… ne bom … Česa ne bom? Tega, kar sem počel s prvimi štirimi. Verjetno bo najbolj prav, če rečem, da je ne bom obnavljal.

Obnavljal. Ne bom je obnavljal. Dober suspenz, a? A?

Čas je, da nekoliko spremenim format. V preteklosti sem se od obnavljanja epizod že skušal distancirati, ampak na koncu dneva sem ves čas počel natanko to — pisal (ne)kratke obnove posameznih epizod in vsake toliko modro prikimal, češ, da ta igralec pa dobro igra. Kot, da se spoznam na te reči. Vsled tega se bom letos osredotočil zlasti na komentiranje in “analizo” meni najbolj zanimivih delov epizod(e). Ker koncu koncev; koga briga, da se je Cersei povzpela po stopnicah in ob Tywinovem truplu srečala Jaimeja in ga zaslišala, ali je on izpustil Tyriona? Kogar briga, naj si pač še enkrat ogleda Vojne, ki prihajajo.

Kdor je tale uvod razumel kot: “Prehitro sem rekel, da ne bom pisal in mi je bilo potem žal, ampak nisem vedel, kako naj pridem nazaj, vse dokler nisem ugotovil, da sem svojo prejšnjo objavo formuliral dovolj posrečeno, da lahko vsaj malo zamaskiram njen dejanski namen in s tem v določenem obsegu rešim situacijo,” takisto ni brcnil v popolno temo … Ampak sram te bodi, da ti kaj takega sploh pride na misel.

Pozor; možni kvarniki. Pazil bom, da bodo tisti, najhujši, skriti, dočim kak manjši mi gotovo uide. Ker nočem imeti preveč teksta skritega.

Oči
Ne vem, ampak Tywin s pobarvanimi kamenčki na očeh je skorajda tako smešen prizor kot Joffreyev kip s samostrelom. Ti kamenčki … Joj. Kako bi jih opisal. Kul rekvizit so mi. Serija se je tekom let spremenila orenk zelo. Liki so se spremenili, lokacije so se spremenile. Ampak kamenčki ostajajo. Najbolj konsistentna stvar v seriji. tywinKar je prima, da ne bo pomote. Kamenčki so pogrebna šega, naravnost iz knjige, ampak prepričan sem, da se je nekdo, na neki točki (v petih letih vsaj enkrat) zbunil, češ: “Ti kamenčki so smešni, ne pašejo nikamor, a res moramo?” Nakar mu je Benioff ali Weiss odvrnil: “Delamo izvirniku zvesto adaptacijo. Kamenčki ostanejo.” Prepričan.

Zanimivo, kako je Charles Dance že tretji v vrsti igralcev, ki smo jih v Igri prestolov poslednjič videli v Baelorjevi septi, leže … s kamenčki na očeh. Saj ne vem. Ali se mi to, da so zaobšli Tywinove posmrtne prebavne motnje, dopade, ali ne.

Bliskavica nazaj
Če Igra prestolov po čem ni znana, ni znana po retrospektivnih insertih. Če se prav spomnim, sta se D&D (glavna šefa) pred leti, ko sta na montažnem pultu pustila Norega kralja in kurjenje Brandona Starka (ta slika je vse, kar je ostalo), naglas zaprmejala, da tega pa ne. Da je to filmarsko orodje, ob uporabi katerega se človek (pre)hitro zakvačka. Zato verjetno ni čudno (ali pač?), da je bil flashback kot otvoritvena sekvenca pete sezone napovedan že ulala dolgo nazaj. “Letos bomo imeli flashback. Glejte nas.” Big whoop.

Škoda, ker se scenaristi taistega pristopa niso poslužili že prej. No, kaj pa vem. Morda je tole rahlo sebično od mene. Gledalci brez podlage knjig, bi v že tako globokem morju različnih likov in prepletajočih se zgodb, verjetno samo še bolj tonili. V duhu poenostavitve … Recimo.

Cersei in njeni spomini so v obsegu, v kakršnem nam jih predstavi serija, soliden uvod v sezono. Mlada, lepša, kraljica je na prvi pogled Margaery, trije otroci pa pač njeni trije otroci. Bomo videli, kako bo z drugim pogledom, trem otrokom pa že po prvem štetju manjka otrok, ki ga je Cersei omenila Catelyn v prvi sezoni in ki naj bi bil Robertov. Možno, da je Cersei takrat nakladala; možno pa tudi, da so bili tu šteti samo otroci, ki so dočakali vsaj eno leto. Možno pa tudi, da so ga scenaristi preprosto usrali. Ne bi bilo prvič. Kdor je prebral peto (se mi zdi) knjigo, je najbrž porajtal, da v flashbacku manjka delček o valonqarju, valirijsko mlajšemu bratu. Bom preživel, ni panike.

Na Wallu več ne bo, kot je nekdaj bilo
Napovedal sem, da letos največ pričakujem od severnih delov Igre. awkwardGlede na videno, vztrajam. Odličen začetek. Všeč mi je, da so začeli z rutino. Jon vežba rekrute, Sam in Žiljka debatirata, mimo vsega se gor in dol sprehajata Jajo in Pajo, ki usput sproščata negativno energijo … Vse isto, skratka, in že tisočkrat videno. Nakar se kamera obrne in za Jonom uzremo Melisandro, ki nam je v opomin, da v resnici ni nič več isto. Grad Črnina zdaj gosti kralja, pravzaprav dva, in to je za nevtralno frakcijo v najboljšem primeru neprijetna situacija. In ko smo že pri neprijetnih situacijah. Melisandra obvlada. Ona je … Ona je. To njeno strmenje brez občasnega namakanja očesnih zrkel je hardcore.

mel

Kar se tiče grmade. Pustimo to, da je v knjigi drugače. Oziroma živi bili pa videli, ali sploh je drugače. Bolj me begajo motivi svobodnjaškega kralja. Za moje pojme je Stannisova ponudba zelo fer. Mance celo prizna, da bi bil Stannis dober kralj. Pa tudi za ponos mu ni. Vrh tega želi preprečiti nadaljnje prelivanje divješke krvi … Nekakšen prepad vidim med povedanim ter dejstvom, da noče poklekniti pred drugim kraljem. Mar ni ravno to nesodelovanje garancija za nadaljnje prelivanje divješke krvi?

Stari-novi obrazi
Rhaegal, Viserion … Toliko, kot sta zmaja zrasla med četrto in peto sezono, nista še nikoli. Štiri stene gor, štiri stene dol, Daenerys ju očitno futra s Substralom. Razen njiju ima Dany zdaj svoj pravi, pravcati svèt. Verjetno nič slabši od westeroškega malega — glede na stanje, v katerem se le-ta trenutno nahaja. V tem svètu sta poleg običajnih osumljencev tudi Hizdahr, predstavnik meereenskih plemičev in Mossador, predstavnik meereenskih (bivših) sužnjev. Hizdahrja se spomnim še iz prejšnje sezone, Mossadorja pa ne. “Kdo je ta človek in kaj počne tu?” sem se bil spraševal. Po kratkem posvetu z Guglom sem si prišel na jasno, da je to prvi pro-Daenerys meereenski suženj in da je dejansko imel nekaj sekund v prejšnji sezoni.

Potem sta tu še Kevan Lannister in njegov sin Lancel, ki mu je žal za vse. Obeh se spomnimo (ali pa tudi ne) iz prve in druge sezone. Še posebej cenim, da so ohranili istega Kevana, ki bi ga resnici na ljubo lahko zamenjali, pa tega najbrž ne bi nihče opazil. Lancela pa sploh ne bi prepoznal, če ne bi vedel, da je to on. Zdaj je namreč menih.

Daleč
Peta sezona je … peta sezona. Bojda od sedmih, čeprav sumim, da bo HBO izsilil vsaj eno dodatno. Kar hočem reči je, da smo zdaj že krepko v drugi polovici. Prvič od moje seznanitve s Pesmijo ledu in ognja sem dobil občutek, da se bližamo koncu. Ta občutek sem dobil med Varysovim vizionarskim monologom o vladarju, odnosno vladarici, pravšnji za Zahodnje. Take pasaže ponavadi naznanjajo razplet in jaz pravim, da je to to. Da nisem zgrešil. Nisem prepričan, kako dobra novica je ta vonj po razpletu (z ozirom na to, da v knjigah o čem podobnem zaenkrat ne duha, ne sluha), ampak ja; kupim. Zanimiv občutek, po vseh teh letih. Kot bi se z dvigalom peljal dol.

Temu občutku pa najbrž botruje tudi pospešeno združevanje posameznih zgodbovnih lokov. Stannis in Jon pri Zidu, Tyrion in Varys na poti v Meereen, Brienne, ki je na Aryo naletela že v finalu prejšnje sezone … In brez dvoma bo letos tega še več.

… ne bom … Česa ne bom? Tega, kar sem počel s prvimi štirimi. Verjetno bo najbolj prav, če rečem, da je ne bom obnavljal. Zakaj? Nobenega posebnega razloga nimam, pa tudi … Vse do danes sem jo dejansko nameraval — do danes, ko sem videl prve štiri dele (ki so se po volji nekoga z dostopom (očitno) znašli na internetu) in ugotovil, da sta me tako pisarjenje, kot Igra prestolov, (vsaj) malo minila. Mogoče so bili štirje deli v šusu overdose.

To je bila daljša verzija. Krajša (in bolj to the point) pa je, da se mi ta trenutek in do preklica enostavno ne da (kljub temu, da sem se že samo na tem blogu kar nekajkrat pridušal, da bom — da se mi bo dalo). Sori.

Aj, caramba, nova prikolica — s čisto preveč materiala, da bi šel v detajle. Popravek; v vse detajle. Nekaj najbolj zanimivih bom, kakopak, izpostavil. Kvarniki. Tistim, ki niso prebrali prvih 5 knjig, nadaljevanje močno odsvetovano.

Medeninastve zveri — to očitno niso. To sem ugotovil že zadnjič, kmalu po tistem, ko sem objavil komentar prejšnje prikolice. Maske ipak nimajo podobe zveri, temveč podobo … harpije? Eden izmed zaključkov, ki jih lahko človek po tem sklene, je, da bodo televizijske “medeninaste zveri” nekakšna obratna verzija knjižnih. Če so knjižne zveri osvobojeni sužnji, ki bi radi svojo identiteto prihranili sužnjarjem, bodo televizijske … Sužnjarji, ki bi svojo identiteto radi prikrili osvobojenim sužnjem? Jaz mislim, da lahko deluje tudi tako.

Roose Bolton izrazi skrb zaradi Stannisa … Stannis se pripravlja na bor. Hudo, hudo … Dejansko je to del 5. sezone, ki se ga najbolj veselim. V eni stotinki sekunde (če bi pomežiknil, bi spregledal), proti koncu, sem opazil kraljico Selyso, na tleh. Kaj je s tem? Kaj bo s tem? Oziroma, kako daleč bo šla ta sezona? Slutim, da Stannisa (in s tem vse Baratheone) na Severu čaka precej slaba usoda in nisem edini, ampak … A je to že to?

Brienne v snegu? Zdaj … Potrebno je izpostaviti, da zima (ki prihaja) ni omejena zgolj na Starke in Sever, temveč ima tendenco, da počasi zajame vseh sedem kraljestev. Tako da Brienne v snegu ne pomeni nujno, da se je kar naenkrat znašla na Severu. Je pa to vsekakor opcija. Ne pozabimo; Brienne ima neporavnan beef s Stannisom in povsem lahko si predstavljam, da mu v tej sezoni kani zagreniti lajf, češ, zakaj je ubil brata (pomnimo; Brienne se je Renlyjeva senca zdela podobna Stannisu). Kako bodo to izpeljali, ne vem, ampak moram priznati, da se te situacije na tihem bojim. V človeški naravi je, da se boji neznanega in tak bo večji del 5. sezone.

Visoki vrabec! Jonathan Pryce bo kradel prizor za prizorom, že vidim. Dejansko je to del 5. sezone, ki se ga najbolj prav tako zelo veselim. In ubožniki delujejo precej divji. V Vranji gostiji mi nikdar niso dajali vtisa … Pravzaprav težko opišem, kakšnega mi dajejo tu, ampak obstaja nek prepad. Črne halje in v čelo vrezani heptagrami ne pomagajo.

Dejansko me še najmanj zanima Dornija in kaj bosta tam počela Jaime in Bronn. … kaj pa vem. Smrdi po filler materialu, ki mi bo šel med čakanjem drugih, zanimivejših front, na živce.

Skoraj sem spregledal, ampak Sansa se na neki točki sprehaja po nekem temnem, zaprtem prostoru, s svečo v rokah. Je možno, da je kraj dogajanja zimiška grobnica? Če ja, potem je mogoče tudi, da gre Brienne samo po njeni sledi. Drugo (in tretje in četrto in peto) vprašanje pa je … Zakaj in kako in kaj vse bodo morali privleči za lase, da se bo to zdelo vsaj malo verjetno. No ja … Če Supermana ne razkrinkajo, pa so mu edina krinka hipsterska očala, potem tudi Sanse s pobarvanimi lasmi ne bodo.

Še en dober mesec, nakar akcija!

EDIT: Nora teorija. Manderlyja očitno ne bo. To se je z mankom novic o kastingu njegove vloge že pokazalo (vsaj zaenkrat). Mogoče se bosta Boltonu v pomoč, namesto njega, pojavila Mezinček in Sansa (z arrynsko vojsko, za seboj) … In bosta onadva potem prevzela vlogo tistih zaveznikov, ki to v resnici niso. Če dobro pomislim, bi šlo. Ampak ne … Theon bo tudi tam. Razen, če ne bo? Ali pa bo Sansa skrita? Fak … Vse je možno.

EDIT-2: Pa tudi na mizi je opaziti figure, ki niso Boltonove in rahlo ličijo na Mezinčkovo ptico oponaševalko — čeprav priznam, da zdaj na vse skupaj že gledam skozi prizmo te ideje in da morda vidim nekoliko več, kot je dejansko res.

EDIT-3: Berem internet; očitno nisem edini, ki mu je to padlo na misel. Počasi bom že presenečen, če ne bo tako.

Šok. Totalno nepričakovano. Poleg Lukea Kellyja mi je bil prav Jim McCann najljubši vokalist bivših Dublinersov (konkurenca je huda, zato je to dober podatek). Velik štoser, še večji glasbenik. Možakar je v zadnjem desetletju premagal raka na grlu, posledice zdravljenja pa so bile (med drugim tudi) nepopravljiva škoda na glasilkah, ki ga je pustila brez glasu. Kar je bil zanj, si predstavljam, hud udarec — za nas, poslušalce, je bil prav gotovo. Kljub temu je še naprej sodeloval z Dublinersi; za njih dizajniral razne CD coverje in plakate, nazadnje pa jih je kot kitarist spremil tudi na njihovem poslovilnem koncertu. Kaj naj rečem? Bog mu daj lahko zemljo.

triwimps

Je bil en zmaj,

pač CGI,

prišel je v Dol ga srat.

Deset minut,

pa j’ bil kaput,

se ni več treba nam ga bat.

Ker Bard je valda ušel iz ječe,

pristavil lojtro in šel gor.

Junaka ogenj sploh ne speče,

zato pa on je mulca skor.

Župan je umru,

kva je fora?

Zakva ni Alfrid,

KVA JE FORA?!

Kar naenkrat so vsi zbrani,

pred goro, kjer so škratje zakopani.

Ni Gondor to, je Erebor …

A Thorin je kot Denethor.

Se fajt začne

in Thranduil na losu …

Če kdo, se Dáinov merjasec z njim bo kosu.

A preden škrat vilina stolče,

prispejo ta hudobni; grdini, zlikovci in stekli psi …

Namesto tega stolčejo se vsi.

Je še ena fronta, tam, v Goldúru …

Dej no, Jackson, to je skret.

Je svèt nad Saurona prjuru …

Kr neki bliska, kje s’ to vidu, a ne morš lepo posnet?

Galadriel izgnala je sovraga …

V knjigi ga je Saruman,

ki tu, recimo, da ji vsaj pomaga,

čeprav mu to je drugi plan.

Nazaj, pri gori…

Orki so zastavice prinesli …

Sofisticirano, ni kaj …

Oni carji, a vilini nori.

Vtis nekoliko pokvari,

trol, ki z glavo ob zid udari.

Bilbo enkrat, med tem časom,

spizdi kamen in gre z gasom …

Dol z gore,

čim prej preč,

in zaveznikom preda največ,

kar kralj premore.

Zgodbo celo zdaj smo rekli …

Spomnimo se raje …

Kako vilinski princ, njih gnada, so po kamnih stekli. 

In kako se štorija zamaje,

ko priletijo netopirji,

in jih orli pohopsájo,

in umre par škratov …

in Tauriel smo skoraj pozabili — pa jo glih tko majo …

In zdaj smo tam, kjer smo začeli …

Trinajst let nazaj, ko smo še hteli,

da b’ film Hobit enkrat meli.

Zima je prihajala (dovolj dolgo), zima je zdaj tu, z njo pa je nepričakovano (vsaj zame) prišel tudi prvi zaresen trejler za 5. sezono Igre prestolov. Kvaliteta je zanič. Screener varianta, zakaj HBO ga je — oziroma vsaj tako mislim — objavil na kaki plačljivi zadevi. Ko bo na razpolago kakšna človeka vrednejša opcija, bom povezavo v tej objavi seveda posodobil. (Bolj ažurni bodo verjetno na Watchers on the Wall. Ipak večino linkov pokradem iz tam.)

Ampak vsebina … Vsebina je pa kul. In dokaj izdatna. In taka, da bodo vse, kar bom o njej povedal v nadaljevanju te objave, kvarniki. Špekulativni, se razume, a še vedno (vsaj potencialni) kvarniki. In to iz vseh petih knjig.

Kaj bi torej izpostavil? Medeninaste zveri, vsekakor. Ki v seriji očitno ne bodo toliko zveri, kot samo medeninaste. Govora je o meereenski vojski osvobojenih sužnjev, ki mask ne nosijo samo zato, da bi se jih sužnjarji bali, temveč predvsem iz želje po anonimnosti. Potem imamo neko obvodno vasico. Zasneženo (kar je dober podatek). Lahko bi šlo za Hardhome? Skoraj prepričan sem, da gre za Hardhome in internet se, kot berem, strinja z mano. Bitka za Hardhome bo verjetno bitka te sezone. Peščene kače (alias nezakonske hčerke Oberyna Martella), biči, Ellaria Pesek — Dornija? Če ja, potem sem kontent. Malo me je namreč skrbelo, da bo preveč podobna drugim eksotičnim delom Zahodnjega (in še zlasti Essosa). Mezinček in Sansa. Mezinčkov glas je to pot po lestvici od Mezinček-v-prvi-sezoni do rad-bi-bil-temni-vladar-Mezinček še kar solidno skalibriran.

Nekje, okoli dvajsete sekunde, imamo punco, ki si reže prst (to bi verjetno lahko povedal tudi drugače). Pojma nimam, čigava je, ampak sumim, da gre za napovedano flashback sceno z mlado Cersei, njeno kolegico in neko gozdno čarovnico. Maggy the Frog. Mja. Vsi uradni prevodi so mi ušli iz glave. Potem je tu nova kraljeva poroka … s še vedno istim starim visokim septnikom iz tretje sezone — kar ga na lestvici najbolj trdoživih terciarnih likov v Igri prestolov uvršča zelo visoko. Verjetno kmalu za Meryna Tranta (ki je seveda nesporni zmagovalec). Divješka vojska z Gospodarjem kosti na čelu. Sumim, da na dvorišču gradu Črnina grmada bo. Lahko je ne bi bilo, ampak ponovna pojavitev Klopotača jo, kar se mene tiče, potrjuje. In evo, popravek; če se ne motim, jo okrog oseminpetdesete sekunde celo uzremo.

Varysova in predvsem Tyrionova pot divja s svetlobno hitrostjo in nekaj, kar mi je še posebej padlo v oči, oziroma ušesa, je:

The seven kingdoms need a ruler, loved by millions, with a powerful army and the right family name.
– Good luck finding him.
– Who said anything about him?

Kdo je govoril o njem? Ti, Varys. V knjigi. Mislim, da je trejler na tej točki napravil konec ugibanjem o tem, ali se bo (F)Aegon v seriji sploh pojavil.

No, potem je tu še ogromno polsekundnih izsečkov. Melisandra, recimo. Melisandro človek težko ne-opazi. Padanje sužnjarskih harpij — Dany (spet) daje stejtment. Ena zanimiva scena, ki, če se ne motim, že rahlo transcendira knjige. Dany (plus pribočniki) in njeni Neomadeževani, obkoljeni z Medeninastimi zvermi? A bo coup? Zanimivo, zanimivo. Še več gospe Trnove kraljice? Jasno, kakšna bi bila to Mardžina poroka, brez babice? Arya pred vrati Hiše črne in bele. A je tisto, nekje okrog minute in desetih sekund, Njuh? Lahko bi bil. V vsakem primeru je v prikolici precej citatov in glasov, čigar lastnikov še nisem pogruntal. In tako je nenazadnje tudi prav. Prišparajmo še kaj za dejanske epizode.

Howk!

EDIT: There’s more! HBO je izdal tudi niz filmčkov, po enega za vsako izmed prominentn(ejš)ih hiš Zahodnjega. Koga podpirate? Hiša Pepi že dolga leta podpira Baratheone z Zmajevega kamna in v tej maniri tudi nadaljuje. Je pa eden izmed komentatorjev na WotW izpostavil, da ti filmčki spominjajo na cinematicse iz raznih retro iger, ki so za to še uporabljale prave igralce. Komentator je izpostavil Dune, mene pa vse skupaj bolj spominja na Red Alert 2. Verjetno zato, ker Djuna nisem igral. “Well done, commander …”

Na vsak način bi rad nekaj objavil … Ker je ravno silvestrovo, malo pa tudi, ker že dolgo nisem (in čisto malo, ker to počnejo malodane vsi blogerski kolegi). Voščilo. Voščilo je gotovo na mestu. Ampak voščilo je že v naslovu. Ne vem, če se lahko presežem in vam zaželim kaj boljšega od vsega najboljšega.

Vprašanje, kako bo prihodnje leto, morda bo hudo, morda nas bodo napadli in morda se nam bo še kako kolcalo po letošnjem (oziroma takrat že prejšnjem). Zategadelj naj že kar takoj in iz preventive začnem z nostalgijo — na tej točki bom napravil en kolaž (meni) najpomembnejših dogodkov leta 2014. Povsem iz glave in brez predpripravljenih spiskov, tako da dogodek, ki misliš, da bi moral biti na tem spisku, pa te ni; sori. Že nisi dovolj pomemben. Stephena Kinga so nekoč vprašali, ali si svoje ideje, ki jih dobi nekje usput in ne za pisalnim strojem, zapisuje, pa je odvrnil, da ne, zakaj to je najboljši način, kako pri življenju ohraniti slabe domislice. Če je ideja dobra, je ne pozabiš, oziroma drugače; če je slaba, jo. Meni se je (in se mi) ta misel zdela tako zelo smiselna, da sem jo ponotranjil in razširil na vse možno — tako da zapiskov sploh ne delam več. Že v naprej opozarjam, da bo nadaljevanje zapisa kot brez repa in glave (deloma tudi zato, ker bo brez repa in glave). Najprej pa en meme za kanček humorja in sproščenosti.

ny

  • Cerar. Dobili smo Cerarja. Pri prejšnjih državnozborskih volitvah sem bil bolj angažiran in sem jim celo naklonil zapis ali dva, dočim zdaj … Zdaj pa ne več. Sem in tja se grem še skregat na kak forum ali blog, ampak tu se moja trenutna politična angažiranost bolj ali manj začne in konča. Tudi glede Cerarja nimam pretiranih komentarjev. Mislim, da sem se kar odločil, da mu najbolj pristoji vloga človeka, ki ga narod treplja, češ: “Ta pa je. Ta bi pa naredil red, če bi dobil možnost.” Zdaj tega človeka nimamo več.
  • Dvignil sem temo za diplomsko nalogo! Še vedno jo držim dvignjeno visoko v zrak, čas pa se mi izteka. Januar in februar bosta pestra.
  • Izginjala so neka letala? Če se prav spomnim malezijska? Jaz pravim, da so jih (ju? eden je izginil že pred časom, eden ravnokar, enega — tega ne štejem zraven — pa so sestrelili) ugrabili. Ne vem, zakaj, ampak v nasprotnem primeru bi jih že našli. Ali pa tudi ne, jebela. Morje je globoko. Najbrž si niti ne predstavljamo, kako zelo.
  • Hobit … Hobita imam pač še vedno v glavi, ampak bolj zato, ker sem jezen ja Jacksona. Sploh ne bom začel.
  • Ravnatelj se je ubil. Taka svinjarija, kot so jo oni teden pri nas zganjali mediji, ne paše v leto 2014. Upam, da vas je v dno duše sram in da ste (pravzaprav smo — vsi skupaj) se česa naučili.
  • Četrta sezona Igre prestolov je bila kul. Taka, razgibana, z večimi vrhunci — kar je za to serijo nekaj novega. In ko sem že ravno pri Pesmi ledu in ognja; letos sta izšli dve knjigi. Slovenski prevod novel o Dunku in Eggu (Duncanu Visokemu ter Aegonu Targaryenu) in The World of Ice and Fire, nekakšna zgodovina Zahodnjega. Nobene izmed omenjenih knjig še nimam, vsekakor pa prideta na vrsto. Zelo kmalu. In upanje tli, da bodo prihodnje leto luč sveta ogledali tudi Zimski vetrovi. Če bodo, bodo verjetno nekje novembra ali decembra, a jaz se ne zanašam.
  • Izšel je nov dodatek za World of Warcraft. Warlords of Draenor. Prvih nekaj dni je bilo sila klavrnih, če prav pomislim najbrž najslabši Blizzardov release ever, ampak stvar se je vnesla. Verjetno se bo marsikdo strinjal, če rečem, da je ravno WoD eden najboljših dodatkov za WoW. To pot so se res potrudili, kapo dol.
  • Poplave. Takih poplav, kot so bile letos, ne pomnim.
  • Ljubljano so obiskali The Dublin Legends. Na boljšem koncertu letos (še) nisem bil. Če ne bi dal kape dol že pri predprejšnji točki, bi jo dal zdaj.
  • Letos sem precej bral. Dva dela (se mi zdi) Jordanovega Kolesa časa, precej hororskih omnibusov (Lovecraft, Bloch, Carter … Cthulhu mythos, v glavnem), … Zadnja stvar, ki sem jo nabavil in prebral, je Butnskala, predelana v strip. Definitivno nekaj, kar bi priporočil vsem fanom te legendarne radijske nadaljevanke (kljub temu, da strip, kakršen je, v primerjavi z radijsko igro morda nima neke hude dodane vrednosti).
  • Janša je šel v arest. In iz aresta. In nazaj v arest. In v parlament. In v arest. … Ta trenutek za lajf ne vem, ali je možakar obsojen ali ni, ali je poslanec ali ni … Vse skupaj je naravnost smešno (predstavljam si, da predvsem Janezu).
  • Gledal sem The Interview. Ravno včeraj. Ali pa morda predvčerajšnjem? Realno ne razumem, zakaj je Un Kim jezen?
  • Nagrada za tiste, ki še vedno berete; lajfhek, ki sem ga ugotovil v letošnjem letu. Hofer cedevita (z okusom limone) je boljša in cenejša od originalne.
  • Prvič sem delal tatarca. In to (baje, ne vem, dopuščam, da folk hinavi) zelo uspešno. Nekega dne, preden umrem, morda objavim recept. Je pa to more art, than science. Probavat pa popravljat. V nekje polurnih intervalih.
  • Naši hokejisti so razturali na olimpijskih. Ponavadi ne gledam teh zadev, letos sem bil pa kar investiran. Kakor vihar!
  • Po dolgih letih sem si ponovno ogledal slovenski film Junaki petega razreda. “A se spomneš une nadaljevanke, k so bli eni otroc, nek u Postojnski jam? Pa Tanja Ribič je igrala eno vodičko? Pa Vlado Novak je bil en rus? Pa nek Arabec je bil, eni hudobci, v glavnem … Pa na Bledu je blo sneman? A se spomneš …” — tako nekako je šel pogovor pri kosilu, preden me je končno premagala nostalgija po devetdesetih.

  • Tako. Nimam več. To je to. To je to, kar lahko ta trenutek stresem iz rokava. Vsakršno nadaljnje naštevanje bi bilo že napenjanje — ki pa je v nesoglasju z mojo na novo ponotranjeno paradigmo (ki sem jo obelodanil na začetku zapisa). Srečno in zdravo, skratka, tudi iz moje strani. Oziroma kot se zadnja leta glasi večina mojih novoletnih voščil; kontra!
    Follow

    Get every new post delivered to your Inbox.