Zadeva je že rahlo mimo. V smislu, da gre za petdelno serijo, katere vsi deli so že zunaj. Kar pomeni, da ni mimo nič bolj kot katerakoli druga (mini)serija katere vsi deli so že zunaj, ampak kar hočem reči je, da bi bilo pač bolj aktualno, če bi bil ta zapis časovno umeščen kak mesec nazaj. Pa ni — ker se mi ni izšlo, niti se nisem zrajtal.

Zakaj gre. WASD nimam pojma, kaj pomeni. Neka kratica, si predstavljam. We are Slovenian division/dickheads/destroyers/demons/delegates/… Glede prvih treh besed sem dokaj samozavesten — da je vsaj ena prava in na svojem mestu. Medtem ko zadnja … Pustimo. Gre, skratka, za niz petih petminutnih epizod o gikovski kulturi ter občasno nekulturi. Po svetu že obstaja nekaj serij in filmov s podobno tematiko (The Guild, recimo, pa The Gamers), dočim za nas so pa tole bolj kot ne začetki. V tem obziru je ta serija verjetno en del, odnosno nekaj, kar je prišlo skupaj z razvojem gikovske subkulture na slovenskem. In to niti sekundo prezgodaj.

Spremljamo življenje peterice kolegov, ki si prosti čas krajšajo z igranjem računalniških in namiznih iger — ne igric. Meni, osebno, je zadeva fajn že zato, ker so notri meni znane stvari. V slovenščini. Jaz imam pač razmeroma nizek kriterij za vklop pristranskosti. Notri je Črna luknja, kamor pot sem in tja zanese tudi mene, notri so špili ala Call of Duty, Dungeons & Dragons (oziroma nek sličen tabletop), omenjene so tudi LotR karte (ki so, mimogrede, genialne in ne bedne, kot se priduša protagonist — če je govora o Decipherjevi izdaji, se razume) in še in še. V bistvu so vsaj preletene bolj ali manj vse relevantne prvine, na čelu s tako zvanim cosplayem in LARP-om. Upam, da moja omemba (mojih) nizkih standardov ne meče prevelike sence (tako na zapis kot na serijo). WASD je v vseh pogledih odlično izpeljan projekt. Luka Marčetič je genialec (kar je evidentno v vseh (recimo raje v precej — vseh še nisem videl) njegovih jutjub posnetkih), ki na tiho že leta stopa pred slovenskim gaussom, s čimer v obziru ni odlično izpeljan projekt seveda nič manj kot pričakovan. Vsa hvala gre tudi preostanku peterice (torej četverici) igralcev, ki kolektivno dovolj realno (dasiravno vsaj malo karikirano) predstavijo vzdušje, bodisi med eno tipično seanso kake pen and paper fantazijščine, bodisi med resnim in investiranim kregom o scenarističnih niansah neke kultne znanstvene fantastike.

Moj zaključek je v bistvu zelo podoben, kot je bil, ko sem pred časom pravil o Kresniku. Obče gledano gre sicer res samo za slovensko verzijo nečesa, kar v tej ali oni obliki že obstaja — ampak to zadošča. Jaz mislim (kolikor dobro sem pač doma, izza računalnika, zmožen oceniti realno situacijo), da za take projekte pri nas obstaja določen vakuum in mi (oziroma vsaj jaz) bi vsekakor še.

Evo. Fi-na-le. Takole bom rekel. Finale po epskosti ne doseže osme epizode, niti devete po šokantnosti (tu lahko parlamentiramo — mene, denimo, kot nekoga, ki nekatere izmed teh fintic pozna že iz knjig, je Jonova smrt šokirala manj kot Shireenina, plus za Jona obstaja — pozor, kvarnik! — močna predispozicija, da bo oživljen), kljub temu pa gre za lepo zaokroženo epizodo in (enako) lep uvod v desetmesečno obdobje suše.

Stannis Baratheon, prvi (in poslednji) svojega imena
Tole smrt sem nekje v podzavesti pričakoval že vse od prvega (ali pač drugega?) napovednika, ki je napovedoval zasneženo Brienne. Ko je Brienne, nekje na začetku sezone, kot strela z jasnega omenila Renlyja in senco s Stannisovim obrazom, je bila stvar že bolj ali manj jasna. Ko se je izkazalo, da se ustvarjalci serije to leto ne igrajo z rdečimi sledmi, je bila stvar (samo) bolj jasna in ko je možakar prejšnji teden zažgal svojo hči … Je bila gotova. Žlahtomorec je preklet v očeh ljudi in bogov. Dvojni dvojno — dasiravno si je Renly kriv popolnoma sam.

Moja napoved, prejšnji teden, je šla rahlo čez, ampak tisti bistveni del povedanega se je udejanil. Brienne ubije Stannisa. Tega v knjigah (še) ni. Če se mene vpraša, je v seriji vse skupaj izpeljano dovolj prepričljivo. Melisandrina slaba interpretacija napovedi (videla je spust boltonskih praporjev, sebe na zimiškem obzidju … celo zdajle, v zadnji epizodi; da Stannisa čaka vse, kar si zasluži … Vse to očitno ne pomeni Stannisove zmage, temveč nekaj drugega — slabšega), sprememba vremena s katero nastopi kratek oddih in nato kruta realnost. Kraljica je čez noč storila smrt (verjetno zaradi slabe vesti), vojaki so dezertirali (ker jim je šlo vse skupaj najbrž prek vseh meja dobrega okusa) … Oboje vsaj pretežno zaradi grmade. Človek se vpraša, kaj bi bilo z vremenom, če Shireen ne bi bila zgorela.

mela

Ko se nad kralja enkrat pričnejo zgrinjati slabe novice, se Melisandrin vselej samozavesten izraz na obrazu spremeni v … Manj samozavestnega kot sicer. Zakaj? Mogoče, ker jo slabe novice presenetijo. Če jasnovidko presenetijo slabe novice, to definitivno je razlog za skrb. Druga opcija; sama pri sebi je naredila en revisit svojih prerokb in ugotovila, da ga je en malček pihnila. Ali pač kaj tretjega — zasuk je v vsakem primeru dovolj močan, da v vsej epizodi ne črhne niti besede več. Naslednji Stannisov korak je korak človeka, ki je (v dobrem dnevu) izgubil vse. Gremo naprej in upajmo na čudež — pa dober naj bo. Dejansko je lahko srečen, da ga ne zakoljejo lastni vojaki. Ne vem, če ima še kdo v Sedmerih tako zvesto vojsko (oziroma nje jedro).

Sam trk z Boltoni je tak, kot ga je bilo po denar goltajoči bitki pri Ostrem pričakovati. Nikakršen. Offscreen. Pa tudi … Stannisova raja napram boltonskim spočitim konjenikom. Ni primerjave. Sama nastavitev pa prav tako rahlo za lase privlečena. Ne preveč. Recimo da dovolj malo, da še kupim. Govorim o tem, da Pod nabira vejevje in lovi zajce (mar nista z Brienne v krčmi?), uoči Stannisovo vojsko, gre nazaj k Brienne, ki je vse doslej pridno pazila na zimiški stolp, tačas Sansa pobegne z odpiračem za buteljke in se napoti proti stolpu, Brienne skensla stolp in v tistem se prižge sveča. Mislim … Saj je jasno, o čem govorim. Vse se poklapa, ampak mejčkeno na silo. Spotoma pa še to; med vsem kaosom Sansa s Theonovo pomočjo uide. Čeprav … Njun padec je vsaj tako globok kot Myrandin, tako da kaj pa vem. V resničnem življenju ne bi stavil nanju, v TV seriji pa brez problema — pa čeprav gre za Igro prestolov, ki je kao oh in sploh realistična.

Stannis izstopi kot se za Stannisa spodobi. Brez izgovorov, brez jokcanja in tako, da usput potolče še dva boltonska oboroženca. Možakar je svojo mantro obelodanil že v drugi sezoni; dobra dejanja ne izničijo slabih, tako kot slaba ne dobrih. Kljub temu, da je svoja dejanja pogosto opravičeval po paradigmi cilj opravičuje sredstva, sem prepričan, da je imel v glavi vse na dveh kupčkih in da je svojo kazen, ki se je manifestirala kot blast-from-the-past-Brienne, na koncu dneva vzel kot pravično. Tole je že drugič, da Brienne v finalu sezone ubije nekoga izmed glavnih. In še stopničko gor — da ga ubije tako, da njegove smrti dejansko ne vidimo. To v teoriji sicer lahko pomeni, da Stannis dejansko ne umre (temu v prid gre recimo ideja, da se Brienne, ko ji Stannis reče, naj opravi svojo dolžnost, spomni, da je Sansa bolj pomembna od maščevanja in mu sklene prizanesti), ampak mislim, da to ni to. In bolje je tako. Stannis, premagan, brez vojske in brez družine, med živimi (po moje) nima več mesta in Briennino maščevanje je bilo zanj v resnici neke vrste milostni strel. Bi bilo pa po drugi strani kul, da mu scenaristi kaj najdejo — že samo zato, ker je Stephen Dillane bolj ali manj ves čas tako zelo razturaval. In svoj perfoformans kronal ta in (še bolj) prejšnji teden.

Pokora
Brutalna dolga sekvenca, tale Cerseijin sprehod. In s svojo nazornostjo dokaj naporna. In po moje je prav tako. Po moje je prav, da se nam Cersei na tej točki vsaj malo zasmili, pa čeprav smo se še slab mesec nazaj zaklinjali, da kaj takega ni mogoče. Je pa hecno, da je ta njena pešpot ponižanja v bistvu nagrada za priznanje enega izmed grehov. Materina milost. Še vedno se ji obeta sojenje.

Cersei pričaka Mali svet, s Kevanom na čelu, zares razveseli pa se je v bistvu zgolj Qyburn. In nov član Kraljeve garde, ki je visok točno toliko kot je bil (preden ga je dal Oberyn v horizontalo) visok Gregor Clegane in ki se je, prikladno, zaprisegel k molku, dokler ima kraljica mati še katerega nasprotnika. Me zanima, kaj bo povedal potem. Zdaj, v Kraljevi gardi je zgolj 7 zapriseženih bratov. Tako mora biti. Če so vsa mesta polna, se ne moreš včlaniti. Enega je malo prej izpraznila Arya, ampak a oni to vejo? Oziroma a je bilo kakšno mesto že prej prosto? Ni baš pomembno, bi se pa zelo lepo poklapalo, če bi Mali svet na tej točki že imel novico o Trantovi smrti.

Čelada, hehe. Čelada, ki jo nosi ser Gora (nisem opazil, oziroma sem preslišal — a mu v seriji ravno tako rečejo Robert Strong?) je nekoliko doštukana standardna čelada Kraljeve garde. Hec je v tem, da smo gardiste videli že v prvi sezoni, ko še ni bilo pete knjige. Da bi bil prenovljeni Vršac rad član Kraljeve garde in da se za to ne sme videti njegovega obličja (ker kaj bodo pa ljudje mislili!), pa izvemo šele v Plesu z zmaji. In je štala. V knjigah so čelade gardistov zaprte in ni panike, dočim v seriji odprte (in je panika). V bistvu so se s tem doštukanjem zelo dobro znašli.

frankengregor

Bodala v temi
Redkokdaj (oziroma vse pogosteje — pa še vedno bolj redko kot ne) napišem, da mi je nekaj bolj všeč v knjigi, ampak ravno Marsheve ide (kot se dogodek kliče ljubkovalno — za serijo bi bila boljša nomenklatura Thornove ali Ollyjeve) se mi bolj dopadejo v knjigi. Zakaj, zato, ker je tam zadeva totalno kaotična in na momente kot narobe svet. Tam se pojavi neko pismo (ki ga tu vsaj v določeni meri nadomesti Davos in potem še Melisandra — vendar v seriji ni nikakršne povezave med novicami in kasnejšim uporom), tam so vpleteni divježi … Bolj udari. Bolj iz nenada — čeprav o tem težko sodim. Tam dejansko je nek povod, ki sproži vse skupaj. Tukaj ga ni. Tukaj gre v bistvu za past. Novica o Benjenu je kot plot device, roko na srce, potegnjena iz tam, kamor sonce ne posije. Ampak deluje. Bog mi pomagaj, deluje in vsa čast majstru, ki se je tega domislil. In oni so to ufurali še v od-prejšnjič-video in poskrbeli kar za en tak mini Benjen hype.

Včasih se v seriji pojavi kak detajl iz knjig, čigar vključitev potrdi njegovo pomembnost, tudi kar zadeva izvirnik. Serija (za moje pojme) razmeroma slabo predstavi prerokbo o Azorju Ahaiju, in o njegovi reinkarnaciji, ki naj bi rešil svet pred prihajajočo temo. Sledečih nekaj stavkov je zato bolj kot ne knjižni material, zato nebralci previdno (kakšnih resnih kvarnikov ne bo, ipak so vse samo špekulacije). V glavnem to je to, kar fura Melisandra. Ona je (bila) prepričana, da je Stannis reinkarniran Azor Ahai, ker prerokba pravi, da se bo ta junak rodil med dimom in soljo. Melisandra verjame v Stannisa, ker se za kralja okrona na otoku, sredi morja (sol) in kmalu zatem zažge svoje stare malike (dim). Ali nekaj takega. Potencialna kandidatka je tudi Daenerys, ki je bila takisto rojena na Zmajevem kamnu in imela neke vrste ognjen preporod (z dimom, valda — kjer je dim je tudi ogenj, vemo). Potem je pa tu še Jon. Ki je umrl med dimom bakel ter soljo Ollyjevih solz. Če se uspe kako postaviti na noge, potem bi ta reinkarnacija znal biti prav on. Pa tudi meč že ima. Azor Ahai je namreč imel nek bajeslovni meč, Prinašalca luči. No in te Ollyjeve solze so ta detajl, s katerim sem začel odstavek. Res, da v knjigi joka nekdo drug, ampak solze so vsekakor nekaj, kar je nujno za to prerokbo in mislim, da ni naključje, da so jih dodali tudi v seriji.

olly

Okej, tole o prerokbah je bilo bolj kot ne za intermezzo. Kljub temu, da knjižno verzijo bolj obrajtam, se mi celoten prizorčič še zmeraj dopade in opažam tudi, da se večini ostalih (kolikor mnenj sem pač uspel prebrati) dopade še bolj.

Mogoče bi dodal samo še to, da jim Ollyjevih grimas res ne bi bilo potrebno kazati v praktično vsakem delu. Fantova vpletenost Jona totalno zaprepade, dočim nas, gledalcev, pa v večini najbrž niti najmanj, ker če nekdo nekoga deset tednov grdo gleda, ga najbrž ne za brez veze.

V vsakem primeru me zanima aftermath. Glede na to, da naj bi bili nekje v bližini divježi, s Tormundom na čelu, pričakujem štalo.

Mršavi mož bo shiral
Če se Arya ne kani kaj kmalu oglasiti s školjkami. Saj v bistvu je to tudi način, ne?

Kar se tiče kolobocije s Trantom, nimam posebnih komentarjev. Tale pedofilija … Okej, vsaj ni samo zato, ker je to HBO in si jo ustvarjalci upajo privoščiti, temveč je tudi pripravek za Aryo, da maščuje smrt svojega učitelja sabljanja. In to kako jo maščuje — tako, da Trantu v nindža načinu naredi oči skoraj takšne, kakršne ima Brock pri Pokemonih.

Kaj je z maskami brezličnežev? Očitno so poštupane z neki strupom, ki te oslepi, če si jih nadeneš kot nekdo (namesto nihče). Zanimiva sekvenca. Nadprepadovisec (kako dolgo že nisem uporabil te besede …), kot se šika. Pa vsi tisti obrazi pod Jaqenovim … Eden, vem, liči na Pyatta Preeja.

Čorba
Dorniji spodleti tudi, ko ima potencialno močan, ali pa vsaj zanimiv material. V čem je štos? Ellaria zastrupi Myrcello, z Doranovim sinom, na krovu. Okej, hoče vojno in zdaj jo bo najbrž (mogoče) tudi dobila, ampak tole s temi strupi in protistrupi … Kar nekaj.

S svojim vsakotedenskim pljuvanjem čez Dornijo izpadem kot največji hejter, vem, ampak res je slabo. Upam, da kaj podobnega ne ponovi.

V čorbo dodajam še mejčkeno Meereena. Za okus — ker je bistveno boljši od Dornije. Fora, da je zdaj v Meereenu tudi Varys, se mi dopade. Trenutni svet (s Tyrionom in Varysom) se mi zdi sposobnejša zasedba od tiste, z Daenerys na čelu.

Peta sezona, dame in gospodje!
Če se uzrem nazaj, je bila tole verjetno ena izmed meni manj ljubih sezon. Boljša od druge, od ostalih pa najbrž ne. Dornija jo zvleče v nepovrat — ne samo, da je bila komplet štorasto skriptirana; tudi igralske kreacije so na trenutke zelo, zelo šepale. Nekaj zgodbovnih lokov je bilo odličnih, nekaj od začetka do konca povprečnih in en porazen. Suma sumarum je še vedno govora o odličnem TV futru, dočim duše pa to pot nisem spustil.

Kljub temu, da dušo še vedno držim, se že veselim nove sezone. Bojda so najavljeni Greyjoyi, bojda je najavljen ata Tarly — tudi Bran se vrača. Če pa slučajno nekje na poti do prihodnjega aprila izidejo še Zimski vetrovi … Potem je pa to to. :D

Se čujemo!

EDIT: Kvarniki v komentarjih!

Saruman

Enajst let sem bil star, ko sem prvič, v kinu, gledal Gospodarja prstanov. Kot mulc sem vedno navijal za negativce; zdaj, v retrospektivi, najbrž pretežno zato, da bi kljuboval vrstnikom. Seveda sem potem navijal za Sarumana, pa čeprav tega nisem znal (in pravzaprav še vedno ne znam) obrazložiti bolje kot: “Ker mi je car.” Leto kasneje sem, takisto v kinu, gledal še Napad klonov. Tudi grof Dooku mi je bil car — s tem, da takrat sploh nisem vedel, da ga igra isti igralec kot Sarumana.

Še kakšno leto je minilo, preden sem vse skupaj poračunal in ugotovil da oba lika igra isti igralec ter da je gospodu ime Christopher Lee. To informacijo sem potem spravil nekam v male možgane in jo tam pustil še nekaj nadaljnjih let, vse tja do mojega petnajstega leta. To je obdobje, ko človek (bolj ali manj uspešno) išče svojo identiteto in jaz, naprimer, sem to počel tudi preko glasbe. Veliko kolegov je bilo metalcev, zato mi je bila ta zvrst pri roki. In ko nekega večera takole raziskujem sceno … Naletim na znan obraz. Christopher Lee. Poje z ansamblom Rhapsody. Poslušal — večkrat — in ostal. Takrat sem postal fan in vse potlej redno spremljal novice o njegovih novih projektih in obenem pridno gledal njegove starejše filme.

Danes imam še dober teden do petindvajset in izvedel sem, da je gospod preminil. Žalosten dan. Bil je velika karizma velikih ekranov, dober človek in nenazadnje tudi del mojega (poznega) otroštva. Naj počiva v miru in iskreno sožalje vsem svojcem.

Ker je bil car.

Šit.

  • Zanikanje
  • Upam, da bo s Shireen vse okej. Dejansko je nismo videli umreti, mar ne? Mogoče to pomeni, da ne umre, temveč, da jo v zadnjem trenutku reši Davos, ki v resnici sploh ni šel h gradu Črnina, ampak je slutil probleme in čakal, nekje v kritju. Mogoče se izkaže, da ljudje s sivoluskom (kot kamen) ne gorijo. Mogoče … Gotovo bo nekaj. Ker mora biti, ni res? NI RES?!

  • Jeza
  • Melisandra je kriva! Kot jasnovidka je gotovo uvidela Ramsayevo partizanščino. Pa jo je zamolčala — ker je uvidela tudi, da bo ravno to tisto, kar Stannisa porine čez rob.

  • Pogajanje
  • Zakaj, hudiča, je Stannis kralja onkraj Zidu zažgal kar poleg Zidu in za đabe? Zakaj ga ni prišparal, ko pa je vedel, da bo potreboval kraljevo kri. Zakaj (isto hudiča) les pozimi tako dobro gori? Valda je fajhten?

  • Depresija
  • Meh … Zakaj sploh še gledam to serijo …

  • Sprejetje
  • Kot pravijo tule, parafraziram: “Te stopnje žalovanja marsikdo sploh ne doseže.”

    Brez poti nazaj
    Kljub temu, da sem se skozi vseh pet stopenj žalovanja sprehodil bolj za šalo kot zares, bi lagal, če bi rekel, da Shireenina smrt ni bila ena konkretna boksa v trebuh. Lepa, sončna nedelja, brez kakršnekoli sapice — pa me kljub vsemu odpihne na IMDb-jeve forume in direktno v kvarnike za relevantno epizodo. Auč. Po svoje sem hvaležen, da sem dal tako najhujši rukar čez že včeraj in v noči na danes, ampak pizda. Odkar sem se prvič seznanil s Pesmijo ledu in ognja, sem se privadil vsega hudega. Ampak eno je, če tvoj najljubši lik umre ali je izdan ali oboje ali kaj četrtega … Nekaj povsem drugega pa je, če tvoj favorit (za v tem slučaju Železni prestol) stori nekaj tako zavržnega, da resnično ni več nobene poti nazaj. In to zažig hčerke — dekleta, ki je v življenju samo brala in branja poučevala druge — vsekakor je.

    Stannis ima (oziroma je imel) precej močan fenbejs. Kolikor sem uspel vreči uč, je internetna situacija ta trenutek približno taka, kot je bila v baratheonskem taboru neposredno za Ramsayevim napadom. Nekateri iščejo nove fiktivne ljudi, da bi jim naklonili svojo podporo, nekateri se pizdijo čez Benioffa in Weissa, češ da sta šarlatana in da nimata pojma (kljub temu, da jima je GRRM bojda povedal, da se ima nekaj podobnega zgoditi tudi v eni izmed prihajajočih knjig), nekateri pa se, kot vselej, zaklinjajo, da so opravili s serijo in da naj (ustvarjalci serije) furajo dalje brez njih (če lahko). Če samo pomislim, da je internet, nekaj tednov nazaj, Stannisu poklanjal virtualne titule oče leta in ne vem, kaj še …

    vojak

    Jaz? Jah nič … Jaz ostajam team Stannis. Ipak nikoli nisem bil fan zato, ker bi se nujno strinjal z vsem, kar naredi, temveč bolj zato, ker vem, da je po zakonih dedovanja upravičen do Železnega prestola in ker mi je zanimiv literarni lik. To slednje drži zdaj v bistvu bolj kot kdajkoli.

    Celotna sekvenca je (upravičeno) požela buren odziv, vendar ne iz pravih razlogov (beri predprejšnji odstavek). Stannis Baratheon pač ni človek, ki bi se obremenjeval s sredstvi. Oziroma ne, da se ne obremenjuje — se obremenjuje. Ampak na koncu dneva se je pripravljen poslužiti vsega, samo za dosego svojih clijev. In filozofija: “Kaj je en pankrt proti kraljestvu,” ki nam jo je predstavil leto ali dve nazaj, ko je bil na tnalu Gendry, obvelja. Tudi za Shireen. Dvolično bi bilo, če ne bi. Če kaj, je Shireen, kot njegova edina dedinja in obenem edina stvar, ki mu v življenju kaj pomeni, zanj še bistveno hujša žrtev. Zdaj bi moralo biti jasno, da je Stannisu na prvem mestu res izključno rešitev sveta pred prihajajočo temo. Baratheonska dinastija, denimo, je drugotnega pomena. Na tehtnici so torej srce parajoči kriki male Shireen in beli hodci. Kaj bi storil? Kaj je v tem slučaju tvoja dolžnost? Oziroma drugače; da ni ta moja analiza povsem mimo? Da se ni Stannis — ko je enkrat sprevidel brezizhodnost svojega položaja — preprosto usral in pokupil vse, kar mu je bila že nekaj časa prodajala Mel? Marsikdo bi najbrž storil ravno to.

    stann

    Za edino količkanj dostojno persono se zadnji trenutek (ko je žal že prepozno) izkaže kraljica Selysa (in baratheonski vojak 4215). Močan zasuk, kjer siceršnjo mržnjo do hčere vendarle premaga materinska ljubezen. Selysa tu nekoliko spominja na Rawsa (Snape) iz prvega dela knjige o Potterju. Konstantno antagonizira malo Shireen, na koncu pa se izkaže za ne najslabšo opcijo. In če se spomnimo nekaj njunih izmenjav … Kaj, dejansko, je Selysa pravila svoji hčerki? Doma bi morala ostati; pojma nimaš, česa vsega so zmožni ljudje … Take reči. Dokaj preroške. Kot bi ji ves čas hotela samo dobro. Pa krik, na koncu, ki tako močno liči na Catelyninega izpred dveh let …

    Suma sumarum je zažig princese Zmajevega kamna verjetno najokrutnejši prizor v zgodovini serije in prizor, ki si ga bom le stežka še kdaj ogledal. Ne samo, ker umre Shireen, temveč tudi, ker umre Stannis. V določeni meri. Dočim po drugi strani pa (kar se mene tiče) gladko vrhunec sezone. Že zato, ker zadeve res nisem pričakoval (zadeva je bila tako dolgo in očitno napovedovana, da sem bil prepričan, da gre za rdečo sled in da če kdo res ne bo nikdar gorel, je to gotovo Shireen), v večji meri pa zato, ker je zadeva od začetka do konca res genialno izpeljana. Vseh pet akterjev (štejem tudi Davosa) je v izvrstni formi. Govora je seveda o igralcih, ki jih igrajo. Ne vem, če ima smisel, da za vsakogar posebej pišem hvalospeve (ki mi vse preradi izzvenijo generično), ampak genialno čez in čez. Moji edini kritiki (na ta del štorije) bi bili, da mi Ramsayjev napad (in še zlasti popolna izvedba le-tega) deluje precej kot naskok morskega psa ter da posledična resnost Stannisove stiske ni dovolj nazorno izpostavljena.

    Napoved
    Ker ne vem, kaj bo, si lahko privoščim besedo ali dve tudi o tem (kot, da si je sicer ne, hehe). Kvarnik! — samo, če se izkaže, da imam prav.

    Jaz mislim, da je Stannis bolj ali manj mrtev. Figurativno in zares. Figurativno zato, ker je ni stvari, s katero bi se lahko odkupil za umor lastne hčerke, zares pa, ker napovedujem, da se bo zgodilo sledeče. Stannis piči na Zimišče. Prične se fajt. Obe strani utrpita hude izgube. Z južne strani udari Mezinček z arrynsko vojsko. Sesuje obe strani in zavzame Zimišče.

    … ampak mislim, da to še ne bo Stannisov konec.

    Žlahtomorec je v očeh bogov preklet. Kako točno se to prekletstvo manifestira, ne vem, ampak sumim, da bo Stannis še pred iztekom serije postal beli hodec. Ne samo neživec, temveč dejanski beli hodec. Kako točno, ne vem, ampak občutek. Ta teorija ni (samo) moja, temveč sloni na knjigah in na (spet) teoriji, po kateri naj bi Stannis postal novi Nočni kralj. Nočni kralj v seriji je šef belih hodcev. Zdaj ja … Pač. Neka čorba stvari iz knjig in iz serije, ampak jebela; jaz mislim, da nekaj je na tem. In potem, za piko na i, vpade Brienne s svojim mečem iz valirijskega jekla in ga sesuje v prah. Puf.

    In po tokratni epizodi moram priznati, da ji niti ne bom zameril.

    Kaj bo z Davosom? Kolikor vem sta se Rickon in Osha v seriji zatekla k Umberjem. Poslednje ognjišče, njihova utrdba, je zadnji gosposki grad pred Zidom. To mu je, če gre proti gradu Črnina, spotoma. Ena izmed opcij — ki sicer ravno tako sloni na knjigah — je, da se Davos tam ustavi in sreča (in po spletu okoliščin morda celo prepozna) najmlajšega Starka.

    Daenerysino vnebovzetje
    Zdaj, ko je najočitnejši problem nekako za nami, se lahko posvetimo lahkotnejšim temam. Daznakova arena. Tri ali štiri stvari imam, ki so mi ostale v glavi.

    Raznolikost borcev v areni je kul detajl, za katerega sem vesel, da je notri. Možakar, ki skorajda pokonča Joraha, je najbrž Braavožan, saj fura enak (ali pa vsaj podoben) fajterski stil, kot ga je bil Syrio Forel, Aryin (prvi) mentor. Jorahova prva žrtev bi lahko bila iz Norvosa oziroma iz tam, od koder je že pač v seriji Areo Hotah (ne bi se čudil, če bi bil s Poletnih otokov). Za tretjega borca pa ne vem.

    Celotna komocija s Harpijinimi sinovi in kasneje še z zmajem mi je apetitlih izpeljana. Ko vstanejo izmed publike in se zgrnejo nad Daenerys in udarijo tako po plemstvu kot po sužnjih … Fino. Pa tudi čez Drogona nimam žal besede.

    Hizdahr ni Harpija! Oziroma eden izmed Harpijinih sinov. Na začetku so nas s tisto njegovo odsotnostjo že malo kot da je, ampak evo. Ni. Kar je dobro. Drugačen zasuk bi bil zame preveč na prvo žogo. Kdo pa je potem? Ti maskirani zlikovci so kul, ker so skrivnostni, ampak Danyjina nit bo slej ko prej potrebovala nekoga z obrazom. Mogoče se izkaže, da jih usmerja nekdo od njenih? Kot možna kandidata ostaneta samo Daario in Missandei. Hm …

    … saj jutri umrjeva oba
    Okej, Tycho gospoda Tyrella sicer kensla na vsakem koraku, ampak Mace ima žilico za trgovanje, jebela da jo ima. Skupaj z Bronnom (ki je v nekem drugem življenju to že počel) bi lahko postala šlager pjevača, pela po lokalih in tudi tako prispevala k odplačilu Kroninega dolga. Moram priznati, da mi bo žal, če Mace kdaj umre kakšne krute smrti. Temačen svet, kakršen je Martinov, ga potrebuje bolj, kot si lahko mislimo. Njegov odziv, ko ga Tycho zavrne, češ da ne pije, je neprecenljiv. “Ooooooooo …”

    tyrell

    Zavarovalničar bo dočakal nov dan, Meryn Trant (za katerega nisem niti malo presenečen, da je pedofil) takisto … Naprej bomo pa še videli.

    Kot bi nekaj pozabil …
    Aja, Dornija! Še vedno slabo. Nič konkretnejšega nimam. Kar se mene tiče je celotna Dornija do te točke stran vržen čas. In celo takole bom rekel. Tudi (in predvsem) vsled Dornije je tokratna epizoda 9 verjetno najslabša izmed vseh (epizod 9, ki so praviloma hude — saj je tudi ta, ampak ne tako kot prejšnje).

    Saj najbrž sem že pravil. Vsako epizodo pogledam praviloma dvakrat. Med prvim ogledom si ustvarim nek splošen vtis, dočim med drugim pripravim pregled epizode in — če je vse po sreči — usput ujamem še kak (vsaj meni) zanimiv detajl, ki ga prej nisem. In med drugim ogledom bolj ali manj nehote, podzavestno zgradim attitude, ki odtisne svoj pečat tudi na aktualnem zapisu. Če nad epizodo nisem baš navdušen, potem sekam po detajlih, ki se ne ujemajo z mojo predstavo o tem, kakšni bi morali biti. Naprimer. Ta moja neimpresioniranost se lahko manifestira tudi kot kaj drugega, ampak vsega mi pač ni treba povedati.

    To pot ne bom sekal po detajlih, kot sem letos vse prepogosto. Tako dobre epizode že dolgo ne. No … že dolgo moram tu žal nadomestiti z letos. Če gremo še nazaj, se Ostro zaleti v lanskoletni finale, ki ga za moj okus kljub vsemu ne preseže. Z letos pa vsled siceršnje povprečnosti te sezone zelo slabo poudarim, kako zelo dobra je dejansko ta epizoda. Kakorkoli. Če nič drugega, jo z lahkoto uvrstim med najboljših 10 v zgodovini Igre prestolov. (Vem, čez prst je lahko reči; če bi delal dejanski spisek in izločal določene dele, bi bilo bistveno težje — vendar vztrajam!)

    Moja edina (pa še to razmeroma sladka) skrb ta trenutek je, ali jo bosta deveta in deseta epizoda presegli. Morali bi jo. Jp. Ne samo, da serijo kradem z interneta in da sem to pot ukradel nekaj zares vrhunskega. Vrh vsega imam še obraz zahtevati, naj bosta naslednji dve epizodi (ki ju bom takisto ukradel) še boljši.

    Trdom!
    Informacija (dasiravno nepotrjena), da se v peti sezoni kani zgoditi boj pri Ostrem, je na internetu že pol leta in več. Ne vem več po kakšni poti, lahko da je kdo fotografiral. In takrat sem dejal, citiram: “Eh. Pač še en fajt.” (Točno to sem dejal.) Brez pretirane evforije, kljub temu, da ta fajt že transcendira knjige in bi me po vseh pravilih moral zanimati. Niti predstavljal si nisem, da bo to … To. Ne morem si kaj, da bitke na (ali pri ali v ali ne vem kateri predlog naj uporabim) Ostrem ne bi primerjal z bitko za Črno vodo, ali z bitko za Zid. In ja. Čeprav ni tako glomazna in čez celo epizodo … Takole bom rekel. Kolikor je krajša od obeh, toliko je tudi slajša.

    karisi

    Zakaj? Zakaj vsi ti presežniki?

    • Ker malodane vse štima — ne samo bojna sekvenca, ki sem ji do zdaj namenil največ pozornosti.
    • Ker Tormund Gospodarja kosti sesuje tako, da ga pokonci ne spravi več niti šef belih hodcev.
    • Ker je to, da Klopotača ne igra več isti igralec (kot v drugi in tretji sezoni), skoraj tako kot v knjigah, kjer ga, takisto, od neke točke dalje igra nekdo drug.
    • Ker so divješki starešine nadzakon. Tole moram podnasloviti. Nekako najbolj v ospredju so trije. Karsi (ime si zapomnem po tem, da je kot mešanica khaleesi in Cersei, ampak ne povsem), Loboda (nov thennski poglavar) in Wun Wun (velikan). Vsi trije so v desetih minutah bolj izdelani in karizmatični, kot peščene kače (in preostanek Dornije) v treh (in več — nehal sem šteti) epizodah. Karsi je razumna svobodnjaška poglavarka, badass fajterka in mati. Loboda je še vedno Thennec (“I fucking hate Thenns.”), ampak manj okarikiran, kot je bil lansko leto Styr in na koncu dneva pripravljen na boj z ramo ob rami z vranom. In Wun Wun (oziroma Wun Weg Wun Dar Wun, daljše), ki strmečega Eda Turobo v velikanščini pobara o tem, kaj bulji. Nekaj trivije. In sicer zelo ohlapne — za več vas vljudno preusmerjam na wikipedijo (na dno članka) in obenem opozarjam, da so v članku kvarniki za vse, ki niste prebrali pete knjige (in upam, da ste tole prebrali pred člankom). V glavnem. GRRM je velik oboževalec ameriškega nogometa. Njegovo moštvo so New York Giantsi. Wun Wun je poimenovan po podajalcu Philu Simmsu, ki je (nekoč — zdaj je upokojen) nosil dres s številko 11 (ena ena, one one, wun wun). Konec trivije.
    • Ker neživce vidimo v različnih stadijih dekompozicije. Lansko leto je internet ob pogledu na kostkote WTF-jal, ampak saj je logično. Tisti, dlje časa mrtvi, so bolj načeti.
    • Ker so otroci, ki preplavijo Karsi (ki kot mati ob pogledu na njih za trenutek zmrzne), jebeno grozni. Lutke, klovni, prekleti (ali obsedeni ali takole oživljeni) otroci. To so zame tri nope stvari.
    • Ker se belemu hodcu še ogenj umika.
    • Ker valirijsko steklo reže Hodce. No, to je zdaj nekaj novega. V knjigah sicer so namigi, ampak nihče še ni poizkusil. Nekaj novega, pa čeprav pričakovanega.
    • Ker je vse skupaj, nenazadnje, prima posneto. Odlična atmosfera, lep CGI, ravno prav dolgo … Ne poznam dovolj filmskih prvin, da bi še kaj naštel, ampak karkoli sem že pozabil, tudi tisto je fajn, lepo, genialno oziroma briljantno.

    Vse tole, skratka, se oddolži za večino stvari, ki mi v tej sezoni niso bile okej.

    Okej, Tyrion, tole ni povsem na mestu …
    Rekel si, da Stannis svojo pravico do Železnega prestola utemeljuje zgolj z neligitimnostjo Daenerysine. To je narobe. In to na večih nivojih. Targaryeni so toliko in toliko let nazaj prišli in zavojevali Zahodnje. To so lahko storili, ker so bili močnejši od bivših vladarjev. Takrat so Targaryeni postali novi zakoniti vladarji Zahodnjega. Isto stvar je nekoliko bliže sedanjosti storil Robert Baratheon. Premagal je Zmaje, jih vrgel z Železnega prestola in ga zasedel sam. S tem se je začela dinastija Baratheonov in od te točke naprej so zakoniti vladarji Zahodnjega Baratheoni (ki furajo po zakonih dedovanja, kot so to počeli vsi pred njimi).

    Daenerys je do prestola torej neupravičena, ker ga je njena rodbina izgubila. To pomeni, da je ona do prestola upravičena natanko toliko, kot vsak drug človek. Če ima vojsko, ga lahko zavzame, v nasprotnem primeru priimek gor, priimek dol. Za ilustracijo; če bi Stannis rekel, da je Železni prestol njegov, ker ni njen, bi bilo tako, kot če bi rekel, da je njegov, ker ni Hodorjev. Zakaj bi kdorkoli izjavil kaj takega?

    Je pa res, da je Železni prestol njegov, ker ni Tommenov. To pa ima nek pomen. To pa je nekaj, za kar je smiselno tratiti sapo (če ne drugega zato, ker je zadevo potrebno dokazati).

    Strašni očetje
    Dany je, bi rekel, šla tudi čez obdobje, ko je sovražila vse, ki so kakorkoli prizadeli njeno rodbino. Starke, Lannisterje, Baratheone … Ni delala razlik, čeprav mi vemo, da so nekateri posamezniki boljši ljudje ter drugi slabši. Če bi Tyrion prišel prej (koliko — ne vem), bi ga Dany znabiti brez pomisleka usmrtila. Zdaj je modrejša. Nekaj zahvale za to gre gotovo tudi seru Barristanu, ki ji je dovolj prepričljivo serviral resnico o Aerysu.

    tdany

    Jaz bi rekel, da Tyriona (v kontrast temu, kar bi lahko bilo nekoč) tako dobro sprejme tudi zato, ker hoče verjeti, da jabolko ne pade nujno zraven drevesa. Verjeti hoče, da ona ni Aerys in Tyrion ne Tywin.

    Roose Bolton, na drugi strani, snuje obrambo. Dočim njegov sin napad. Okej, te komandos finte z dvajsetimi najboljšimi možmi so rahlo poceni, me pa zanima, kakšen je načrt. Če jim uspe kaj bistveno več od totalnega neuspeha, bom zavijal z očmi.

    Molly Malone
    Neuradna himna Dublina. To je pač blog, ki ga piše velik oboževalec bivših Dublinersov, ki včasih ne more iz svoje kože. Molly Malone je pesem o dekletu, ki je prodajala školjke (“cockles and mussels”) in že mlada podlegla mrzlici. Morda tako kot dekle, čigar obličje si je sposodila Arya?

    Si ga sploh je sposodila? Še vedno gledamo Maisie Williams, ampak precej spremenjeno. Glede na to, da smo se prejšnjič znašli v dvorani obrazov, bi rekel, da je Arya z novim obličjem logičen naslednji korak. Caka je edinole, da Arya nima novega obličja. Jaz pravim, da ga ima, ampak da je Maisie pač ostala, ker je niso želeli skenslati. In so jo namesto tega predelali ravno dovolj, da lahko rečejo, da sicer ima nov obraz, ampak da je podoben staremu. Ali pa se motim in so jo samo preoblekli in sfrizirali — v tem slučaju je moja omemba Dublinersov še toliko bolj neumestna in posiljena.

    Moram reči. Da. Braavos in Aryin zgodbovni lok delujeta vse bolje in bolje. Všeč mi je vzdušje v pristanišču, kjer Arya fura voziček s hrano in že pozna določene ljudi … Všeč so mi školjke, jebela. Nikoli v življenju nisem jedel školjk, še toliko manj surovih, ampak nekaj mamljivega je na tistih školjkah (ne vem, kaj so — ostrige, pokrovače, leščurji?), prelitih s kisom.

    ostrige

    Torej misija? Arya mora pokončati hudobnega zavarovalničarja. Neka zgrbljena, ihteča postava je v Hiši črne in bele, tačas ko Arya in Jaqen debatirata. Sklepam, da ta postava pripada naročniku umora in se obenem sprašujem, ali je to isti človek, ki ga je bil mršavi mož malo prej zavrnil. Če ja, potem res bedno iz njegove strani — kar tako, na prvo žogo, v jok, pa na drevo, pa igrače s sabo, pa v Hišo črne in bele.

    Cersei
    Zaslužila gor, zaslužila dol, moram priznati, da jo je, takole od daleč, kar težko videti tako ponižano. Cersei (in njena trenutna situacija) me tu spominja na Neda Starka in na njegovo gnitje v celicah Rdeče trdnjave, ki ga je, bolj ali manj, zakuhala ravno kraljica mati. Tako da vsaj s tega stališča je stvar rahlo poetska. Njega so mučili z ognjem, njo z vodo … Oba prejmeta obisk zgolj od aktualnega gospodarja prišepetovalcev … So neke paralele. Ne vem pa, če so tako tudi mišljene — najbrž gre bolj za naključje.

    EDIT: Pozor, v komentarjih so kvarniki!

    Močna epizoda, jebela, se vidi, da gremo proti koncu sezone.

    Epizoda v epizodi
    Igro prestolov delim na dva dela. Že dlje časa, ampak šele zdaj opažam, da se mi to res dogaja — in da to ni nekaj abstraktnega, temveč z lahkoto opredelim. Igro prestolov (vsako epizodo posebej in vse skupaj) zadnje čase delim na severni del in južni del. Pri čemer je severni del vse dogajanje, severno od Grla, južni pa vse, kar ni severni. Nekako implicitno sem to definiral že v nekaterih prejšnjih zapisih, ampak toliko, da je uradno.

    Saj ne, da je to kaj prida pomembno, a vseeno hočem, da je v zapisniku. Celotni severni del se mi to pot zelo — presenečenje — dopade. Pa ne samo zato, ker je kul, temveč tudi, ker je homogen kot še nikoli. Dejansko daje vtis epizode v epizodi. Deloma najbrž zato, ker je na kupu in ne razmetan po celotni minutaži, deloma pa tudi, ker se vse sekvence tako lepo prelivajo. Začnemo pri Zidu, Jonovo slovo, Aemonovo slovo, gremo v Zimišče, kjer imajo one mučke s svečo, nakar nazaj k Zidu, kjer je fokus ravno tako na sveči … Kar hočem reči je točno to, kar sem dejal v stavku pred. Vse se lepo preliva. In prav je tako. Gledalec na tej točki potrebuje ta vtis. Kar seveda ne opravičuje nekaterih scenarističnih (za moje pojme) felerjev, ki so nastali kot strošek določenih poenostavitev, ampak okej. Pustimo. V resnici se tudi sam ne morem povsem odločiti, kje je meja med dobrodošlim streamlajnanjem in nedobrodošlo moronizacijo — kar je gotovo razvidno tudi iz dejstva, da (bolj ali manj) iste stvari enkrat hvalim in spet drugič kritiziram.

    Ne bi se pritožil, če bi bila celotna epizoda zgolj severni del. Tako.

    Nihče ne pričakuje vrabčje inkvizicije
    Ne glede na vse, kar sem povedal (ali pa vsaj govoril) do te točke … Največji dar tokratne epizode je Kraljevi pristanek z Visokim vrabcem na čelu. Aretacija kraljice matere je eden tistih trenutkov … Eden tistih trenutkov, ki (zame) opredeljujejo Pesem ledu in ognja. Če sem med branjem dotične veselice od veselja strigel z ušesi, sem med gledanjem serije … Recimo, da takisto strigel z ušesi, dasiravno sem dogodek že pričakoval. Ker bodimo pošteni; Cersei je ta svoj reckoning prosila vse od svoje prve pojavitve, bodisi na papirju, bodisi na ekranu.

    Še prej je tu nekaj nejasnosti. Mezinček Olenni obljubi mladeniča, kot ga je obljubil (in priskrbel) Cersei. Zdaj, serija daje vtis, da je ta mladenič Lancel — ker ga Visoki septnik nemalo zatem pač pokliče na soočenje s Cersei. Ampak kakšen smisel ima to? Lancel ipak nima nič z Mezinčkom, celo ne mara ga. Kaj konkretnega je torej Mezinček tu sploh zrihtal? Ne rečem … Nekomu prodati nekaj, kar sploh ni tvoje, je umetnost, ampak ali je to res to? Ali pa je v igri še nekdo tretji, ki kani pričati v prid Tyrellovih? Plus precej predrzno, da Trnovi kraljici (posredno) prizna, da je bil Olyverja k Cersei napotil on (kar do te točke niti ni bilo vzpostavljeno). Bog ve, ali se je pred gospo Olenno od treme zakvačkal, ali samo spet ni mogel iz svoje kože. Kadar je govora o njegovi (Mezinčkovi) TV inačici, je med prvo in drugo možnostjo zelo majhna razlika.

    Zabavno je gledati, kako se stvari podirajo v namišljenem svetu, namišljenim likom, kljub temu, da sam nisem za verski (in bilokakšen) fanaticizem. Zabavno, kako hitro Visoki vrabec preraste Cerseijin hobi projekt. Predvčerajšnjem postane visoki septnik, včeraj dobi vojsko, danes pa pozapre celotno kraljevo družino. Vse skupaj tako hitro in nenadoma, da nihče sploh ne reagira. Ne zares. Kot na avtobusu, ko nekdo prdne in se vsi samo spogledujejo in čakajo, ali bo kdo kakorkoli reagiral — česar pa seveda nihče ne stori, ker kdor ga zvoha, tist ga spoha.

    In dejanska aretacija? Kot rečeno odlično. Vse od kraljičinega pojemajočega nasmeha, do dvometrske nune, ki jo začopati in nenazadnje do Visokega vrabca, ki v podobi Jonathana Pryca (po pričakovanjih) krade prizor za prizorom — navzlic dejstvu, da mu tako Diana Rigg kot Lena Headey zelo uspešno konkurirata.

    unella

    Meereenski vozlič
    In Nina Gold we trust. Itak. Ampak kak terciarni lik, ki se v kadru pojavi za minuto, dve, tri (tri so že luksuz), človeka še vedno preseneti. Tako kot sta se v tretji sezoni pojavila Locke in Karl in še pred tem Salladhor Saan in Vroča potička, sta se zdaj kot strela z jasnega šef borilne arene Yezzan in gusarski sužnjar Malko. Vsi ti liki so dovolj zanimivi in karizmatični (dejansko bolj, kot marsikdo od nosilcev), da je včasih prav škoda, da so tako v božju mater periferni.

    Jorahove reference, ki jih strankam proda Malko, so eden zabavnejših delov epizode. Da se je čez obzidje pognal z ognjenim mečem (v resnici se je Thoros), da je ubil khala Droga … Tako se prodaja in tako se tudi proda.

    Dopade se mi to cinično stališče do Danyjine osvoboditve sužnjev, ki ga tako očitno zavzema serija. To se je začelo že lansko leto, ko jo je starec prosil, ali se lahko proda nazaj gospodarju. Zdaj pa situacija. Sužnjelastništvo je v Meereenu prepovedano, dočim samo lučaj od obzidja — trgovina nemoteno teče dalje. Da se izpolne zakonsko predpisani minimum, kupec kupčiji kar na licu mesta izplača nek simboličen pavšal in to je to. Kot mlademu diplomantu mi je situacija dokaj znana.

    Kak je to strup?!
    Samo da povem. Vse v Dorniji je to pot mejčkeno bolj okej. Malo zaradi Tyene (mimogrede, punca je stara samo 18, jebemomast — bili so časi, ko sem tekom podobnih raziskav vselej ugotavljal, da so igralke bistveno starejše, tako od lika, ki ga upodabljajo, kot od mene), malo pa zaradi v glavnem zaradi Tyene.

    Valda, Bronn je bil zastrupljen. S strupom, imenovanim počasno slovo — ki, ko enkrat začne sekati, useka zelo na hitro. S čimer v obziru bi bilo verjetno primerneje, če bi ga imenovali odloženo slovo. Razen, če je bil Bronn v resnici vseskozi rahlo pod vplivom. Jaz, naprimer, kadar sem pod vplivom denimo cvička (še eno počasno slovo) ravno tako začnem peti, tik preden ugasnem. Ne vem, zakaj. Morda zadnji zdihljaji … Tudi moister Aemon je bil precej zgovoren, preden je … Auč. Prekmalu?

    … … …

    Zdajle vnovič berem gornji odstavek in priznavam, da je rahlo zašel. Moister Aemon (ki ga je od prve sezone naprej konsistentno upodabljal veteran Peter Vaughan) je bil v redu možakar in ni najbolj na mestu, da njegovo slovo omenim samo usput, ko razlagam o tem, kaj počnem, ko kaj spijem. Njegova straža je zdaj končana. Je pa fina vez, ne? Dve zgodbi z dveh malodane nasprotnih koncev sveta, združeni v treh povedih.

    Zapadel je prvi sneg
    Joj, ta Brienne. Da objasnim. Če je Sansa v stiski, samo postavi svečo na vrh enega izmed zimiških stolpov in okrepitve bodo prišle. Prvo kot prvo Sansa nima prostega prehoda po Zimišču (zakaj bi kdorkoli predvideval, da ga bo imela?) in drugo kot drugo … Zunaj je sodni dan. Snežni metež, z vetrom in z vsem, kar spada zraven. Kako dolgo bo zdržala sveča in ali se bo sploh videla dlje od enega metra? Tam verjetno piha tudi, če ni snega. In zdaj … Kaj? Brienne namerava čakati tam, v tistem bufetu, vse dokler ne uzre lučke? Zaenkrat, vidim, so reševali tako, da so vidljivost napravili nekoliko boljšo, kot bi bila v teh pogojih v resnici, ampak … Slabo planiranje. Cicifej in fuj. In mimogrede … Zakaj Sansina kolegica stara mma nasanka? Saj nima nič s to svečo. Njen predlog, okej, ampak kdo je povedal Ramsayu?

    implied facepalm

    Pol centimetra snega. Ajde, mogoče en centimeter. Stannisova vojska klecne, 40 konjev mrtvih, ena izmed najetih skupin plačancev dezertira … Kaj šele bo? Se vidi, da narod na naši strani Zidu ni vajen zime.

    Mja. Ta epizoda mi je pisana na kožo manj od prejšnje.

    Bogovi
    Obstaja tisoč manij. Prepričan sem, da obstaja ena, podobna kleptomaniji, pri kateri človek spletkari. Samo zato, da spletkari. In spletkari in spletkari in spletkari. Če to ni neko bolezensko stanje, potem ne vem nič. Mislim … A Mezinčku sploh še kdo sledi? Itak, da ne, če pa piči tristo na uro. Danes pri Neurjevem koncu, jutri v Harrendvoru, pojutrišnjem v Kraljevem pristanku, potem pa že v Zimišču in spet v Kraljevem pristanku. Ampak a kdo sledi njegovim mahinacijam?

    Saj ni težko, ampak rad bi verjel, da je za njimi kaj več. Da niso tako prosojne, kot delujejo na prvi pogled. Dobro, rekel sem prosojne, pa ne mislim tega. Recimo raje skrb vzbujajoče. Take, z rdečim klicajem. Pa še njegov glas … Hecno mi je, da mu ljudje kljub vsemu še vedno zaupajo, ko je to potrebno. V sili hudič še muhe žre, ampak Cersei niti dvakrat ne pomisli, preden mu obljubi ugoditev njegovim pogojem. Ne zdi se mi povsem realno, da Mezinček manevrira tako kot manevrira. No, morda pa to pove več o njej (in o ostalih), kot o njemu (oziroma o njegovi zame vsaj malo sporni karakterizaciji).

    Cersei dobi točko za izjavo da, parafraziram, bosta Roose in pankrt po tem, ko ona opravi z njima, podobna njunemu grbu. Zdaj ima samo še 99 točk minusa. Ajde, pa še eno, ker dejstvo, da je Jaime v Dorniji z nalogo ugrabiti njuno nezakonsko (ostanimo pri tem) hči, že drugič imenuje a sensitive diplomatic mission.

    Kar se Severa tiče, se bom to pot obregnil zgolj ob samo poroko. Na koncu druge sezone je bilo nekam hecno, ko sta se Robb in Talisa poročila pred Sedmerimi (namesto pred vršakom kot velevajo stari bogovi, ki jih časti dobršen del Severa, vključno s Starki). Recimo, da je tokratna poroka popravni izpit. Uspešno opravljen.

    ohcet

    Bolj gledam …
    Epizoda Neupognjeni, neuklonjeni, nezlomljeni ima precej Hiše črne in bele. Pogledal sem jo dvakrat; prvič, moram priznati, mi je bil ta del brezvezen, dolgočasen, [vstavi poljuben negativen pridevnik]. Imamo Aryo, ki umiva trupla. Vsake toliko se pojavi njena tečna sošolka, jo maltretira, se spoka, nakar se pojavi Jaqen, jo maltretira, se spoka. Obrni ploščo. V drugo, šele, sem začel ceniti nekatere finejše elemente vse te kalvarije, ki se, resnici na ljubo, res vleče.

    V bistvu se zgodi kar precej. Arya, denimo, končno prizna (preko detektorja laži, pa vendar), da ji Pes niti ni bil tako napčen. Ta igra (t. i. igra obrazov) mi je bila sprva nekoliko … Kaj pa vem. Bolj nek posiljen uržh za ekspozicijo kot pa dejanska igra, ki bi se jo kdorkoli šel. Ampak sem si premisli. Zdaj jo jemljem kot element, ki doprinaša k tujosti Aryinega novega okolja. Čudne igre, trupla, za katera ne vemo, kam izginjajo, ljudje, kao uslužbenci, s katerimi Arya nima kontakta … Se mi zdi, da vsota vsega naštetega poskrbi za pravo atmosfero. Če že ne pravo, pa vsaj zanimivo.

    Dar smrti. Arya podari svoj prvi dar smrti. Spomnimo se, Psu ga je odrekla. Primerno se mi zdi, da ga podari vrstnici — mladi punci, kot je ona. Pa tudi rahlo poetsko je. Na neki simbolični ravni bi lahko bolno dekle simboliziralo del jaza, ki ga Arya tekom treninga izgublja. Ali pa tudi ne.

    Maske za moj okus izpadejo dobro. Lepo sortirane, ravno prav creepy. Spomnile so me na prvo sezono in na Bushevo glavo, ki se je znašla med na obzidje nasajenim okrasjem. Po skorajšnjem škandalu, ki je takrat (skoraj) sledil me zanima, ali so si ustvarjalci serije tudi to pot dovolili kak easter egg. In kaj pa to. Arya je tri sezone hodila v isti opravi, zdaj pa bo poleg novih cunj dobila tudi nov … Obraz. Kako vesolje ves čas skrbi za ravnovesje.

    glave

    … slabše je
    Dornija me še vedno ne prepriča. Okej, Bronn in Jaime si izmenjata par zabavnih, ampak to — to plus Bronnova izvedba Dornijčeve žene — je, kar se mene tiče, začetek in konec vsega dobrega v Dorniji (v tem delu). Na eni strani sta tamlada dva, vsa zaljubljena, na drugi Ellaria in Kače, vse besne, in na tretji Jaime ter Bronn. In na balkonu Doran, ki vse to opazuje z invalidskega vozička. Predstavljam si, da iz njegove perspektive celotna komocija izpade kot podganji tek skozi labirint. Sploh, ker v Vodnih vrtovih (očitno) ni nikogar drugega.

    In potem napoči fajt. Filmski fajt je s produkcijskega stališča bolj ples kot dejanski fajt, to je jasno, in na ples se ne spoznam … Zato te sekvence bodisi hvalim, bodisi sem tiho. Ampak ta sekvenca je takoooooo zanič. Tako zanič. Kot bi gledal posnetek kakega slabo organiziranega LARP-a. Razumem, da so boji, ki niso ravno dvoboji, koreografsko kompleksni; sploh, kadar so v igri nekonvencionalna orožja, kot so bič, sulica in bodala … Ampak tu so se enostavno prehitro zadovoljili. Ni okej. Nakar se pojavi Areo Hotah, ki posekira Jaimeja. Samo zato, ker lahko. Počasen zamah s sekiro in potem najbolj generičen stavek … Jao. In da o tem, kako umetno izpade Ellaria, ki je ves ta čas čakala v tunelu, sploh ne začnem. Pa Indira Varma je dobra igralka, jebela … Zdajle guglam ime režiserja. Nek nov. Jeremy Podeswa. Možakar ima kar bogat opus, ne vem, kaj jih je sfukalo. Pa tudi prejšnjo epizodo je on režiral. Okej, pustimo.

    V vsakem primeru me zanima, ali je bilo bodalo, ki rani Bronna, s čim namazano. Nenazadnje so dekleta Oberynove hčerke in Kače — tako, kot je bil on Gad.

    Gusarji
    Deli epizod, ki služijo premiku enega ali večih likov s točke a na točko b, praviloma niso dramaturški presežek. Tyrionova ter Jorahova pot zaenkrat uspešno kljubuje temu pravilu. Dopade se mi, da se spomnita Jorahovega očeta, Jeorja … Dejansko sem se že spraševal, ali se bo ta pogovor sploh zgodil. Tyrion sicer pretirava, ko reče, da je Stari medved poznal zgodbo vsakega izmed članov Nočne straže (prvih 25 sekund), a o mrtvih samo dobro.

    Tudi sužnjarski pirati so dovolj zanimivi, da nas nekako zamotijo in odvrnejo od mišljenja, da so tam samo kot prevoz do Meereena. Malko, njihov lider, bi lahko do neke mere nadomestil (knjižnega) Bena Plumma. Mogoče bo v prihajajočih delih predstavljen cyvasse, westeroški ekvivalent šaha. Mene zanima. V knjigah so pravila precej ohlapna … HBO bi lahko zgrabil bika za roge, dokončal pravila in začel tržiti še igro.

    gusarji

    Trnova kraljica
    Je nazaj! In všeč mi je, da je to pot nekoliko bolj … Človeška? Da pojasnim. V preteklosti je samo zasenčevala (ne morem verjeti, da mi črkovalnik tega ne podčrta) sogovornike, dočim zdaj se je znašla v situaciji, ki je ne more rešiti povsem z levo roko. Cersei se ji ne pusti zmesti, Visokega vrabca pa sploh ne doseže … Dasiravno je od nje odmaknjen zgolj dobra dva metra. Tako kot izjavi Lancel; Kraljevi pristanek je prenovljen in gospa Olenna je nekoliko nepripravljena. Ampak mislim, da bo. Mislim, da bo do naslednjega tedna pripeljala večje topove.

    Follow

    Get every new post delivered to your Inbox.