Epizoda Dom! Druga epizoda šeste sezone, ali dvainpetdeseta epizoda Igre prestolov — sploh. Epizoda o domu, o prihodu domov, o obstoju doma, o nostalgiji po domu, skratka Dom!

Tisoč očes in dve
Po letu premora najprej nabašemo na Brana Starka in njegovega gospoda mentorja, ki rahlo dekadentno in kot zadrogirana ždita na kupu korenin in s ta belim gledata. Sori za asociacijo. Bran in Trooki vran sta zelenovidca. In trenirata. Resne stvari. Moram priznati, da sem pozabil, kako to poteka v knjigah (ali pa nikdar nisem zares razumel), ampak če se ne motim, gre pri pri tem t.i. zelenem vidu bolj za sanje in videnje prihodnosti, dočim to, kar v tem delu trenira Bran, je pa (po moje) tehnično gledano bolj menokoštvo. S to razliko, da, namesto v Hodorja (ali v Poletje), svojo zavest seli v enega izmed izmed vršakov — dreves z obrazi, preko katerih Severnjaki častijo stare bogove (in se, prikladno, pogosto nahajajo na vrtovih pomembne gospode, kjer se, kot vemo, dogajajo vse zanimive stvari). In ideja je, da se ta drevesa pač spomnijo, menokožec (ali zelenovidec) pa do teh spominov dostopa. Nekaj podobnega. Mogoče bo serija (po svoje) razložila in zelo verjetno sem tudi jaz kaj pobrkljal. Toliko o tem. Preden gremo na retrospekcijo, bom besedo ali dve namenil še rahli spremembi izgleda Branove bližnje okolice. Ki se mi zdi dobrodošla — pa to pravim kot nekdo, ki konsistentnost ceni nad vse. Ker na koncu četrte sezone je bilo evidentno, da niso povsem prepričani, kako bi prikazali specifiko Trookega vrana in otrok gozda. Prvega so takrat prikazali kot dokaj generičnega starca (vidi se, da so lovili njegov izgled, kakršen je opisan v knjigi, pa se ni izšlo), otrok gozda pa je bil dejanski otrok. Trenutno stanje se mi bolj dopade, čeprav tudi prejšnje ni bilo zares sporno. Otroci gozda zdaj delujejo bolj čarobno, Trooki vran pa mlajše. In igra ga Max Von Sydow, ki je definitivno dobrodošel dodatek. Meni se to bolj dopade (čeprav niti ne znam dobro opredeliti, zakaj), plus razmišljam v smeri, da sprememba morda ni naključna.

Pripravite pokrivala iz aluminijaste folije. Bran se (vidno) stara, Trooki vran se mladi, otroci gozda postajajo čedalje manj človeški, brez da bi to kdo zares opazil … Trooki vran in Bran ždita na koreninah. Kaj če prvi drugemu črpa življensko energijo? Drugi pa sprememb ne opazi, ker imajo njegovi obiski preteklosti nanj nekakšen narkotičen vpliv (Trooki vran ga celo opozori, naj ne pretirava)? Priznam, da mojemu mnenju vsaj malo botrujejo tudi Branova poglavja v peti knjigi, ki so vse bolj in bolj temačna, ampak na tej točki je vse zgolj špekulacija. Pod črto; ne zaupam stvarem, ki živijo tako daleč gor.

Obisk Zimišča je bridek kontrast ponovnemu obisku Zimišča, dvajset minut globlje v epizodo. Srečamo Neda, srečamo Benjena, srečamo nekoga, ki bi (sklepam po zaliscih) lahko bil (takrat najbrž še ne ser) Rodrik Cassel, srečamo Hodorja, srečamo pestunjo (ki takrat še ni bila stara) in srečamo Lyanno Stark. Dekle, vsled katere Robert Baratheon toliko in toliko let kasneje zaneti upor. Ampak tudi to utone v senci dejstva, da je Hodor nekdaj govoril (besede, ki niso “Hodor”). To je stvar, ki me trenutno najbolj zanima. Kaj, hudiča, se je zgodilo temu človeku? In še bolje; komaj čakam trenutek, ko bo imel Hodor enkrat dovolj (ker take pizdarije, kot se dogajajo v Zahodnjem, se ne dogajajo nikjer), ko se mu bo odpeljalo, ko se mu bo razvezal jezik in ko bo vsakomur povedal, kar mu gre: “Ti, tamau, če mi še enkrat vzameš komando nad tem, kaj bom delov in kam bom šov, ti bom polomu še obe roki. Ti, Jaime, dej si najd tapravo babo. Ti, Cersei, pa deca. Madona. Davos, dej, ne rabš bit več kle. Loh greš dam. Daenerys, a mislš ti pridt kej k nam, al boš tm še nadaljnji dve leti? Mislm, sej men ni panike, ampak folk te čaka že tko od prve sezone. …”

vlcsnap-2016-05-02-15h49m24s329

“Tem namalov na zid k fresko!”
Na Zidu ser Alliser drži obljubo in se loti vrat, za katerimi se nahajajo Davos ter Jonovi lojalisti. Medtem se nekih drugih vrat — tistih, za katerimi se nahaja grad Črnina — še tolikanj bolj odločno loti Wun Wun. Bitke je konec še preden bi se sploh začela (če odštejemo tisto nesrečno strelico v velikanovo ramo) in ser Alliser je aretiran. Melisandra prejme nekaj vzpodbudnih besed z Davosove strani in Jon je pokonci en, dva, tri. Davos je … Človek, ki se spozna na vse. In ki svoje stavke začenja z: “Ej, js se na to ne spoznam, ampak dj probi …” In potem probaš in deluje in si mu hvaležen. In to se zgodi prvič in drugič in ta človek ti začne iti na živce. In potem ti gre na živce, da ti gre ta človek na živce, ker veš, da ti je samo pomagal … Okej. Malo sem zašel. Meni se to drugače ne dogaja. Ali pa tista sošolka, ki je vedno trdila, da ni znala nič in da bo zabila in potem pokasira petko. Sori še enkrat, zdaj pa res.

Dejstvo je, da smo vsaj na tej fronti že zelo izven obsega knjig. Samo špekuliram lahko, kaj nas čaka, nastavki so drugi (kot v knjigi), zelo me zanima, kam gremo od tod. Kako bo s hierarhijo na Zidu in predvsem kako (če sploh) je na Jona vplivala ta njegova pot v onostranstvo (in nazaj). Razen, seveda, da si je pot nazaj plačal z lasmi.

Otoki
Kolikor je bil povratek v Dornijo, prejšnji teden, boleč, je ponoven obisk Železnih otokov pravzaprav prav prijeten. Spet srečamo Balona, ki ga vselej najdemo tam, kjer smo ga zadnjič pustili, in spet je tu Yara — ki očetu (in njegovi trmi) vse bolj naglas kljubuje. Všeč mi je, da načneta stvari, ki so bile do te točke nekako v zraku in stvari, za katere me je dejansko zanimalo, kaj si o njih en Balon Greyjoy misli. O njihovem pojemajočem primežu na Severu, o Yarinem poskusu osvoboditve Theona (ko so jo odgnali Ramsayevi psi, hehe) in o dejstvu, da je v seriji prav Balon Greyjoy poslednji izmed petih kraljev, ki so se počili v … bitki petih kraljev. In ne Stannis, kot v knjigi. Pa tudi Balon ne več za dolgo, saj ga na mostu pričaka brat Euron. In sledi (za moje pojme) zelo dobro izpeljana in učinkovita interakcija, ki služi tudi kot predstavitev Balonovega mlajšega brata, enega izmed tistih likov, ki so — vsled manka boljše besede — preprosto kul. Euron je sicer več kot malo nor, pa tudi kot Smaug rad razlaga, kaj vse je, ampak je kul.

vlcsnap-2016-05-02-15h49m02s743

Sprašujem se, ali ni sivolasi duhoven, ki naslednjega dne vodi pogrebno procesijo, Aeron Vlažnolasec, drugi izmed Balonovih bratov. Se mi zdi, da sem nekje pobral, da se nekje v šesti sezoni pojavi tudi on, ampak kot rečeno ne vem, ali je to on, niti ne, ali tisto, kar sem pobral, sploh drži. Gotovo izvem. Far namigne, da se nam obeta tradicionalnejši izbor kralja, kar gre Yari kot dedinji (seveda) v nos. Bomo videli, kako bo kraljevi shod izpadel, ampak zaenkrat sem optimističen. Tole danes je bil lep nastavek.

In ko smo že pri otokih, recimo da sem nekam sodi še Braavos. Prejšnjič sem ga preskočil, to pot pa bom ravno tako kratek. Arya je bila na koncu prejšnje sezone kaznovana, prejšnjič in danes jo je Sirotica, slepo, pretepla, zdaj pa ni več kaznovana — ker se je naučila, da je nihče. Braavos (oziroma Aryin zgodbovni lok, Braavos sam po sebi je okej) mi je, roko na srce, rahlo ponesrečen. Glavne točke so vzete iz knjige in potem nekako povezane … Sori, ja. Primerjam s knjigo, vem da se to ne dela. Ampak tako je. Primer. Arya oslepi. Recimo, da je to ena izmed glavnih točk. V knjigi spije strup in oslepi, v seriji pa jo ob vid spravi maska, ki pride s hakeljcem, da če človek ni nihče in si jo nadene, oslepi. Okej, saj fantazijski svet prenese vse, ampak če imaš referenco, če veš, kako je v izvirniku, se hočeš, nočeš vprašaš: “Zakaj?” Nasploh me ta njena šola spominja na nekakšen konglomerat bedarij, ki jih morajo v raznih filmih početi vajenci učiteljev borilnih veščin. Sprašujem se, ali ne bi bilo bolje, če bi njen del zgodbe prevrteli naprej. Tako kot pri Branu. Ampak spet; kolikor slišim, so letos (v resnici lani) v Braavos vložili precej truda. Precej novih likov, precej dela (za Aryo) … Tako da daleč od tega, da bi obupal (ali obupoval).

Don’t hate the flayer, hate the game
Moram priznati, da sem bil presenečen, ko sem izvedel, da Ramsay ubije očeta. Poleg tega sem bil ves čas pod vtisom, da bo Waldina nosečnost ostala nekje v ozadju in služila zgolj kot orodje, s katerim bo Roose brzdal pankrta. Mea culpa. In da ne bo pomote; to ni kritika. Prvo kot prvo je to eden izmed redkih primerov, ko nam Igra prestolov navrže informacijo o časovnem okviru, koliko časa je minilo od ene točke do druge (v tem slučaju od tu do tu, zdaj). Drugo kot drugo pa se mi zdi Ramsayeva poteza dovolj smiselna in lepo nadgradi, ne samo Ramsayevega strahu pred očetovim dedičem, ki smo ga lahko zasledili že vsaj dvakrat, temveč tudi aktualno debato z novim gospodom Karstarkom, kjer Roose s svojo pasivnostjo nasprotuje ostalima dvema. Če pomislim, se ata Bolton zdaj znajde v podobni situaciji, kot se je prejšnji teden znašel ata Martell, samo da bolj po hitrem postopku. Če si je gospod Doran prezir svojih ljudi nakopaval več let, si je Roose prezir oportunističnega gospoda Karstarka nakopal v dveh minutah. Očitno mu bolj godi Ramsay (ali pa tako dobro igra), saj svojega morebitnega ogorčenja ne izda (sploh!) in po moje tudi v bodoče ne bo kompliciral. Možakar nima nekih hudih moralnih zadržkov. In potem Waldina smrt … Kaj naj rečem? Verjetno ena izmed petih najhujših smrti v Igri prestolov. Tole hranjenje psov s človeškim mesom je nekaj, za kar nisem prepričan, ali Ramsayev sloves to res potrebuje.

vlcsnap-2016-05-02-15h48m24s697

Mogoče še en detajl. Dopade se mi, da imajo Karstarki svoj oklep. Z verižnino okrog vratu. Všeč mi je, da to tako dosledno furajo. V prvi sezoni je to nosil Rickard Karstark. Potem se je v drugi sezoni pojavil nov Rickard Karstark (prejšnjega so potem malo zatajili, češ da to ni bil Rickard Karstark — ampak mi vemo, ane), zdaj pa ga nosi tudi njegov sin, Harald Karstark. In še ena kul stvar. Po drugi sezoni (oziroma takrat je bil omenjen samo njen sedež, Beli pristanek) je prvič omenjena hiša Manderly. Moja najljubša severnjaška familija. Videl sem casting call, ki je opisoval debelega plemiča in že takrat sem sumil, da je to to, dočim zdaj sem pa skoraj prepričan (da je to to).

Lev in vrabec, lev in zmaj
Lannisterji na Zahodu, Lannister na Vzhodu, vsi s svojimi problemi, a stvari se obračajo v njihov prid. Vsaj navidez. Cersei se pobota s Tommenom in Tyrion osvobodi zmaje (in s tem pihne v jadra tiste teorije). Okej, to, da Frankengregor patruljira ulice Kraljevega pristanka in pobija ljudi, ki grdo govore o kraljici materi, bom zaenkrat pustil stati. Z lahkoto si predstavljam, da je to ideja, ki jo je Cersei (sploh v svojem trenutnem stanju) sposobna dobiti in hkrati nekaj, kar je en golem brez lastne volje sposoben izpolniti. Počasi in sistematično, vse do poslednjega meščana (ki javno žali Cersei). Toliko.

Prilagam še prikolico za tretjo epizodo.

Bitka pri stolpu Radosti! Ker fali še en teden, si lahko ta čas krajšate s fenovsko adaptacijo tega istega dogodka.

Okej, okej. Ne bom začel z izpostavljanjem očitnega. Da produkcije nisem spremljal s tako ostrim očesom kot prejšnja leta, o čemer priča ena (1!) sama, samcata objava na tem blogu. Res je nisem, ampak pustimo to. Igra prestolov je zdaj tu. Z Rdečo žensko na čelu. Ki je v resnici siva, ampak pustimo (tudi) to. Naj stvar steče. Tako, organsko.

Razočaran. Ne. Slab izbor besede. Razočaranje hranim za življenje, to pa je vendarle zgolj serija. Upal sem, da bo začetek močnejši, boljši, hitrejši … Obenem pa na tihem pričakoval probleme. Scenaristi se namreč vse težje zanašajo na izvirnik. Zakaj, zato, ker mu zmanjkuje strani. Ampak ne. To ne more biti problem. Rdeča ženska se bohoti s takimi felerji, da bi jih z lahkoto rešilo že drugo (po potrebi pa tretje in četrto — a je to pri milijardni produkciji res tak problem?!) branje scenarija. Oziroma ajde, ne bom podcenjujoč. Bojim se, da stik z realnostjo izgubljamo zato, ker so se ustvarjalci serije zadovoljili s tem, da so njen glavni izvoz šok, kri in jozeljni. Konsistentnost in logika sta padli v drugi plan. Tole ni zaključek na podlagi ene epizode. Sploh ni zaključek in sploh ne na podlagi ene epizode — že lansko leto so tulili alarmi. Upam, da se motim in če kar nemudoma storim en korak nazaj; Igra prestolov je še vedno Igra prestolov. Še vedno je tudi veliko dobrega. In po tem, kar sem videl (v trejlerjih in v zadevah … ki sem jih pač videl) in kar obljubljajo, sodeč, bo šesta sezona odlična. Ne glede na slabši začetek — ki je pri Igri prestolov že skoraj po definiciji počasen ter poln tako nastavkov za naslednjih devet epizod, kot konsolidacij po finalu prejšnje sezone. Opravičujem se, če bom v nadaljevanju deloval kot zagaman purist, ampak porkaduš da če je kdo prizanesljiv in razumevajoč do te serije, sem to jaz. *Problem opisan, tema predstavljena …* Uvod. Tole je bil moj uvod.

Uklonjeni, upognjeni, zlomljeni
Uf … Dornija. Najslabši del Igre prestolov. Deseti brat izmed Sedmih kraljestev. Nihče je ni hotel, sploh pa ne v tej obliki. Če se ne motim (se mi zdi, da sem enkrat nekje prebral odnosno poslušal en intervju) nas tja silijo zgolj zato, ker se je en brihtol domislil, da lahko tja pošljejo Jaimeja. Kar je imelo že samo po sebi zelo malo smisla, ampak seme je potem vzklilo in raslo … in raslo. In raslo. V napačno stran. Vse do površno izpeljanega abortusa, včeraj. V mojih očeh je stvar izpadla takole. Ellaria Pesek. Bejba rajnkega Oberyna. Oberyna, ki je blazno obrajtal svojo familijo. Ellaria Pesek sklene, da bo — brez dvoma iz ljubezni do svojega bivšega — to isto (Oberynovo) familijo končala. S pomočjo treh Peščenih kač. Ena s pipcem v hrbet pokonča dvesto-kilskega bodigarda, očitno poslednjega izmed Doranu zvestih Dornijcev (ki Dornijec sploh ni), medtem ko drugi dve poskrbita za Doranovega dediča, čigar lokacija je luka Kraljevega pristanka. Pa pustimo to, da je ladja za Kraljevi pristanek (lansko leto) odplula brez njiju. Seveda lahko štorijo poljubno dogradim v nekaj smiselnega, recimo da sta se skrili nekam na ladjo, ali še bolje, jo dohiteli in da je bilo to potem to. S še večjo lahkoto pa rečem, da gre za retcon. Kot gledalec potrebujem nekaj, da bom prvo opcijo izbral prek druge. Trenutno nimam nič. In takih lukenj je vse več. Če se za trenutek vrnem na Ellario; nisem povsem prepričan, ali razumem njen motiv. Lansko leto je hotela Myrcello, da bi zanetila vojno z Lannisterji in se jim tako maščevala. Dočim letos pa noče več, da bi Dorniji vladali šibki moški. Mislim … ja. Ta del razumem. Ampak ne vem, če kupim. Ne vem, če kupim njo, odnosno to, kako je napisana.

vlcsnap-2016-04-25-21h11m08s546

“Listje Lóriena se ne obletava zaman.”
Daenerys je lansko leto (po Pippinovem vzoru) napravila sled morebitnim sledilcem. Morebitna sledilca jo zdaj najdeta in nadaljujeta po sledi, ki so jo za seboj postili dothraški jezdeci. A ne preden Jorah še enkrat preveri, ali je sivolusk še vedno na svojem mestu. Takole bom rekel. Meereen (s širšo okolico) mi to pot niti ni bil slab (kdor je že kdaj prebral kak moj zapis, ve, da nisem fan). Sploh se mi je dopadla Daenerysina interakcija s khalom, pa tudi z ostalimi. Se mi zdi, da je izpadlo tako, kot bi v Martinovem svetu to res izpadlo. Daleč smo prišli, da mi je že to dovolj za petje hvalospevov, pa vendar, evo; meni je bilo všeč. In če se spomnim khalasarja iz prve sezone … in ga primerjam s tem? Ni primerjave. Ta deluje bistveno bolj khalasarovsko (verjemite mi na besedo, spoznam se na te zadeve, imam blog, kjer včasih objavljam stvari o Igri prestolov). V glavnem vidi se, da je serija vsaj produkcijsko zelo (ampak res zelo) napredovala. Ne pa tudi na drugih frontah. Spet imam dlako, ki jo pač moram dati na pol. Od kod so se v nazivu vladarja Sedmih kraljestev kar naenkrat vzeli Rhoynijci? Ki jih že od prve sezone tako vztrajno tajijo? Po žilah Dornijcev se pretaka rhoynijska kri, to vemo, in vsled tega je vključitev Rhoynijcev seveda smiselna, ampak glede na to, da so jih doslej tako dosledno izpuščali, mar ne bi bilo vseeno, če bi enostavno popravili dornijski background? Ne vem zakaj se poslužujejo takih neelegantnih rešitev. I rest my case. No, in ko sem že pri Meereenu, tudi sekvenca s Tyrionom in Varysom je okej. Ne zgodi se prav veliko, je pa okej. Izvemo, da je nekdo zažgal meereensko floto, pripravljeno za plovbo proti Zahodnjem, poleg tega pa tudi, da evnuh in Škrat nista tako inkognito, kot bi želela biti. Zanima me predvsem, kakšno stanje zdaj tam vlada. Predstavljal sem si, da bo kaos (daleč od tega, da bi se lahko naš nenavaden par tako brezskrbno sprehajal po mestu), je pa precej po starem, le da bolj zapuščeno. Tak vtis sem dobil.

Reklama za bižuterijo
Še ena nekonsistentnost nad katero nisem preveč navdušen. Da je Melisandra bistveno starejša, kot je videti, je nekaj, kar smo mnogi izmed nas že dolgo sumili. Pa (vsaj jaz) nisem ne vem kako moder. Če nič drugega, je Melisandra Stannisu že v drugi sezoni zatrjevala, da se bori že bistveno dlje časa kot on. Da ima vse potrebne izkušnje in reference. In te zadeve. Ampak v Rdeči ženski je njena rdečina prikazana kot da je pogojena z nošnjo njene ogrlice z rubinom. Dočim tule pa jo vidimo v banji, brez ogrlice, normalno, lepo, luštno. Spet lahko poiščem razlog — lahko da je imela v banji še rubinast uhan v popku — lahko pa sem znova jezen na lene scenariste. Take cvetke pričajo o zelo, zelo kratkoročnem planiranju. In je škoda. Sicer se mi pa dopade ta sprememba Melisandrinega attituda. Sploh, ko dobimo še ta okvir, da je v biznisu že milijone let ter da tako velikih polomij ni vajena. Slednjega v resnici ne dobimo, to slednje si jaz predstavljam in hočem, da si tudi vi.

vlcsnap-2016-04-25-21h10m33s556

Obljubodržka
Sansa Bolton in Theon sta po ne vem kakšni sreči preživela svoj Thelma & Louise moment s konca prejšnje sezone in to brez poškodb in zdaj bežita, s pankrtovimi krvosledci nedaleč za petami. Ti ju dohitijo navkljub prečkanju reke (enkrat sem gledal Mythbusterse in to baje res ne pali), nakar pride Brienne in reši svet. Lansko leto se je Bri po debaklu s svečko na stolpu odločila za Stannisa. In ga je (proti možnostim) našla in ubila. Okej. Kljub temu, da sem še vedno mnenja, da je bilo vse skupaj (vsaj) malo privlečeno za lase, je izbira med eno in drugo dolžnostjo tej odločitvi dajala neko težo, če že ne kompleksnost. Bojim se, da njena odločitev za oboje to težo razvrednoti. Mogoče ne povsem, malo pa definitivno. Vsaj kar se mene tiče. Še beseda, dve, o Boltonih. Ko smo že ravno tu. Roose je un fotr, ki ti po vikendu garanja v gozdu reče, da si mu skrhal motorko. Ampak to vemo. Ena stvar, ki mi pri njihovem trenutnem stanju pade na misel. Ramsaya je legitimizirala Krona. Boltoni so (v seriji) zdaj odprto proti Kroni. Mar ne morejo v Kraljevem pristanku zdaj enostavno odlegitimizirati Ramsaya in mu že samo s tem pokvariti vseh načrtov? Knjiga teh težav nima. Zakaj? Ker ne izbira bližnjic.

Vrana vrani ne izkljuje oči, vran vranu jih
Vedno skušam biti duhovit pri teh naslovih. Včasih mi uspe. Morda prihodnjič. Tole je bilo spet meta. Sori. Ja. Trenutni prebivalci gradu Črnina so se znašli v edinstveni situaciji. Davos plus nekaj lojalistov plus Duh proti puntarjem s serom Alliserjem na čelu. Moram reči, da me je presenetilo, kako skulirano je aftermath coupa izpeljal ser Alliser. Sestanek s člani, tako in tako je bilo, to je to. V primerjavi s Crasterjevim branikom in izdajo poveljnika Mormonta, recimo? Zelo visoka stopnja profesionalizma. Kar je zame dokaz, da Jona ni ugonobil zaradi sovraštva (čeprav bi bil lahko tudi to razlog), temveč vsled svoje starokopitnosti. In v bistvu verjamem, da bi držal svojo besedo, če bi Davos odprl vrata in se predal, in mu naklonil ovčetino in spočitega konja, tako kot je obljubil. Nek občutek za čast je še vedno prisoten, skratka. Tudi pri izdajalcih. Lepo.

Nič. Tole je vse, kar imam, zaenkrat. Prilagam še prihodnji teden.

Namen tele objave je zgolj posredovati tale Martinov update v zvezi s težko pričakovanim nadaljevanjem Pesmi ledu in ognja, The Winds of Winter. Če slučajno kdo ne spremlja in ker gre za najbolj pomembno in uradno novico v zvezi z Westerosom ter tamkajšnjimi običajnimi osumljenci v … veliko časa. Ali pa vsaj najpomembnejšo letos. Lansko leto se je šušljalo, da knjiga kani iziti še pred novo sezono HBO-jeve Igre prestolov, ampak no deal! Proces se je spet zavlekel in kot pravi GRRM, ko bo, bo. Po eni strani še dobro, ker če bi knjiga res izšla samo malo pred šesto sezono, potem bi v tistem obdobju zelo verjetno vzporedno bral in gledal serijo (ker mi manjka discipline, da bi se enega vzdržal), kar bi bila sicer zanimiva izkušnja, ampak predstavljam si, da bi si s tem oboje spoilal na veliko in … čorba. Tako pa bo 2016 še eno leto težkega pričakovanja Zimskih vetrov. Jaz imam še veliko potrpljenja, da bo le vredno!

winds-winter-book-cover

… in ko sem že ravno pri črkah in ker imam še dan ali dva fore, da to storim; voščilo. Bom prepisal en mesiđ, ki sem ga za novo leto prejel ene desetkrat, ker pošiljatelj ali pošiljateljica (neznana številka), ni računala, da je omrežje ob tisti uri preobremenjeno in ker če ni šlo čez v prvo, bo šlo morda pa v deseto. Takole: “To je sms da naj bo novo leto boljse kot prejsnje :)”

Ha! Pa smo ga dočakali. Okej, okej … letos sicer nisem pisal o kastingu in produkciji nasploh (mogoče še bom), a to še ne pomeni, da se šeste sezone ne veselim sto na uro. Nekaj bo še iz knjig (Železni otoki, Rečnjava, Dornija …), v glavnem pa frišen, še nikjer obdelan material. Še zlasti tam, kjer me razplet in razsnova najbolj zanimata; na Severu. Začne (če se ne motim) Max von Sydow, novi Trooki vran (nadomestil je Struana Rodgerja), zaključi pa (spet! če se ne motim) Bran.

“They have no idea what’s going to happen …”

Fak. Komaj čakam.

Najbrž ima vsakdo izmed nas svoj nabor spominov iz otroštva, ki bi jih rad pozabil, pa jih ne more. Tisti s težko preteklostjo itak, ampak tole že zdaj, v začetku, obračam za 180 v drugo smer, zakaj avtor te objave se nad svojim (otroštvom) pač nima za kaj pritoževati. Spominov na vojno torej nimam (ker sem bil star eno leto), oče nas pijan ni pretepal (ker ne pije), nikoli pa (očitno) ne bom pozabil recimo temu stvari, ali dogodkov, ali obnašanj, ki jih uvrščam v kategorijo zakaj sem bil tak idiot. Vem tudi, zakaj. Jih ne bom pozabil. Gledal sem Inside Out. Eden izmed skladiščnikov v moji glavi blazno uživa v cringe momentih. Ali pa kar vsi in to ne samo skladiščniki. Kar bi najbrž pojasnilo tudi, zakaj se sem in tja zalotim med browsanjem cringe sekcije reddita.

Babice in darila
Naj začnem z eno, verjamem, lahko poistovetljivo in kot tako tudi primerno za prebitje ledu. Veščina, ki je nisem nikdar osvojil in še vedno imam sam pri sebi težave s hendlanjem teh situacij. Kako nas babice obdarujejo. Ta velika čokolada (ali v izjemnih primerih kaj drugega) in denar, zabasan nekam za ovitek. Problem je, ker prvič mogoče še ne, ampak potem pa že, ti veš, da je notri denar. Ampak nočeš izpasti, kot da ti gre samo za denar (for what it’s worth naj povem, da mi res ni šlo in mi ne gre). Hočeš, da je v ospredju čokolada. Hočeš nekaj takega: “Vau, čokolada! Želja se mi je izpolnila. Hvala babi, obvladaš.” Nakar šele obrneš in vidiš zataknjen denar: “Pa še denar! Joj, pa zakaj? Saj bi bila čokolada dovolj, res ne bi bilo treba!” To je nekako standardni protokol, po katerem naj bi se človek ravnal. Ni idealen, ampak to imamo in s tem delamo. Hec je, da moraš to vsled svojega predznanja zafejkati, kar je pa za nekoga, ki ni igralec, blazno težko. Itak je pa cel ritual prozoren ko pes in ne zmagaš, četudi si še tako prepričljiv. Kot da vse skupaj že itak ne bi bilo dovolj nerodno, pa se nato v igro vmešajo še starši, ki začnejo babico siliti, naj denar vzame nazaj. To, ali pa tebe, da ji ga vrni. In babica vztraja, da ne. In kar naenkrat si med dvema ognjema, ko ti in tistih 1000 tolarjev niste več pomembni in gre samo še za princip; kdo ima prav in kdo ne. Tu imate denar, mene pa pustite!

milka

Babičina kolegica
Takrat se mi je to vprašanje zdelo dokaj normalno, dočim zdaj, v retrospektivi, pa ne. Ni. Zakaj bi otroka matral s temi stvarmi? Govorim o vprašanju, ki mi ga je vztrajno zastavljala ena babičina soseda in ki gre: “Katero staro mamo imaš raje?” In to seveda v navzočnosti ene od babic (ter poljubnega občestva). Očiten odgovor bi bil: “Obe enako,” ampak jaz tega takrat žal nisem videl. In se mi je stemnilo pred očmi in sem dejal, da imam raje tisto drugo — tisto, ki ni bila navzoča. In smo imeli cel debakel. Mama jezna, ostali zaprepadeni, jaz pa na robu solz. Še vedno sem jezen. Nase, ker sem se pustil sprovocirati in na ono čarovnico, ki me je tako grdo izigrala.

Scanje
Tale je rahlo bolj specifična. Ko sem bil še majhen majhen mulc, nekje štiri leta (ravno takrat nekje, ko se človek na tem področju osamosvoji), sem imel tendenco, da sem uriniral po straniščnemu pokrovu. Ne vem, zakaj, ampak blazno fino in skorajda obvezno se mi je zdelo, da ko zaključim, na pokrovu ostane plast urina. Milimeter do dva milimetra, enakomerno, moje delo je tu opravljeno. In nakar sem jih fasal in se zelo kmalu naučil, da je desko potrebno dvigniti. Mi mirno plavala bi moja barka … Pa sem bil nekaj let nazaj zelo nedvoumno seznanjen z dejstvom, da je potrebno straniščni pokrov po koncu nazaj spustiti. Iz uvidevnosti do nežnejšega spola. Ja faking šit, pa smo spet na začetku. Dviganje pokrova so mi dobesedno vtepli v glavo, nakar ugotovim, da bi lahko samo bolje ciljal.

Game Boy
Ko sem bil star osem let, sem si s prihranki nabavil (rabljen) Game Boy Pocket. Še vedno ga imam in še vedno dela. Nakar je (malo zatem) sošolec dobil naprednejši Game Boy Color — kar se je pokazalo, ko smo šli s šolo na ekskurzijo. Kako, hudiča, ima lahko on, ki mu je to prvi Game Boy, že barvnega, jaz, ki mi je to že druga mašina in zadeve že obvladam, pa črno belega? Halo?! Iz tega je sledilo, da sem si za svoje poslanstvo napravil prepričati sošolce (vključno z novopečenim gameboyašem), da je Pocket v bistvu bolj kul kot Color. gbpDa je fino, ker je malo manjši in celo, da je novejši, pa čeprav v resnici ni bil. In sem bil uspešen. Kar zastrašujoče, pravzaprav, kako zelo. Takrat nismo imeli interneta, takrat se je to dalo. V tistem trenutku sem bil Spin doctor, živ. Oh, ta zavist. Bojim se, da se je nisem nikdar zares znebil (konec koncev sem Slovenec, ne?). Jo pa bolje brzdam.

Zlomljene vilice
S šolo smo enkrat obiskali Vrbo na Gorenjskem in Prešernovo hišo. No, v resnici smo jo obiskovali bolj ali manj vsako leto. Očitno se za Prešernov dan nismo imeli kam dat. Skratka. Vodička (oziroma razkazovalka hiše, oziroma ne vem, kako se reče tem ljudem) nam je med prezentacijo Prešernove robe med drugim pokazala tudi vilice, ki so res še najbolj spominjale na tiste, ki se obče rabijo za žar — kar je izpostavil tudi eden izmed sošolcev in čemur smo se potem vsi krohotali. Vključno z učiteljicami in razkazovalko. Mene je to začelo razžirati. Zakaj se jaz nisem tega spomnil? Tega genialnega štosa? Pa bi se vsi meni smejali. Fak. Kaj naj, kaj naj? Prišel sem do zaključka, da so vilice vseeno dovolj zanimive, da lahko na njihov rovaš razdremo še eno špasno, dasiravno šele minute za tem, ko že niso bile več aktualne. “Zakaj so imeli pa zlomljene vilice?” Smeh je sicer bil, ampak bolj prisiljen in … Auč. Hvala bogu, da se ni kdo, ki šteje, odločil, da ta otrok prepočasi dojema svojo okolico in da navadna šola mogoče ni zanj. Ampak jaz sem bil takrat tako zatopljen v kovanje svojega comedy golda in tako zelo sem si želel vsaj malo soja žarometov, da sem zanemaril vso tako pamet kot logiko. Še dodatno pa me je kasneje, ko smo že hodili, prizemljila učiteljica, ki mi je diskretno, a direktno povedala, da nisem bil duhovit in da lahko kakšno brez slabe vesti prihranim zase. Za kar sem ji v bistvu še danes hvaležen, pa čeprav me ta njen agresiven in to the point pristop (ravno tako še danes) kar malo straši.

Bodi tole dovolj. Kakšno brez slabe vesti prihranjam zase.

Rad imam grozljivke. Ne tistih generičnih z neživci in vampirji, ampak rad imam grozljivke. Naj gre, potemtakem, ta objava grozljivkam. Itak je pa sezona — sicer si verjetno s pisanjem ne bi povzročal žuljev na konceh prstov. Lani ali predlani takle čas, ko je bilo govora o creepypastah in Nosleepu, sem nakazal, da grozljivke praviloma raje berem, kot gledam, ampak … Vem, kaj mislite, ni me strah! Tudi gledam. In to z veseljem. Moram pa reči, da (kot pravi že druga poved tega zapisa) ne maram tega, česar je dejansko največ. No, ne maram je kar močna. Ne obrajtam jih prav preveč, pa še to obstaja precej izjem, ki potrjujejo pravilo. Kakšna grozljivka je (meni) kul. En tak najbolj splošen kriterij, ki ga imam (za vse stvari, pravzaprav) je, da moram imeti film tudi n-let po ogledu še vedno v glavi. Če ga pozabim že naslednji dan, je slabo. Iz tega sledi, da dam precej na izvirnost in na samo idejo. Kar pogosto seveda ni dovolj, ampak pri meni je — pogosteje kot bi bilo mogoče prav. In iz tega sledi, da bom formalni del zapisal začel z omnibusom Masters of Horror.

Gre za serijo (dve sezoni) enournih hororjev izpod taktirke različnih režiserjev (tudi zvenečih imen ala John Carpenter, Stuart Gordon, John Landis, Dario Argento in drugih, da ne naštevam vseh). Mojstri grozljivk (ime jim je bojda vzdel Guillermo Del Toro, ki je bil najprej zraven, potem pa ne več — wikipedija pravi, da je bil del originalne zasedbe in je sodeloval v inicialnem brainstormanju, ampak da je izstopil še preden so besede meso postale) si dajo tu res duška. Ideje so včasih tako bizarne, preobrati tako absurdni, da bi bilo po eni strani (po moji strani) škoda, če bi ostale neposnete, po drugi pa nič čudnega … če bi ostale neposnete. Cigarette Burns, recimo, mi je ostal v glavi. Film o zbiralcu redkih filmov, ki pri lovcu na redke filme (I guess) naroči iskanje redkega filma. Film, ki ga mora možakar najti, gre o nekem poškodovanem padlem angelu (če se prav spomnim) in če ga gledaš, znoriš. Naprej sem že malo pozabil, ampak na koncu Udo Kier namesto filmskega traku v projektor fila svoje lastno črevo. … No, tako. Toliko duška so si dali nekateri mojstri grozljivk. Pa sori za kvarnik, bajdvej, v bodoče bom (bolj) pazil.

moh

Potem je tu Pick Me Up, film o dveh serijskih morilcih; enemu izmed katerih je ime Wheeler in kot kamionar pobija štoparje, drugemu pa Walker, ki kot štopar pobija tiste, ki mu ustavijo. Nakar se spopadeta (med seboj), zakaj prostora je očitno dovolj zgolj za enega, kljub temu, da sta imela rajon vse do te točke fino razdelan. Zakaj pa ne. Sick Girl je o žuželkah, odnosno o dekletu, obsedenemu z žuželkami in o žuželki, obsedeni s tem istim dekletom. Konec je … zanimiv. Family takisto pride s končnim twistom, ampak bolj kot po preobratu sem si ga zapomnil po odličnemu Georgu Wendtu, osamljenemu gospodu srednjih let, ki si ustvarja družino. Iz okostij svojih žrtev. Vemo, kaka pojava je George Wendt (sicer puguglajmo). Okrogla, dobrovoljna, rahlo komična — po obnašanju prav toliko kot po izgledu. Taka, da mu človek ne bi nikdar pripisal lastništva nad banjo kisline v kleti. Človek si je v tem slučaju seveda kriv sam. Kaj pa sodi knjigo po platnicah. Pregled Mastersov naj zaključim z omembo filma Imprint, ki ga televizija vsled vsebine inicialno sploh ni predvajala. Štorija pripoveduje o novinarju, ki zaide na Japonsko, da bi našel svoje izgubljeno dekle in jo rešil iz prostitucijskih voda, v katere je bila pahnjena. Dekleta ne najde, najde pa neko drugo dekle. Ta mu potem razloži svojo zgodbo, ampak trikrat, v treh verzijah — vsaka verzija je bolj resnična (in bolna) od prejšnje. Ko pa v igro vstopi še mlajša sestrica tega novega dekleta … Je pa počasi čas, da spokamo in gremo. Spat.

Zdaj pa zaresni filmi. Mimogrede; vrstni red pri tem zapisu ne pomeni nobenih posebnih preferenc. Dead Silence je meni osebno ena izmed groznejših grozljivk (še enkrat; to, da začenjam ravno z njo, je zgolj in samo naključje). Lutke, klovni, stare babnice, ki bi morale biti mrtve, pa niso … To je moj popoln vihar. Ne bom rekel, da film ni brez problemov. Problemov ima dovolj. Od logičnih lukenj, do ne ravno navdušujočih igralskih performansov, ampak sem voljan zamižati na eno oko. Ker je film grozljivka in ker je (za moje pojme) res grozen. Pa tudi razplet se mi dopade, ker ga, iskreno, nisem pričakoval. Ravno vsled tega pa me je malo strah, da bi bil vtis ob drugem ogledu nekoliko slabši.

silence

Film Dead Birds sem našel po naključju, ko sem nekoč brskal za lovecraftovskimi filmi. To je nek neuraden, slabo definiran žanr, kjer ne gre nujno za adaptacije Lovecraftovih del, temveč bolj za lovljenje atmosfere, čim bolj podobne tisti, ki je značilna za njegova dela. No, Dead Birds se resnici na ljubo meni ne zdi pretirano lovecraftovski, dočim atmosfera je dejansko res kul. Dasiravno na drugačen način. V bistvu gre za dokaj klasično zgodbo o strašenju (od takšnih in podobnih zadev sem se v začetku zapisa distanciral, vem), ampak v tem slučaju je hec v sami umestitvi. Zgodba se odvija v času ameriške državljanske vojne in spremlja skupino konfederacijskih dezerterjev, ki zavetje najdejo v stari hiši na samem. Naprej si lahko predstavljamo, kako gre, s tem da … Ja. Ker imamo opravka z vojaki in ne z mlado družino (kot je pri podobnih filmih v navadi), so v igri tudi precej drugačni (za ta žanr mogoče sveži) motivi in odnosi med protagonisti. Sploh, ker je v igri tudi žakelj zlata. Tudi tu bi izpostavil zaključek, ki je tak, da več vprašanj odpre kot zapre — imam pa občutek, da je, kakršen je, bolj zavoljo šoka samega in da ni mišljeno, da bi si gledalec z njim pretirano belil glavo. Ampak ne morem iz svoje kože. Še en plus je dobra igralska zasedba.

dbirds

Če sem že začel z lovecraftovskimi filmi, naj bo naslednji (zame the lovecraftovski film) In the Mouth of Madness. Ravno pred kratkim sem si ga vnovič ogledal in moram reči, da dobro drži. Kvaliteto. Gre se o pisatelju. Ki izgine. Ne gre se o pisatelju. Gre se o iskanju pisatelja in o tem, da pisatelj piše zelo problematične knjige. In da spotoma odpira vrata svojim zunajzemeljskim gospodarjem. Nobenih poceni fint in šokov, temveč zgolj atmosfera in konceptualno precej močan sprehod po (večkrat neobstoječi) meji med resničnim in neresničnim. Če bi moral s tega spiska izbrati svoj najljubši film, bi bil to verjetno In the Mouth of Madness.

imom

Kingov The Mist je ravno tako film, ki si zasluži mesto v tej objavi. Še posebej, ker sem še vedno malo pod vtisom istoimenske novele, ki sem jo prebral ne tako dolgo nazaj (ampak po ogledu). Moram reči, da je adaptacija od začetka do konca izredno dosledna. No, skoraj do konca, ki je v filmu precej drugačen od izvirnika. Za moje pojme boljši, pa tudi Stephen King sam ga je, kolikor vem, pohvalil, oziroma se je z njim vsaj strinjal. Skrivnostna megla, ki se spusti nad kraj dogajanja in pošasti v njej sicer poganjajo zgodbo, ampak kar jaz pri tem filmu še posebej čislam, so odnosi med liki. V resnici spet pridemo do že prevečkrat omenjene atmosfere, ampak da ne bom besede popolnoma obrabil; The Mist spremlja skupino ljudi, ujetih v supermarketu. Taki filmi so mi zanimivi (The Mist seveda ni edini), pa ne vem, zakaj. Verjetno iz podobnih vzvodov, kot nekateri ljudje gledajo (ali pa včasih gledamo) resničnostne šove. Evolucija odnosov med ljudmi v nekem nadzorovanem okolju. The Mist, konkretno, ima eno gospo, ki ob prvih znakih, da nekaj ne štima, preklopi v način za napovedovanje bibličnega konca sveta. Najprej je nihče ne šljivi. Nekaj dni kasneje dobi prvega apostola, še kak dan kasneje drugega in tretjega, v enem tednu ima kult, ki je pripravljen na krvne daritve in ves šit, ki spada zraven. Razmišljam, kako bi skupina tujcev podobno situacijo hendlala v resnici in sumim, da zelo podobno. Imeli bi nekaj razumnikov, nekaj nerazumnikov, nekaj brihtolov, ki ne bi utihnili, nekoga, ki bi prevzel pobudo … Skratka The Mist mi omogoča, da se z lahkoto vživim v situacijo, ki jo opisuje in najbrž je to tudi glavni razlog, zakaj se mi tako dopade.

mist

Iz podobnega razloga mi je kulj tudi The Cube. V bistvu zdajle niti ne vem, ali bi pisal o prvem, drugem, ali o tretjem delu (predzgodbi). Vse tri obrajtam, moram pa priznat, da je name še največji vtis napravil drugi del, Hypercube — dasiravno se zavedam, da je ravno Hypercube obče gledano nekako najamanj priljubljen. Zadevo sem gledal, ko sem bil še mulc. In takrat se mi je zdela blazno fina ta vpeljanost četrte dimenzije, časa, in nekih psevdo-znanstvenih razlag, ki so šle seveda zraven in ki sicer mogoče niso bile dobre, so bile pa dovolj dobre zame.

kjub

Toliko (iz moje strani) za oktober, vse najboljše za dan reformacije!

Oktobra smo in oktobra si lahko o letošnjem letu že privoščim govoriti v retrospektivi. Letos sem bil nenormalno dejaven na področju gastronomije. Bolj kot prejšnja leta, pa naj si bo to dobro ali slabo. V polnosti svojih sil sem dvakrat napadel Pivo & Burger Fest (nazadnje včeraj) in n-krat Odprto kuhinjo. Ne vem, izkaže se, da imam rad craft piva in bolj-fensi-od-šiptarjevih burgerje — tako zelo, da sem zanje pripravljen zapustiti rodne Medvode in se drenjati v nečloveški gužvi. Zakaj, torej, gre. Še vedno rahlo pod vtisom včerajšnjega dne sem se odločil pripraviti en kolaž svojih vtisov celotnega leta. Po štantih. Zdajle, ko pišem, si ali pa si ne domišljam, da ustvarjam nek oh in sploh prima smerokaz po slovenski burgerski in pivo … -ski(?) sceni, ampak mogoče ga pa ne. Mogoče pišem zgolj in samo totalno subjektiven spisek (mojih) najljubših stojnic (odnosno konkretnih burgerjev (in piv)). Vrstni red, ki bo vsaj približno od najbolj do najmanj ljube hrane ali napitka, že namiguje v to smer. Dajmo najprej burgerje.

Hood Burger : Classic. Ne vem, če je tako tudi v resnici, ampak jaz burgerje delim na one, za Slovenijo klasične, kjer imaš lepinjo (odnosno kako bombeto), pleskavico, ajvar, solato, čebulo, zemf in one, jaz pravim ameriške, z nekoliko manjšim tlorisom, debelejšo polpeto in kakim BBQ zosom. Ti slednji so se po Sloveniji razpasli šele v zadnjih nekaj letih in njih prvi ponudnik (za katerega sem jaz slišal) je bil Hood Burger. Sramota, pravzaprav, da sem ga prvič okusil šele letos. Sem ga pa zato dvakrat. Prvič moram reči, da sem bil rahlo razočaran. In nepripravljen. Meso je bilo prepečeno (krepko čez želen medium), posledično mi je razpadlo, se pregrizlo čez premočen papir, mi padlo na tla, KOMAJ sem še ujel pet sekund … Štala, skratka. Okusno, ampak zame takrat prevelik logistični zalogaj. Sklepam, da je bil problem v pozni uri in/ali celodnevni gužvi. Nekaj časa zatem sem Hoodu naklonil še eno priložnost (ker sami okusi so bili že v prvo odlični) in bil to pot jako zadovoljen. Odlična omaka, (medium!) meso, rahlo sladkast kruh, sveža zelenjava … Ni, da ni. Pa tudi nekoliko previdneje sem se ga lotil, ker je meso sama govedina, brez dodanih veziv, in kot tako rado razpade tudi v svoji pravilno pečeni obliki (vsekakor pa bi pomagala tudi kakšna trpežnejša embalaža). Na eni strani fina kvaliteta, na drugi nenormalna cenovna konkurenčnost gladko ukradeta Pepijevo srce.

Stari Pisker : Burger Novozelandec. Ne vem, če slike, ki jih na fejsbuku objavlja Piskrov PR, še kdo lajka tako pogosto kot jaz. Vsa hrana iz tam izgleda zelo (ampak res zelo) apetitlih in samo hvala bogu, da je štab lociran v Celju in ne Medvodah, ker če ne … Ne vem. Skratka. Na eni izmed Odprtih kuhinj sem končno prišel na svoj račun. Pregrizel sem se čez vrsto (pred štantom Starega Piskra je vselej najdaljša vrsta) in voila:

nuvuzelanc

Slika ni bog ve kaj (ne morem se navaditi, da dobim, če telefon držim normalno, kot se telefon pač drži, pokončno sliko — te so pa totalno gnile za objavo bilokod in je fino, če se jih rahlo obreže), je pa iz nje razviden lep kos paradižnika, radodarna doza omake in lepo pečena taljata, ki je nekako glavni feature Novozelandca. Takole bom rekel. Vse fino, vse fajn in po pričakovanjih (ki so bila v primeru Starega Piskra precej visoka). Zakaj zatorej drugo mesto in ne prvo? Hood mi je vendarle okusnejši, plus moje osebno mnenje gre, da se dodatno meso na mesu bolje sliši, kot v praksi izpade. Sama taljata k burgerju ne doprinese dovolj, da bi opravičila svoj obstoj (in ceno). Ne k okusu, ne k ničemer. Če že kaj, se burger po njeni krivdi težje je — ker se pač drugače cepi kot polpet.

Top Chef : Klasik. Top Chef HQ ima isti naslov kot Gostilna Čad, ki velja za to-go kraj za izvrsten balkanski roštilj, tako da sklepam (znabiti zmotno — ampak sem še kar samozavesten), da gre za eno in isto zadevo, oziroma za eno izmed vej te gostilne. Oziroma ne vem. Niti ni važno. Burger. Moja edina pripomba leti na premalo omake. Burger je bil za moj okus presuh. Zdaj, glede na to, da je bilo to že pred časom (na prejšnjih Pivih & Burgerjih), možno, da so zadevo že sanirali. Možno tudi, da je bila spet kriva moja pozna ura obiska (dasiravno to ne bi smel biti izgovor). Mi je pa v spominu ostal zelo lepo začinjen polpet.

7 Burger : Monster Burger. O kamniškem 7 Burgerju slišim same dobre stvari. Kar se mene tiče? Kaj pa vem. Prvo kot prvo, malo hecno izpade, če ti nekdo, ko ga pobaraš po ponudbi, najprej predstavi specialiteto in se še v isti sapi opraviči, češ da je nima več. Omenjam, ker so bili enakega tretmaja konsistentno deležni vsi, ki jih je zanimalo. Ampak recimo, da razumem, ker ta specialiteta, t.i. Painkiller Burger, se res sliši odlično (spiska sestavin nimam, ampak pozanimajte se). Jaz sem potem vzel omenjenega Monsterja, ki je v bistvu navaden burger, ampak dvojni. Zadeva bi bila prima, če le ne bi bila mrzla (če bi bil vsaj kruh malo (bolj) popečen, bi bilo morda že v redu). To me je rahlo ubilo. Tudi njihova omaka (7-omaka) mi nekako ni bila najbolj posrečena, čeprav težko opišem, kaj točno se mi pri njej ni dopadlo. Drugačna je kot drugod, mogoče je samo to. Mogoče bi se je moral navaditi. Kar se mesa tiče pa brez pripomb. Izredno lepo pečeno (obe polpeti sta bili v sredini še lepo rožnati) in začinjeno. Vsekakor se moram nekoč prestaviti do Kamnika in zadevo preizkusiti še v njenem naravnem (in najbrž mirnejšem) habitatu. Občutek imam namreč, da so včeraj na tržnici rahlo plavali.

Smrekarjev Hram : Navaden . Hotel sem burger z nacufanim krškopoljcem, pa sem ga zamudil. Plan B, torej burger, ki so mi ga predstavili kot navadnega, se je izkazal za dokaj slabo alternativo. V oči najprej zbode cena, ki mi sicer res ni ne vem kako pomemben kriterij — sploh, kadar grem nekam, kjer vem, da so stvari ipak drage. Ampak šest evrov se mi zdi za to, kar sem dobil in pojedel, preveč. Štirje bi bili za to kvaliteto in predvsem kvantiteto dovolj. Druga stvar. Jaz vem, da zdaj obstaja neka filozofija, ki narekuje, da mletega mesa predhodno ne začiniš, temveč ga posoliš samo na koncu, že pečenega … Ampak to je, kar se mene tiče, en navaden hipsterski bulšit. Štekam tudi, da mora imeti meso okus po mesu in da so v slučaju, da je meso dobro, razne začimbe odveč, ampak to ne velja za sol. Sol poudari okus in mora biti. Ne preveč, se razume, ampak dovolj. Kdo se najbrž ne bo strinjal, ampak tu ne odstopam. Je pa res, da je hec tudi v ostalih sestavinah. V mojem slučaju so bile le-te prenežne, da bi nadoknadile manko soli v polpeti — kljub temu pa naj omenim, da se mi je zelo dopadel dodatek rdeče pese. Nisem mislil, da to tako paše.

Toliko o burgerjih, kaj pa pivo? Priznati moram, da sem, kar se piv tiče, bolj ambivalenten. Na eni strani si iz glave ne morem izbiti tiste butaste sam-da-prbije filozofije, na drugi imam pa zelo rad bogat, hmeljast okus nekaterih craft piv. V strahu pred tem, da bi izpadel pre-pretenciozno, bom kratek in osredinjen zgolj na slovensko ponudbo. Vem, da sta mi najljubša Bevogov (kraj dogajanja: Avstrija, tudi vem) Kramah in Starvation, ki ga varijo v pivovarni Reservoir Dogs. Brez vrstnega reda. Takisto fina je SIPA vrhniških pivovarjev HumanFish, v lepem spominu pa mi je ostalo tudi ajdovo pivo pivovarne Dr. OREL. Drugačen okus, ampak prijeten.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.