No. Tako. Pa smo pri finalu šeste sezone. Pri šestdeseti epizodi Igre prestolov — ki sliši na ime Zimski vetrovi. Tako kot še nedokončana šesta knjiga Martinove Pesmi ledu in ognja. Epizoda je dolga, na trenutke nerodna, nekoherentna in nesmiselna, a veličastna ne glede. Približno kot tale gosenica metulj iz Kraljestva žuželk — v najboljšem pomenu besed(e), da se razumemo.

Kraljevi pristanek
S temle koncem tokratne epizode sem jako kontent. Da povem, zakaj. V tretji knjigi se zgodi Rdeča svatba. V tretji sezoni tudi, a knjižna verzija je še tolikanj boljša. Ključna razlika je v tem, da jo tam spremljamo iz Catelyninega zornega kota, kar nam omogoči dostop do stopnjujočega se občutka nelagodja. Zanič glasba (ker so vsi glasbeniki v bistvu vojaki), zanič hrana, ljudje v oklepih … Podobno atmosfero (z odliko) emulira tudi celotna sekvenca v Kraljevem pristanku — in kar se mene tiče, se tudi v tem slučaju vse začne pri glasbi. Uporaba (za to serijo totalno atipične) klavirske spremljave med zbiranjem ljudi se izkaže za genialno potezo. Sama po sebi deluje mirno in prijazno, v kombinaciji z drugimi nenavadnostmi pa gledalca — vsaj mene je — zelo učinkovito spravi na trnje. Z nenavadnostmi mislim (vsaj) sledeča vprašanja. Zakaj se Cersei tako obira? Zakaj Gora zapira prehod svojemu kralju? Zakaj je toliko enih otrok? Nakar se ta vprašanja stopnjujejo v; okej, sojenje zdaj že poteka, zakaj Cersei še vedno ni? Zakaj je kraljica mati oblečena v Tywina? Kam ptičice peljejo moistra in Lancela? Vsi ti prizori so tako mojstrsko prepleteni, da je človek težko kaj manj kot navdušen.

Odgovor na vsa vprašanja se glasi: “Ker ogenj,” kot je bil Bran pravilno predvidel že v šesti epizodi. Cersei je nova inkarnacija Norega kralja, dasiravno so jo skozi sezono slikali kot dokaj krotko (za njene standarde). Kaplja čez rob je bila prepoved sodbe z dvobojem, si predstavljam. Do tam bi lahko pomagal tudi ser Gora.

Zimski vetrovi so vsaj na dveh mestih krivi ne najbolj upravičene priredbe prizorov iz knjig. Čim več sovpadanja z izvirnikom — to pozdravljam — ampak tu gre (odnosno bi moralo iti) za nekakšno igro vložka in izkupička. Če hočeš žeti, moraš najprej sejati in tako naprej … Skratka. Govorim o prizoru z velikom moistrom, Qyburnom in ptičicami. V bistvu gre za skorajda verbatim adaptacijo prizora iz knjige — le, da je tam umeščen precej bolj smiselno, kot tule, in z drugimi akterji. Saj deluje, da ne bo pomote, ampak ni tako dobro izkoriščen. Oziroma … Ha. Pravkar ga gledam še enkrat in mogoče pa vseeno je dobro izkoriščen. Samo pač drugače. Predvsem doprinese k izgradnji suspenza in nenazadnje k epilogu rivalstva dveh moistrov. Mja. Okej. Naj bo. S tem po moje lahko živim. Pomaga, da je prizorčič prima posnet in da Qyburn dostavi svoj kos dialoga — takisto prima. Upam, da je gospod Julian Glover zadovoljen s Pycellovo smrtjo.

vlcsnap-2016-06-27-23h02m37s140

Lorasova sodba je lepo izpeljana. Zaprepadenost gospoda Tyrella, ko se njegov (v seriji) edinec in dedič odreče svojemu imenu … Mislim, tako je. Mace Tyrell je po duši razmeroma preprost veseljak, sicer pa žrtev svojega priviligiranega okolja in na nek (žalosten) način ga je žalostno videti tako poraženega. Sploh s tem, kar pride, v obziru. Je pa zato toliko bolj v kontroli Margaery, ki vsaj navidez igra skupaj z Visokim vrabcem. Še vedno nisem povsem prepričan, kje je meja med njeno igro in recimo temu pripadnostjo Veri (in znabiti tudi nikdar ne bom), a očitno naj Loras (po planu) ne bi bil označen s sedem krako zvezdo. Še večji odpor do Visokega vrabca pokaže, ko enkrat vklopi svoj šesti čut. Da nekaj ne štima. Tu se spet pokaže to, kar sem tekom sezone enkrat ali dvakrat že omenil. Visoki vrabec ni igralec, kakršna je Cersei. On je preprosto nekdo, na katerega Cersei ni bila pripravljena. Pika. Njegova prednost se tu začne in konča in kot vsem se mu niti pod razno ne sanja, kaj kraljica mati planira.

vlcsnap-2016-06-27-23h04m46s953

In to ugonobi njega in to ugonobi vse, katerim prepove izhod iz septe. Torej vse. Moram reči, da sem presenečen nad globino Cerseine mržnje do vseh, ki jo obdajajo. V zrak vrže tudi familijo, s Kevanom na čelu — s Kevanom, ki ji ultimativno ni želel nič slabega. Spet žlahtomor. In to večkratni. In ja. Najbrž se mi ni treba ponavljati, kako oh in sploh hud greh je žlahtomor. To v tem slučaju najbrž niti ni tako pomembno. Vsled magnitude dogodka in to. Največja čistka igralske zasedbe v zgodovini Igre prestolov. A je možno, da je kdo še živ? Če ja, jaz stavim na Lorasa. V knjigah ravnokar okreva od hudih opeklin in tu vidim vzporednico (z aktualnimi dogodki), ampak kaj vem. Ne predstavljam si, da je možakar kakorkoli pomemben za širšo sliko.

vlcsnap-2016-06-27-23h10m49s386

Kaj Gora stori s septnico Unello? Odnosno kaj stori njej? Po moje … Ne. Ne predstavljam si. Pa tudi kriki se začno še preden se je sploh dotakne. Clegane mi enostavno ne deluje strokovnjak za počasno mučenje. On te pač ubije. Za dolgotrajnejše procese je bolj Qyburn. Ampak razumem. Psihološki efekt. Poleg tisočih brezimnežev, nam v Kraljevem pristanku ostane samo še ena. Smrt. Morilec; Tommen. Kraj; Kraljevi pristanek. Način; kraljevi pristanek … Jaz zagovarjam idejo, da ga ni problema, ki bi ga bilo smiselno reševati s samomorom — še toliko manj, če si mlad človek. Ampak. Hudiča. Če se motim in če tak problem res obstaja … Potem je to to. Cersei ostane dokaj hladna — sploh s tem, da je bil Tommen njen zadnji otrok, v obziru. Jaz mislim, da je ona že vsaj dve sezoni bolj ali manj sprijaznjena s prerokbo (od Myrcelline smrti pa sploh).

Mesna pita s pomFreyem
Pri Freyevih praznujejo. Bronn peca, medtem ko se Jaime zaplete v pogovor z gospodom patriarhom osebno. Če ne bi še enkrat gledal, ne bi opazil, a že v tej sekvenci je moč videti Aryo — in sicer kot eno izmed točajk. Kar mi je všeč. No, kakorkoli; pogovor med kraljemorcema. Izvemo, da je Edmure Tully vnovič ujetnik v Dvojčkih (in da ga Freyi ne usmrtijo zgolj vsled svoje želje po ohranitvi lastnega dobrega imena, lol!). Kaj to pomeni? To pomeni, da Jaime ni držal besede? Ribaku je bil namreč obljubil apartma na Livarski skali (ali v Lanniški luki — ne spominjam se najbolje). Mislil sem, da so Prisegolomčevi dnevi prelamljanja priseg zdaj za njim, a očitno ne. Odnosno dopuščam, da je Edmure zadnjič preveč in predolgo jezikal — in da je zato zdaj izvisel. Freyi so zavezniki, ki jih nočeš in Jaime kaj kmalu izgubi potrpljenje. Zanimivo (ali pa tudi ne). Tudi Roose Bolton ni baš užival, ko mu je bil gospod Frey pripovedoval malodane isto stvar. Mogoče je hec v zgodbi, ne v pripovedovalcu. Kar je vzpodbudna novica.

Pite iz Freyev so mi verjetno najljubši del pete knjige in razlog, zakaj so Manderlyjevi eni izmed mojih najljubših ljudi v Pesmi ledu in ognja. Ampak. Nekoliko višje sem govoril o — vsled manka boljše besede — epskih dogodkih v knjigah, ki jih želijo ustvarjalci serije na vsak način vtakniti tudi v televizijo. Saj jih razumem, ampak če ni primernih nastavkov, potem ne gre in če sem se pri Pycellu na koncu popravil in zbrisal črno piko, je tu ne morem. Gladko najbolj posiljen del Zimskih vetrov. Razumem tudi, da je Aryina zgodba krvavo potrebovala nek payoff, pa tudi pričakoval sem, da bo punca slej ko prej končala v Zahodnjem (celo Porečne dežele bi uganil), a ne na ta način. To, da smo Aryo nazadnje videli v Braavosu, me niti ne moti. Nakazano je bilo, da planira v Zahodnje. Recimo, da je to dovolj. Moti me, da celotno kalvarijo, vključno s pobijanjem dveh odraslih mož in peko pite, izpelje sama. Sori. Je le šolana morilka, razumem, ampak že peko pite si predstavljam kot hud, hud logistični zalogaj. Nekje na samem, v kuhinji, na skrivaj? Težko kupim. Razen, če ji je na pomoč priskočil Vroča potička. Potem okej. Se mi pa dopadejo vzporednice z Rdečo stvatbo. Walder Frey razkrije zgornji del pite na način, sličen tistemu, s katerim je bila Catelyn tiste noči razkrila verižnino gospoda Boltona. Pa tudi sama usmrtitev s prerezom grla. Na taisti način jo je (Cat) usmrtil Črni Walder. In vse to pride v kompletu še z Roosovim umorom Robba Starka ter svojim lastnim. Zanima me, kaj to pomeni za Aryo. Kar se mene tiče, je vseeno preterala in ta njena hladnokrvnost … Živi bili pa videli. In kaj bo s hišo Frey?! Dva dediča in en starec se ji ne bi smeli poznati. Glede na njih številčnost. Je pa res, da bi smrt treh močnih figur lahko pomenila kreg za nasledstvo in okno njihovim nasprotnikom. Za vse praktične namene je hiša Frey (po moje) oplela.

Jaime se tačas vrne v Kraljevi pristanek in ravno še ujame Cerseijino koronacijo. Še vedno ima podložnike, nad čimer sem po pravici presenečen (glede na to, koliko plemičev in plemkinj jo je skupilo malo prej v Baelorjevi septi), še vedno ima kraljeve gardiste in še vedno ima Qyburna. Ne vem, če bo to dovolj, da se zoperstavi zmajskemu zavezništvu, ki se zgrinja nadnjo, je pa kraljica mati zmajski materi (najbrž nevede) prekrižala vsaj en, pred štirinajstimi dnevi izražen načrt; Daenerys zdaj definitivno ne bo prva kraljica Zahodnjega. Zanima me, kaj, na tej fronti, nam prinaša prihodnje leto. Kaj bo povedal Jaime, kakšne bodo posledice, s čim se bo Cersei branila.

vlcsnap-2016-06-27-23h03m00s398

Ogenj in kri
Poznam ljudi, ki so ta trenutek čakali vse od konca prve sezone. Zmaji so, ladje so, vojska je — Dany gre na Zahod. Tale del je zelo skompresiran, a moram reči, da je najbrž bolje tako. Podobna ugotovitev, pravzaprav, kot prejšnji teden. Šibamo brez balasta (in resnici na ljubo še česa, a kot rečeno — bolje tako).

V Dorniji se Trnova kraljica (odeta v črnino in seznanjena z dogodki, ki so prešli v Baelorjevi septi) sreča s Peščenimi kačami in Ellario ter na koncu — Varysom. Všeč mi je kratka ekspozicija trenj med hišama Tyrell in Martell, ki so v knjigah še toliko bolj prisotna (vsled bolj svežih dogodkov) in všeč mi je Olennina ostrina, ki je njena žalost očitno ni skrhala. Mogoče (mogoče!) je tole najmanj tečna dornijska sekvenca do danes.

Prav tako na brzino Dany opravi s primopredajo poslov (Daariu?), z imenovanjem svojega kraljičinega roke (Tyrionu) in rajzefibrom. Ne vem, ali je skupina plačancev dolgoročno res primerna alternativa za policijo. Ne vem, ali si Tyrion res zasluži značko. Ampak Dany ve.

vlcsnap-2016-06-27-23h11m23s874

Popoka vse (razen Drugih sinov) in odpluje. Sledi preskok. Prizor z ladjami je, sklepam, kar nekaj časa v prihodnosti, zakaj zraven so tudi Dornijci in Varys (dočim Tyrellovim jader nisem opazil — dopuščam, da sem jih samo spregledal). Kaj pričakovati prihodnje leto? Če odštejem Eurona, od katerega po pravici ne vem, kaj pričakovati, in Cersei, ki mi trenutno ne deluje kot nekdo, ki bi se lahko zoperstavil trem zmajem, je Zahodnje kar zrelo in pripravljeno na Daenerys Nevihtorojeno.

Sever opomnjen
Zima je naposled tu. Belege krokarja iz Citadele smo zadnjič videli v drugi sezoni, ko je naznanjal konec poletja. Moistri jih namreč razpošljejo ob koncu vsakega letnega časa.

Najmočnejši prizor s tega konca je gladko soočenje Davosa in Melisandre. Deset tednov smo se spraševali, češ, zakaj Davos nič ne vpraša (kljub temu, da je spraševal, haha). Mislim, saj. Kdor to bere, najbrž ve, kako je šlo. Konča se z Melisandrinim izgonom — kar je po moje kar pametna alternativa predlagani usmrtitvi — ampak zakaj je ta sekvenca tako nazarensko dobra? Igralski performansi. Liam Cunningham z za Davosa nenavadnim besom (ki se je ipak nabiral skozi deset, enajst epizod), na eni strani, in Carice Van Houten, ki kot Melisandra kaže nekaj več samozavesti kot zadnje tedne, a daleč od izhodišča (v drugi sezoni). Sploh Davos svoj del zvozi tako čustveno, tako ranjeno, da vsa čast. Ma kaj Davos. Obadva! Tako kot sem rekel! Splačalo se je počakati. Rahlo ironično, a sumim, da se bo odslovitev edine rdeče svečenice, tod okoli, raje prej, kot slej, izkazala za slabo izbiro. Ampak — red mora bit!

davosmel

Ne vem, kaj je s Sanso. Z Jonom se razumeta, z Mezinčkom še vedno ne zelo — kar je super — a občutek imam, da se Sansa nekje do konca epizode vseeno rahlo odtuji od Jona in približna gospodu Baelishu. Tako, v mentaliteti. Ne dobesedno. Pa tudi Mezinčku je po moje žal, ko je enkrat priča Jonovi inavguraciji. Mimogrede, prejle, ko sem govoril o Daenerysini še živeči opoziciji, sem izpustil Mezinčka. Definitivno ne namenoma.

Ne vem (spet!), kako to, da Severnjaki tako z lahkoto in veseljem podprejo Jona (sploh v prisotnosti njegove pravorodne žlahtnice). Zgolj opazka — v resnici me to ne moti zelo, ker sem s samo sekvenco generalno še kar zadovoljen. Všeč mi je, da val sproži Lyanna Mormont in končno je tu tudi gospod Manderly — dasiravno v zelo okrnjeni vlogi.

Ne vem (lahko mi rečete Jon Sneg), kaj naj si mislim glede enačbe R + L = J in nje potrditve. Občutek imam, da bi moral biti bolj navdušen, ampak joj — a je res kdo, ki tega ni vedel? Bolj me skrbi Branov neomajen načrt prečkati Zid. Kaj pa znamenje Nočnega kralja?!

Sam
Sam je … Sam. Samcat. Vsaj v kontekstu te objave, če že ne v zgodbi. Z Žiljko in malim Samom dosežeta Staro mesto in Citadelo, kjer ju pričaka moisterski receptor. Slabo so obveščeni. Po njihovo je direktor Nočne straže še vedno Jeor Mormont. Blazno se mi dopade izgled Starega mesta s svetilnikom, sicer je pa tole malo premalo za kak resen (ali vsaj resnejši) vtis. V bistvu nimam kaj reči. Tega dela zgodbe je bilo v celi sezoni zgolj za vzorec in upam, da bo prihodnje leto več s te fronte. Prepričan sem, da bodo na neki točki kastnili moistra Marwyna, dočim naprej zgolj ugibam.

vlcsnap-2016-06-27-23h03m07s534

Šesta sezona
Šesta sezona je zdaj za nami. Hitro je šlo, dasiravno je daleč od moje najljubše. Še vedno velja, da je tudi slaba epizoda Igre prestolov ena izmed daleč najbolj atraktivnih (če že ne kvalitetnih) stvari na televiziji, tako da … Kaj mi je šlo letos v splošnem najbolj na živce? Časovna relativiteta, recimo. Saj je že od nekdaj, ampak včasih so jo še opravičevali — dočim zdaj jo tretirajo kot nekaj, kar mora gledalec jemati v zakup. Nekonsistentnost, luknje v zgodbi (pri nekaterih pripovednih lokih bolj, drugih manj), občutek, da se ne premikamo (ki še nikdar ni bil tako prisoten). Mogoče še kaj. Kaj mi je bilo všeč? Igralske predstave, pokrajine (tako CGI kot prave), Sever — praktično od začetka do konca — HOLD THE DOOR!! in … Sigurno še kaj. Naj bo to zaenkrat to. Do prihodnjič.

Narod! Pardon! Zamujam. Zaradi nepredvidenih zapletov. Sem mislil, da bom svojo pisarijo zbasal v tisti dve uri, ki sta mi v ponedeljek zvečer ostali, pa ni šlo. Pa tudi nočem več objavljati half-assed zapisov tipa Zlomljen človek. Sploh, ker smo (že) pri deveti epizodi in ker je ta dokaj odlična. Predvidljiva, ampak odlična. No. V resnici niti nisem povsem prepričan, ali je res predvidljiva, ali vsled kvarnikov, ki se jim, idiot, nisem izognil, samo predvidena. Spopad pankrtov je najbrž najbolj dodelana bitka v Igri prestolov. Doslej. Črna voda je sicer prva in posebna zaradi ognjíce, Ostro ima neživce, bitka za Zid pa velikane in ono genialno nihalo na Zidu, ampak Spopad pankrtov jih nese. Surov. Doživet. Vrhunsko posnet. Jaz sem navdušen — dasiravno ne povsem brez pripomb in praskanja po glavi.

Kar je bil Aleksander Veliki gordijskemu, je serija meereenskemu (vozlu, namreč)
Sem mislil, da bo cela epizoda zgolj Spopad. Pa ni. Epizoda usput sklene še Daenerysin pripovedni lok. In Theonovega. Morda izpade rahlo iz drugega filma. Neumestno — to, da je to v epizodi, ki je vse od naslova naprej posvečena druženju okrog Zimišča, ampak razumem. In prav se mi zdi in vse skupaj je v resnici izpeljano zelo apetitlih. Kljub hudi optimizaciji. Dodatne komplikacije še na tej fronti bi bile po moje odveč, glede na to, da si predstavljam, da vse še vedno ni tam, kjer bi na tej točki mogoče že moralo biti.

Konfrontacija Tyrion-Dany. Slednja ne deluje baš zadovoljna — sploh s tem svojim srepečim, seneno nahodnim pogledom ne. Da se razumemo, Emilia Clarke je zakon. Skoraj praviloma. Ampak očitno ji je nekdo na neki točki naročil, naj si nadene ta njen zájeban pogled in to zdaj še kar traja. Pa saj o tem sem že pisal. Preveč umetno izpade, preveč … Kaj pa vem. Tečno, skratka, in brez potrebe. Zelo podobno kot Mezinčkov glas po prvi sezoni. Ampak okej, nima veze. Po petih letih sem te (zame sicer) karakterizacijske felerje dejansko pripravljen sprejeti kot osebnostne lastnosti likov — ki mi gredo pač na živce. Če nam je ideal realnost, zakaj bi se ustavili samo pri tem, da zmagujejo tudi negativci? Imejmo še antipatične pozitivce. Konec nerganja.

vlcsnap-2016-06-21-17h47m57s798

Če se zdaj vrnem na zadnjo, za zgodbo relevantno stvar, ki sem jo napisal. Slednja ne deluje baš zadovoljno. Kar je razumljivo, glede na trenutno stanje Meereena — je pa res, da zanj ni kriv Tyrion. Kriva je bila kraljičina odsotnost, je pa (spet!) res, da Škratova naivnost ni pomagala. Do vojne bi po moje prišlo z ali brez Tyrionovih krpanj. Edino nekoliko bolj z rezervo bi lahko vzel to premirje. To bi pomagalo. Dany bi Gospodarjem povrnila s krvjo in ognjem — kot je Targaryenom v navadi — ampak Tyrion jo s pripovedjo o Norem kralju in njegovi strateško postavljeni ognjíci (hue. hue. hue.) prepriča o alternativi. Ki se izkaže za vnovičen poskus s sestankom z (Velikimi, Modrimi in Dobrimi) gospodarji. Prej, ko sem govoril o dobro izpeljanih rečeh, sem govoril (tudi) o tej sekvenci. Ravno prav vsega. Nekaj verbalnega sparringa z Gospodarji, nekaj zmajev (!!!!!), ki zdaj ponovno postanejo trio … Dopade se mi, da je Dany zelo ekonomična in da požge zgolj eno ladjo. Predstavljam si, da te lahko hitro zanese, ko si enkrat na zmaju. Nato prispejo še dothraški kričači, kot jim je nekdaj pravil Robert Baratheon, in poskrbijo za kopenski del bitke. Kar se mene tiče, učinkovito. Bog ve, ali ima Yezzan kot edini izmed Gospodarjev, ki mu je bilo prizanešeno, še kakšno vlogo. Razen tiste, seveda, ki mu jo naloži Tyrion — da svojim ljudem v Astaporju pove, da z Nevihtorojeno ni češenj za zobati. Mi je pa všeč detajl, da Yezzan omeni Kraznysa (iz tretje sezone) kot pravega lastnika Neomadeževanih in Missandei. En tak tidbit, ki povezuje zdajšnje dogodke s tistimi izpred treh let — po moje sem edini, ki se pri seriji, kakršna je Igra prestolov, navdušuje nad takimi malenkostmi, lol.

Prva skupina Železnorodnih je zdaj že pri khaleesi. Theon je najprej deležen pridige s strani Škrata, ampak generalno gre pogovor kar dobro. Dany je totalno navdušena, ker pač grrrrrrrll power, ampak se strinjam. Z njo. Plus kar nekaj novih informacij je. Izvemo, da je Yara vzela nekje sto ladij. Kar pomeni, da so jih Gospodarji pustili nekje 900 (?). Yara zmajski kraljici omeni strica ALI DVA (sem si prav zapisal, hehe), kar je po moje prva (pa čeprav posredna) omemba še drugega strica. Strica Aerona, ki smo ga sicer že srečali, nikjer pa ne slišali, da je to on. To sem rabil. Sekvenca se zaključi z rokovanjem in sumim, da je za letos s te fronte to to (trejler me postavlja na laž). Me pa zanima, kaj vse to pomeni za Eurona, ki se (verjetno) še vedno nadeja zmajske kraljice. Možno celo, da se prihodnje leto srečata nekje na pol poti. Jaz sumim, da bo Vranje oko še zadnji preizkus pred spopadom z Belimi hodci. Tudi na podlagi poglavja iz Vetrov, ki ga je Martin prebral na enem izmed svojih javnih branj, nedolgo nazaj (tule je nekaj glavnih točk — če slučajno še niste prebrali).

vlcsnap-2016-06-21-22h09m23s220

Sneg proti Snegu
Nič, Sever bo pa po alinejah. Ker je bitka in ker mi tako veli šega. In da bo vsaj malo pregledno. Kot rečeno sem v splošnem zelo navdušen. Tako s samim spopadom, kot s tistimi trenutki pred bojem, ko si določeni liki nemara prvikrat izmenjajo besedo ali dve in ki zelo učinkovito vzpostavijo tisto danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan atmosfero.

  • Tale inicialna pogajanja med Jonovimi in Ramsayevimi spomnijo na tista med Renlyjevimi in Stannisovimi. Nabor konjenikov na eni, nabor konjenikov na drugi strani. Nobenih drugih paralel, lol, ampak podobna slika. Od daleč. Je pa tem in onim pogajanjem, če nič drugega, skupen Davos.
  • Jaz sem še (vedno) razmeroma mlad možakar, ki ima pred sabo še čuda enih neizpolnjenih ciljev. Za nekatere niti ne vem, kaj so in da jih imam. Ampak če bom v življenju nekoč našel nekaj, v čemer bom užival tako močno, kot Ramsay uživa v naslavljanju Jona s pankrtom, potem bo to to. “Bastard.”
  • Dobro, da Sansa stvari vzame v svoje roke in verbalno gladko povozi (oba) pankrta — Jona z njegovimi dolgočasnimi izjavami, na eni strani, in Ramsaya, ki je plačan za to, da te dolgočasne izjave obravnava kot oh in sploh genialne comebacke, na drugi. Škoda, ker niso pogajanj prepustili ta mali Mormontovi. Me zanima, če bi se Ramsay potem še smejal.
  • Kuštravčka, Rickonovega krvovolka, v tej sezoni srečamo večkrat, kot v prejšnjih petih skupaj. Pretiravam, ampak blizu.
  • Nakar imamo prizor s poslednjim bojnim posvetom. Generalka. Davosova ugotovitev o tem, da Ramsayeva moč izvira iz njegove impulzivnosti in strahu, ki ga seje, je jako na mestu. Pa tudi Jonova, da je ta moč zanj dvorezen meč. To se kasneje, med bojem, izkaže vsaj dvakrat. Ramsay investira Rickona, ki bi mu kasneje koristil kot talec, samo zato, da znervira Jona. Kar sicer deluje, ampak … Talec. In potem še spuščanje strelíc vse povprek. Za paniko — spet — prima, ampak vojaki so v vojni precej dragocena surovina. Ta Ramsayeva zaletavost je s tem (končno) predstavljena kot hendikep. Rahlo se prehitevam.
  • Tormund ima probleme z vojnim žargonom — pa tudi s prispodobami, kot se izkaže kasneje. Danes je že torek in marsikdo se je bil pritožil, da je poneumljanje Tormunda pa res odveč. Jaz mislim, da izpade dovolj posrečeno in humorno, da za trenutek preseka napetost, ki v noči pred verjetno smrtjo (razumljivo) vlada v ozračju. Napeto vzdušje gledalci seveda hočemo, da ne bo pomote, ampak kak tak prehod iz težkega v lahkotno in nazaj v težko, ga ultimativno (po moje) samo nadgradi.

vlcsnap-2016-06-21-22h14m03s852

  • Sansa se tu izkaže za malo več kot malo naporno. Razumljivo, ampak glede na stanje nepotrebno. Še mene vprašaj, kako premagati Ramsaya! Jaz se spoznam! -Kako premagati Ramsaya? -Ne vem. Trololo. Nakar odvihra. Le kam?
  • Davos in Tormund (zelo narahlo in s spoštovanjem) obereta svoje bivše šefe. Interakcija, za katero si nisem mislil, da ji bom kdaj priča. O tem sem govoril malce višje. Lepo je slišati Davosovo (vsaj deloma) objektivno mnenje o Stannisu in Tormundovo o Manceu. V knjigi je (pri Davosu) tega več, ker imamo vpogled v njegovo glavo in je pravzaprav on glavni nosilec tega (v seriji Stannisovega) zgodbovnega loka.
  • Davos med oddaljevanjem od tabora in iskanjem primernega mesta za veliko potrebo (končno!) uoči ostanke grmade in še bolje — lesenega jelena, ki ga je pred časom izrezljal in poklonil princesi Shireen. To sem čakal. Okej, mogoče je malo za lase, da se je ravno ta igrača ohranila (v dobesedni pesmi ledu in ognja, ki ji je bila izpostavljena), ampak kolikor vem, je od prejšnjega finala do tega (na tej fronti) minilo bistveno manj časa, kot se zdi. Štirinajst dni, tri tedne, en mesec — več gotovo ne. Plus, če malo zafantaziram; na neki simbolični ravni lahko tega nedogorelega jelena vzamemo tudi kot še zadnji žebelj v krsto ideji, da je Stannis Baratheon prerojeni Azor Ahai. R’hllor (kot ognjeni bog) je zavrnil jelena, žival hiše Baratheon. Še zadnjič in kar se da nedvoumno. Ker Melisandra očitno can’t take a hint.
  • No, Melisandra očitno je poleg.
  • Hehe, pred časom sem nekje prebral, da so goreča trupla na Andrejevih križih znani liki. In potem to propagiral tudi na tem blogu. No, niso. Izkazalo se je, da so ta trupla bolj nihče, kot bo Arya kdajkoli. No. Ali pa tudi ne. Mogoče se bodo Severnjaki šele prihodnji teden zares prešteli in ugotovili, kdo manjka.
  • In bitka. Začne se z že omenjenim Rickonom in provokacijo in taktika kot rečeno deluje. Jona pripelje v domet Ramsayevih lokostrelcev in hudiča, če bi po tem, ko je Rickon že mrtev in ko Boltonovi sprožijo oblak, Jon pričel z obračanjem konja — jebela, da bi bil zadet. Saj ne, da bi mu to kakorkoli škodilo (pomnimo; Ygritte ga je zadela n-krat, pa ni bilo zime), ampak po moje je bila pot naprej tu kar dobra izbira. Saj ne, da se spoznam, lol. V resnici nimam pojma. Mene bi gladko zasulo. Pa še velika tarča sem.
  • Kolikor je Jonov aragornovski naprej in kmalu sledeč trk obeh konjenic po eni strani klišejski in privlečen za lase, pa moram reči, da je kinematografsko genialen. Pa tudi potem, ko se Jon vrti med konjeniki in ne ve, ali bo nekaj priletelo iz desne, ali bo nekaj priletelo iz leve … Mislim, kot bi bil tam. Vsa čast režiserju, Miguelu Sapochniku. Pa tudi ostali ekipi, se razume. Ker tu pa moram reči, da sem komajda lovil sapo. Ena boljših vojnih sekvenc, kar sem jih videl v … Precej časa.

vlcsnap-2016-06-21-22h12m19s844

  • In potem je tu kup trupel, ki rahlo pokvari vtis. Saj nekje sem bral, da je do podobnih situacij prihajalo tudi v zgodovini, ampak kaj pa vem. Kar naenkrat se pojavi kup trupel, da lahko ta hudobni ta prjazne objamejo s falango. No. Nič pretirano groznega, a tudi nič pretirano domišljenega.
  • In potem je tu Jonov padec in stampedo, ki spet popravi vtis! Spet je ogromno v kameri. Ti prvoosebni kadri, dinamična montaža in pač stvari, za katere niti ne vem, kako se jim reče, poskrbijo za hudó klavstrofobično atmosfero. Doprinese tudi Kitova igra. Možakar je (sploh zadnja leta) prevečkrat po krivem kritiziran.
  • Tormund se medtem udari z Malim Jonom. Poguba velikanov s človekom, ki ima (vsaj v knjigah) velikana v grbu svoje hiše. V izi poetsko, da Tormund zmaga, čeprav gre za las.
  • Prispejo arrynski težki konjeniki, s Sanso in Mezinčkem na čelu (in kmalu za seboj). Mja. Je sploh potrebno kaj reči? Za tole niti nisem potreboval kvarnikov. Če hočete lahko — kot vsi — potegnem eno vzporednico z Gandalfovim spustom nad Sarumanove Uruk-hiaije. S tem, da je Gospodar prstanov kljub vsemu za nemeček bolj epski. Še vedno. Se pa Sansi performans arrynskih vitezov strašno dopade. Zaslužena radost.
  • Ramsay se umakne, a zimiška vrata se kaj kmalu vdajo Wun Wunu — MVP-ju Spopada pankrtov. Kot se mu je poklonil internet: “Nekateri junaki držijo vrata. Drugi jih podirajo.” In če se ne motim, je bil Wun Wun poslednji svoje vrste. Poslednji velikan.
  • Jon razmontira Ramsaya — peš — in prapor Boltonovih pade. Nadomesti ga Starkov krvovolk, kar je … Po dolgem času … Čudovit prizor. Sicer je pa to vse iz Melisandrine prerokbe.
  • Ne vem, ali je pobijanje jetnikov okej in po moje bo s Sanso še križ. V okviru ene same epizode smo izgubili dva glavna negativca dveh glavnih pripovednih lokov. Gospodarje v Meereenu in Boltone na Severu. Če vprašate mene, se bo še pred spopadom z Belimi hodci pojavil kdo nov. Kak nov negativec. In z lahkoto si predstavljam, da bo to kdo izmed Starkovih otrok. Če ne pa kot rečeno vsaj Euron Greyjoy.

Toliko.

Prihodnji teden finale, menda najdaljša epizoda doslej! Prilagam trejler.

S svojim konstantnim nezadovoljstvom in (pre?)visokimi pričakovanji najbrž postajam nemogoč. Vem, kako tečno je brati (in kaj šele poslušati) človeka, ki zgolj in samo kritizira. Domišljam si, da sem sam še vedno dovolj uravnotežen in argumentiran, pa vendar. Zmanjkuje mi manevrskega prostora, nemara pa drži tudi, da zadnje čase (pre?)pogosto zahajam na westeros.org. Namreč. Spet je tu epizoda, ki ne ponudi ničesar posebnega. Zalotil sem se, da vselej rečem: “Ni panike. Bo pa naslednjih n epizod boljših.” Počasi postaja panika. Šesta sezona zaenkrat ne premaga niti druge, ki je v mojih očeh trenutno najslabša — in preostajata zgolj še dve epizodi. Spet. Ni vse slabo. Večina stvari ni slabih. Samo … Kaj pa vem. Vse je nekam zvodenelo, navadno in v enem zelo nenavdihnjenem kalupu. Po moje sem že rekel. To, da je serija zdaj že prek robov, ki so jih začrtale knjige, ne bi smel biti izgovor. Dogaja se, da berem teorije in predvidevanja gledalcev in bralcev, bolj dodelana in zanimiva od dejanskih razpletov, ki jih teden kasneje ponudi serija. To pač ne more biti okej. Pa to pravim kot človek, ki je (še vedno) kar velik (po srcu in stasu!) fan Igre prestolov — tako knjige kot serije.

Katapult
Delno je tole še puf iz prejšnjega tedna, ko sem rahlo zamočil. Kako je že šlo? Jaime, njegova osem tisoč glava vojska in Bronn so prijezdili pred Rečnjavo, oblegano od Freyev, ki obleganje obvladajo približno tako dobro, kot obvladajo organizacijo porok. Odnosno, da ne bom krivičen; so obvladali približno tako dobro, kot obvladajo organizacijo porok. Prejšnji teden jih je potem v roke vzel Bronn in jih podkrepil s teorijo kopanja obrambnih jarkov. Sicer pa dizestr. Nezastražen tabor (Jaimeja in njegovih Freyi sploh niso bili opazili), nobenih pravkar omenjenih jarkov in za piko na i farsa z grožnjami z Edmuretovo smrtjo. Drugače pa zelo po knjigi. Od klofute, do pogovora s Črno ribo (spet en stric, ki se je vrnil), manjkala mi je mogoče zgolj Genna Frey Lannister, ki je še bolj kul kot njen brat Tywin. Ampak je niti nisem pričakoval. Sploh ne vem, če v TV kanonu obstaja. Toliko. V bistvu prejšnji teden niste bili baš prikrajšani, lol.

Ta teden se nam pridružita še Brienne in Pod in Bronnov vpliv je več kot evidenten. Če so Freyi prejšnji teden spregledali osem tisoč mož, Lannisterji to pot niso niti dveh (odnosno enega in ene jako visoke ženske). Pod se parkira pred šotorom in počaka skupaj z Bronnom. Ponovno snidenje Tyrionovih dveh najbližjih sodelavcev gre bolj ali manj po pričakovanjih. En tak v izico prizorčič, brez škode (pa tudi neke hude koristi) za splošnost. Plus točka za opomin, da Podrick ni kr en oproda, temveč človek mit — sploh, kar zadeva prijateljice noči v (vsaj) enem bordelu Kraljevega pristanka.

Bri in Jaime imata še zmeraj kul odnos in nič kaj skrhan — sploh s tem, da sta se znašla na nasprotnih polih vojne, v obziru. Celo meč ji pusti obdržati. Skoraj romantično, ampak Cersei je le Cersei. Bližje domu in te reči. Črna riba je blazno hiter bralec. Sansino pismo, ki mu ga dostavi Brienne, prebere v — štopal sem — šestih sekundah. Oziroma saj verjetno ga zgolj preleti, ampak glede na njegovo sentimentalnost, ki sledi, bi človek mislil, da si ga bo želel prebrati v celoti. Brezvezna opazka. Brynden se ne pusti prepričati. On brani svoj dom, tako kot Sansa svojega. Če bi bil lahko na dveh mestih hkrati, verjamem, da bi bil. Logično. Še vedno imam v spominu, kako je imel Edmure v tretji sezoni pomisleke glede predaje Harrendvora hiši Frey (tista inicialna pogajanja o globi za prekršitev pogodbe) in kako ga Robb zavrne, češ da se ipak borijo za Sever in da Harrendvor ni na Severu, vsled česar ni panike. Kakšen argument je to?! Cel svet se kljub vsemu ne vrti zgolj okrog Severa in Starkov in očitno je bila za dognanje tega nujna prav Rdeča svatba.

vlcsnap-2016-06-13-23h06m58s967

Jaime si (ker si pač lahko) zrihta avdienco z zakonitim gospodom Rečnjave. Tu ne morem mimo genialnega igralskega performansa obeh akterjev — Igra prestolov je na tej fronti močna kot vselej, dasiravno o tem ne pišem več tako pogosto. Jaime preide od dobrega policaja do slabega in strašnega precej brzinsko in tako, da (sicer melanholičnega in vdanega v usodo) Catelyninega brata kar malo vrže iz tira. Zanimivo, da je ključna prav omemba njegove (še vedno) žene Roslin in njegovega sina. Edmure je najbrž ena redkih rib, ki se navežejo na svojo vabo. Mislim figurativno navežejo. Dobesedno se jih itak večina. Kri kljub vsemu ni voda. Naj si bo še tako izsiljena. Pa tudi Jaimejeva grožnja s katapultom izpade jako prepričljivo.

Edmure branilce Rečnjave — s Črno ribo na čelu — spravi v nezavidljiv položaj. Če se boriš zato, da bi hiša Tully ohranila svoje posestvo in ti na vrata potrka zakoniti dedič hiše Tully … Nimaš izbire, četudi veš, da gre za past. Če bi mu odrekli vstop, bi efektivno povozili svoj namen, pa naj Črna riba pravi kar hoče. Zdaj. Brynden Tully še pomaga pobegniti Brienne in Podu in nato umre v boju. Gledalcu nevidno in neslišno. Če je celo po Brienninem priznanju, da je lastnoročno usmrtila Stannisa, še kdo upal, da je možakar nekje živ in zdrav — ker kao da serija smrt vselej pokaže — zdaj ni nobenega dvoma več (mimogrede; jutri je prva obletnica njegove smrti; tole je najgenialnejši poklon, kar sem jih našel). Takole, na prvo žogo sem razmišljal, zakaj mora Brienne sploh pobegniti. Jaime bi jo brez problema spustil in poslal na Sever. Ampak ni nujno. Ko vojaki enkrat preplavijo grad, se lahko zgodi karkoli in prav mogoče bi prišlo do spopada med Bri in Lannisterji. Kar je z njenega stališča — glede na to, da ima dolžnost do Sanse — dokaj nepotreben zaplet. Predstavljam, da je to to. Da je to ta razlog. Za (jako počaaaaasno) pot po vodi.

Sodba z dvobojem
Kraljevi pristanek mi to pot začuda ni odveč kot zadnje čase večkrat. Jaz sem celo sezono samo čakal, da se Čehova puška, ki sliši na ime Gregor, enkrat sproži in pobije vse od a do ž. Od verskih fanatikov do Malega sveta, ki je te dni zelo anti-Cersei. In zdaj izvem, da je Čehova puška razorožena. Kar nobel preobrat, pravzaprav, ki ga nisem pričakoval. Pa tudi nenavaden. Predstavljam si, da ga je poforsiral Visoki vrabec. Ali eventualno Margaery, ampak pri sodbi z dvobojem svojo usodo prepustiš bogovom, kar bi vernikom moralo biti všeč. Prej bi mislil, da bodo ukinili vse druge načine sodbe. Okej, saj Tommen argumentira, češ da je ta praksa barbarska in potuha skorumpiranim plemičem, ki si lahko nabavijo zastopnika (oziroma imajo boljšo opremo). Ampak ne vem, če kupim. Mislim. Zaključek, ki ga vlečem, je, da vera Visokega septnika ni tako brezmejna, kot nam je bil dajal vedeti. Njegova vera seže natanko do Qyburnove pošasti — ki precej brutalno razmesari enega izmed Lancelovih mož. Trejler je namigoval na malo večji spopad, hehe, ampak bom preživel.

vlcsnap-2016-06-13-23h11m45s235

Kakšne govorice? Kaj je raziskoval Qyburn? Okej. Govorice. Ampak katere? To so tista prava vprašanja, ki jih odpira Nihče. Zaenkrat nimam nič oprijemljivega. Internet špekulira na pune hamre in najglasneje odmeva ognjíca. Da naj bi bila nekje pod Baelorjevo septo spravljena skrivna zaloga ognjíce Norega kralja in da je to Qyburn zdaj našel. Temu v prid gre tudi Branova vizija, ne vem pa, zakaj potrebujejo skrivne zaloge. Kraljevi pristanek ima (odnosno ga je imel v drugi sezoni) svoj ceh alkimistov in ne vem zakaj Cersei ognjíce preprosto ne naroči. Ne predstavljam si, da imajo piromanti kakšno posebno gužvo. Rekel bi, da to priča o tem, kako zelo brez moči in posledično ljudi je kraljica mati ta trenutek. Ima Qyburna in ima Goro. Konec. Vsekakor se veselim letošnjega epiloga. Vsa ta kalvarija je morala voditi nekam. Oziroma vsaj upam.

Morska voda vse pozdrav’
V uvodu sem ciljal na ta del. Kar se mene tiče, so bile teorije, prejšnji teden, daleč pred tem, kar je danes dostavila epizoda, ki je šla gladko po principu Ockhamove britve (same fine izraze imam danes, haha — še rdečo sled nekam stisnem, in deus ex machino, pa sem zmagal). Izbrali so najbolj navadno opcijo in ne samo to — uspeli so jo prikazati totalno absurdno (kar je v bistvu uspeh samo po sebi). Od brutalnega in večkratnega štiha, zadnjič, do skoka v umazano pristaniško vodo … Do razodetja, da je gospa Crane v bistvu zelo kompetentna kirurginja, ki je izkušnje nabirala kot odpiralka in zapiralka svojih bivših tipov … Da o Sirotici in njenih neobstoječih motivih niti ne začenjam. Nič ne štima. Miselni proces scenaristov? Potrebujemo en nadprepadovisec. -Storjeno, bo Sirotica zabodla Aryo. -Začetek nove epizode; okej, zdaj pa potrebujemo Aryo živo. -Storjeno, jo bo gospa Crane zašila. In dasiravno ta karikatura ne more biti prav daleč od resnice, je nekdo na neki točki dal komando, kako močno, recimo, naj Sirotica poškoduje Aryo. Zakaj so tako predimenzionirali? Morda dlakocepim, ampak na ta račun je bilo danes vse zelo, zelo privlečeno za lase.

Razen tega pa berem komentarje in kritike, da sta bili ti dve leti v Braavosu, glede na razplet, stran vržen čas. S tem pa moram reči, da se ne strinjam. Kar se mene tiče, je bil to čas, v katerem se je Arya iskala in našla (namesto popolnoma izgubila). In naučila določenih veščin. Če je v Braavos vstopila kot še dokaj nebogljen otrok, ga zapušča (če ga zapušča) kot a force to be reckoned with. To je nekaj vredno. Ne vem, če je vredno dveh let bolj kot ne filler materiala, je pa nekaj.

Nisem prepričan, ali razumem konec. Zakaj, na podlagi česa da Jaqen Aryi žegen, da zdaj pa je nihče? Ali je bil res vse skupaj zgolj nekakšen fizičen test kdo je boljši; Arya ali Sirotica? Namreč jaz sem bil ves čas pod vtisom, da je Aryin problem bolj spiritualne narave in da je tudi njen trening usmerjen v to smer. Drugi nauk, ki mi pade na misel, je, da nihče ne more biti zares nihče. Da je to ta poanta. Tretja ideja? Tempelj mi deluje dokaj prazen. Jaqen mogoče oceni, da Arya kljub vsemu ni povsem zašuštrana in da jo raje obdrži kot išče nov podmladek. Kaj pa vem. Tega prepuščanja zaključkov gledalčevi interpretaciji je v tej sezoni veliko in po mojem mnenju preveč.

Škratja radost
Lepo je videti napolnjen Meereen. Če sem se na začetku sezone spraševal, zakaj ni ljudi, je zdaj odgovor na dlani. Čeprav ni bilo neke očitne vojne, je vladala nekakšna napetost. Kadarkoli si bil lahko ubit. Zato narod ni zapuščal domov. Zdaj pa ni panike. Visoka svečenica Kinvara je držala besedo in ulice so zdaj polne najprej ljudi, potem R’hllorjevih privržencev in na koncu Daenerysinih privržencev. Ob čemer velja, da so razlike med (temi) tremi množicami vse manjše. Varys se poslovi. Lepo. Pluje za Zahodnje. Lepo, še enkrat. Vseeno pa hecno naključje, da Gospodarji napadejo nedolgo po njegovem odhodu. Kljub sumom, zaenkrat ostajam samo pri naključju.

Spet smo deležni ene seanse vicev s Tyrionom. Slabo. To je pa takoooo slabo. Predstavljam si, da do neke mere celo namerno, ampak ne morem. Prebaviti. Enkrat je bilo preveč. Za dvakrat nimam besede. Kaj pravzaprav imamo? Imamo en vic o Starkih, Lannisterjih in Martellih, za katerega prisežem, da sem ga že slišal, samo da je bil Stark Gorenc. Lannister pa verjetno Dolenc, glede na to, da Tyrion konstantno žlampa vino, sumljivo cvičkaste barve in da sanjari o svojem vinogradu in Škratji radosti kot svoji znamki vina. Potem imamo Missandeijin prevajalski štos in Sivega črva, ki se, če prav razumem, pošali, da ne pozna nobenega vica, ampak se potem pokensla, češ da je vojak in da vojaki poznajo čuda vicev. Jaz priznam, da sem mu brezpogojno verjel, ko se je delal, da ne ve, kaj so to vici. Za trenutek nisem podvomil.

Dany razreši situacijo. No. Resnici na ljubo vse skupaj izpade precej antiklimatično. Neki katapulti (precej veličasten kader, mimogrede), nobenega zaresnega boja … Prisežem, da ima ta epizoda več dogajanja izven kadrov kot znotraj. Bryndenova smrt, Aryin spopad s Sirotico, tole … Tumač.

vlcsnap-2016-06-13-23h09m03s176

Bratovščina brez piščancev
Morda moj najljubši del epizode. Ponovno srečanje z gospodom Bericom in Thorosom je na tej točki bolj smiselno kot vpeljava Kamnosrčne in vesel sem, da sem se prejšnji teden motil. Da je Bratovščina v osnovi še vedno skulirana in za pravo stvar. In vesel sem tudi, da se dokaj hitro poštekajo s Psom in da od tod naprej verjetno (upam) potujejo skupaj. Prerekanje o tem, koliko jih lahko kdo usmrti, je sicer otročje, pa tudi piščanec je bolj kot ne zgolj ena kost za nas, fane, ampak sprejmem. V danem kontekstu po moje deluje. In glede na dane akterje tudi.

Izrazil sem željo, da potujejo skupaj. Imajo kam iti. Izkaže se, da gospod Beric ve za Bele hodce in da bo pomagal. Najbrž je imel Thoros kakšno konzultacijo z ognjem, da je s temi stvarmi seznanjen. Bratovščina brez bander gre na Sever, Brienne gre tja, Mezinček je v pripravljenosti, ogromno jih je že tam. A rečemo zimiški vozel? Takale množična selitev v en kraj že kar konkretno diši po koncu.

Še trejler! Spopad pankrtov!

Spodoben del. Mojega hajpa prejšnji teden ne odtehta, a kaj hočem. Zlomljen človek je s svojimi švoh petdesetimi minutami ena krajših epizod. V zgodovini serije. Kar ni nujno slabo — kot tudi ne, da se ogne Branu. Branov zgodbovni lok je letos dokaj zabaven, nič ne rečem, ampak oddih od časovnih skokov in neizbežnih teorij, je po dveh tednih vsaj dobrodošel.

Pasje življenje je pasje
Tokratna epizoda je rahlo posebna v smislu, da se ne začne s špico, temveč z zelo ze(len)ovsko sekvenco, polno neznanih obrazov. Ljudje gradijo septo, pri čemer jih vodi Ian McShane. Vse skupaj (sans McShane) zelo spominja na začetek tegale spota izpred tridesetih let. Oziroma vsaj mene.

Ponovno srečamo Sandorja Cleganeta, alias Psa. Izkaže se, da je svoj dvoboj z Brienne preživel in da ga je tik pred zdajci (nevede — mislil je bil, da pobira truplo) rešil septnik z najbolj newesteroškim imenom, možnim — septnik Ray. Septnik je nekakšna mešanica knjižnega Meribalda in senjor brata s Tihega otoka, sicer pa bivši plačanec, ki se s Psom dokaj hitro in dokaj dobro pošteka. Septnik v Sandorju vidi sebe, karšen je nekdaj bil, Sandor pa v septniku sebe, kakršen bi lahko postal. Če bi hotel. Vidi, da je preteklost možno pustiti za sabo. Nekaj takega, skratka, preden vse skupaj preanaliziram.

Ali umreš heroj, ali pa z leti postaneš zlikovec. Ali tako nekako. Bratovščina brez bander se je v obdobju med tretjo in šesto sezono (očitno) izrojila v karikaturo same sebe. Zakaj in kako, pojma nimam. Predstavljam si, da jim ne poveljuje več Beric, ne pa tudi, kdo naj bi ga nadomeščal in kje bliskoviti gospod pravzaprav je. Očiten odgovor bi bil Kamnosrčna, ampak jaz sem močno v dvomih, pa tudi malo pozno je že — nič pa seveda ni nemogoče. Da jim ne poveljuje več Beric, seveda ne vemo. Ta zaključek sem sklenil malo na podlagi njihovega steklega obnašanja, malo pa zato, da sem lahko omenil Kamnosrčno — ampak v resnici tudi slednja ne opraviči njihovih dejanj. Oziroma korak nazaj; ali so vse te ljudi sploh zares pobili oni? Ja, seveda so jih. Serija je glede teh stvari zelo nedvoumna. Ampak pokola dejansko ne vidimo. Kot tudi ne Pes, ki med akcijo seka drva in čudno, da se zdrzne šele ob rezgetu konj (ali nečem podobnem), ne pa tudi ob krikih in zvoku boja, ki bi brez walkmana morali biti — vsaj tako glasni kot konji.

Je pa možakar z rumenim plaščem (glavni izmed treh, ki jih srečamo) najverjetneje Žoltoplašči, lik iz knjige. Samo povem.

Rastejo močni
Pfhja. Zdaj, če risba rože res pomeni to, na kar se jaz zdaj zanašam, da pomeni, potem Margaery obvlada Igro prestolov bolj kot Visoki vrabec. V kar v bistvu ne dvomim, glede na to, da Visoki vrabec po mojem mnenju nima pojma. Visoki vrabec ni nekdo, k bi igral igro prestolov. On je nekdo, ki jo onemogoča. Ampak kljub vsemu. Margaery dobi informacijo, da je Trnova kraljica ogrožena in jo uporabi v skladu s svojo tyrellsko predispozicijo (in ne s svojo na novo pridobljeno vrabčevsko).

62
Te fronte sem se bil prejšnji teden najbolj veselil in ne … Nisem razočaran. Vsa tri novačenja so lepo izpeljana, če že niso ne vem kako uspešna.

Trojica najprej krene k Tormundovim, ki te dni poseljujejo Dar in to pod nekakšnim de facto vodstvom enega izmed divjeških starešin, ki smo jih lani srečali v Ostrem in ki sliši na ime Dim Dalba — drugo najbolj newesteroško ime v seriji in prvo najbolj stawarsovsko ime Zahodnjega (čeprav tudi Ray ni daleč). Vsa tri novačenja se zvrstijo kar lepo po težavnostni stopnji in divježi so dokaj nared za akcijo. Nekaj pomislekov je, češ da to ni njihov boj, a tako Jon kot Tormund sta odločna. Da ja. Da je tudi njihov boj. Tako je zapisano. V Pankrtovem pismu. Presenečen sem, da je Jonovo vstajenje tako zelo ne-tabu. Zase lahko rečem, da to ni nekaj, s čimer bi se hvalil — sploh, če je šel pogovor še nedolgo nazaj v smer Belih hodcev in njihove vojske neživcev.

Dekle, ki je lani odreklo pomoč Stannisu Baratheonu, se lahko po odrezavosti kosa zgolj s … Stannisom Baratheonom. Lyanna, sicer Jeorjeva nečakinja in Jorahova sestrična, vlada na podoben način, kot je to počel Bran v drugi sezoni. Njemu sta svetovala moister Luwin in orožmojster ser Rodrik, Lyanni pa pač brezimna moister in orožmojster. Hecno, prazaprav, kako je lahko otrok, ob pomoči dveh (dobronamernih) strokovnjakov, modrejši vladar od nekoga z izkušnjami in kilometrino — to leti tudi (in predvsem) na naše karierne politike. Pogajanja so inicialno precej klavrna. Ta mala napove vsem skupaj in vsakomur posebej. In če mi sluh prav služi, Sanso spotoma prekrsti v Sandro. Situacijo razplete šele Davos, ki sicer spet ne ve veliko, ve pa, kako z otroki. Kar je veliko že samo po sebi in veščina, s katero bi lahko Davos — ko (če) bo vojne enkrat konec — kariero nadaljeval v prosveti. Ne sicer kot zaresen učitelj, ker veliko vendarle ne ve, kot učitelj v podaljšanem bivanju pa morda. Poleg Mormontovih dvainšestdesetih mož in divježev, Jon, Sansa in Davos naberejo še Hornwoode in Mazine (hiša, ki je v knjigah ni — na wikiju berem, da gre za poklon prijatelju glavnih dveh producentov), ne pa tudi Gloverjev, ki Jona in Sanso pokenslajo, kolikor sta dolga in široka. Takole. Raje bi videl, da bi bili Gloverji kot v knjigi. Ampak. Okoliščine so druge. Svojo Globogoško moto so osvobodili sami, odnosno še huje — s pomočjo Boltonov. S čimer v obziru je odziv gospoda Gloverja (brata starega gospoda Gloverja — allegedly človeka, ki v tem prizoru vzklikne: “Renly is not right!”) zelo smiseln in pravzaprav kot ga je predvidel Davos, štirinajst dni nazaj. Zvestoba že, zvestoba. Ampak nihče noče biti odrt. Malo jim zamerim edinole, da je Rdeča svatba takooo zelooo pozabljena. Ali pač?

vlcsnap-2016-06-06-23h04m43s998

Naprej pa moram reči, da nisem povsem razumel. Oziroma malce hecno se mi zdi. Vojska zdaj že maršira proti Zimišču. Jon je sklenil, da imajo dovolj mož. Ali kaj? Sansa predlaga še obisk Cerwynov, ampak ne. Dovolj. Hec je, da je vojska zdaj utaborjena tam, kjer je bil še nedolgo nazaj utaborjen Stannis. Kako dober položaj je to dejansko, o tem lahko debatiramo, zakaj Stannis je prav tu podlegel dvajsetim dobrim možem, a če nič drugega je zdaj idealna prilika, da Davos vnovič poizve o Shireen. Ob predpostavki, seveda, da imajo Melisandro s sabo. Predstavljam si, da ja, ampak da ni ravno na premcu, glede na to, da dela reklamo za napačnega boga. Sandra mi je nekam pikra. Razumem, da je razočarana in obupana, ampak za to valjda ni kriv Davos. Pismo. Kam bo šlo pismo? Glede na to, kako globoko v sezoni smo že, bi rekel k Mezinčku. Če bi bila to denimo šele četrta epizoda, bi mogoče rekel v Beli pristanek ali h Cerwynom, tako pa po moje ni dvoma.

Note to self; če te ljudje kličejo med pisanjem bloga, se ne javljaj
Tale zapis bo (še) krajši kot sicer. Uspešno sem bil priklican v bufet na pivo in ura je kar naenkrat pol enajstih, meni pa še vedno manjka nekje polovica zapisa. Rad bi se vsaj dotaknil Rečnjave in Braavosa in ako bi imel še časa, še Železnih otokov. Okej. Železnih otokov je zgolj za vzorec. Izvemo, da za vzorec sploh ni bilo Železnih otokov, temveč Volantisa. Yarini ukradenci so zdaj namenjeni v Meereen in predstavljam si (all things considered), da ima Yara za Daenerys podobno podnudbo kot Euron. Ladje in fat cock.

Kar se Arye tiče. Na najbolj neklečlskem redditu sem prebral idejo, da Arya, ki jo spremlja Zlomljen človek sploh ni Arya. Temveč Jaqen. In da je vse to — kot sem špekuliral že prejšnjič — test za Sirotico. Temu v prid govori tudi povzetek prihodnje epizode, češ da Arya (v Braavosu) ni sama. Živi bili pa videli.

Rečnjava prihodnjič. Ne bom si več dovolil takega felerja.

vlcsnap-2016-06-06-18h55m16s785

Prva Cogmanova epizoda, letos. Bryan Cogman je (verjetno) moj najljubši človek izmed scenaristov, ki pišejo Igro prestolov (izvzemši GRRM-ja samega) — razlog za kar je dejstvo, da je nekoliko doslednejši in predvsem zvestejši knjigam od svojih kolegov. Oziroma se vsaj trudi biti. Oziroma tako vsaj pravi. Jaz mu verjamem na besedo, dasiravno se zavedam, da je bil Jaimejev odhod v Dornijo, recimo, ravno njegov umotvor. Ampak zame to ni bil izvirni greh (Dornije). Ideja sama mi niti ni bila slaba. Zaklali so se šele potem. Z realizacijo. Pa niti ne bi naprej o tem, zakaj debata o sposobnosti človeka, ki je podpisan na posamezni del, je v resnici dokaj brezpredmetna. Koščki se v montaži (baje) še tolikokrat prerazporedijo med epizode, da je nemogoče trditi, ali je eno specifično sekvenco res napisal podpisani scenarist. Vse skupaj je team effort in naj ostane pri tem. Kri moje krvi je kot večina šestih epizod dokaj počasna in polna ekspozicije in nastavkov. En tak uvod v drugo polovico sezone. Specifika Krvi je kvečjemu v tem, da pozabi na nekaj glavnih niti (celoten pod-Zidni Sever, Železni otoki, Meereen) in namesto tega vpelje Freye, ki jih letos sploh še nismo srečali, in Sama (s familijo) ter Žiljko, ki ju letos skoraj še nismo srečali. Sicer pa povprečna epizoda. Nekaj mi je bilo všeč, nekaj mi ni bilo všeč — kot ponavadi.

Strica iz ozadja
Starkovi otroci imajo dva strica. Enega po mami in enega po očetu. Prvi je od tretje sezone naprej ujetnik v Dvojčkih, drugi pa naj bi bil mrtev. Že od prve sezone. Oba zdaj srečamo in ker od te točke naprej ne morem več o obeh govoriti naenkrat, naj za začetek napadem Freye. Takole. Ko sem po treh letih spet uzrl ata Freya, na svojem stolu in obkroženega s potomstvom (tako kot vselej), sem v luči vseh smrti patriarhov velikih hiš Zahodnjega, ki so se bile letos že pripetile, najprej pomislil, da jo bo starec skupil. Ker da je tudi v Porečnih deželah čas za novo kri. Ampak ne. In vesel sem, da ne. Če nihče drug, imajo vsaj (od vseh ljudi) Freyi še vedno nek smisel za zakone in čast. Celoten prizor s Freyi je bolj kot ne zgolj en opomnik (za nas), da obstajajo, in da to, kar je prejšnji teden povedal Mezinček, res drži. Da jim je Brynden Tully speljal Rečnjavo. Za katero sta bila očitno zadolžena naša stara znanca, Črni Walder in Kruljavi Lothar. Da gospod Frey z izgubo Rečnjave ni zadovoljen, je sicer implicitno, ampak povem — novega pa je tudi, da ima ta isti gospod Frey zdaj novo, še mlajšo ženo in da Kruljavega Lotharja ne igra več isti igralec kot v tretji sezoni. Novega je še, da je Črna riba za seboj potegnil še Mallisterje in Blackwoode, in da po Porečnih deželah še vedno rovari tudi Bratovščina brez bander. In seveda, da je Edmure tam zato, da Freyem olajša pogajanja s serom Bryndenom. Čista ekspozicija, skratka, ampak jaz jo imam načeloma kar rad. Plus Walder Frey je marsikaj, a nikdar dolgočasen.

V tretji, (četrti?) in peti knjigi je en lik. Reče se mu Hladnoroki. Sumljiv moažakar onkraj Zidu, s popolnoma počrnelimi rokami, ki pomaga Branu in Branovim frendom — z razliko, da to počne na poti k Trookemu vranu, namesto nazaj grede kot v seriji. Zájeban stric, ki se je bralcem hitro prikupil in (prav tako hitro) postal predmet raznih teorij, glavna izmed katerih je trdila, da je Hladnoroki v resnici Benjen Stark. GRRM je to teorijo potem zanikal, ampak verjamem, da je nje priljubljenost ena izmed stvari, ki so vplivale na scenariste in odločitev, da Brana ponovno srečajo s stricem Benjenom. Domišljam si, da je druga izmed teh stvari slaba vest za genialen trol, ki so ga izpeljali ob koncu prejšnje sezone, ko so v montažo od prejšnjič Benjena vključili zgolj zato, da so ga lahko potem uporabili kot vabo za Jona — da se je sprehodil do table z napisom: “izdajalec.” Dobra fora, v glavnem, in jako kul (če že ne ne vem kako praktičen) izbor orožja. Ognjeni buzdovan.

benjen

Izvemo, kaj se je zgodilo. Benjena je ranil in ubil Beli hodec. Med postopkom zombifikacije, je truplo rešil eden izmed Otrok gozda in vanj zapičil kos zmajskega stekla. Proces je bil tako uspešen in Benjen je lahko odbržal svojo zavest. Govorim, kot da se spoznam. V resnici se ne. Pojma nimam. Ne o tem, zakaj je delovalo, ne o tem, kako je delovalo. Če Otrok gozda vate zapiči ost iz obsidiana, očitno dobiš en random buff. Ali postaneš Nočni kralj, ali postaneš Hladnoroki, ali pa umreš. Benjen Branu zaupa, da ga je poslal Trooki vran, ki je sicer umrl, ampak … Okej. Kje smo. Seveda je možno, da se je Trooki vran na svojo smrt pripravil in da je neživ Benjen samo eden izmed teh pripravkov. Jaz se nagibam drugam. Tako kot večina interneta verjamem, da Benjen s svojo omembo Trookega vrana implicira Brana. Spet smo pri teorijah in moja trenutna iteracija gre takole; Trooki vran je, bi rekel, naziv. Naenkrat lahko obstaja zgolj eden. Preden grem naprej, bi izpostavil, da ta teorija bazira na seriji, ne pa nujno tudi na knjigah. Okej. Očitno so bitja, ki lahko obstajajo zunaj časa. Trooki vran, Bran, in v določenem obsegu Nočni kralj. Dajmo vse tri v en prostor, ki v bistvu ponazarja čas. Če se po tem prostoru sprehajaš gor in dol, se sprehajaš po časovnih obdobjih dejanskega prostora. Nočni kralj je ubil Trookega vrana, ki je s tem efektivno izgubil svojo sposobnost premikanja po tem prostoru izven časa. Še vedno pa je v igri Bran, ampak ne nujno ta Bran, ki ga spremljamo, temveč verzija iz prihodnosti, ki je že osvojila vsa potrebna znanja in prevzela funkcijo Trookega vrana. Prihodnji Bran je po smrti starega Trookega vrana urgiral in rešil svojo mlajšo verzijo — tako, da je najprej rešil Benjena, za katerega je bil prepričan, da ga bo njegova mlajša verzija prepoznala in mu zaupala. Ali pa tudi ne? V bistvu nisem več prepričan (pozabil!) niti o tem, kaj točno sem hotel poudariti z onim prostorom, ki ponazarja čas. Po moje sem hotel samo čim bolj nazorno ilustrirati dejstvo, da obstaja nek nivo, na katerem lahko med seboj (in z zunanjim svetom) interaktira zgolj omenjena trojica.

Še Branova vizija! Precej že videnih stvari, pa tudi nekaj novih. Ognjíca, umor Norega kralja in kri na rokah. Vsaj zdi se mi, da eksplozija na koncu ni tista iz druge sezone. In če ni tista iz druge sezone … Aerys Targaryen je hotel požgati mesto, pa mu je Jaime to preprečil. Tako da ne. Tudi iz tam ni. Kaj pa potem? Prihodnost? Mi je pa teorija (spet!), da je za Aerysovo norost v resnici kriv Bran, vse bliže in bliže. In še ena totalno zabavna izpeljanka (ki sem jo danes uočil nekje na westeros.org), Aerys Targaryen je s svojim: “Burn them all!” v resnici mislil Bele hodce. Zažgi vse Bele hodce! Kaj pa to?

Skratka. Oprostite mi, ker vas že drugi teden zapored izpostavljam svojim ne vedno koherentnim interpretacijam špekulacij in teorij zarote z interneta, ampak trenutno je to to, kar me pri Igri prestolov najbolj zanima in navdušuje.

Iz mrtvih krvovolkov, zmaj
Na tej fronti bom kratek. Zmaji so vselej prima (Drogon je grafično dodelan v nulo — za kar vsa čast!), ampak še en motivacijski govor? Od Dany? Resno? To pot sedi na zmaju, razumem in cenim razliko, ampak zakaj? Kar predstavljam si Dothrake, ki hodijo, odnosno jahajo bolj zadaj, kako zavijajo z očmi. Zakaj se ustavljamo? -Am. Khaleesi ima govor. Vsaj mislim. -Počakaj, a ga ni imela že zjutraj? -Je, ja.

vlcsnap-2016-05-30-22h53m38s560

Še eden v seriji nerodnih obrokov … #2
Sam in Žiljka obiščeta Rogov grič, sedež hiše Tarly in moj prvi komentar se nanaša na sedež hiše Tarly. Ogromen grad, ki bi mi ga z lahkoto prodali tudi za kak zapor ali kolidž. Sem mislil, da je domovanje Tarlyjevih manjši gradič in funkcionalnejši — ob čemer priznavam, da v resnici niti ne vem, kdaj je grad funkcionalen. Verjetno imam v mislih oni klasičen grad z obzidjem in obrambnimi stolpi (kakršen je denimo Zimišče) … Ne vem. Gradovi so nad mojim plačilnim razredom, mi je pa po drugi strani vsekakor všeč, da se južnjaška arhitektura tako zelo razlikuje od severnjaške. Kakšen mora biti potem Visoki vrt? Moram reči, da se mi zdijo Tarlyjevi blazno dobro dodelani. Že povsem s produkcijskega stališča. Svoj grad imajo. Očeta, mati, sina, hči — same govoreče vloge. Vojaki imajo svojo, še nikdar videno opravo. Upam, da vse to pomeni, da jih še srečamo.

Večerja gre, kakor gre. Melessa Tarly in njena hči Talla sta blazno v redu. Mimogrede, na tem mestu bi izpostavil, da je Samantha Spiro, ki igra Samovo mati, precej podobna Tari Fitzgerald, ki je v prejšnjih sezonah upodabljala kraljico Selyso. Kar je zelo na mestu, saj sta Melessa in Selysa žlahtnici — obe Florentovi. Vnovične pohvale Nini Gold. Skratka. Kot rečeno. Mati in sestra prijazni. Tudi brat Dickon ni ravno žleht. Dočim oče pa je. Vsaj do Sama. Kar smo že itak vedeli. Beseda da besedo in čeprav je Randyll zavoljo svoje žene na koncu pripravljen obdržati Žiljko in malega Sama, starejši Sam odpelje oba. In to v zadnjem trenutku, ko že mislimo, da ju bo pustil doma. Kam ju odpelje, glede na to, da ga bodo v Citadeli vnovič postavili pred celibat? Ne vem. Predstavljam si, da kljub vsemu s seboj v Staro mesto. Ali pa tudi ne, glede na to, da Sam ukrade Srčno pogibel, valirijski meč Tarlyjevih. Ki mu kot prvorojencu sicer pripada, ampak ne verjamem, da to tako vidi tudi gospod Randyll. Glede na to, da Sam svojo pot razkrije pred vsemi, bi bilo najbrž pametno spremeniti smer, oziroma drugače; sprašujem se, na lestvici od Neda Starka do Mezinčka, kako pametno (in na lestvici od Mezinčka do Neda Starka, kako častno — ampak to je ta trenutek mimo bistva) je bilo sploh ukrasti ta meč — človeku, ki ima v grbu svoje rodbine lovca?

Nekdo
Aryin zasuk je precej nenaden. Petnajst epizod transformacije v nikogar, nakar en pogovor z gospo Crane in ves trud je izničen. Tako pride. V bistvu se tu z lahkoto poistovetim z Aryo. Ves ta čas je šla s tokom, nakar en sam, samcat impulz in črta na obrežje. In po mojih izkušnjah so take, impulzivne odločitve najboljše. Arya sicer zastrupi rum, ki naj bi ga lady Crane spila, ampak si zadnji trenutek premisli in ji ga zbije iz roke, zraven pa še zašpeca mlajšo igralko, za katero zdaj skoraj ni več dvoma, da je bila ona. Naročnica umora, namreč. To, da ona že gre in si potem premisli in se zadnji trenutek vrne, v bistvu zelo spominja na le malo prej omenjen Samov nenaden povratek in odločitev, da gre Žiljka z njim. Pa najsibo to dobro, ali slabo.

Ne morem mimo. Igra v Igri, ki je zdaj že v četrti sezoni, je tudi to pot fenomenalna, pa tudi vpogled v zaodrje, kjer smo priča vsesplošni nevoščljivosti gospe Crane. Glede na to, da dar smrti ni ravno poceni usluga, bi človek sklepal, da je vsak izmed njenih soigralcev prispeval nekaj malega od svojih pokojninskih prihrankov.

Moram reči, da je Sirotica, za nekoga, ki je nihče, zelo, zelo angažarina proti Aryi. Kar mi ne gre ravno skupaj. Jaqen in Sirotica od Arye zahtevata brezkompromisno profesionalnost. Logično. A kaj, ko je Sirotica prav zdaj najbolj vesel človek v Braavosu. Samo zato, ker mora pokončati Aryo. Nevoščljivost, sovraštvo brez razloga … Te zadeve veljajo za nizke strasti. Pričakoval bi, da se človek z osebnostjo otepe tudi teh. Razmišljati sem začel v smeri, da Jaqen vzporedno testira tudi Sirotico.

vlcsnap-2016-05-30-22h58m03s938

Visoki vrabec in Visoki vrt
Če mi je šel Daenerysin govor v nos (pa mi ni šel zares — samo nekako antiklimatičen in odveč mi je bil), pa sem zato tolikanj bolj navdušen nad govorom gospoda Maceta Tyrella. Ki svojo vojsko parkira pred Baelorjevo septo. Soočenje preide razmeroma hitro in na presenečenje vseh neboleče. Vprašanje se glasi: “Ali se Margaery zajebava, ali je res spreobrnjena?” Zelo prepričljiva je — dovolj prepričljiva, da v verski fanatizem potegne še mladega Tommena — po drugi strani pa dvomim. Tyrellke so zvite. Takole bom rekel. Visoki vrabec je brihten možakar. Ampak njegova moč izhaja iz razmeroma enostavnih vrlin. Pravica, poštenje, skromnost. Take stvari. Ampak tudi strogost in doslednost. Te vrline so prestolnico iztirile zgolj zato, ker tega tam v tako čisti obliki še niso videli. Kot je nekoč dejal Varys (o Stannisu), parafraziram: “Ni je stvari, bolj grozne od resnično pravičnega človeka.” In to je to. Pravila igre so znana. Samo nihče si jih ni prebral. Margaery si jih zdaj po moje je.

Jaime svojo udeleženost v napadu na Vero plača s člansko izkaznico in titulo Gospoda poveljnika. Kevanova ideja. Jaime gre v Porečne dežele, Freyem na pomoč. Kevanova ideja. Škoda, da Kevan večkrat ne pride do skrintajma.

Toliko za danes. Bomo videli, kam od tu.

Še trejler! Ki obeta mojo najlubšo epizodo letos! Črna riba! Gloverji! Mormonti! Fino bo!

Hočem, da držiš duri!
Seveda bom začel s tem! S čim pa?! Celo uvod sem spustil. Ne vem, kdaj me je (serija) Igra prestolov zadnjič takole sezula. Najbrž še nikoli. Morda kdaj s še posebej posrečeno ekranizacijo kakšnega pričakovanega dogodka, ampak tole … Tole je pa povsem ena druga sorta navdušenja — primerljiva s tisto ob prvem srečanju z Rdečo poroko. Ali pa z Nedovo smrtjo. Ali pa z Oberynovim dvobojem … In še nekaj bi jih lahko naštel, veliko pa resnici na ljubo ne. Ob čemer velja, da z navdušenjem mislim zlasti grozo, žalost in kasneje jezo. To je stvar, ki bi bila z lahkoto tudi v knjigi. Okej, ja, đabe sem pameten, glede na to, da sta D&D ipak sama priznala, da ju je sem pripeljal GRRM, ki jima je ta delček zgodbe izdal, ampak ne, ne dam se tako zlahka; dobesedno z aviona je vidno, da je šlo v tole nekaj več razmisleka, kot ga navadno vložijo scenaristi — kadar delajo po svoje. Pa nočem biti preveč kritičen, niti ne zaničljiv. Nisem tiste sorte človek, ki lahko nekaj pohvali le, če še v isti sapi nekaj drugega pokritizira (čeprav verjamem, da sploh zadnje čase pogosto tako izpadem). Vsa pohvala tudi scenaristom, tako. Ideja je realizirana v nulo. Ampak tole je v prvi vrsti GRRM.

Aja, lol. Prehitevam. V bistvu sploh še nisem zares povedal, o čem govorim. O Hodorju, seveda! In o njegovi hodorizaciji. Moram priznati, da se nikdar nisem niti trudil z dešifriranjem besede hodor. Vzel sem jo kot eno izmed tistih skrivnosti, ki kosti sekundarnih ter terciarnih likov obložijo z nekaj mesa, in to je to. Na neki točki sem se (bolj za šalo) igral z mislijo, da je beseda hodor v bistvu odgovor na Tyrionovo vprašanje, s katerim se ukvarja pol pete knjige: “Where do whores go?” “Through the ho door.” Hue, hue, hue.

Okej. Zdaj pa morda vendarle za nameček bolj kronološko. Ker dejstvo je, da je Branov del štorije dobesedno nasičen z novimi informacijami in seveda dogajanjem. Prek bilo je nekoč najprej izvemo, da so Bele hodce ustvarili Otroci gozda — da bi jih branili pred ljudmi. Kaj je šlo potem narobe, ne vem, ampak predstavljam si, da je zgodba dokaj klasična; nekdo ustvari pošast, ko se zave, da je zajebal, se skuša nekoliko distancirati, pošast to opazi in zameri. Podobno, kot v temle Carreyevem skeču, pri čemer je Smrt Beli hodec, dopustnika pa Otroka gozda. Špekuliram, seveda, ampak glede te konkretne projekcije sem še kar samozavesten. In Nočni kralj se je potem naučil ustvarjati nove Bele hodce ter neživce … In tako svojim stvariteljem kmalu zrasel čez glavo (figurativno, seveda — dobesedno jih je itak že prej šišal).

vlcsnap-2016-05-23-17h35m23s530

Sam plot device je rahlo hecen. Vsaj kar se mene tiče. Oziroma niti ne hecen. Generičen. Brezvezen. Karkoli. Bran se iz dolgčasa in po naključju dotakne napačne korenine, kar ga vrže v precej gaden film. Tam dobi znamenje Nočnega kralja, ki le-temu omogoča pot v domovanje Trookega vrana — nakar Trooki vran Branu naloži čim ranejši odhod. Epizoda potem preklopi na Jona ter njegove in ko se vrne uzremo; Trookega vrana. In Brana. Povsem ista slika kot vselej poprej. Oba priklopljena na korenine in zadeta — dasiravno se je še malo prej mudilo za umret. Ampak naj bo. Payoff je (kot rečeno) tako vrhunski, da sem pripravljen oprostiti tudi takle smotan nastavek.

Kolikor sem nad vsem skupaj po eni strani navdušen, pa moram reči, da sem po drugi zmeden in v temi. Z drugimi besedami; všeč mi je, kar sem videl, ne vem pa, kaj (točno) to je in kako (točno) je do tega prišlo. Nobenih pojasnil in šnelkursov kako kaj deluje nimam. Praktično nobena zakonitost ni definirana. Malo mi gre na živce, ampak lahko poskusim z rekonstrukcijo; neživci napadejo duplino. To zdaj lahko storijo, ker ima Bran znamenje. Predstavljam si, da poslednji udarec prepreki zada Nočni kralj, s tistim inicialnim ledenim napadom. Od tu naprej je pa malo težje. Videli smo, da zelenovidec v določeni meri lahko vpliva na preteklost, čeprav Trooki vran zatrjuje, da je črnilo suho. Suho že, suho, ampak tudi ta Branov vpliv je (lahko — ne vem) zapisan v Pesmi in fant v resnici ne vpliva, ker bi to hotel, temveč, ker mu je tako usojeno. Usojeno je bedna razlaga, vem, ampak globlje to pot niti ne bi. V glavnem. Nastane čorba. Kriki od zunaj, pozivi naj se (Bran) polasti Hodorja zunaj, smrt Trookega vrana — vse to pripelje do situacije, ko se Branova zavest znajde znotraj buč obeh verzij Hodorja, v mlajši zgolj (oziroma bolj) začasno (?). Mlajši Hodor sliši pozive, naj drži vrata in ti ga tako šokirajo, da se spremeni v artikuliranega Hodorja, ki ga poznamo in imamo radi. Rahlo paradoksalno, pravzaprav. Če Bran ne bi napravil štale, Willis ne bi postal Hodor, Bran (najbrž) ne bi dosegel jame in ne bi napravil štale. Um = pinjen. In to pojasni tudi dilemo, zakaj je Bran ostal še za poslednjo retrospekcijo, če se je pa mudilo. Ker je moral. Ker se je vse to v bistvu že zgodilo.

Še nekaj ne umeščenih (a — upam — ne neumestnih) vtisov. Tudi Poletje jo skupi. Že drugi krvovolk (ali pač prvi?) v dveh epizodah. Škoda, dasiravno so krvovolki v seriji itak tako zelo v ozadju, da … Ja — da se v resnici ne sekiram ne vem, kako zelo. Druga stvar, pa to sem že večkrat omenil. Tale psihičen rejp, ki ga izvaja Bran, je obsojanja vreden in še vedno vztrajam na tem, da pob stopa po temni poti. Sploh s tem, da zdaj izvemo, da začetek sega vse tja v Willisovo mladost. Tretja stvar. Sumil sem, da Trooki vran in Otroci gozda delujejo z neko zlo agendo. Pa sem se motil. V bistvu so bili cel čas s protagonisti. Lepa. Srečamo malega Neda Starka — ravno, ko se odpravlja v Dol, v rejo h gospodu Arrynu. Fotr, Rickard Stark, je isti Sean Bean, lol. Odnosno nekakšen miks Beana in Serkisa. Samo to. Aja, še častna omemba Meeri, ki ubije tretjega Belega hodca v seriji. V jami, s sulico iz zmajskega stekla.

vlcsnap-2016-05-23-20h29m20s538

“Slišali smo, da imate radi Igro prestolov, zato smo v Igro prestolov vključili Igro prestolov.”
Ali Krvavi roka, kot je (beri; bo) v knjigi naslov te igrane verzije prve sezone Igre prestolov. Všeč mi je, da so Aryino zgodbo premaknili naprej, še bolj pa, da so si za to v bistvu samo-parodijo vzeli čas in sredstva in če sem žleht; ta verzija ima močnejši scenarij kot … Ne. Ne bom. Sori. Sem pa vsekakor navdušen. Nad predstavo. In zanimivo. V predstavi je Tyrion tisti, ki (posredno) ubije Neda, pa ga v resnici sploh ni bilo tam. Po moje to lahko vzamemo tudi kot indikator slovesa, ki ga Tyrion trenutno uživa med navadnimi ljudmi. Stereotip je, da so pritlikavci zviti in hudobni in to je bolj ali manj vse, kar je prišlo v svobodna mesta. Poleg Tyriona samega, se razume.

vlcsnap-2016-05-23-20h33m13s819

Aryina naloga je ubiti eno izmed igralk, gospo Crane, ki je, mimogrede, v knjigah tudi ena izmed gosposkih hiš Zahodnjega. No, gospa seveda ni ena izmed gosposkih hiš. Priimka se ujemata. Mislim, da so zapriseženi Tyrellom. Ni pomembno. Delo ji oteži dejstvo, da je gospa Crane v bistvu vsaj na prvi pogled v redu ženska (čeprav v predstavi igra kraljico Cersei), ampak verjamem, da bo to pot izpeljala svojo dolžnost. Ali pač tudi ne. Arya namreč (skoraj gotovo pravilno) ugotovi naročnico umora. In sicer mlajšo igralko, ki v predstavi igra Sanso. Motiv; ljubosumje. Plus Jaqen Aryi zelo dvoumno zagrozi, češ da bo svoji kolekciji obrazov dodal nov eksponat, dokaj neodvisno od tega, ali Aryi uspe, ali ne. Ali nekaj takega. Kar hočem reči je, da ta neodvisna alternativa ni nujno Aryin obraz? Ne? Ja? V resnici najbrž ne, ampak družba nas tako vzgaja — da iščemo luknje v sistemu. Kaj hočem. Otrok današnjega časa, pač. Verjamem, da bi si jaz priboril še tretjo možnost, če si je že Arya ne bo.

Še vedno sumničav do dam z rubinskimi ovratnicami
Najprej sklenemo klimaks iz prejšnjega tedna. Jorah izpostavi svojo bolezen (in ljubezen), Dany mu odpusti in živeli so skupaj srečno do konca svojih dni. Vse ob tem, da Jorah zdaj odjezdi svojo pot. Oziroma iskati zdravilo, da bo Daenerys lažje spala. Sprašujem se, ali ni bilo to slovo tudi za gledalce. Dejstvo, da je Iain Glen eden izmed poglavitnejših glumačev, mi govori: “Ne,” dočim ideje o njegovih možnih destinacijah pa glasno “da.” Bomo videli. Glede na to, da je to Igra prestolov in da ne prizanašamo, bi bilo zanimivo, če bi ga naslednjič srečali kot enega izmed kamnitnikov v valyrijskih ruševinah. Tako, spotoma, na Daenerysini poti domov.

Tyrion in Varys, ki se še vedno trudita z Meereenom, na posvet pokličeta R’hllorjevo visoko svečenico. Kinvaro. Melisandrino nadrejeno. Varysov in Tyrionov posvet (na začetku) rahlo zrcali tistega iz prejšnje sezone, kjer na Tyrionove pomisleke o kandidatu za vladarja, Varys odvrne z: “Saj sploh ne govoriva o vladarju (temveč o vladarici, doh),” kar mi je všeč, vseeno pa se mi zdi Škratova ideja, da kar naenkrat nujno potrebuje pomoč Vere, nekam random. Razumem zakaj in vse, ampak ne vem. Nekako mi nima prave podlage.

Se mi pa zato zelo dopade pogovor med Varysom in Kinvaro, ki je šolski primer tega večnega boja med verniki in skeptiki. Med dvema mogočnima figurama in dvema odlično informiranima človekoma. Po pravici kar malo preveč. Zadnje čase (beri; zadnjih šest let) je v Igri prestolov trend, da vsi vse vejo — dasiravno je svet ogromen. Ampak dovolim, ajde. Če to špila kje, špila pri prerokovalki in šefu vohunov.

Shod
Še prejšnji teden sem na tole najbolj računal. Iskreno rečeno, nisem baš zadovoljen. Bom povedal zakaj. Do Euronovega prihoda je vse okej. Yara in Theon sta dober tandem. Nakar nesmisli. Dejansko. Nesmisel za nesmislom. Najprej. Kako Yara ve, da je Euron ubil njenega očeta? Zakaj sploh posumi? Spet se lahko prepričam, da razumem ter da je vse okej, ampak ni mi logično. Yara ima pogovor z očetom. Oče odide v nevihto, naslednje jutro ga najdejo mrtvega. Čez deset ali ne vem koliko dni se pojavi Euron, ki ga Yara prej ni videla ulala let. Nakar Euron prizna umor in nihče nič. Občutek imam, da zavoljo poenostavitev dobivamo čedalje bolj izkrivljeno sliko o stanju, kakršno naj bi bilo. Mislim … Evidentno je tako. Spomnimo se. Ellaria je za zajtrk iztrebila rodbino Martell, stražarji nič. Recimo, da sem to še kupil. Vsaj zavoljo argumenta. Ramsay je ubil očeta, stražarji tudi v tem slučaju nič. Mislim, neke kao opravičljive okoliščine vselej so, ampak to je takoooooooo močnooooo privlečeno za lase, da to ni res. Prvič v redu, drugič naj bo, tretjič pa je to že vzorec in indikator, da se ustvarjalcem serije kratko malo ne ljubi (več) ukvarjati z nekimi logičnimi posledicami. Kar je škoda, glede na to, da bi kravatarji z veseljem kupili še kako dodatno sezono in da se jim nikamor ne mudi.

Potem je tu še Euronov (in Balonov) brat Aeron Vlažnolasec — sicer hud tradicionalist — ki ves ta bulšit tolerira in celo podpira. Aaaahh … Zdajle sem se spomnil še na najbolj sesirjen: “Let’s murder them,” kar sem jih kdaj slišal in seveda na kraljev prvi ukrep. Izdelava tisočih ladij. Glede na to, kako gozdnati so Železni otoki, a ma ne vem, če imajo materiala za en splav. Najhuje od vsega pa je to, da sumim, da bo ta tisočera flota čez kakšni dve epizodi že nared in na poti v Meereen.

vlcsnap-2016-05-23-21h52m34s965

Vse skupaj zaudarja po še eni Dorniji, ampak bom počakal.

Dol v pripravljenosti
Na, to je šlo pa hitro. Mezinček se dobi s Sanso, arrynska vojska pa je že parkirana pri Cailinskem podgradu. Všeč mi je, da je Krtovo (kraj njunega srečanja) táko, kakršno po divjeških plenjenjih mora biti. Lep košček doslednosti. Tudi pogovor med Sanso in Baelishem je tak, kakršnega bi si človek predstavljal. Nobenih težav tu. Znova je v igri Rečnjava, ki jo je bil Brynden Črna riba osvojil izpod freyevskega jarma.

Plani za ponoven zavzem Severa! Kar nekaj severnjaških hiš je omenjenih. Cerwyn, Glover, Mormont, Hornwood … Predstavljam si, da se bo druščina razšla. Za Brienne (in potem najbrž tudi Podricka) vemo, da gre proti Rečnjavi, za ostale pa ne ravno. Tormund gre verjetno k svojim (ali pa z Brienne, hehe), za ostale pa nimam idej. Upam, da srečamo čim več severnjaških plemičev in plemkinj — to je ena izmed stvari, ki so mi tekom vseh šestih sezon manjkale.

Toliko.

Prihodnji teden Kri moje krvi! Izgleda fino. Očitno bo precej Daenerys in Kraljevega pristanka — kar samo po sebi ni ne vem kako fino, ampak navijam, da rata.

Ne vem. Morda samo jaz nisem dovolj pameten, ampak Tujčeva knjiga je slab naslov. Premalo splošen. Naslov posamezne epizode navadno nastavi rdečo nit te iste epizode (kar se mi zdi dobrodošlo), dočim Tujčeva knjiga pa zgolj, da bo Visoki vrabec na neki točki omenil Tujčevo knjigo. To, ter da v Igri prestolov liki umirajo. Ali kaj? Kaj sem spregledal? V luči vseh previdno izbranih naslovov, imam občutek, da je ena finta, ki je ne vidim. Na živce mi gre! No, razen tega je pa prav Tujčeva knjiga (če bi dobil po en evro vsakič, ko sem samo v vrsticah do sem namesto Tujčeva napisal Mrtvečeva, lol, bi imel vsaj tri evre) meni zaenkrat najljubša epizoda (letos). Ni tako razgibana kot Dom, ne zgodi se toliko, ampak ga šiša. Upam, da v tej smeri nadaljujemo.

“Vrzi v ogenj vse. Kar imaš. Tudi čevlje.”
Znabiti prvič začenjam z Daenerys in njenim delom Pesmi. Pa ne (samo) zato, ker je po petih (ali treh? — za tretjo sezono nisem siguren) sezonah spet enkrat gola — zdaj sem star (manj kot Jorah, pa vendarle star) in zrel in profesionalen in me (dasiravno lep) par jošk ne vrže več tako močno iz tira, da bi se o njih zapletal v zapisu o Igri prestolov. Kratek poklončič in gremo naprej. Všeč mi je, da so nekaj, kar bi se lahko izrojilo v še enega izmed vozlov, izpeljali na enostaven, a vseeno ne za lase privlečen način. No, to zadnje malo že, ampak (zame) znotraj tolerance. Pa bogovi vedo, da sem zoprn glede teh stvari, hehe. O čem govorim. Jorah in Daario po nekaj epizodah dosežeta Vaes Dothrak. Praktično brez nepotrebnih komplikacij in celo z nekaj humorja (o starih ljudeh). Ozadje — da sta samo trgovca — ki si ga izmislita zavoljo krinke, je sicer jako optimistična zgodba, slična tej, ampak ker je Jorah recimo da nekakšen izvedenec za dothraško kulturo, jo kupim. Krinka seveda zdrži zgolj do prve prilike za pretep, kjer jo (novi) ser Dedek skorajda skupi. In to je praktično edini zaplet, ki se jima pripeti. V naslednji sapi se že zaletita v Daenerys. No, skoraj edini. Tu je še Jorahov skriti sivolusk, ki tekom današnje epizode postane za enega Daaria manj skriti. Da vidimo, kako hitro se bo razvedelo.

Dany ponovi svoj čudež iz prve sezone in to pot zažge vse khale. Moram reči, da sem pričakoval zmaja, ampak tudi to deluje. Bral sem internet in narod ni baš navdušen nad dejstvom, da se tla tako hitro vnamejo in vsi khali tako hitro vdajo v usodo. Glede zadnjega nimam nič, glede prvega pa; jaz sem iz prve privzel, da sta Daario in Jorah na neki točki sabotirala šotor, ampak kot je izpostavil eden izmed komentatorjev na westeros.org, so v zgodovini zemljasta tla pogosto impregnirali z lanenim (in še enim — in najbrž tudi drugim in tretjim) oljem. Da so bila bolj trpežna. In to pojasnilo špila — tudi po kratkem posvetu s stricem Gugljem. Tako da sem glede tega kar vesel.

vlcsnap-2016-05-16-23h32m49s572

Neožgana. Je eden izmed nazivov Daenerys Targaryen. Očitno je to njena stalna karakteristika. Pravim, ker sem vse doslej mislil, da se ji je ta dosežek vsa ta leta nazaj zgolj posrečil — ker je bila posredi magija. Da ima sama po sebi sicer visok prag bolečine, a da ji ogenj (v normalnih okoliščinah) vseeno škoduje. Pa očitno ne. Kul. Sploh s tem, da se je sam GRRM na neki točki poigraval z idejo o targaryenski pirokinezi, v obziru. Pa so potem dobili zmaje. Malo me ima, da bi vnovič načel tisto temo — kdo je v resnici novi Azor Ahai in kdo je bil kdaj (pre)rojen v dimu in soli — a imam občutek, da je to še vedno bolj domena knjige, tole pa je o seriji. Čeprav se tudi serija počasi a vztrajno premika v to smer, da ne bo pomote.

Politika 1
Celoten Kraljevi pristanek se z vso svojo procesijo giblje po polžje. Visoki vrabec se vsak teden pojavi z novim naukom, ki je sumljivo podoben prejšnjemu, medtem ko ostali (s kraljem na čelu) pridno vzdržujejo status quo. Presenečen sem nad dejstvom, da Trnovi kraljici tako prekipi, da sprejme Cerseijin predlog. Mogoče ji dajem preveč credita? Koncu koncev je to stara gospa, ki vselej izhaja iz premožnosti svoje familije in ki je že večkrat dokazala, da je vsaj neučakana, če že ne zaletava. Ker fajt z Vrabci se mi zdi dolgoročno zelo problematičen — zato, ker ti Vrabci uživajo podporo večine Kraljevega pristanka in ker lahko ta večina vstane zoper Krono. Vsaj predstavljam si, da je tako. V nasprotnem primeru pa ne vem, od kod jim moč. Kar se mene tiče, slaba ideja. Sploh zdaj, ko je Margaery končno (vsaj navidez) napredovala do privilegija obiska svojega brata. Moji upi za naprej, v glavnem? Naj se že kaj zgodi! Kraljevi pristanek je bil nekdaj moj najljubši del Igre prestolov. Malce dvolično od mene, priznam, glede na to, da Trnovo kraljico na drugi strani oštevam za njeno zaletavost. Mogoče niti sam ne vem, kaj bi rad, ampak tole je bolj kot ne že malo postano.

Še eden v seriji nerodnih obrokov …
Malo sem se že zbal, da se bosta Sansa in Jon spet zgrešila. Ampak ne. Se srečata. Po prvi sezoni prvič (opažam, mimogrede, da je to pot kar precej dogodkov po prvi sezoni prvič) in ja; simpatična sekvenca, kaj pa drugega, kjer Jon in Sansa obudita nekaj nostalgičnih spominov in vsa ta jajca, ki spadajo zraven. Sproščeno, skratka. Če dobro pomislim, Sansa že ni bila (tako) sproščena ulala dolgo časa. Praktično … Od prve sezone. Ampak zdaj je starejša. Kot tudi Jon. S tem da Jon je utrujen in naveličan vsega, Sansa pa napaljena na maščevanje. In vse do točke, ko prispe filmska različica zloglasnega rožnatega pisma, je to bitka nepremičnega objekta z neustavljivo silo. Rožnato pismo. Gre za knjižni pojav, ki še danes duri buhove. Boltonski prapor je v izvirniku rožnate barve in posledično tudi njihov pečat (od tod ime). In v knjigi je v tem poglavju precej stvari narobe — v smislu, da ne štimajo. Da jim človek na prvo žogo kar težko verjame. Vsebina sama je podobna, dočim s pripovednega stališča … Tu je pa ena bistvena bistvena razlika. V knjižni verziji (lahko — jaz ja) bralec upravičeno dvomi o vsaki Ramsayevi besedi in pismo jemlje kot provokacijo in vabo za Jona. Ničesar, kar piše, ne vemo zares. V seriji pa vemo, saj smo se lahko o vsem prepričali na lastne oči. Jaz bi rekel, da oboje deluje. Na drug način, ampak deluje.

Večerja! Ali kosilo, ali karkoli že. GRRM je ipak kralj hrane, Benioff in Weiss pa prav tako ne zaostajata. Ne gresta tako v detajle, ampak nekaj mojih najljubših prizorov v seriji vključuje hrano. Večerja pri Baratheonovih, recimo. Večerja v Harrendvoru. Dizertacija iz ledvične pite (by Vroča potička). Da raznih porok, kjer je seveda tudi hrana, sploh ne omenjam. Tu pa podobno. Hrana je uborna, neprijetna tišina, vsi se z muko trudijo gledati vsak v svoj krožnik, samo Tormund jé kot vselej. Z usti piščanca, z očmi pa Brienne — ki ji je zato samo še bolj neprijetno. Ta prava dva. Ni kaj. Možakar se hvali, da spi s medvedkami, zdaj pa se je navdušil še nad záliko. Bomo videli, če bo iz te moke kaj kruha.

vlcsnap-2016-05-16-23h40m47s825

Melisandra zdaj verjame, da je Jon to, za kar je še nedolgo nazaj imela Stannisa. Bogi Jon? Ali kaj? No, kakorkoli. Davos jo KONČNO zasliši o dogodkih, ki so prešli nekoliko nižje. O tem, kaj je bilo s kraljem in še zlasti s Shireen. In glej ga vraga, princesine ugonobitve se jaz spomnim malo drugače, kot jo zdaj na hitro povzame Mel. V bistvu se mi zdi tako celo lepše. Da se zaveda grozodejstva in da jo je (kljub nedavnim uspehom) še vedno sram. Verjamem, da Davos sumi in da bo slej ko prej ugotovil, obenem se pa sprašujem, kakšne posledice ima to sploh še lahko. Nakar čez ta delikaten pogovor kot slon v trgovini s porcelanom zapluži Brienne, ki Davosu tako nazorno razloži kaj in kako, da bo preteklo precej vode, preden bo Čebulni vitez vnovič poizvedoval. Ampak bo. Škoda, mimogrede, da Shireen ni bila — kot Dany — odporna na ogenj.

Sansa ima — bodisi se tega zaveda, bodisi ne — svoje zaledje (tudi) v arrynskem Dolu. Kjer vnovič srečamo Mezinčka. In gospoda Royca in tamalega Arryna, ki se je v teh dveh letih močno potegnil in ga zdaj pogosto vidimo sključenega, da se ne vidi, da je v bistvu višji od vseh ostalih navzočih. Okej, Mezinčkova zgodba o tem, kako so ju s Sanso ugrabili Boltoni, je privlečena za lase, ampak okej … Robin od Baelisha prejme darilo, ki je v tistem trenutku pač najbolj pomembno in z lahkoto si predstavljam, da tečni Yohn Royce pade v drugi plan — čeprav mu je bil (tamalemu, namreč) še nedolgo nazaj mentor. Kar grozljivo, pravzaprav, kako z lahkoto bi ga kot kakega tujca vrgel skozi Mesečeva vrata. Robin Arryn je zelo zelo nestabilna spojina razvajenosti, muhavosti, (kljub vsemu) nekih idealov in preobilice materinega mleka. Nepredvidljiv in z glavo v oblakih. Po mami, skratka, in prav tullyjevske korenine so tisto, kar končno mobilizira arrynsko (spočito) vojsko — sestrični na pomoč.

Politika 2
Tyrion se je končno lotil politike in zaenkrat kaže, da je ujet med sužnjarje in sužnje, odnosno med realnost in kraljičine ideale. Kompromisi, kompromisi, kompromisi. Kompromis je dogovor, kjer so na koncu nezadovoljni vsi in vse kaže, da plujemo natanko tja. Celo Sivi črv in Missandei sta proti, kar je podatek, glede na to, da odkar ju poznamo praktično še nista bila proti. Tyrionov citat, mimogrede — da mir sklepamo zgolj s sovražniki — je pa iz tule. V bistvu mi je všeč, da se določene fraze ponavljajo. Po moje daje to jeziku (ki ga mi slišimo in beremo kot angleščino, pa to v bistvu ni) življenje in kul specifiko. Čeprav okej, da takoj storim en korak k sebi; za pretiravati ni. Kdor je bral knjige, sploh zadnjo, se je gotovo najedel dveh še posebej pogostih rekel: “Besede so sapa” in “neuporabno kot prsne bradavice na oklepu.” Bi ju pa po drugi strani z veseljem slišal v seriji. Ampak samo enkrat.

vlcsnap-2016-05-16-23h42m17s542

Osha Stark
Prvo kot prvo. Nekomu, ki se diči z odiranjem kož, takšnole lupljenje jabolka ne more biti v ponos. Ramsay v tem prizoru skupaj z lupino odlupi pol mesa. Otroci v Meereenu pa lačni. Drugo kot drugo. Osha! Pa čeprav le za trenutek. Pričakovati je bilo, da jo bo za Kuštravčkom skupila ona. Všeč mi je, kako suvereno nastopi, češ da samo odiranje kož ni še nič — pa tudi, da Ramsay njeno ukano vsaj malo pričakuje in da ji ga ne uspe pretentati. Če to postavim ob bok njegovim ostalim wunderkindovskim uspehom, je tale še najbolj realen in ne za lase privlečen. Kar spomnimo se denimo dvajsetih dobrih mož. Jao. Dalje. Oshin trud kljub vsemu ne gre v nič. Tako čista smrt je v tem gradu zelo dragocena. Na tej točki lahko še enkrat obiščemo Umberje in njihovo agendo. Če so z Boltoni v španoviji res samo navidez, ali je bil to ta načrt? Da Osha reši Rickona? Jaz moram reči, da sem samo še bolj skeptičen. No. Živi bili pa videli.

Semle bi zbasal še Theonov povratek domov. Priprave za kraljevi shod so v teku, Yara pa vse bolj na trnih. Najprej ji je v zelje skočil stric, zdaj pa še mlajši brat. Theon ji obljubi pomoč podporo, kar jo malo pomiri. Morda je to to. Mesto ob sestri kraljici je verjetno največ, kar lahko ta trenutek pričakuje od življenja. S tem, da sestra seveda še ni kraljica in da morda sploh ne bo. V nobenem primeru pa ne bi rekel, da je to njegov (glavni) motiv. Da bi se s pomočjo sestre kakorkoli okoristil. Theon je do nadaljnjega v igri samo in izključno za čim boljšo karmo. Oziroma tako vsaj mislim.

Prihodnji teden smo že na polovici. Najbolj se veselim kraljevega shoda!:)

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.