nekakšno podmnožico creepypaste), ampak te smernice so točno to: smernice. In ne stroga pravila. Vse to pravim, ker vas bom v nadaljevanju zapisa verjetno preusmeril tja, vsled česar se mi zd krajša predstavitev na mestu.

    pasta

    Otvoril bom z meni najljubšimi prispevki, tam gori — s sklopi zgodb o črni plesni. Zadeva je glomazna sto na uro in k sreči je nekdo pripravil indekse. Začnete s tem, nadaljujete s tem in nato še s tem. Ko sem rekel glomazna, sem mislil glomazna. Vsaka izmed treh povezav vsebuje cerka deset zapisov, iz perspektiv večih likov in dejansko ne vem; ali je vse to dejansko spisal en človek, ali je avtorjev več. Ker sploh pri tretjem sklopu sem imel občutek, da je avtor začel, bil deležen feedbacka tipa: “Pazi se, stari, to je zih una črna plesen,” in nato sklenil: “Eh, jebeš, pa naj bo črna plesen.” Tovrstno šlepanje je na NoSleepu prepovedano; vse kar pravim je, da možno, da gre za kolaboracijo večih avtorjev (izmed katerih so se nekateri pridružili kasneje in nenačrtovano). O sami štoriji bom rekel zgolj … Nič, napisal bom en sinopsis. Nekje v Ameriki imajo črno plesen. Ki ljudi spreminja v stvore. Good stuff. In sumim, da še nismo slišali (prebrali) zadnje o črni plesni.

    Druga štorija, ki sem jo prebral v teh dveh letih, odkar sem zadnjič sestavljal kompendij, je pašta z naslovom Doors. Niti ni ne vem kako grozna ali nagravžna ali kaj tretjega … Je pa izvirna in dobro spisana. Rahlo shyamalanovska. V bistvu je vse, kar povem, potencialni kvarnik. Bolje, da utihnem.

    The Lost Town of Deepwood, Pennsylvania. Še ena daljša z NoSleepa (in kolikor vidim, ima po novem tudi dve nadaljevanji — za katera ne jamčim, ker ju še nisem prebral). Zgodba o otroku, čigar družina se konstantno seli in na eni točki konča na nekem čudnem podeželju … Je, če prav pomislim, kliše. Ampak avtor ga tu spretno obrne in iz njega naredi, če se ne motim, zmagovalko januarskega natečaja (pozabil sem omeniti — na NoSleepu konstantno potekajo razni natečaji). In opa. Zdajle sem našel tudi avtorjevo ime. Avtoričino*. C. K. Walker, če komu kaj pomeni. Iz Arizone.

    Vem, že v začetku sem zamrazil s temi obsežnimi virtualnimi bukvami, ki bi jih moral hraniti za konec, ampak tako pač je. Za kompenzacijo še naborčič kratkih:

  • Wake Up
  • Masterpiece
  • The Smiling Man
  • Pa vse najboljše za dan reformacije!
    Razmišljam, kako bi začel tale raport. Slik ipak nimam. Oziroma imam. Dve — ki delujeta, kot bi slikal makete iz Lego kock. (Razlog je stara zgodba — fotoaparat na telefonu.) Kaj konkretnejšega je verjetno moč najti na katerem izmed konkretnejših portalov. Imam dva posnetka, ampak na enem se bolj kot karkoli (ali pač kogarkoli) drugega sliši mene, kako izven melodije tolčem besedilo komada The Ferryman (in tako po svojih najboljših močeh asistiram pevcu Paulu Watchornu). Še vedno se namreč nisem privadil, da je, kadar snemam, najbolj fino, če sem tiho. Tako da objavljam en posnetek. Vse, kar imam. Peggy Lettermore. Slika je zanič, dočim zvok je kot se šika (no thanks to me).

    Kot je razvidno že iz posnetka, je bilo vzdušje nekoliko bolj umirjeno kot ponavadi. Komorno. Po moje tudi (ali pa predvsem) zaradi lokacije. Križanke so bile le Križanke, dočim Hotel Union je le hotel. Poleg tega pa — baje, jaz ne vem, pravijo — smo Slovenci dokaj zadržan narod. Pa tudi udeležba, se mi zdi, je bila slabša kot ponavadi. To gre verjetno pripisati dejstvu, da ni bilo skorajda nobene reklame. Dobro, jaz zdajle razlagam in razpredam, kot da so bili Legendsi že ne vem kolikokrat v Sloveniji, čeprav to tehnično ne drži. The Dublin Legends so nas včeraj obiskali prvič. In obisk je bil legendaren. Kljub ne najbolj bajni udeležbi in kljub dežju (saj smo bili pod streho, ampak dež v nobenem primeru ne pomaga), so nam sivi gospodje postregli z dvema urama fenomenalnega programa. Ki se nekoliko razlikuje od ustaljenega repertoarja Dublinersov, ampak tako je, kar se mene tiče, prav. Pol članov zasedbe je novih (že dobro leto, če ne celo dve) in z novimi člani so prišle nove moči (dočim nekatere stare so se nekoliko umaknile). Patsyja in njegovo ljudskost je zamenjal njegov banjo profi brat, Paul, legendarnega Johna Sheahana in (prav tako legendarnega) Barneya Mckenno pa bodisi Gerry O’Connor, bodisi Paul Kelly. Tokrat je violino ter banjo vihtel slednji, saj ima prvi polne roke dela z drugo turnejo.

    dublinlegends

    Ansambel je to pot napovedal Vlado Kreslin, bojda njihov stari znanec. Njegove beltinške angleščine po pravici povedano nisem najbolje razumel, ampak očitno jih je napovedal pravilno, saj so se nedolgo zatem že slišale prve note njihovih dveh tradicionalnih štarterjev, Fermoy Lassies in Sporting Paddy. Seán Cannon nas je nato pozdravil v slovenščini in nakar brez heca; gremo naprej, skladba za skladbo. Zdaj, cele set liste se resnici na ljubo ne spomnim — nekaj je bilo za vsakogar. Balade, poskočnice … Tudi pokloni bivšim članom. Barneyu v čast sta Eamonn in Paul (Kelly) urezala reela Swallow’s Tail in The High Reel, Paul (Watchorn) pa se je Luka Kellyja spomnil z napevoma School Day’s Over in Hand Me Down My Bible. Kar je morda nekoliko nenavaden, a zato nič manj dobrodošel izbor. Pa tudi Paul se odlično vživi in odinterpretira tega skorajda legendarnega (vem, da se nekoliko ponavljam s to legendarnostjo, ampak … for the lack of a better word) Dublinerja. Ušel nam ni niti Seánov skorajda obvezni komad v gaeliščini, čigar naslova se, moram priznati, ne spominjam. Ni bil Cill Cháis. Seán se je pošalil, češ da pesem izhaja nekje iz šestnajstega stoletja in da je tako še starejša kot on. In da vse to ve zgolj zato, ker si je prebral članek na Wikipediji. Po približno eni uri je prišel na vrsto prvi premor. Gospodje so se umaknili v zaodrje, kjer so jih čakali štirje kozarci mrzlega … mleka (kot so se pošalili), jaz pa tja, kjer se še največji heroji userjejo in nato do šanka … Organizatorjem štejem v plus, da s pijačo niso komplicirali in da smo jo lahko brez težav nesli v dvorano (feature, ki ga Križanke nimajo), v minus pa moj minus v denarnici. Hotelske cene.

    Polčas numero 2. Ne vem, kakšno mleko so možakarji pili v zaodrju (od dirkalne kobile?), ampak tempo se je v drugi uri samo še stopnjeval. Občutek sem imel, da bi šel narod z veseljem na noge, če se ne bi sekiral, češ: “Potem pa tisti za mano ne bodo nič videli. V hotelu smo. Kaj bodo pa mislili?” Po slovensko, pač. No, saj ne, da sem bil sam kaj boljši. Padlo je tudi nekaj presenečenj (v resnici ne vem, ali v prvi, ali v drugi uri — kar pomeni, da tole morda ni povsem kronološko). Vsaj dva mi zdajle padeta na misel. Najprej; nisem računal, da bom ta večer poslušal Jambalayo (On the Bayou) Hanka Williamsa. Morda ne bi smel biti presenečen, saj imata ameriški country in irski folk nenazadnje iste korenine, ampak sem bil. Sam sem vedno obrajtal obe zvrsti, ampak nekako ločeno (na eni zgoščenki Američane, na drugi Irce). Nekaj je vmes, nekaj ju ločuje. Morda ocean. Zato sem bil (in sem) nad slišanim zelo navdušen. Tak občutek sem imel, kot ga imajo, si predstavljam, arheologi, ko odkrijejo nek manjkajoči člen. Drugo presenečenje večera? Eamonn Campbell, ta tiha gonilna sila ansambla, je pel. Komade, ki jih je nekdaj pel Ronnie Drew. Najprej Dicey Reilly in nato še Seven Drunken Nights. Slednjega je posvetil Draganu Buliću, ki se te dni odpravlja v pokoj, in Andreju Šifrerju, ki je, kot vemo, pred leti napravil slovensko priredbo (Sedem Pijanih Noči) in ki je bil prav tako med občinstvom. Odlični izvedbi obeh komadov. Druga ura se je obrnila še hitreje kot prva in kmalu je prišel na vrsto Whiskey in the Jar, ki že tradicionalno naznanja zaključek koncerta. Dvorana je šla tu (končno) na noge in pela zraven — mimogrede, ponavadi so, če se ne motim, na koncertih igrali prvo, drugo, četrto in šesto kitico, dočim to pot prvo, tretjo, četrto, peto in šesto. Slučajno sem opazil. V podaljških sta sledila še Wild Rover in Molly Malone, nakar so se Legendsi še zares poslovili. In (tudi tokrat) obljubili, da se še vrnejo. Velja izpostaviti, da so se do zdaj še vsakič. Vsi štirje so se nato prestavili v avlo, kjer so se podružili z občinstvom in podpisali nekaj cedejev ter kart — za kar vsa čast tako njim, kot organizatorjem. V Križankah se tega niso šli.

    Skratka. Odličen koncert, kapo dol.

    Follow

    Get every new post delivered to your Inbox.