Močna epizoda, jebela, se vidi, da gremo proti koncu sezone.

Epizoda v epizodi
Igro prestolov delim na dva dela. Že dlje časa, ampak šele zdaj opažam, da se mi to res dogaja — in da to ni nekaj abstraktnega, temveč z lahkoto opredelim. Igro prestolov (vsako epizodo posebej in vse skupaj) zadnje čase delim na severni del in južni del. Pri čemer je severni del vse dogajanje, severno od Grla, južni pa vse, kar ni severni. Nekako implicitno sem to definiral že v nekaterih prejšnjih zapisih, ampak toliko, da je uradno.

Saj ne, da je to kaj prida pomembno, a vseeno hočem, da je v zapisniku. Celotni severni del se mi to pot zelo — presenečenje — dopade. Pa ne samo zato, ker je kul, temveč tudi, ker je homogen kot še nikoli. Dejansko daje vtis epizode v epizodi. Deloma najbrž zato, ker je na kupu in ne razmetan po celotni minutaži, deloma pa tudi, ker se vse sekvence tako lepo prelivajo. Začnemo pri Zidu, Jonovo slovo, Aemonovo slovo, gremo v Zimišče, kjer imajo one mučke s svečo, nakar nazaj k Zidu, kjer je fokus ravno tako na sveči … Kar hočem reči je točno to, kar sem dejal v stavku pred. Vse se lepo preliva. In prav je tako. Gledalec na tej točki potrebuje ta vtis. Kar seveda ne opravičuje nekaterih scenarističnih (za moje pojme) felerjev, ki so nastali kot strošek določenih poenostavitev, ampak okej. Pustimo. V resnici se tudi sam ne morem povsem odločiti, kje je meja med dobrodošlim streamlajnanjem in nedobrodošlo moronizacijo — kar je gotovo razvidno tudi iz dejstva, da (bolj ali manj) iste stvari enkrat hvalim in spet drugič kritiziram.

Ne bi se pritožil, če bi bila celotna epizoda zgolj severni del. Tako.

Nihče ne pričakuje vrabčje inkvizicije
Ne glede na vse, kar sem povedal (ali pa vsaj govoril) do te točke … Največji dar tokratne epizode je Kraljevi pristanek z Visokim vrabcem na čelu. Aretacija kraljice matere je eden tistih trenutkov … Eden tistih trenutkov, ki (zame) opredeljujejo Pesem ledu in ognja. Če sem med branjem dotične veselice od veselja strigel z ušesi, sem med gledanjem serije … Recimo, da takisto strigel z ušesi, dasiravno sem dogodek že pričakoval. Ker bodimo pošteni; Cersei je ta svoj reckoning prosila vse od svoje prve pojavitve, bodisi na papirju, bodisi na ekranu.

Še prej je tu nekaj nejasnosti. Mezinček Olenni obljubi mladeniča, kot ga je obljubil (in priskrbel) Cersei. Zdaj, serija daje vtis, da je ta mladenič Lancel — ker ga Visoki septnik nemalo zatem pač pokliče na soočenje s Cersei. Ampak kakšen smisel ima to? Lancel ipak nima nič z Mezinčkom, celo ne mara ga. Kaj konkretnega je torej Mezinček tu sploh zrihtal? Ne rečem … Nekomu prodati nekaj, kar sploh ni tvoje, je umetnost, ampak ali je to res to? Ali pa je v igri še nekdo tretji, ki kani pričati v prid Tyrellovih? Plus precej predrzno, da Trnovi kraljici (posredno) prizna, da je bil Olyverja k Cersei napotil on (kar do te točke niti ni bilo vzpostavljeno). Bog ve, ali se je pred gospo Olenno od treme zakvačkal, ali samo spet ni mogel iz svoje kože. Kadar je govora o njegovi (Mezinčkovi) TV inačici, je med prvo in drugo možnostjo zelo majhna razlika.

Zabavno je gledati, kako se stvari podirajo v namišljenem svetu, namišljenim likom, kljub temu, da sam nisem za verski (in bilokakšen) fanaticizem. Zabavno, kako hitro Visoki vrabec preraste Cerseijin hobi projekt. Predvčerajšnjem postane visoki septnik, včeraj dobi vojsko, danes pa pozapre celotno kraljevo družino. Vse skupaj tako hitro in nenadoma, da nihče sploh ne reagira. Ne zares. Kot na avtobusu, ko nekdo prdne in se vsi samo spogledujejo in čakajo, ali bo kdo kakorkoli reagiral — česar pa seveda nihče ne stori, ker kdor ga zvoha, tist ga spoha.

In dejanska aretacija? Kot rečeno odlično. Vse od kraljičinega pojemajočega nasmeha, do dvometrske nune, ki jo začopati in nenazadnje do Visokega vrabca, ki v podobi Jonathana Pryca (po pričakovanjih) krade prizor za prizorom — navzlic dejstvu, da mu tako Diana Rigg kot Lena Headey zelo uspešno konkurirata.

unella

Meereenski vozlič
In Nina Gold we trust. Itak. Ampak kak terciarni lik, ki se v kadru pojavi za minuto, dve, tri (tri so že luksuz), človeka še vedno preseneti. Tako kot sta se v tretji sezoni pojavila Locke in Karl in še pred tem Salladhor Saan in Vroča potička, sta se zdaj kot strela z jasnega šef borilne arene Yezzan in gusarski sužnjar Malko. Vsi ti liki so dovolj zanimivi in karizmatični (dejansko bolj, kot marsikdo od nosilcev), da je včasih prav škoda, da so tako v božju mater periferni.

Jorahove reference, ki jih strankam proda Malko, so eden zabavnejših delov epizode. Da se je čez obzidje pognal z ognjenim mečem (v resnici se je Thoros), da je ubil khala Droga … Tako se prodaja in tako se tudi proda.

Dopade se mi to cinično stališče do Danyjine osvoboditve sužnjev, ki ga tako očitno zavzema serija. To se je začelo že lansko leto, ko jo je starec prosil, ali se lahko proda nazaj gospodarju. Zdaj pa situacija. Sužnjelastništvo je v Meereenu prepovedano, dočim samo lučaj od obzidja — trgovina nemoteno teče dalje. Da se izpolne zakonsko predpisani minimum, kupec kupčiji kar na licu mesta izplača nek simboličen pavšal in to je to. Kot mlademu diplomantu mi je situacija dokaj znana.

Kak je to strup?!
Samo da povem. Vse v Dorniji je to pot mejčkeno bolj okej. Malo zaradi Tyene (mimogrede, punca je stara samo 18, jebemomast — bili so časi, ko sem tekom podobnih raziskav vselej ugotavljal, da so igralke bistveno starejše, tako od lika, ki ga upodabljajo, kot od mene), malo pa zaradi v glavnem zaradi Tyene.

Valda, Bronn je bil zastrupljen. S strupom, imenovanim počasno slovo — ki, ko enkrat začne sekati, useka zelo na hitro. S čimer v obziru bi bilo verjetno primerneje, če bi ga imenovali odloženo slovo. Razen, če je bil Bronn v resnici vseskozi rahlo pod vplivom. Jaz, naprimer, kadar sem pod vplivom denimo cvička (še eno počasno slovo) ravno tako začnem peti, tik preden ugasnem. Ne vem, zakaj. Morda zadnji zdihljaji … Tudi moister Aemon je bil precej zgovoren, preden je … Auč. Prekmalu?

… … …

Zdajle vnovič berem gornji odstavek in priznavam, da je rahlo zašel. Moister Aemon (ki ga je od prve sezone naprej konsistentno upodabljal veteran Peter Vaughan) je bil v redu možakar in ni najbolj na mestu, da njegovo slovo omenim samo usput, ko razlagam o tem, kaj počnem, ko kaj spijem. Njegova straža je zdaj končana. Je pa fina vez, ne? Dve zgodbi z dveh malodane nasprotnih koncev sveta, združeni v treh povedih.

Zapadel je prvi sneg
Joj, ta Brienne. Da objasnim. Če je Sansa v stiski, samo postavi svečo na vrh enega izmed zimiških stolpov in okrepitve bodo prišle. Prvo kot prvo Sansa nima prostega prehoda po Zimišču (zakaj bi kdorkoli predvideval, da ga bo imela?) in drugo kot drugo … Zunaj je sodni dan. Snežni metež, z vetrom in z vsem, kar spada zraven. Kako dolgo bo zdržala sveča in ali se bo sploh videla dlje od enega metra? Tam verjetno piha tudi, če ni snega. In zdaj … Kaj? Brienne namerava čakati tam, v tistem bufetu, vse dokler ne uzre lučke? Zaenkrat, vidim, so reševali tako, da so vidljivost napravili nekoliko boljšo, kot bi bila v teh pogojih v resnici, ampak … Slabo planiranje. Cicifej in fuj. In mimogrede … Zakaj Sansina kolegica stara mma nasanka? Saj nima nič s to svečo. Njen predlog, okej, ampak kdo je povedal Ramsayu?

implied facepalm

Pol centimetra snega. Ajde, mogoče en centimeter. Stannisova vojska klecne, 40 konjev mrtvih, ena izmed najetih skupin plačancev dezertira … Kaj šele bo? Se vidi, da narod na naši strani Zidu ni vajen zime.

Mja. Ta epizoda mi je pisana na kožo manj od prejšnje.

Bogovi
Obstaja tisoč manij. Prepričan sem, da obstaja ena, podobna kleptomaniji, pri kateri človek spletkari. Samo zato, da spletkari. In spletkari in spletkari in spletkari. Če to ni neko bolezensko stanje, potem ne vem nič. Mislim … A Mezinčku sploh še kdo sledi? Itak, da ne, če pa piči tristo na uro. Danes pri Neurjevem koncu, jutri v Harrendvoru, pojutrišnjem v Kraljevem pristanku, potem pa že v Zimišču in spet v Kraljevem pristanku. Ampak a kdo sledi njegovim mahinacijam?

Saj ni težko, ampak rad bi verjel, da je za njimi kaj več. Da niso tako prosojne, kot delujejo na prvi pogled. Dobro, rekel sem prosojne, pa ne mislim tega. Recimo raje skrb vzbujajoče. Take, z rdečim klicajem. Pa še njegov glas … Hecno mi je, da mu ljudje kljub vsemu še vedno zaupajo, ko je to potrebno. V sili hudič še muhe žre, ampak Cersei niti dvakrat ne pomisli, preden mu obljubi ugoditev njegovim pogojem. Ne zdi se mi povsem realno, da Mezinček manevrira tako kot manevrira. No, morda pa to pove več o njej (in o ostalih), kot o njemu (oziroma o njegovi zame vsaj malo sporni karakterizaciji).

Cersei dobi točko za izjavo da, parafraziram, bosta Roose in pankrt po tem, ko ona opravi z njima, podobna njunemu grbu. Zdaj ima samo še 99 točk minusa. Ajde, pa še eno, ker dejstvo, da je Jaime v Dorniji z nalogo ugrabiti njuno nezakonsko (ostanimo pri tem) hči, že drugič imenuje a sensitive diplomatic mission.

Kar se Severa tiče, se bom to pot obregnil zgolj ob samo poroko. Na koncu druge sezone je bilo nekam hecno, ko sta se Robb in Talisa poročila pred Sedmerimi (namesto pred vršakom kot velevajo stari bogovi, ki jih časti dobršen del Severa, vključno s Starki). Recimo, da je tokratna poroka popravni izpit. Uspešno opravljen.

ohcet

Bolj gledam …
Epizoda Neupognjeni, neuklonjeni, nezlomljeni ima precej Hiše črne in bele. Pogledal sem jo dvakrat; prvič, moram priznati, mi je bil ta del brezvezen, dolgočasen, [vstavi poljuben negativen pridevnik]. Imamo Aryo, ki umiva trupla. Vsake toliko se pojavi njena tečna sošolka, jo maltretira, se spoka, nakar se pojavi Jaqen, jo maltretira, se spoka. Obrni ploščo. V drugo, šele, sem začel ceniti nekatere finejše elemente vse te kalvarije, ki se, resnici na ljubo, res vleče.

V bistvu se zgodi kar precej. Arya, denimo, končno prizna (preko detektorja laži, pa vendar), da ji Pes niti ni bil tako napčen. Ta igra (t. i. igra obrazov) mi je bila sprva nekoliko … Kaj pa vem. Bolj nek posiljen uržh za ekspozicijo kot pa dejanska igra, ki bi se jo kdorkoli šel. Ampak sem si premisli. Zdaj jo jemljem kot element, ki doprinaša k tujosti Aryinega novega okolja. Čudne igre, trupla, za katera ne vemo, kam izginjajo, ljudje, kao uslužbenci, s katerimi Arya nima kontakta … Se mi zdi, da vsota vsega naštetega poskrbi za pravo atmosfero. Če že ne pravo, pa vsaj zanimivo.

Dar smrti. Arya podari svoj prvi dar smrti. Spomnimo se, Psu ga je odrekla. Primerno se mi zdi, da ga podari vrstnici — mladi punci, kot je ona. Pa tudi rahlo poetsko je. Na neki simbolični ravni bi lahko bolno dekle simboliziralo del jaza, ki ga Arya tekom treninga izgublja. Ali pa tudi ne.

Maske za moj okus izpadejo dobro. Lepo sortirane, ravno prav creepy. Spomnile so me na prvo sezono in na Bushevo glavo, ki se je znašla med na obzidje nasajenim okrasjem. Po skorajšnjem škandalu, ki je takrat (skoraj) sledil me zanima, ali so si ustvarjalci serije tudi to pot dovolili kak easter egg. In kaj pa to. Arya je tri sezone hodila v isti opravi, zdaj pa bo poleg novih cunj dobila tudi nov … Obraz. Kako vesolje ves čas skrbi za ravnovesje.

glave

… slabše je
Dornija me še vedno ne prepriča. Okej, Bronn in Jaime si izmenjata par zabavnih, ampak to — to plus Bronnova izvedba Dornijčeve žene — je, kar se mene tiče, začetek in konec vsega dobrega v Dorniji (v tem delu). Na eni strani sta tamlada dva, vsa zaljubljena, na drugi Ellaria in Kače, vse besne, in na tretji Jaime ter Bronn. In na balkonu Doran, ki vse to opazuje z invalidskega vozička. Predstavljam si, da iz njegove perspektive celotna komocija izpade kot podganji tek skozi labirint. Sploh, ker v Vodnih vrtovih (očitno) ni nikogar drugega.

In potem napoči fajt. Filmski fajt je s produkcijskega stališča bolj ples kot dejanski fajt, to je jasno, in na ples se ne spoznam … Zato te sekvence bodisi hvalim, bodisi sem tiho. Ampak ta sekvenca je takoooooo zanič. Tako zanič. Kot bi gledal posnetek kakega slabo organiziranega LARP-a. Razumem, da so boji, ki niso ravno dvoboji, koreografsko kompleksni; sploh, kadar so v igri nekonvencionalna orožja, kot so bič, sulica in bodala … Ampak tu so se enostavno prehitro zadovoljili. Ni okej. Nakar se pojavi Areo Hotah, ki posekira Jaimeja. Samo zato, ker lahko. Počasen zamah s sekiro in potem najbolj generičen stavek … Jao. In da o tem, kako umetno izpade Ellaria, ki je ves ta čas čakala v tunelu, sploh ne začnem. Pa Indira Varma je dobra igralka, jebela … Zdajle guglam ime režiserja. Nek nov. Jeremy Podeswa. Možakar ima kar bogat opus, ne vem, kaj jih je sfukalo. Pa tudi prejšnjo epizodo je on režiral. Okej, pustimo.

V vsakem primeru me zanima, ali je bilo bodalo, ki rani Bronna, s čim namazano. Nenazadnje so dekleta Oberynove hčerke in Kače — tako, kot je bil on Gad.

Gusarji
Deli epizod, ki služijo premiku enega ali večih likov s točke a na točko b, praviloma niso dramaturški presežek. Tyrionova ter Jorahova pot zaenkrat uspešno kljubuje temu pravilu. Dopade se mi, da se spomnita Jorahovega očeta, Jeorja … Dejansko sem se že spraševal, ali se bo ta pogovor sploh zgodil. Tyrion sicer pretirava, ko reče, da je Stari medved poznal zgodbo vsakega izmed članov Nočne straže (prvih 25 sekund), a o mrtvih samo dobro.

Tudi sužnjarski pirati so dovolj zanimivi, da nas nekako zamotijo in odvrnejo od mišljenja, da so tam samo kot prevoz do Meereena. Malko, njihov lider, bi lahko do neke mere nadomestil (knjižnega) Bena Plumma. Mogoče bo v prihajajočih delih predstavljen cyvasse, westeroški ekvivalent šaha. Mene zanima. V knjigah so pravila precej ohlapna … HBO bi lahko zgrabil bika za roge, dokončal pravila in začel tržiti še igro.

gusarji

Trnova kraljica
Je nazaj! In všeč mi je, da je to pot nekoliko bolj … Človeška? Da pojasnim. V preteklosti je samo zasenčevala (ne morem verjeti, da mi črkovalnik tega ne podčrta) sogovornike, dočim zdaj se je znašla v situaciji, ki je ne more rešiti povsem z levo roko. Cersei se ji ne pusti zmesti, Visokega vrabca pa sploh ne doseže … Dasiravno je od nje odmaknjen zgolj dobra dva metra. Tako kot izjavi Lancel; Kraljevi pristanek je prenovljen in gospa Olenna je nekoliko nepripravljena. Ampak mislim, da bo. Mislim, da bo do naslednjega tedna pripeljala večje topove.

Igra prestolov se je (končno) razrasla tudi po slovenskih medijih. No ja … razrasla je … zaenkrat še rahlo v presežniku. Recimo raje pognala. Že kaki dve leti obstaja odličen podcast Glave, ki sem ga na tem blogu enkrat ali dvakrat že omenil, nekoliko bolj na frišno pa so tu še Delove tedenske obravnave aktualnih epizod. Če se mene vpraša, najboljša rubrika v Delu. Zakaj to pravim. Ker sem si tam (pri Delu) sposodil prevod naslova epizode … Če si ga ne bi, bi pisalo Ubij fanta. Kar se resda sliši zelo tarantinovsko, ampak zgreši bistvo. Okej, spet sem se zapletel z nekim metauvodom in trošil sapo, ki jo bom rabil kasneje … Avanti!Takole bom rekel. Najboljša epizoda letos. Vsaj meni. Všeč mi je, kadar razglabljajo o polpretekli zgodovini in tega je bilo to pot obilo — oziroma zame dovolj. Za koga drugega, ne dvomim, preveč. Vse, kar se dogaja severneje od Grla je do te točke (trkam!) sijajno in prav gotovo tudi to pripomore k (mojemu) izredno pozitivnemu splošnemu vtisu — samo Severa je v Ubiti dečka namreč za več kot pol ure, kar je več kot pol celotne minutaže.

Mormontov način
Presenečen sem, kako dobro je izpadla ta Tyrionova in Mormontova pot skozi ruševine Valyrije. Lahko ne bi. Peščene kače, prejšnji teden, so me pustile rahlo skeptičnega nad temi scenaristično-fristajlerskimi podvigi. Ampak odlično — vse, začenši z verzi, ki jih tako, usput, iz rokava streseta Tyrion in Jorah. Čudovita fotografija. Pfff … Že dolgo nisem tako hvalil. Drek krene proti propelerju, ko oba izgnanca preleti Drogon (to pot zgolj diverzija) in ga doseže, ko v vodo štrbunkne prvi kamenmož (kadar pozabim, kako gre uraden prevod, se dogajajo čudne reči). Celotna valyrijska atmosfera, z žrtvami sivoluska, na čelu, me je spomnila po eni strani na Lovecrafta in na nekatera njegova dela (na Senco nad Innsmouthom, recimo), po drugi strani pa so me ti stvori spomnili na neživca, ki sta v prvi sezoni napadla (zdaj že bivšega) poveljnika Nočne straže, Jeorja Mormonta. Slične kretnje.

grayscale

To, da v seriji sivolusk stakne Jorah Mormont (namesto Jona Conningtona, ki ga ni), se mi takisto (vse prej povedano se mi je, mimogrede, zdela logična poteza) zdi logična poteza. Kljub temu, da ne bi imel nič proti, če bi razkritje odložili za epizodo ali dve. Ampak ajde … Vse za dober nadprepadovisec. Še tole, mogoče. Tyrion nekje na koncu izjavi, da je med sivoluskom in smrtjo smrt boljša opcija. Isti Tyrion, ki je pred leti v imenu spak trdil, da je smrt za njegov okus preveč končna v kontrast življenju, ki je polno priložnosti. Bi rekel, da je tovrsten zasuk perspektive pričakovan in na mestu … Inu po vseh štalah, ki jih je v preteklih štirih (in pol) sezonah doživel Tyrion, še razmeroma blaga travma.

Ekspozicija
Kot že rečeno se mi dopade, kadar se v seriji pojavijo (faux, valda) zgodovinski detajli. Tu pridejo v poštev prizori, kjer se dva lika (ali več) samo pogovarjata. Tega mora biti ravno prav, nikakor pa ne preveč … Ker potem je nekaterim ljudem baje dolgčas. Nič ne bi imel proti, če bi se scenaristi kdaj pa kdaj spokali iz svoje cone ugodja in pripravili kakšno res dobro multiplayer interakcijo (poleg prizorov, kjer se en kup ljudi dere drug čez drugega, oziroma kima enemu izmed protagonistov). Ampak to so pripombe za nek drug čas in najbrž tudi prostor. Debate na štiri oči lahko še vedno zelo štimajo, da ne bo pomote.

Ramsay in Roose se znajdeta v prizoru, ki je kot sprijena karikatura momenta, ki sta ga prejšnji teden ujela Stannis in Shireen. O nastanku Boltonovega pankrta. Potem pa sta tu še Sam in Stannis, ki se spomnita bitke za Ashford, kjer je Samov oče, Randyll Tarly, sicer vazal gospoda Tyrella (točno tistega gospoda Tyrella, ja), premagal Roberta Baratheona in mu s tem zadal njegov edini poraz. Nakar pogovor nanese še na tisto, najbolj pomembno stvar. Na Bele hodce in zmajevo steklo — za katerega Stannis žal ni vedel, da naj bi ga prinesel s sabo. Podobno kot prej Tyrionu, se je tudi Stannisu nekoč zareklo. In sicer, ko je bral zgodovino Zmajevega kamna za blu-ray edicijo druge sezone. O obsidianu: “Targaryeni so mu pravili zmajsko steklo. Jaz mu pravim neuporaben.” Ha, ha, h … Eh, v angleščini je bolj kul.

Sever pomni
Če odmislim Brienne, ki mi (še vedno) sploh ne paše v ta kontekst, tole situacijo s Sanso in Zimiščem in vsem, kar spada zraven (nad katero sem bil sprva skeptičen — in sem v določeni meri še), kar dobro furajo in jo obrajtam. Tudi ta tiha nepokorščina severnjaške raje … Okej. A je to, kar Brienne naroči starcu že to, kar starka pove Sansi? Ali ne in ima Sansa poleg Brienne še kakšno opcijo? V vsakem primeru imam občutek, da bo Sansa — če se bo znašla v škripcih — zelo težko prižgala karkoli kjerkoli. Kar zadeva Boltonove, so škripci velik problem.

(Še) ena random opazka. A se mi samo zdi, ali Theon res nekam čudno govori? Kot bi se bil ugriznil v jezik? Saj ne, da bi bilo to kaj čudnega.

Vsled svoje profesionalnosti se bom to pot vzdržal komentarja, kako nenormalno prijetnega videza je Myranda. Želim ji, da obdrži svojo kožo.

Myranda

Sam, samcat Targaryen je huda reč
Sprašujem se, kako to, da Zid prejema (tako detajlno) pošto o dogajanju v Meereenu. Mogoče iz Citadele? Ja. To bi po moje šlo. Tam so še kar obveščeni.

Aemonov pogovor, najprej s Samom in potem še z Jonom, je gotovo eden izmed osrednjih delov epizode. Kar ni ravno neka kunštna ugotovitev, glede na to, da je epizoda po njem celo poimenovana, pa vendar. Dopade se mi, kako se ta njegova izjava o solo Targaryenih ujame tako z Daenerys, ki na drugem koncu sveta posnema svojega očeta, kot z njim, ki vse skupaj samo opazuje in je popolnoma nemočen, da bi kakorkoli ukrepal.

Daenerys je alfa. Moram reči — ma mi ni treba, pa bom vseeno — da ta njena odločitev, da bo odprla borilne arene in omožila Hizdahrja izpade nekoliko iz lufta in na horuk. Vsaj, kar se mene tiče. V kontrast knjižni verziji, kjer gre neskončno prigovarjanje teh in onih svetovalcev v drugo skrajnost. Če dobro pomislim, mi je že bolj všeč iz lufta in na horuk.

Ne manj, temveč manj
Izgubljeno s prevodom. Spet. Kar hočem reči je, da če Stannisu slučajno ne uspe do Železnega prestola … Ga (njega in Shireen) potrebuje internet. Njegov smisel za slovnico in njegovo doslednost potrebujemo malodane vsi; od jutjuba pa do redita, od fejsbuka pa do tviterja, od 9gaga pa do 4chana … pa do wordpresa.

Jon se po posvetu z moistrom Aemonom odloči, da divježe vseeno spusti na južno stran Zidu. To isto stvar je, mimogrede, predlagal tudi Mance Rayder, za katerega še zmerom nisem povsem prepričan, zakaj si je izbral grmado (Jonu je dejal nekaj v stilu, da če tega ne razume, da mu pa res ne bo razlagal — logika?). Opozicija je večja, kot sem pričakoval, najglasnejši pa ni Thorne, temveč Othell Yarwyck (plus Bowen Marsh). Dva bolj ali manj obskurna lika (zato wiki linki), ki pa zlagoma dobivata vrstice skripta. Celo Edo Turoba je proti in seveda Olly (Čehov), dočim ostali … Ostali pa pritrjujejo vsakemu častniku, ki kaj reče — bolj ali manj neodvisno od tega, kaj reče.

Videti, kako Stannisova vojska zapušča grad Črnina, moram reči, je bilo skoraj nostalgično. V mislih imam vojske konjenikov, ki potujejo po dva in dva. Ti kadri so ena izmed stvari, po katerih sem si zapomnil prvo sezono. Zakaj? Vselej, ko je bilo govora o več desettisočglavih vojskah in nakar so pokazali špurico konjenikov (resda brez konca in kraja), je v mojih očeh ta mogočna vojska izgubila nekaj nivojev mogočnosti. Pa čeprav je logično, da vojska potuje v nekem redu (plus ozka pot). Ampak filmi nas tega ne navadijo. Filmi nas navadijo na gručo vojakov, kjer lahko vidimo vse naenkrat. Filmi imajo praviloma višji budžet.

wojska

Še zadnja izmed štirih leakanih epizod. Končno.

Kače v pesku
Nad dornijskim delom ostajam skeptičen. Jaime in Bronn sta se podala na dogodivščino, vse lepo in prav, ampak zaenkrat mi vse skupaj deluje preveč na silo. Najmanj kar je … Bronn zadane bistvo. Zakaj je Jaime sploh poleg? Prvo kot prvo; Jaime je brez ene roke razmeroma brezzvezen mečevalec in s tem neuporaben komandos. Drugo kot drugo; Jaime je kraljičin brat in s tem (vreden) talec, v primeru, da ga zajamejo (kar ga ne bi prvič). Tretje kot tretje; govorice o incestu so ipak glasne in vse glasnejše. Mar ni sumljivo, da gre v akcijo ravno Jaime, prvi in drugi točki navzlic?

Razen tega, Peščene kače so over the top. Obarin govor in met sulice je … Ne vem, sploh ne vem, kako ga naj opišem. Cheesy. Veliko bolj všeč bi mi bilo, če bi šla celotna interakcija skozi na način, kot v Gospodarju prstanov: “AND MY AXE!!!” Pa tudi dejstvo, da je kraj dogajanja pod enim arafatom, sredi ničesar, mi ne paše. Preveč random.

Štekam. Treba je bilo spojiti dva kosa zgodbe. Sam spoj (očitno) ni najlepši, upam pa, da bo zadeva funkcionalna.

R + L = J
Naj se sliši, naj se ve. Nemara se v tem delu zapisa skriva kak kvarnik. No, v resnici se kanim dotakniti ene izmed najbolj notoričnih teorij o nekem liku iz Pesmi ledu in ognja in še zlasti o njega starših. To pomeni, da kvarniki ne bodo kvarniki per se, ker na koncu dneva še vedno zgolj špekuliram … Ampak. Ta teorija je tako močno implicirana, v knjigah in izven njih, da bo vsakršen zasuk stran od nje (zame) totalno presenečenje. V tem slučaju si bom najbrž mislil: “Ej, ti, Jure, tole pa počneš samo zato, da nas zajebavaš.”

Če kdo ne ve in če kljub mojemu opozorilu bere naprej; ideja je, da sta Jonova starša v resnici Rhaegar Targaryen in Lyanna Stark. Če je tokratna epizoda, Harpijini sinovi, v znamenju česa, potem je v znamenju tega. Štorijo poznamo. Rhaegar se je zaljubil v Starkovo Lyanno, jo ugrabil in s tem zanetil Robertov upor. Ne vemo, kaj točno sta imela potem, ampak Rhaegar — tako (v tokratni epizodi) Sansa — naj bi Lyanno posilil. Ta resnica je, bolj kot ne, Robertova lastna.

Omenil sem že Sanso, ki temo načne. Ki Mezinčka spomni, da je sicer res, da je Rhaegar za lepotno kraljico harrendvorskega turnirja vsa ta leta nazaj izbral Lyanno; da pa jo je tudi ugrabil in posilil.

lf

Mezinčkov izraz na obrazu riše navednice okrog ugrabil in okrog posilil. Baelishu z drugega konca sveta pritrdi tudi ser Barristan — in sicer s svojo pripovedjo o tem, kako oh in sploh kul je bil Rhaegar Targaryen. Je nek prepad, ne? Med posiljevalcem Rhaegarjem in Rhaegarjem, ki se sprehaja med ljudmi, jim poje in šenkuje denar? Potem pa je tu še Stannis “Test očetovstva” Baratheon, ki meni nič, tebi nič, naglas izpostavi, da se ustvarjanje pankrtov ne sliši kot Ned Stark. In spomnimo se. Ta isti Stannis je v tretji sezoni po cerka petih sekundah strmenja v Gendryja ugotovil, da je pob pol Robert, pol nižja kasta. Resda so ga takrat priganjali scenaristi, ampak če komu verjamem, verjamem Stannisu.

Kaj to pomeni? Za Jona? Ne vem. Občutek imam, da nič konkretnega. Bolj kot računam, bolj je Jon še vedno samo nezakonski sin. Ned je pač napletel, da je njegov, ker je bil Robert skregan s Targaryeni. Kako je Ned našel Jona pa v seriji v bistvu še ne vemo. V knjigah je tudi to bolj ali manj znano, ampak tu ne bom šel v to. V vsakem primeru obstajajo sumi, da bo Jon na neki točki prišel do fotrovega priimka in znabiti celo do Železnega prestola … Ampak dajmo … Raje počakajmo in se prepričajmo, kako se stvari (dejansko) razpletejo.

To je bolj ali manj to. Če se mene vpraša … Jaz bi iskreno rečeno raje videl, da je Jon Nedov pankrt in basta. Stvar je že pred razkritjem tako prežvečena (posti, kot je tale, ji seveda ne delajo usluge), da mi gre (vsaj malo) na živce. In dejansko bi mi bilo (tu in zdaj) zanimiveje, če nas Mojster res samo zajebava.

Vladanje za telebane
Cersei bije lastne boje. Pa kaj, če je na Severu Stannis, pa kaj, če je na vzhodu Daenerys … V Kraljevem pristanku so Tyrelli, (v glavnem) edini še obstoječi in omembe vredni zavezniki hiše Lannister. Cersei oboroži nekoč že razoroženo Vero, jo naščuva zoper gizdalinskega Lorasa, še pred pa na pomembno misijo pošlje gospoda Tyrella, ki je vsemu navkljub še vedno šef ene večjih armad v Zahodnjem. Kralj pa totalno brez ideje, za kaj gre. Tako zadaj je, da misli, da se kraljica in kraljica mati razumeta. Pa se ne, lol. Že od ko sta se prvič povohali.

Všeč mi je kontrast med Visokim vrabcem in vsemi njegovimi. Na eni strani najbolj benevolenten človek, ki je kdaj teptal tlakovane poti Kraljevega pristanka (westeroški Frančišek, če hočete — še podoben mu je), na drugi pa fanatiki v kopalnih plaščih, s heptagrami, vrezanimi v čelo. Kje se ti dve plati očitno istega kovanca srečata?

hs

Kako je Tommen ukrepal, smo videli. Zanima me, kako bi ukrepal Joffrey. Nekaj mi pravi, da bi bil kratkoročno bolj učinkovit.

Stannis oživljen
Spremljam (včasih manj, kot bi jih hotel, a pogosto več, kot si zaslužijo, če si za trenutek sposodim Bilba) forume. Eden ljubših mi je westeros.org. In ljudje … Ki živijo na forumih … Nis(m)o vselej najbolj racionalna bitja. Nekje sredi tretje sezone je bilo popolnoma jasno; lik Stannisa Baratheona, ki se ga spomnimo iz knjig, je mrtev. Benioff in Weiss sta ga razčetverila. Ob tej trditvi se kot dokaz (oziroma motiv) pogosto navrže povezava do filmčka, kjer eden od njiju res izjavi, da bi bil Stannis slab kralj. Na forumih se to prevede v: “Priznala sta (oba! da ne bo pomote), da ga sovražita in ga zato sistematično uničujeta.” … Kolikokrat sem se že spustil v to debato (jaz sem bil vselej eden tistih, ki so zagovarjali odločitve scenaristov — kadar se jih je pač dalo). Ne prideš do dna. Teh minut mi ne bo nihče vrnil.

Prizorčič s Stannisom in Shireen, ki je, bodimo pošteni, čudovito odigran in kar se mene tiče eden boljših delčkov te sezone (ja, sezone), je obrnil ploščo. Vsaj za nekaj časa. Me pa zdaj zanima tale sivolusk. Jaz sem ves čas mislil, da ga je Shireen staknila že ob rojstvu. Tudi Selysine izjave, da je kralju poklonila zgolj šibkost in ne-vem-kaj-še-vse nekako napeljujejo na to. V seriji, v knjigah ne.

Miren
To Meereen ni. Barristan Selmy končno ujame en kul moment z Daenerys … Za to plača s svojim prvim bojem in ne vem; tudi z življenjem? Upam, da ne. Če pa že, ga bosta pa itak kmalu zamenjala Jorah in Tyrion, ki sta že skoraj tam. Vsekakor je zanimiv Hizdahrjev govor o borilnih arenah in kako brez njih sužnji in plemiči nimajo ničesar skupnega. Zanimiv mi je zlasti zato, ker med govorom spremljamo vojsko Harpijinih sinov, ki hara po meereenskem podzemlju. In hudiča, nekateri Sinovi so v suženjski opravi, dočim nekateri res v plemiški.

To pomeni, da imajo sužnji in plemiči poleg borilnih aren še nekaj skupnega.

Dobra epizoda. Všeč mi je, da se tempo zlagoma stopnjuje — dasiravno nihče (ki si tega ne bi zaslužil) ne umre.

Naslovi in prelivi
Te teme (odnosno teh tem, če nanju gledam individualno) se vsako leto dotaknem vsaj enkrat. Uvodna špica, naslov epizode, prehodi med sekvencami … Vse to so orodja, ki jih režiserji s pridom izkoriščajo za blaženje heterogenosti serije. Ker bodimo realni; Igra prestolov je raztresena kot kurji futer. In če uvodno špico to pot pustim ob strani (ker je ipak tako odlična in ažurna kot vselej) … Naslovi epizod. Zdi se mi, da so bili nekdaj abstraktnejši in s tem širši in so (ne zmeraj, ampak pogosto) služili kot nekakšna osrednja nit epizode. Drugi sinovi, recimo. Poljubljeni od ognja, Zima prihaja … Drugi sinovi so imeli precej opravka z dejanskimi drugimi sinovi (Stannis, Tyrion …), v Poljubljenih od ognja je bilo precej ognja in rdečelasih deklet, ki se rade naslajajo ob nevednosti sogovornikov, v Zimi prihaja smo prvič spoznali Starke in bele hodce, ki so nam dali občutek, da Starki ne nakladajo …

Hiša črne in bele, na drugi strani, je bistveno bolj specifična. Visoki vrabec še bolj … Kaj drugega se lahko skriva za naslovom Visoki vrabec, kot Visoki vrabec, ki ga, mimogrede, pričakovano odlično upodobi Jonathan Pryce. Okej, štorija sama po sebi je zdaj bistveno bolj streamlajnana, kot je bila takrat in uporaba naslovov za ta namen verjetno ni več tako nujna. Ampak jaz imam rad premišljene naslove in Visoki vrabec to žal ni. In še nekaj v zvezi z naslovi. Hiše črne in bele je bilo danes bistveno več kot zadnjič … Visoki vrabec pa je bil v tej epizodi zgolj in samo nakazan. Kot bi bili naslovi zamaknjeni za en teden. Mislim da vem, kaj je razlog. Razlog je v montaži. Veliko je koščkov materiala, ki so bili na neki točki planirani za to epizodo in kasneje prestavljeni v drugo. V tretji sezoni, recimo, so naslov ene epizode posledično spremenili kar dvakrat — ker je tekom produkcije izgubila vse koščke, zaradi katerih je dobila prvi in potem še drugi naslov. Jaz mislim, da bi bila sprememba nekaterih naslovov tudi to pot na mestu.

Iščem alternativo … Ne najdem alternative. Kar najbrž jemlje kredibilnost moji litaniji o naslovih. U, okej, že vem. Moj naslov za to epizodo bi bil Nihče — ta naslov bi zajel Cerseijino pojemajočo moč, valda Aryin trening, Theona, ki je bil (med drugim tudi) ob identiteto in nenazadnje tudi vrabce, ki so se vsaj do neke mere distancirali od svojega posvetnega jaza. Ampak okej. Nima veze.

Prehodi med sekvencami, na drugi strani, so pa kul (Brienne o Stannisu, recimo, naslednja sekvenca Stannis). In ja, živimo v svetu, kjer je kritika dolga tri odstavke, pohvala pa tri črke.

Drgnjenje pritlikavcev po glavah
Če ti v Volantisu manjka sreče, poiščeš najbližjega pritlikavca in ga podrgneš po temenu. In s tem očitno izpiješ srečo dotičnemu pritlikavcu, saj ga potem ujame izgnani vitez. Ne vem pa, zakaj jim srečo pije Hank Schrader iz Breaking Bad-a. Teorija. Schrader je inkognito, na lovu za preprodajalci. Pripravil se je tako, da je prebral vseh pet knjig Pesmi ledu in ognja. Ena izmed redkih stvari, ki si jih je zapomnil je ta volantinska šega, ni pa predvidel, da je ustvarjalci serije morda ne nameravajo implementirati. Zato je zdaj edini človek v Volantisu, ki to počne. Ki pritlikavce drgne po temenu. Vsi ga gledajo, vsem se zdi čudno … Ampak on tega do te točke še ni opazil. Luknja v tej teoriji bi lahko bila edinole, da je Volantis (verjetno) precej daleč od Albuquerqueja in s tem verjetno ne več pod jurisdikcijo tamkajšnje policije.

schrader

Poroka
Jebela, ne vem. Ne vem, ali se mi poroka med Sanso in Ramsayem zdi smiselna. V knjigi je ni in predstavljam si, da do nedavnega tudi za serijo ni bila planirana. Zakaj tako mislim. V drugi sezoni in v tretji sta bila nakazani še dve večji severnjaški hiši, Manderly in Dustin. V knjigah imata obe (še kar) veliko vlogo pri recimo temu boltonskem (ne)primežu Severa. In potem, med tretjo in četrto sezono, odnosno še kasneje, špekuliram, je eden izmed scenaristov prišel na idejo: “Kaj pa, če bi v Zimišče poslali kar Sanso?” Na ta način so res združili dva dela zgodbe in ja, res je tudi, da Mezinček in Sansa lahko do neke mere nadomestita severnjaško gospodo — ampak kar se mene tiče, so tu precej tvegali. Priznati moram, da mi gre na živce že sama odsotnost Wymana Manderlyja, ki je eden boljših likov v peti knjigi.

Poskušam si predstavljati, kakšna je dejanska situacija pri Boltonih. So v Zimišču. Razpolagajo samo s svojo vojsko. Severnjaška gospoda jim sicer (dasiravno nerada) plačuje davke, ne vem pa, kako je z njihovo vojsko. Kje so Freyi? Razen Walde jih ni zaznati. Boltonov zaveznik je zdaj Petyr Baelish. Hm, hm, hm. Okej, saj z Rooseovega stališča niti ni sporno. Ima zaveznike, ki jim (upravičeno) ne zaupa najbolj. V bistvu nič drugače, kot v knjigi. Sporno se mi zdi z Mezinčkovega stališča. Oziroma sporno morda ni prava beseda. Izhajam iz tega, da jaz Sanse ne bi peljal Boltonom — je pa res, da jaz nisem tako brihten kot Baelish, ki je najbrž tudi tokrat vsaj tri korake pred vsemi.

Nič, končno sodbo (ali je ta poteza genialna, ali kretenska in nelogična) bom odložil. Za dva ali tri tedne, oziroma za kolikor bo pač potrebno. V vsakem primeru je moj pogled rahlo priprt in sumničav.

Mimo teh dvomov pa brez pripomb. Dopade se mi dinamika Roose-Baelish, dopade se mi dinamika Sansa-Baelish … Dopade se mi, kako Mezinček potolaži Sanso, ko mu ona potoži, da je Roose Bolton izdajalec in morilec. “Ni panike, saj se ne boš poročila z Rooseom, temveč z njegovim sinom.” Vau. Jaka tolažba. Očitno narod ne ve, kak monstrum je v resnici Ramsay. Oziroma ne bi se čudil, če Mezinček celo ve, pa mu je vseeno. V vsakem primeru bo ta nit štorije še zelo zanimiva. Če ne drugega zato, ker sta v Zimišču še dva wildcarda; Theon in Myranda, Ramsayeva bejba. Pa služkinja, ki zelo očitno še ni pozabila Starkov.

Ser Alliser Thorne
Redki so slučaji, ko lahko rečem, da je televizijska verzija nekega lika boljša od knjižne. No, niti ne tako zelo. So pa toliko redkejši slučaji, ko lahko rečem, da je televizijska verzija nekega lika res svetlobna leta pred knjižno. Serija sera Alliserja opremi vsaj z eno dimenzijo, ki je v knjigi nima. Kot lik je zaenkrat genialen in (kot bralec) dejansko ne vem, kaj pričakovati. Thorne je eden izmed ljudi, čigar tišine so nevarnejše od besed in serija to dejstvo (za moje pojme) izvrstno predstavi.

Vsi vemo, kako je, če dobiš (pa čeprav samo v kakšni internetni debati) zaveznika, ki ti gre na živce. In bi raje videl, da je tvoj nasprotnik, ampak hudiča, drugih zaveznikov nimaš. Jaz bi rekel, da Thorne nekako tako gleda na Janosa Slynta. In se ne sekira preveč, ko gospod poveljnik Slynta pozove ven, na kratek sestanek. Slynt se je namreč že večkrat, tudi v Thorneovih očeh, izkazal za človeka, ki ne zna nič. In tega ne vlečem iz lufta, pa čeprav Thorne Slyntu nikoli nič ne reče. Na njegovem izrazu je bilo večkrat, tudi v prejšnji sezoni, zaznati neodobravanje akcij gospoda Janosa. No, po drugi strani pa bi rekel, da Thorne to eksekucijo jemlje kot še eno stvar, ki jo lahko zameri Jonu. Ki jo z veseljem zameri Jonu. “Točno sem vedel, kaj bo, ko bo izdajalčev pankrt poveljnik. Najprej bo totalno razredčil moje ljudi. To se zdaj dogaja.” Tisti ciničen sploh me ne preseneča odnos, ki smo ga v Sloveniji (s strani politikov, sploh v kontekstu, ko kritizirajo svoje kolege) še kako vajeni. Kudos, v glavnem. Tudi igralcu, Owenu Tealu, ki je v zgodnjih stadijih produkcije nadomestil Dereka Halligana in ki ga šele zdaj začenjam zares ceniti.

Thirbe

“A boste en glaž vina? Za nas je še malo prezgodaj.”
Auč. Cerseijina nagnjenost k promilom očitno ni ostala neopažena. Brezveznost funkcije kraljice matere je bila v tej sezoni izpostavljena … večkrat kot v vseh sezonah prej, zdaj pa smo ji končno priča v praksi. Kraljica bi jo najraje deportirala nazaj v Livarsko skalo. Če bi vedela, da v Vaes Dothraku obstaja odlagališče bivših khaleesi, bi nedvomno agitirala, da se jo pošlje tja.

Jaz, najbolj ažuren človek na svetu. Kaj me briga, če je bil leak — predstavljajmo si, da sem vstal ob treh ponoči, zalavfal HBO, pogledal epizodo in potem pisal.

Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo … kraljevina
Pred leti smo v Sloveniji imeli ministra za zamejce, ki se je pisal Boštjan Žekš. Istočasno smo imeli še ministra za lokalno samoupravo, ki se je pisal … Boštjan Žekš. In še kulturnega ministra Boštjana Žekša. Ko človek vidi kaj takega, upravičeno podvomi o poslanstvu in nalogah ministra. To mi je padlo na misel, ko sem izvedel, da bo Mace Tyrell od zdaj naprej tudi gospodar zlatnikov. Precej brihtna poteza s strani scenaristov in sicer iz razlogov, ki se bodo izkazali v prihajajočih epizodah. Gospodar prišepetovalcev je po novem Qyburn, veliki moister pa še naprej Pycelle. To je trenutni Mali svèt. Ki verjetno še nikdar ni bil tako mali.

Potem pa je tu še nesojeni gospodar vojen (naziv, ki ga je Cersei potegnila ne vem iz kje), Kevan Lannister, ki ob besedah svoje nečakinje nenehno zavija z očmi. Stric je zanimiv lik. Brez dvoma eden boljših Lannisterjev. Ker je bil vse življenje v bratovi senci, Cersei zdaj verjetno misli, da si bo obenj obrisala podplate. Ampak težka. Kevan ji je več kot pripravljen povedati vse, kar ji gre in še kaj za za povrhu. Ampak kraljice matere se ne prime. Ona iz besede v besedo bolj uživa v zvenu svojega glasu in si misli, kako nazarjansko brihtne so njene replike medtem, ko jo stric dejansko šola. Odlično izpeljan moment (Lena Headey uživa sto na uro), če se ne motim skorajda naravnost iz knjige. In kar se mene tiče najboljši del tokratne epizode.

cersei

Oni drugi svèt — tisti, onkraj Ozkega morja — daje precej boljši vtis. Moram reči, da me Daenerys in njen del štorije to pot kar interesira. Prejšnja leta sem v glavnem zehal, ampak tole s harpijinimi sinovi zaenkrat deluje vrhunsko (trkam, da se ne bo že v tretji epizodi izrojilo v pofl — v resnici sem jo že gledal in se ne bo, hehe). Končna eksekucija Mossadorja me je spomnila na kako je glavo izgubil Rickard Karstark. Zelo slično. Še motivi obeh morilcev se ne razlikujejo kaj bistveno. Okej, Mossador svojo kraljico obrajta, dočim Karstark svojega kralja takrat že ne več, ampak v obeh slučajih gre za neke vrste maščevanje. In odziv … Tudi odziv je podoben. Slab.

Prijazni ljudje
Kako se začne Hiša črne in bele? Z Aryinim prihodom pred Hišo črne in bele. Ki je, mimogrede, precej drugačna od tiste (Hiše črne in bele), v moji glavi. Podobno, kot je bila drugačna Hiša neumirajočih v Qarthu. Verjetno sem kot Slovenec, ki je dobršen delež svojih dopustov preživel na Hrvaškem, te arhitekture navajen in mi posledično deluje premalo tuja, eksotična in da ne rečem čarobna — da bi res sovpadala z mojo predstavo obeh Hiš. Ampak to niti ni pomembno.

Bolj me je presenetil človek, ki Aryi odpre vrata. Okej, gremo takole. Ko knjižna Arya prvič uzre svojega mentorja, ima on za svoje obličje rumeno lobanjo, iz katere leze črv. Arya potem tega črva odgrizne (še vedno ne vem, kako točno si naj to predstavljam) in možakar se spremeni v najbolj prijaznega starca, kar jih je kdaj videla. Od tam naprej ga v svojih notranjih monologih imenuje Kindly man, oziroma po Pižami, Dobričnež. Človek, ki ji vrata odpre v seriji, je od dobričneža skoraj tako daleč, kot je od rumene lobanje. En godrnjavs, ki Aryo kratko malo odjebe, kovanec gor ali dol.

Situacija, v kateri protagonist obsedi na stopnicah in (po možnosti na dežju) odčaka predpisano število ur, preden ga sprejmejo v neko zaprto družbo, je že videna. Nazadnje se je spomnim iz sodobne predelave kultne risanke ThunderCats. Težko kogarkoli krivim; predstavljam si, da so ustvarjalci želeli eno kratko, a učinkovito implementacijo Arye v njeno novo okolje. Da je starec v resnici Jaqen in da v resnici ni Jaqen, ampak namesto tega samo isti človek, z istim obličjem (ne pa tudi imenom), je pa zame kar prevelika poenostavitev. Saj je fino, nek znan obraz in vse. Dočim po drugi strani pa ni najbolj posrečeno, da se Jaqen Aryi razkrije in obenem od nje pričakuje, da postane nihče. Nek prepad je, skratka — med ideologijo braavoških brezličnežev in starim znancem v Hiši črne in bele.

Na koncu se bo izkazalo, da sem glavni godrnjavs tod okoli, jaz. Dornija … Dornije je bilo ta teden samo za vzorec in jo v tem kontekstu omenjam zgolj zaradi Ellarie, ki je v seriji ravno tako bistveno bolj hudičevske volje, kot v knjigah. Predstavljam si, da je prav ona (če ne pa katera izmed peščenih kač, po njenih navodilih) vzela Myrcellino verižico in jo kot grožnjo poslala Cersei. Mi je pa hecno, da taki verižici bojda obstajata samo dve — ker nista res nič posebnega.

Pes šibi pasje besede
Jao, kake podnapise sem to imel. Dog weakens dog words. Kdo ugane, kaj je Sansa rekla v resnici? Dark wings, dark words. Da se vsi srečujejo v svetu, velikem kot je GRRM-jev, mi je po eni strani rahlo tečno, s stališča pripovedi pa kul in dobrodošlo in nenazadnje skrajni čas. Všeč mi je, da so vsa poznanstva (dasiravno je svet tako velik) dovolj dobro podložena. Kako je Pes v tretji sezoni vedel, da je punca v rokah Bratovščine Arya? Ker jo je v prvi sezoni videl v Zimišču (in najbrž kasneje v Kraljevem pristanku). Kako je Podrick prepoznal Sanso? Ker je služil kot oproda njenemu možu. Samo toliko, za primer — sicer je takšnih dejansko odklonov od knjige (v glavnem gre namreč za interakcije med liki, ki se v knjigah ne srečajo), ampak dobro izpeljanih, še bistveno več. Moram reči, da so glede tega hvalevredno konsistentni in spretni.

Valirijsko jeklo

Valirijsko jeklo

Tole se sprašujem že dalj časa; od začetka pete sezone pa še posebej. Brienne je, tako kot večina ostalih, bolj ali manj siv lik. Ima svetlo in temno plat. Občutek imam, da kot lik (v seriji) postaja vse temnejša in temnejša. Tega v knjigi ni čutiti. Okej, njena poglavja so resda med manj zaželenimi, ampak načeloma ostaja simpatičen lik. Dočim v seriji pa ne. V seriji deluje precej bolj hladnokrvno — ko pride do klanja, pa tudi sicer. Kot bi jo vse te zavrnitve, ki jih doživlja, zlagoma gnale v nekakšno norost. Zdaj, ali bo ugrabila Sanso, ali kaj tretjega, ne vem, občutek pa imam, da se bo na neki točki pojavila popolnoma z jasnega in naredila problem tam, kjer bodo stvari na videz že rešene. Čista špekulacija, ampak verjetno se bo potrdila ali ovrgla še pred iztekom sezone.

Škatle
Morda prej samo nisem opazil, ampak ta sezona ima nenormalno (če res samo nisem opazil, potem ipak normalno) precej kadrov posnetih v raznih kočijah in nosilnicah. Prejšnji teden celo v dejanski škatli, oziroma zaboju. Zakaj je ta podatek važen? Za nič. Čista trivija. Na tem blogu sem že omenil, se mi zdi, če ne pa kje drugje, da mi je bil Tyrion skozi celotno peto knjigo zoprn za popizdit. Kriza, saj razumem, ampak tega je bilo enostavno preveč. “Kamor že gredo kurbe, samostrel, ubil sem očeta, jada, jada …” non-stop. V seriji se to dogaja ravnokar in upam, da ne več prav dolgo. V vsakem primeru so nam tu prihranjene njegove misli, kar vse skupaj precej olajša.

Volitve
Največ dogajanja je verjetno spet prešlo pri Zidu. mallisterStannisova ponudba Jonu in izbor 998. predsednika Nočne straže sta dva precejšnja dogodka in obdelati ju v eni epizodi je najbrž kar malo preuranjeno. Če pa že ne, pa vsaj zelo hitro. Kot kandidat se pojavi tudi ser Denys Mallister, eden izmed najstarejših članov Nočne straže in poveljnik Senčnega stolpa. Vidimo ga sicer samo v ozadju, kako ga bratje trepljajo po rami, ampak veseli me, da so si vzeli čas zanj. Če kdo ni opazil, starejši gospod z ogromnimi obrvmi. J.J. Ambrams, ki ga je upodobil, je še pred zaključkom snemanja preminil. Lepo se mi zdi, da so se odločili porabiti tistih nekaj posnetih kadrov (namesto ga nadomestiti, ali v celoti rezati), kljub temu, da je na ta račun vloga Denysa Mallisterja gotovo nekoliko manjša.

Mimogrede … zanimivo, da ima v glavnem vsa administrativna dela na gradu Črnina čez Othell Yarwyck, ki ima sicer funkcijo glavnega graditelja — in ne Bowen Marsh, ki je glavni upravitelj in ki so ga za potreba pete sezone dejansko kestnili (igral naj bi ga — celo v tej epizodi, pa ga ne vidim — Michael Condron).

… ne bom … Česa ne bom? Tega, kar sem počel s prvimi štirimi. Verjetno bo najbolj prav, če rečem, da je ne bom obnavljal.

Obnavljal. Ne bom je obnavljal. Dober suspenz, a? A?

Čas je, da nekoliko spremenim format. V preteklosti sem se od obnavljanja epizod že skušal distancirati, ampak na koncu dneva sem ves čas počel natanko to — pisal (ne)kratke obnove posameznih epizod in vsake toliko modro prikimal, češ, da ta igralec pa dobro igra. Kot, da se spoznam na te reči. Vsled tega se bom letos osredotočil zlasti na komentiranje in “analizo” meni najbolj zanimivih delov epizod(e). Ker koncu koncev; koga briga, da se je Cersei povzpela po stopnicah in ob Tywinovem truplu srečala Jaimeja in ga zaslišala, ali je on izpustil Tyriona? Kogar briga, naj si pač še enkrat ogleda Vojne, ki prihajajo.

Kdor je tale uvod razumel kot: “Prehitro sem rekel, da ne bom pisal in mi je bilo potem žal, ampak nisem vedel, kako naj pridem nazaj, vse dokler nisem ugotovil, da sem svojo prejšnjo objavo formuliral dovolj posrečeno, da lahko vsaj malo zamaskiram njen dejanski namen in s tem v določenem obsegu rešim situacijo,” takisto ni brcnil v popolno temo … Ampak sram te bodi, da ti kaj takega sploh pride na misel.

Pozor; možni kvarniki. Pazil bom, da bodo tisti, najhujši, skriti, dočim kak manjši mi gotovo uide. Ker nočem imeti preveč teksta skritega.

Oči
Ne vem, ampak Tywin s pobarvanimi kamenčki na očeh je skorajda tako smešen prizor kot Joffreyev kip s samostrelom. Ti kamenčki … Joj. Kako bi jih opisal. Kul rekvizit so mi. Serija se je tekom let spremenila orenk zelo. Liki so se spremenili, lokacije so se spremenile. Ampak kamenčki ostajajo. Najbolj konsistentna stvar v seriji. tywinKar je prima, da ne bo pomote. Kamenčki so pogrebna šega, naravnost iz knjige, ampak prepričan sem, da se je nekdo, na neki točki (v petih letih vsaj enkrat) zbunil, češ: “Ti kamenčki so smešni, ne pašejo nikamor, a res moramo?” Nakar mu je Benioff ali Weiss odvrnil: “Delamo izvirniku zvesto adaptacijo. Kamenčki ostanejo.” Prepričan.

Zanimivo, kako je Charles Dance že tretji v vrsti igralcev, ki smo jih v Igri prestolov poslednjič videli v Baelorjevi septi, leže … s kamenčki na očeh. Saj ne vem. Ali se mi to, da so zaobšli Tywinove posmrtne prebavne motnje, dopade, ali ne.

Bliskavica nazaj
Če Igra prestolov po čem ni znana, ni znana po retrospektivnih insertih. Če se prav spomnim, sta se D&D (glavna šefa) pred leti, ko sta na montažnem pultu pustila Norega kralja in kurjenje Brandona Starka (ta slika je vse, kar je ostalo), naglas zaprmejala, da tega pa ne. Da je to filmarsko orodje, ob uporabi katerega se človek (pre)hitro zakvačka. Zato verjetno ni čudno (ali pač?), da je bil flashback kot otvoritvena sekvenca pete sezone napovedan že ulala dolgo nazaj. “Letos bomo imeli flashback. Glejte nas.” Big whoop.

Škoda, ker se scenaristi taistega pristopa niso poslužili že prej. No, kaj pa vem. Morda je tole rahlo sebično od mene. Gledalci brez podlage knjig, bi v že tako globokem morju različnih likov in prepletajočih se zgodb, verjetno samo še bolj tonili. V duhu poenostavitve … Recimo.

Cersei in njeni spomini so v obsegu, v kakršnem nam jih predstavi serija, soliden uvod v sezono. Mlada, lepša, kraljica je na prvi pogled Margaery, trije otroci pa pač njeni trije otroci. Bomo videli, kako bo z drugim pogledom, trem otrokom pa že po prvem štetju manjka otrok, ki ga je Cersei omenila Catelyn v prvi sezoni in ki naj bi bil Robertov. Možno, da je Cersei takrat nakladala; možno pa tudi, da so bili tu šteti samo otroci, ki so dočakali vsaj eno leto. Možno pa tudi, da so ga scenaristi preprosto usrali. Ne bi bilo prvič. Kdor je prebral peto (se mi zdi) knjigo, je najbrž porajtal, da v flashbacku manjka delček o valonqarju, valirijsko mlajšemu bratu. Bom preživel, ni panike.

Na Wallu več ne bo, kot je nekdaj bilo
Napovedal sem, da letos največ pričakujem od severnih delov Igre. awkwardGlede na videno, vztrajam. Odličen začetek. Všeč mi je, da so začeli z rutino. Jon vežba rekrute, Sam in Žiljka debatirata, mimo vsega se gor in dol sprehajata Jajo in Pajo, ki usput sproščata negativno energijo … Vse isto, skratka, in že tisočkrat videno. Nakar se kamera obrne in za Jonom uzremo Melisandro, ki nam je v opomin, da v resnici ni nič več isto. Grad Črnina zdaj gosti kralja, pravzaprav dva, in to je za nevtralno frakcijo v najboljšem primeru neprijetna situacija. In ko smo že pri neprijetnih situacijah. Melisandra obvlada. Ona je … Ona je. To njeno strmenje brez občasnega namakanja očesnih zrkel je hardcore.

mel

Kar se tiče grmade. Pustimo to, da je v knjigi drugače. Oziroma živi bili pa videli, ali sploh je drugače. Bolj me begajo motivi svobodnjaškega kralja. Za moje pojme je Stannisova ponudba zelo fer. Mance celo prizna, da bi bil Stannis dober kralj. Pa tudi za ponos mu ni. Vrh tega želi preprečiti nadaljnje prelivanje divješke krvi … Nekakšen prepad vidim med povedanim ter dejstvom, da noče poklekniti pred drugim kraljem. Mar ni ravno to nesodelovanje garancija za nadaljnje prelivanje divješke krvi?

Stari-novi obrazi
Rhaegal, Viserion … Toliko, kot sta zmaja zrasla med četrto in peto sezono, nista še nikoli. Štiri stene gor, štiri stene dol, Daenerys ju očitno futra s Substralom. Razen njiju ima Dany zdaj svoj pravi, pravcati svèt. Verjetno nič slabši od westeroškega malega — glede na stanje, v katerem se le-ta trenutno nahaja. V tem svètu sta poleg običajnih osumljencev tudi Hizdahr, predstavnik meereenskih plemičev in Mossador, predstavnik meereenskih (bivših) sužnjev. Hizdahrja se spomnim še iz prejšnje sezone, Mossadorja pa ne. “Kdo je ta človek in kaj počne tu?” sem se bil spraševal. Po kratkem posvetu z Guglom sem si prišel na jasno, da je to prvi pro-Daenerys meereenski suženj in da je dejansko imel nekaj sekund v prejšnji sezoni.

Potem sta tu še Kevan Lannister in njegov sin Lancel, ki mu je žal za vse. Obeh se spomnimo (ali pa tudi ne) iz prve in druge sezone. Še posebej cenim, da so ohranili istega Kevana, ki bi ga resnici na ljubo lahko zamenjali, pa tega najbrž ne bi nihče opazil. Lancela pa sploh ne bi prepoznal, če ne bi vedel, da je to on. Zdaj je namreč menih.

Daleč
Peta sezona je … peta sezona. Bojda od sedmih, čeprav sumim, da bo HBO izsilil vsaj eno dodatno. Kar hočem reči je, da smo zdaj že krepko v drugi polovici. Prvič od moje seznanitve s Pesmijo ledu in ognja sem dobil občutek, da se bližamo koncu. Ta občutek sem dobil med Varysovim vizionarskim monologom o vladarju, odnosno vladarici, pravšnji za Zahodnje. Take pasaže ponavadi naznanjajo razplet in jaz pravim, da je to to. Da nisem zgrešil. Nisem prepričan, kako dobra novica je ta vonj po razpletu (z ozirom na to, da v knjigah o čem podobnem zaenkrat ne duha, ne sluha), ampak ja; kupim. Zanimiv občutek, po vseh teh letih. Kot bi se z dvigalom peljal dol.

Temu občutku pa najbrž botruje tudi pospešeno združevanje posameznih zgodbovnih lokov. Stannis in Jon pri Zidu, Tyrion in Varys na poti v Meereen, Brienne, ki je na Aryo naletela že v finalu prejšnje sezone … In brez dvoma bo letos tega še več.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.