Namen tele objave je zgolj posredovati tale Martinov update v zvezi s težko pričakovanim nadaljevanjem Pesmi ledu in ognja, The Winds of Winter. Če slučajno kdo ne spremlja in ker gre za najbolj pomembno in uradno novico v zvezi z Westerosom ter tamkajšnjimi običajnimi osumljenci v … veliko časa. Ali pa vsaj najpomembnejšo letos. Lansko leto se je šušljalo, da knjiga kani iziti še pred novo sezono HBO-jeve Igre prestolov, ampak no deal! Proces se je spet zavlekel in kot pravi GRRM, ko bo, bo. Po eni strani še dobro, ker če bi knjiga res izšla samo malo pred šesto sezono, potem bi v tistem obdobju zelo verjetno vzporedno bral in gledal serijo (ker mi manjka discipline, da bi se enega vzdržal), kar bi bila sicer zanimiva izkušnja, ampak predstavljam si, da bi si s tem oboje spoilal na veliko in … čorba. Tako pa bo 2016 še eno leto težkega pričakovanja Zimskih vetrov. Jaz imam še veliko potrpljenja, da bo le vredno!

winds-winter-book-cover

… in ko sem že ravno pri črkah in ker imam še dan ali dva fore, da to storim; voščilo. Bom prepisal en mesiđ, ki sem ga za novo leto prejel ene desetkrat, ker pošiljatelj ali pošiljateljica (neznana številka), ni računala, da je omrežje ob tisti uri preobremenjeno in ker če ni šlo čez v prvo, bo šlo morda pa v deseto. Takole: “To je sms da naj bo novo leto boljse kot prejsnje :)”

Ha! Pa smo ga dočakali. Okej, okej … letos sicer nisem pisal o kastingu in produkciji nasploh (mogoče še bom), a to še ne pomeni, da se šeste sezone ne veselim sto na uro. Nekaj bo še iz knjig (Železni otoki, Rečnjava, Dornija …), v glavnem pa frišen, še nikjer obdelan material. Še zlasti tam, kjer me razplet in razsnova najbolj zanimata; na Severu. Začne (če se ne motim) Max von Sydow, novi Trooki vran (nadomestil je Struana Rodgerja), zaključi pa (spet! če se ne motim) Bran.

“They have no idea what’s going to happen …”

Fak. Komaj čakam.

Najbrž ima vsakdo izmed nas svoj nabor spominov iz otroštva, ki bi jih rad pozabil, pa jih ne more. Tisti s težko preteklostjo itak, ampak tole že zdaj, v začetku, obračam za 180 v drugo smer, zakaj avtor te objave se nad svojim (otroštvom) pač nima za kaj pritoževati. Spominov na vojno torej nimam (ker sem bil star eno leto), oče nas pijan ni pretepal (ker ne pije), nikoli pa (očitno) ne bom pozabil recimo temu stvari, ali dogodkov, ali obnašanj, ki jih uvrščam v kategorijo zakaj sem bil tak idiot. Vem tudi, zakaj. Jih ne bom pozabil. Gledal sem Inside Out. Eden izmed skladiščnikov v moji glavi blazno uživa v cringe momentih. Ali pa kar vsi in to ne samo skladiščniki. Kar bi najbrž pojasnilo tudi, zakaj se sem in tja zalotim med browsanjem cringe sekcije reddita.

Babice in darila
Naj začnem z eno, verjamem, lahko poistovetljivo in kot tako tudi primerno za prebitje ledu. Veščina, ki je nisem nikdar osvojil in še vedno imam sam pri sebi težave s hendlanjem teh situacij. Kako nas babice obdarujejo. Ta velika čokolada (ali v izjemnih primerih kaj drugega) in denar, zabasan nekam za ovitek. Problem je, ker prvič mogoče še ne, ampak potem pa že, ti veš, da je notri denar. Ampak nočeš izpasti, kot da ti gre samo za denar (for what it’s worth naj povem, da mi res ni šlo in mi ne gre). Hočeš, da je v ospredju čokolada. Hočeš nekaj takega: “Vau, čokolada! Želja se mi je izpolnila. Hvala babi, obvladaš.” Nakar šele obrneš in vidiš zataknjen denar: “Pa še denar! Joj, pa zakaj? Saj bi bila čokolada dovolj, res ne bi bilo treba!” To je nekako standardni protokol, po katerem naj bi se človek ravnal. Ni idealen, ampak to imamo in s tem delamo. Hec je, da moraš to vsled svojega predznanja zafejkati, kar je pa za nekoga, ki ni igralec, blazno težko. Itak je pa cel ritual prozoren ko pes in ne zmagaš, četudi si še tako prepričljiv. Kot da vse skupaj že itak ne bi bilo dovolj nerodno, pa se nato v igro vmešajo še starši, ki začnejo babico siliti, naj denar vzame nazaj. To, ali pa tebe, da ji ga vrni. In babica vztraja, da ne. In kar naenkrat si med dvema ognjema, ko ti in tistih 1000 tolarjev niste več pomembni in gre samo še za princip; kdo ima prav in kdo ne. Tu imate denar, mene pa pustite!

milka

Babičina kolegica
Takrat se mi je to vprašanje zdelo dokaj normalno, dočim zdaj, v retrospektivi, pa ne. Ni. Zakaj bi otroka matral s temi stvarmi? Govorim o vprašanju, ki mi ga je vztrajno zastavljala ena babičina soseda in ki gre: “Katero staro mamo imaš raje?” In to seveda v navzočnosti ene od babic (ter poljubnega občestva). Očiten odgovor bi bil: “Obe enako,” ampak jaz tega takrat žal nisem videl. In se mi je stemnilo pred očmi in sem dejal, da imam raje tisto drugo — tisto, ki ni bila navzoča. In smo imeli cel debakel. Mama jezna, ostali zaprepadeni, jaz pa na robu solz. Še vedno sem jezen. Nase, ker sem se pustil sprovocirati in na ono čarovnico, ki me je tako grdo izigrala.

Scanje
Tale je rahlo bolj specifična. Ko sem bil še majhen majhen mulc, nekje štiri leta (ravno takrat nekje, ko se človek na tem področju osamosvoji), sem imel tendenco, da sem uriniral po straniščnemu pokrovu. Ne vem, zakaj, ampak blazno fino in skorajda obvezno se mi je zdelo, da ko zaključim, na pokrovu ostane plast urina. Milimeter do dva milimetra, enakomerno, moje delo je tu opravljeno. In nakar sem jih fasal in se zelo kmalu naučil, da je desko potrebno dvigniti. Mi mirno plavala bi moja barka … Pa sem bil nekaj let nazaj zelo nedvoumno seznanjen z dejstvom, da je potrebno straniščni pokrov po koncu nazaj spustiti. Iz uvidevnosti do nežnejšega spola. Ja faking šit, pa smo spet na začetku. Dviganje pokrova so mi dobesedno vtepli v glavo, nakar ugotovim, da bi lahko samo bolje ciljal.

Game Boy
Ko sem bil star osem let, sem si s prihranki nabavil (rabljen) Game Boy Pocket. Še vedno ga imam in še vedno dela. Nakar je (malo zatem) sošolec dobil naprednejši Game Boy Color — kar se je pokazalo, ko smo šli s šolo na ekskurzijo. Kako, hudiča, ima lahko on, ki mu je to prvi Game Boy, že barvnega, jaz, ki mi je to že druga mašina in zadeve že obvladam, pa črno belega? Halo?! Iz tega je sledilo, da sem si za svoje poslanstvo napravil prepričati sošolce (vključno z novopečenim gameboyašem), da je Pocket v bistvu bolj kul kot Color. gbpDa je fino, ker je malo manjši in celo, da je novejši, pa čeprav v resnici ni bil. In sem bil uspešen. Kar zastrašujoče, pravzaprav, kako zelo. Takrat nismo imeli interneta, takrat se je to dalo. V tistem trenutku sem bil Spin doctor, živ. Oh, ta zavist. Bojim se, da se je nisem nikdar zares znebil (konec koncev sem Slovenec, ne?). Jo pa bolje brzdam.

Zlomljene vilice
S šolo smo enkrat obiskali Vrbo na Gorenjskem in Prešernovo hišo. No, v resnici smo jo obiskovali bolj ali manj vsako leto. Očitno se za Prešernov dan nismo imeli kam dat. Skratka. Vodička (oziroma razkazovalka hiše, oziroma ne vem, kako se reče tem ljudem) nam je med prezentacijo Prešernove robe med drugim pokazala tudi vilice, ki so res še najbolj spominjale na tiste, ki se obče rabijo za žar — kar je izpostavil tudi eden izmed sošolcev in čemur smo se potem vsi krohotali. Vključno z učiteljicami in razkazovalko. Mene je to začelo razžirati. Zakaj se jaz nisem tega spomnil? Tega genialnega štosa? Pa bi se vsi meni smejali. Fak. Kaj naj, kaj naj? Prišel sem do zaključka, da so vilice vseeno dovolj zanimive, da lahko na njihov rovaš razdremo še eno špasno, dasiravno šele minute za tem, ko že niso bile več aktualne. “Zakaj so imeli pa zlomljene vilice?” Smeh je sicer bil, ampak bolj prisiljen in … Auč. Hvala bogu, da se ni kdo, ki šteje, odločil, da ta otrok prepočasi dojema svojo okolico in da navadna šola mogoče ni zanj. Ampak jaz sem bil takrat tako zatopljen v kovanje svojega comedy golda in tako zelo sem si želel vsaj malo soja žarometov, da sem zanemaril vso tako pamet kot logiko. Še dodatno pa me je kasneje, ko smo že hodili, prizemljila učiteljica, ki mi je diskretno, a direktno povedala, da nisem bil duhovit in da lahko kakšno brez slabe vesti prihranim zase. Za kar sem ji v bistvu še danes hvaležen, pa čeprav me ta njen agresiven in to the point pristop (ravno tako še danes) kar malo straši.

Bodi tole dovolj. Kakšno brez slabe vesti prihranjam zase.

Rad imam grozljivke. Ne tistih generičnih z neživci in vampirji, ampak rad imam grozljivke. Naj gre, potemtakem, ta objava grozljivkam. Itak je pa sezona — sicer si verjetno s pisanjem ne bi povzročal žuljev na konceh prstov. Lani ali predlani takle čas, ko je bilo govora o creepypastah in Nosleepu, sem nakazal, da grozljivke praviloma raje berem, kot gledam, ampak … Vem, kaj mislite, ni me strah! Tudi gledam. In to z veseljem. Moram pa reči, da (kot pravi že druga poved tega zapisa) ne maram tega, česar je dejansko največ. No, ne maram je kar močna. Ne obrajtam jih prav preveč, pa še to obstaja precej izjem, ki potrjujejo pravilo. Kakšna grozljivka je (meni) kul. En tak najbolj splošen kriterij, ki ga imam (za vse stvari, pravzaprav) je, da moram imeti film tudi n-let po ogledu še vedno v glavi. Če ga pozabim že naslednji dan, je slabo. Iz tega sledi, da dam precej na izvirnost in na samo idejo. Kar pogosto seveda ni dovolj, ampak pri meni je — pogosteje kot bi bilo mogoče prav. In iz tega sledi, da bom formalni del zapisal začel z omnibusom Masters of Horror.

Gre za serijo (dve sezoni) enournih hororjev izpod taktirke različnih režiserjev (tudi zvenečih imen ala John Carpenter, Stuart Gordon, John Landis, Dario Argento in drugih, da ne naštevam vseh). Mojstri grozljivk (ime jim je bojda vzdel Guillermo Del Toro, ki je bil najprej zraven, potem pa ne več — wikipedija pravi, da je bil del originalne zasedbe in je sodeloval v inicialnem brainstormanju, ampak da je izstopil še preden so besede meso postale) si dajo tu res duška. Ideje so včasih tako bizarne, preobrati tako absurdni, da bi bilo po eni strani (po moji strani) škoda, če bi ostale neposnete, po drugi pa nič čudnega … če bi ostale neposnete. Cigarette Burns, recimo, mi je ostal v glavi. Film o zbiralcu redkih filmov, ki pri lovcu na redke filme (I guess) naroči iskanje redkega filma. Film, ki ga mora možakar najti, gre o nekem poškodovanem padlem angelu (če se prav spomnim) in če ga gledaš, znoriš. Naprej sem že malo pozabil, ampak na koncu Udo Kier namesto filmskega traku v projektor fila svoje lastno črevo. … No, tako. Toliko duška so si dali nekateri mojstri grozljivk. Pa sori za kvarnik, bajdvej, v bodoče bom (bolj) pazil.

moh

Potem je tu Pick Me Up, film o dveh serijskih morilcih; enemu izmed katerih je ime Wheeler in kot kamionar pobija štoparje, drugemu pa Walker, ki kot štopar pobija tiste, ki mu ustavijo. Nakar se spopadeta (med seboj), zakaj prostora je očitno dovolj zgolj za enega, kljub temu, da sta imela rajon vse do te točke fino razdelan. Zakaj pa ne. Sick Girl je o žuželkah, odnosno o dekletu, obsedenemu z žuželkami in o žuželki, obsedeni s tem istim dekletom. Konec je … zanimiv. Family takisto pride s končnim twistom, ampak bolj kot po preobratu sem si ga zapomnil po odličnemu Georgu Wendtu, osamljenemu gospodu srednjih let, ki si ustvarja družino. Iz okostij svojih žrtev. Vemo, kaka pojava je George Wendt (sicer puguglajmo). Okrogla, dobrovoljna, rahlo komična — po obnašanju prav toliko kot po izgledu. Taka, da mu človek ne bi nikdar pripisal lastništva nad banjo kisline v kleti. Človek si je v tem slučaju seveda kriv sam. Kaj pa sodi knjigo po platnicah. Pregled Mastersov naj zaključim z omembo filma Imprint, ki ga televizija vsled vsebine inicialno sploh ni predvajala. Štorija pripoveduje o novinarju, ki zaide na Japonsko, da bi našel svoje izgubljeno dekle in jo rešil iz prostitucijskih voda, v katere je bila pahnjena. Dekleta ne najde, najde pa neko drugo dekle. Ta mu potem razloži svojo zgodbo, ampak trikrat, v treh verzijah — vsaka verzija je bolj resnična (in bolna) od prejšnje. Ko pa v igro vstopi še mlajša sestrica tega novega dekleta … Je pa počasi čas, da spokamo in gremo. Spat.

Zdaj pa zaresni filmi. Mimogrede; vrstni red pri tem zapisu ne pomeni nobenih posebnih preferenc. Dead Silence je meni osebno ena izmed groznejših grozljivk (še enkrat; to, da začenjam ravno z njo, je zgolj in samo naključje). Lutke, klovni, stare babnice, ki bi morale biti mrtve, pa niso … To je moj popoln vihar. Ne bom rekel, da film ni brez problemov. Problemov ima dovolj. Od logičnih lukenj, do ne ravno navdušujočih igralskih performansov, ampak sem voljan zamižati na eno oko. Ker je film grozljivka in ker je (za moje pojme) res grozen. Pa tudi razplet se mi dopade, ker ga, iskreno, nisem pričakoval. Ravno vsled tega pa me je malo strah, da bi bil vtis ob drugem ogledu nekoliko slabši.

silence

Film Dead Birds sem našel po naključju, ko sem nekoč brskal za lovecraftovskimi filmi. To je nek neuraden, slabo definiran žanr, kjer ne gre nujno za adaptacije Lovecraftovih del, temveč bolj za lovljenje atmosfere, čim bolj podobne tisti, ki je značilna za njegova dela. No, Dead Birds se resnici na ljubo meni ne zdi pretirano lovecraftovski, dočim atmosfera je dejansko res kul. Dasiravno na drugačen način. V bistvu gre za dokaj klasično zgodbo o strašenju (od takšnih in podobnih zadev sem se v začetku zapisa distanciral, vem), ampak v tem slučaju je hec v sami umestitvi. Zgodba se odvija v času ameriške državljanske vojne in spremlja skupino konfederacijskih dezerterjev, ki zavetje najdejo v stari hiši na samem. Naprej si lahko predstavljamo, kako gre, s tem da … Ja. Ker imamo opravka z vojaki in ne z mlado družino (kot je pri podobnih filmih v navadi), so v igri tudi precej drugačni (za ta žanr mogoče sveži) motivi in odnosi med protagonisti. Sploh, ker je v igri tudi žakelj zlata. Tudi tu bi izpostavil zaključek, ki je tak, da več vprašanj odpre kot zapre — imam pa občutek, da je, kakršen je, bolj zavoljo šoka samega in da ni mišljeno, da bi si gledalec z njim pretirano belil glavo. Ampak ne morem iz svoje kože. Še en plus je dobra igralska zasedba.

dbirds

Če sem že začel z lovecraftovskimi filmi, naj bo naslednji (zame the lovecraftovski film) In the Mouth of Madness. Ravno pred kratkim sem si ga vnovič ogledal in moram reči, da dobro drži. Kvaliteto. Gre se o pisatelju. Ki izgine. Ne gre se o pisatelju. Gre se o iskanju pisatelja in o tem, da pisatelj piše zelo problematične knjige. In da spotoma odpira vrata svojim zunajzemeljskim gospodarjem. Nobenih poceni fint in šokov, temveč zgolj atmosfera in konceptualno precej močan sprehod po (večkrat neobstoječi) meji med resničnim in neresničnim. Če bi moral s tega spiska izbrati svoj najljubši film, bi bil to verjetno In the Mouth of Madness.

imom

Kingov The Mist je ravno tako film, ki si zasluži mesto v tej objavi. Še posebej, ker sem še vedno malo pod vtisom istoimenske novele, ki sem jo prebral ne tako dolgo nazaj (ampak po ogledu). Moram reči, da je adaptacija od začetka do konca izredno dosledna. No, skoraj do konca, ki je v filmu precej drugačen od izvirnika. Za moje pojme boljši, pa tudi Stephen King sam ga je, kolikor vem, pohvalil, oziroma se je z njim vsaj strinjal. Skrivnostna megla, ki se spusti nad kraj dogajanja in pošasti v njej sicer poganjajo zgodbo, ampak kar jaz pri tem filmu še posebej čislam, so odnosi med liki. V resnici spet pridemo do že prevečkrat omenjene atmosfere, ampak da ne bom besede popolnoma obrabil; The Mist spremlja skupino ljudi, ujetih v supermarketu. Taki filmi so mi zanimivi (The Mist seveda ni edini), pa ne vem, zakaj. Verjetno iz podobnih vzvodov, kot nekateri ljudje gledajo (ali pa včasih gledamo) resničnostne šove. Evolucija odnosov med ljudmi v nekem nadzorovanem okolju. The Mist, konkretno, ima eno gospo, ki ob prvih znakih, da nekaj ne štima, preklopi v način za napovedovanje bibličnega konca sveta. Najprej je nihče ne šljivi. Nekaj dni kasneje dobi prvega apostola, še kak dan kasneje drugega in tretjega, v enem tednu ima kult, ki je pripravljen na krvne daritve in ves šit, ki spada zraven. Razmišljam, kako bi skupina tujcev podobno situacijo hendlala v resnici in sumim, da zelo podobno. Imeli bi nekaj razumnikov, nekaj nerazumnikov, nekaj brihtolov, ki ne bi utihnili, nekoga, ki bi prevzel pobudo … Skratka The Mist mi omogoča, da se z lahkoto vživim v situacijo, ki jo opisuje in najbrž je to tudi glavni razlog, zakaj se mi tako dopade.

mist

Iz podobnega razloga mi je kulj tudi The Cube. V bistvu zdajle niti ne vem, ali bi pisal o prvem, drugem, ali o tretjem delu (predzgodbi). Vse tri obrajtam, moram pa priznat, da je name še največji vtis napravil drugi del, Hypercube — dasiravno se zavedam, da je ravno Hypercube obče gledano nekako najamanj priljubljen. Zadevo sem gledal, ko sem bil še mulc. In takrat se mi je zdela blazno fina ta vpeljanost četrte dimenzije, časa, in nekih psevdo-znanstvenih razlag, ki so šle seveda zraven in ki sicer mogoče niso bile dobre, so bile pa dovolj dobre zame.

kjub

Toliko (iz moje strani) za oktober, vse najboljše za dan reformacije!

Oktobra smo in oktobra si lahko o letošnjem letu že privoščim govoriti v retrospektivi. Letos sem bil nenormalno dejaven na področju gastronomije. Bolj kot prejšnja leta, pa naj si bo to dobro ali slabo. V polnosti svojih sil sem dvakrat napadel Pivo & Burger Fest (nazadnje včeraj) in n-krat Odprto kuhinjo. Ne vem, izkaže se, da imam rad craft piva in bolj-fensi-od-šiptarjevih burgerje — tako zelo, da sem zanje pripravljen zapustiti rodne Medvode in se drenjati v nečloveški gužvi. Zakaj, torej, gre. Še vedno rahlo pod vtisom včerajšnjega dne sem se odločil pripraviti en kolaž svojih vtisov celotnega leta. Po štantih. Zdajle, ko pišem, si ali pa si ne domišljam, da ustvarjam nek oh in sploh prima smerokaz po slovenski burgerski in pivo … -ski(?) sceni, ampak mogoče ga pa ne. Mogoče pišem zgolj in samo totalno subjektiven spisek (mojih) najljubših stojnic (odnosno konkretnih burgerjev (in piv)). Vrstni red, ki bo vsaj približno od najbolj do najmanj ljube hrane ali napitka, že namiguje v to smer. Dajmo najprej burgerje.

Hood Burger : Classic. Ne vem, če je tako tudi v resnici, ampak jaz burgerje delim na one, za Slovenijo klasične, kjer imaš lepinjo (odnosno kako bombeto), pleskavico, ajvar, solato, čebulo, zemf in one, jaz pravim ameriške, z nekoliko manjšim tlorisom, debelejšo polpeto in kakim BBQ zosom. Ti slednji so se po Sloveniji razpasli šele v zadnjih nekaj letih in njih prvi ponudnik (za katerega sem jaz slišal) je bil Hood Burger. Sramota, pravzaprav, da sem ga prvič okusil šele letos. Sem ga pa zato dvakrat. Prvič moram reči, da sem bil rahlo razočaran. In nepripravljen. Meso je bilo prepečeno (krepko čez želen medium), posledično mi je razpadlo, se pregrizlo čez premočen papir, mi padlo na tla, KOMAJ sem še ujel pet sekund … Štala, skratka. Okusno, ampak zame takrat prevelik logistični zalogaj. Sklepam, da je bil problem v pozni uri in/ali celodnevni gužvi. Nekaj časa zatem sem Hoodu naklonil še eno priložnost (ker sami okusi so bili že v prvo odlični) in bil to pot jako zadovoljen. Odlična omaka, (medium!) meso, rahlo sladkast kruh, sveža zelenjava … Ni, da ni. Pa tudi nekoliko previdneje sem se ga lotil, ker je meso sama govedina, brez dodanih veziv, in kot tako rado razpade tudi v svoji pravilno pečeni obliki (vsekakor pa bi pomagala tudi kakšna trpežnejša embalaža). Na eni strani fina kvaliteta, na drugi nenormalna cenovna konkurenčnost gladko ukradeta Pepijevo srce.

Stari Pisker : Burger Novozelandec. Ne vem, če slike, ki jih na fejsbuku objavlja Piskrov PR, še kdo lajka tako pogosto kot jaz. Vsa hrana iz tam izgleda zelo (ampak res zelo) apetitlih in samo hvala bogu, da je štab lociran v Celju in ne Medvodah, ker če ne … Ne vem. Skratka. Na eni izmed Odprtih kuhinj sem končno prišel na svoj račun. Pregrizel sem se čez vrsto (pred štantom Starega Piskra je vselej najdaljša vrsta) in voila:

nuvuzelanc

Slika ni bog ve kaj (ne morem se navaditi, da dobim, če telefon držim normalno, kot se telefon pač drži, pokončno sliko — te so pa totalno gnile za objavo bilokod in je fino, če se jih rahlo obreže), je pa iz nje razviden lep kos paradižnika, radodarna doza omake in lepo pečena taljata, ki je nekako glavni feature Novozelandca. Takole bom rekel. Vse fino, vse fajn in po pričakovanjih (ki so bila v primeru Starega Piskra precej visoka). Zakaj zatorej drugo mesto in ne prvo? Hood mi je vendarle okusnejši, plus moje osebno mnenje gre, da se dodatno meso na mesu bolje sliši, kot v praksi izpade. Sama taljata k burgerju ne doprinese dovolj, da bi opravičila svoj obstoj (in ceno). Ne k okusu, ne k ničemer. Če že kaj, se burger po njeni krivdi težje je — ker se pač drugače cepi kot polpet.

Top Chef : Klasik. Top Chef HQ ima isti naslov kot Gostilna Čad, ki velja za to-go kraj za izvrsten balkanski roštilj, tako da sklepam (znabiti zmotno — ampak sem še kar samozavesten), da gre za eno in isto zadevo, oziroma za eno izmed vej te gostilne. Oziroma ne vem. Niti ni važno. Burger. Moja edina pripomba leti na premalo omake. Burger je bil za moj okus presuh. Zdaj, glede na to, da je bilo to že pred časom (na prejšnjih Pivih & Burgerjih), možno, da so zadevo že sanirali. Možno tudi, da je bila spet kriva moja pozna ura obiska (dasiravno to ne bi smel biti izgovor). Mi je pa v spominu ostal zelo lepo začinjen polpet.

7 Burger : Monster Burger. O kamniškem 7 Burgerju slišim same dobre stvari. Kar se mene tiče? Kaj pa vem. Prvo kot prvo, malo hecno izpade, če ti nekdo, ko ga pobaraš po ponudbi, najprej predstavi specialiteto in se še v isti sapi opraviči, češ da je nima več. Omenjam, ker so bili enakega tretmaja konsistentno deležni vsi, ki jih je zanimalo. Ampak recimo, da razumem, ker ta specialiteta, t.i. Painkiller Burger, se res sliši odlično (spiska sestavin nimam, ampak pozanimajte se). Jaz sem potem vzel omenjenega Monsterja, ki je v bistvu navaden burger, ampak dvojni. Zadeva bi bila prima, če le ne bi bila mrzla (če bi bil vsaj kruh malo (bolj) popečen, bi bilo morda že v redu). To me je rahlo ubilo. Tudi njihova omaka (7-omaka) mi nekako ni bila najbolj posrečena, čeprav težko opišem, kaj točno se mi pri njej ni dopadlo. Drugačna je kot drugod, mogoče je samo to. Mogoče bi se je moral navaditi. Kar se mesa tiče pa brez pripomb. Izredno lepo pečeno (obe polpeti sta bili v sredini še lepo rožnati) in začinjeno. Vsekakor se moram nekoč prestaviti do Kamnika in zadevo preizkusiti še v njenem naravnem (in najbrž mirnejšem) habitatu. Občutek imam namreč, da so včeraj na tržnici rahlo plavali.

Smrekarjev Hram : Navaden . Hotel sem burger z nacufanim krškopoljcem, pa sem ga zamudil. Plan B, torej burger, ki so mi ga predstavili kot navadnega, se je izkazal za dokaj slabo alternativo. V oči najprej zbode cena, ki mi sicer res ni ne vem kako pomemben kriterij — sploh, kadar grem nekam, kjer vem, da so stvari ipak drage. Ampak šest evrov se mi zdi za to, kar sem dobil in pojedel, preveč. Štirje bi bili za to kvaliteto in predvsem kvantiteto dovolj. Druga stvar. Jaz vem, da zdaj obstaja neka filozofija, ki narekuje, da mletega mesa predhodno ne začiniš, temveč ga posoliš samo na koncu, že pečenega … Ampak to je, kar se mene tiče, en navaden hipsterski bulšit. Štekam tudi, da mora imeti meso okus po mesu in da so v slučaju, da je meso dobro, razne začimbe odveč, ampak to ne velja za sol. Sol poudari okus in mora biti. Ne preveč, se razume, ampak dovolj. Kdo se najbrž ne bo strinjal, ampak tu ne odstopam. Je pa res, da je hec tudi v ostalih sestavinah. V mojem slučaju so bile le-te prenežne, da bi nadoknadile manko soli v polpeti — kljub temu pa naj omenim, da se mi je zelo dopadel dodatek rdeče pese. Nisem mislil, da to tako paše.

Toliko o burgerjih, kaj pa pivo? Priznati moram, da sem, kar se piv tiče, bolj ambivalenten. Na eni strani si iz glave ne morem izbiti tiste butaste sam-da-prbije filozofije, na drugi imam pa zelo rad bogat, hmeljast okus nekaterih craft piv. V strahu pred tem, da bi izpadel pre-pretenciozno, bom kratek in osredinjen zgolj na slovensko ponudbo. Vem, da sta mi najljubša Bevogov (kraj dogajanja: Avstrija, tudi vem) Kramah in Starvation, ki ga varijo v pivovarni Reservoir Dogs. Brez vrstnega reda. Takisto fina je SIPA vrhniških pivovarjev HumanFish, v lepem spominu pa mi je ostalo tudi ajdovo pivo pivovarne Dr. OREL. Drugačen okus, ampak prijeten.

Kelly Reilly and Brendan Gleeson in Calvary
Zadnje čase bolj malo gledam filme. Več veselja imam z nadaljevankami, pa še te so se mi začele kopičiti. Na vsake kvatre pa se zgodi kak film, ki ga bodisi že nekaj časa težko pričakujem, bodisi se ga lotim impulzivno in ki ga potem spustim prek vrste. Calvary je od prve sorte. Čakal sem ga. Zakaj. Zato, ker so mi tovrstne drame, prepletene s črnim humorjem, dokaj ljube. S tovrstnimi mislim denimo še In Bruges in The Guard. Vprašanje, ali to (meni ljubo) vrsto filmov opredeljujem tudi kot filme, v katerih igra Brendan Gleeson, je tu še kar na mestu. Mogoče. Vsekakor so vsi trije omenjeni filmi tudi filmi, v katerih se Gleeson povzpne nad svojo typecast vlogo bradatega suroveža in pokaže, da z lahkoto reže skozi močno konkurenco otoških tespijcev. Prvič kot morilec, drugič kot policaj, to pot pa kot duhoven.

Ko sem po ogledu razmišljal o tem, kako bi film najlažje opisal (jasno brez, da bi šel v prehude detajle) in o tem, zakaj se mi pravzaprav tako dopade, sem prišel do zaključka, da je sama premisa zelo podobna kakšni who done it kriminalki. Tisti, najbolj arhetipski, ki vzame tri ali štiri ali pet ljudi in jih zapre v sobo brez vedenja, da je eden izmed njih morilec.

Oče James je vaški župnik, ki mu eden izmed spovedancev napove umor. Kraj in čas dogajanja; bližnja obala, nedelja čez en teden. Imamo torej umor (ki se še ni zgodil), žrtev (ki to še ni), morilca (ki to še takisto ni) in peščico osumljencev v podobi tamkajšnjih prebivalcev, ki jih župnik kot župnik seveda vse pozna in vsi poznajo njega. Calvary to premiso zgrabi in odloži in pokaže, da kljub vsemu ne gre za who done it kriminalko. Film nas od tu naprej pošlje na pot prek sedem poslednjih dni življenja vzornega vaškega duhovnika.

Teh sedem dni je dokaj navadnih. Oče pomaga ostarelemu pisatelju, poskuša se zbližati s svojo odtujeno hčerko, v zaporu obišče morilca, poskuša poravnati kak medsosedski spor … Kar hočem reči je, da vse skupaj deluje zelo rutinsko. Enak ali pa vsaj podoben teden je dal oče James v življenju že skozi. Oziroma vsaj jaz si predstavljam, da take stvari župniki (v filmih) pač počnejo. Tu sem seveda nalašč spregledal dogodke, ki iz tega tedna delajo kalvarijo, ker kot gledalec nisem imel občutka, da bi bili kakorkoli bolj v ospredju od rutine. In ravno to je fino — sploh zato, ker se vse skupaj na drugi strani ne prevesi v apatičnost. Oče James še vedno urgira zoper neljubi dogodek (neljube dogodke), a pač v skladu s svojimi načeli — alias neodločno, kot bi temu rekel kdo drug. Vzrok za medel odziv je po mojem mnenju (tudi), da župnik morilca (skoraj gotovo) pozna, pa tudi morilčev motiv je vsaj malo razumljiv.

Calvary bi brez težav zabredel v patetiko in mučeništvo. Brez težav bi zgrabil bika za roge in nadaljeval v slogu kriminalke. Namesto tega obrne hrbet vsem klišejem in se poda v bolj navadne vode — ki so, ironično, tokrat bistveno bolj zanimive. Treba je reči, da brez odličnih dialogov ne bi šlo — kot tudi ne brez odličnih igralskih performansov. Gleesonu zelo kompetentno asistirajo Kelly Reilly, recimo, pa Dylan Moran, M. Emmet Walsh … če jih naštejem le nekaj. (Aidan Gillen pa očitno ne govori čudno samo v vlogi Mezinčka.)

Priporočam, skratka. Je pa zadeva malo manj črna komedija in malo bolj drama (tole je ali pa ni relevantno zlasti za tiste, ki imajo radi filme, v katerih igra Brendan Gleeson).

Zadeva je že rahlo mimo. V smislu, da gre za petdelno serijo, katere vsi deli so že zunaj. Kar pomeni, da ni mimo nič bolj kot katerakoli druga (mini)serija katere vsi deli so že zunaj, ampak kar hočem reči je, da bi bilo pač bolj aktualno, če bi bil ta zapis časovno umeščen kak mesec nazaj. Pa ni — ker se mi ni izšlo, niti se nisem zrajtal.

Zakaj gre. WASD nimam pojma, kaj pomeni. Neka kratica, si predstavljam. We are Slovenian division/dickheads/destroyers/demons/delegates/… Glede prvih treh besed sem dokaj samozavesten — da je vsaj ena prava in na svojem mestu. Medtem ko zadnja … (Piše se 3. september 2015 in Pepi je končno ugotovil, kaj je to WASD. Naprej, nazaj, levo, desno na tipkovnici. Doh. Kako mi je pa to ušlo. V dno duše me je sram.) Pustimo. Gre, skratka, za niz petih petminutnih epizod o gikovski kulturi ter občasno nekulturi. Po svetu že obstaja nekaj serij in filmov s podobno tematiko (The Guild, recimo, pa The Gamers), dočim za nas so pa tole bolj kot ne začetki. V tem obziru je ta serija verjetno en del, odnosno nekaj, kar je prišlo skupaj z razvojem gikovske subkulture na slovenskem. In to niti sekundo prezgodaj.

Spremljamo življenje peterice kolegov, ki si prosti čas krajšajo z igranjem računalniških in namiznih iger — ne igric. Meni, osebno, je zadeva fajn že zato, ker so notri meni znane stvari. V slovenščini. Jaz imam pač razmeroma nizek kriterij za vklop pristranskosti. Notri je Črna luknja, kamor pot sem in tja zanese tudi mene, notri so špili ala Call of Duty, Dungeons & Dragons (oziroma nek sličen tabletop), omenjene so tudi LotR karte (ki so, mimogrede, genialne in ne bedne, kot se priduša protagonist — če je govora o Decipherjevi izdaji, se razume) in še in še. V bistvu so vsaj preletene bolj ali manj vse relevantne prvine, na čelu s tako zvanim cosplayem in LARP-om. Upam, da moja omemba (mojih) nizkih standardov ne meče prevelike sence (tako na zapis kot na serijo). WASD je v vseh pogledih odlično izpeljan projekt. Luka Marčetič je genialec (kar je evidentno v vseh (recimo raje v precej — vseh še nisem videl) njegovih jutjub posnetkih), ki na tiho že leta stopa pred slovenskim gaussom, s čimer v obziru ni odlično izpeljan projekt seveda nič manj kot pričakovan. Vsa hvala gre tudi preostanku peterice (torej četverici) igralcev, ki kolektivno dovolj realno (dasiravno vsaj malo karikirano) predstavijo vzdušje, bodisi med eno tipično seanso kake pen and paper fantazijščine, bodisi med resnim in investiranim kregom o scenarističnih niansah neke kultne znanstvene fantastike.

Moj zaključek je v bistvu zelo podoben, kot je bil, ko sem pred časom pravil o Kresniku. Obče gledano gre sicer res samo za slovensko verzijo nečesa, kar v tej ali oni obliki že obstaja — ampak to zadošča. Jaz mislim (kolikor dobro sem pač doma, izza računalnika, zmožen oceniti realno situacijo), da za take projekte pri nas obstaja določen vakuum in mi (oziroma vsaj jaz) bi vsekakor še.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.