Igra prestolov – Nevihtorojena

Druga sedmina sedme sezone! Pod ta del je kot scenarist podpisan mister Bryan Cogman, ki mi je nekako najomiljenejši izmed vseh scenaristov, ki šravfajo Igro prestolov. No, seveda po GRRM-ju samem, ki pa že dolgo ni napisal svoje tradicionalne ene epizode na sezono. Ker je serija knjige že zdavnaj pustila za sabo (amak samo po napredku zgodbe), to verjetno niti ne bi bilo primerno. Ali pa celo možno. Zadnjič sem bral, da scenarija za osmo, zadnjo sezono, GRRM tudi videl ni — kar je smiselno, ker je že večkrat in na večih mestih poudaril, kako si vselej prizadeva, da bi bilo njegovo pisanje podvrženo čim manj zunanjim vplivom (in predstavljam si, da je lahko branje tuje ideje o epilogu tvojega dela dokaj vpliven zunanji vpliv). Upam, da s tem pridobljen čas vlaga (tudi) v pisanje Zimskih vetrov, ane. In ne samo v razbijanje glave, zakaj pravic za serijo ni prodal kakšnih petnajst let kasneje.

Missandei in Sivi črv se lupčkata in zvirata drug po drugem

Nevihtorojena štarta tam, kjer je Zmajev kamen zaključil. Na Zmajevem kamnu. Samo, da je zdaj nevihta. Cvetober kraljičinih svetovalcev je zbran okrog tamkajšnje mize za Risk in študirajo. Študirajo, kako nadmudriti Cersei in njene. Ta epizoda se nasploh veliko ukvarja s postavitvijo figur (figurativno) in zdaj, v retrospektivi in ko sem v resnici že videl, kaj, od te setve, so njene naslednjice uspele tudi požeti, lahko rečem, da je pri tem dokaj uspešna.

Daenerys trenutek Varysove navzočnosti izkoristi tudi za neizbežno okrcanje našega gospoda Pajka. Za veliko problemov, na katere je bila v preteklosti naletela, je bil namreč odgovoren prav on. Vsaj bolj ali manj posredno. Glede na to, da je bilo oba protagonista te diskusije v preteklosti že moč videti skupaj (med drugim tudi na daljših plovbah, kjer si predstavljam, da sta imela prostega časa precej), je mogoče kar malo hecno, da tega slona iz sobe rešujeta prav tu in zdaj. Malo prisiljeno, ampak ja, priznam; če se ta pogovor ne bi zgodil, bi bil jaz verjetno prvi, ki bi jamral, kako zelo me zanima, kako sta Dany in Pajek zgladila svojo zgodovino. In pogovor je v resnici zelo zanimiv! Daenerys ustreli nekaj obtožb, ki nas — kar malo nostalgično — vrnejo v zgodnja leta serije, Varys pa ji v zameno servira svojo plat zgodbe (pri čemer mu pomaga tudi Tyrion). Po moje je to prvič, da Varysu verjamem (pa to ponavlja praktično že vse od Neda Starka naprej), da je v službi blaginje ljudi.

vlcsnap-2019-03-10-22h11m36s883

Sledeče bi lahko izpostavil tudi kasneje (ali pa že čisto takoj, na začetku), ampak bom kar zdaj. Ko še ne bredemo pregloboko in da ne pozabim. Cogman si je očitno zadal, da bo v tej epizodi Daenerys (pravzaprav njo in to njeno vključitev v Zahodnje) predstavil iz večih perspektiv. Za ta namen zelo elegantno uporabi različne nazive zmajske kraljice. Epizoda se ipak imenuje Nevihtorojena, Varys njeno grožnjo z ognjeno smrtjo označi kot primerno za Zmajsko mati, Jorah jo v svojem pismu, kasneje v epizodi, naslovi s Khaleesi, Melisandra, ki je bila nekdaj sužnja in ki se je zdaj očitno vrnila na Zmajski kamen, pa z Lomilko okov. Se mi zdi, da je to zelo estetsko in da pomaga pri teh svežih izmenjavah med Daenerys in osebo x (pri čemer je oseba x oseba, s katero se Dany pogovarja prvič).

In ko smo že pri Melisandri — ja, tudi ona se je po debaklu na Severu vrnila semkaj, kjer smo jo ulala let nazaj srečali prvič. In tudi ona želi eno klepečko z Daenerys. Ta jo sprejme, ker ima z rdečimi svečeniki v resnici čisto solidne izkušnje, saj so ji v Meereenu pomagali vzdrževati red. Če me spomin ne vara,  se je ta pomoč manifestirala predvsem kot pridige za rajo, ki so bile vse nekako ugodne za Dany. Ker ima pač zmaje in zmaji so ogenj in kar je ogenj, je okej. Njun pogovor poteka pretežno v visoki valirijščini, vsaj dokler se ne vmeša Varys, ki Mel nemudoma izpostavi kot osebo, ki je nekdaj služila napačnemu kralju. Kar je neposredno po tem, ko se je moral sam zagovarjati vsled iste reči, (vsaj malo) nerodno. In s podobno mislijo  ga ugasne tudi Daenerys. Mel se seveda dotakne tudi zimzelene prerokbe o obljubljenem princu (ali princesi! Tenks, Missandei!), ki da zdaj ni več Stannis, temveč Dany. Malo pa mogoče tudi Jon. Definitivno pa ne Stannis. Moja napoved, za intermezzo, je, da je obljubljeni princ in tista prava reinkarnacija Azorja Ahaija Jon in da se bo v skladu s prerokbo Daenerys na neki točki žrtvovala. Roke ne dam v ogenj, ampak tako slutim.

Mel oceni, da kani Dany svojega nečaka še potrebovati (najraje z upognjenim kolenom). Krokar, pismo, Sever, akcija (to pohendla Tyrion, ki Jona pozna)!

Sledi še en bojni posvet, to pot v malček razširjeni zasedbi. Poleg Daenerysinega običajnega malega sveta so navzoči tudi vodje westeroških hiš, ki so novo šefico že endorsale. Ellaria zastopa Dornijce, (žalujoča) Olenna Tyrelle, Yara in Theon pa svojo polovico Greyjoyev. Vse te frakcije s seboj prinašajo različne stopnje krvoločnosti, kar botruje nekaj začetnim nesoglasjem. Tyrion razgrne svoj načrt. Yara in Theon spremita Dornijke v Sončno sulico. Te zberejo dornijsko vojsko in se na greyjoyskih ladjah vrnejo h Kraljevem pristanku, se združijo s Tyrelli in skupaj pričenjo obleganje prestolnice. Dothraki in neomadeževani medtem zavzamejo Livarsko skalo, ki je vsled dejstva, ki ga je pred leti priznal Tywin — da so tamkajšnji rudniki prazni — mogoče manj strateško pomembna točka, kot si Tyrion ta trenutek predstavlja. Greyjoyi medtem … Stražijo morje in skrbijo za logistiko? Dobro zveni, ampak kot se izkaže kasneje, je načrt dokaj fragilen. Too many bits and pieces, bi rekli Angleži, ampak velika želja je, da bi bilo civilnih žrtev čim manj. Kar je težko. Sploh, ker je nasprotni strani za civile popolnoma vseeno.

Zmajska kraljica si nato izbori en kratek heart to heart s Trnovo, ki iz rokava nemudoma strese nekaj nasvetov za življenje, ker — če že imaš Olenno Tyrell pri sebi, na obisku — to seveda izkoristiš, če ne drugega, za dnevno dozo pikrosti.

Missandei in Sivi črv poskrbita za obvezen vložek za Igro prestolov tipične sekspozicije. Občudujem in črtim, obenem, kako si serija — kljub temu, da na vseh frontah hiti (ampak res hiti!) združevati posamezne niti — uspe vzeti čas za neko romanco, ki ne zanima ama absolutno nikogar. Lahko pa rečem, da je vse skupaj (za nas, nerde) vsaj malo inspirativno, ker pod črto; evnuh z imenom Sivi črv konča v postelji z verjetno kar najlepšo (povrhu pa še zelo inteligentno in simpatično) žensko na otoku. Medtem ko drugi pišemo neke obskurne bloge.

Kolk ene pošte!

Pismo, ki ga je Tyrion pravkar poslal Jonu, je medtem že prispelo. Ob njem svoje male sive celice napenjajo Jon, Sansa in Davos. Jon je kar nekako za, ampak Šanša (kot bi dejal Megazinček) je proti in njeni razlogi so povsem razumljivi in razumni. Čisto lahko je past; ne bi bilo prvič, da je Stark na poziv Targaryena krenil južno in se nikdar več vrnil. Skorajšnjo napetost preventivno pretrga Davos, ki pride na plan s še eno iz svoje zakladnice preprostih dejstev, ki se jih ne spomni nihče drug: “Zmaji bruhajo ogenj. Neživce ogenj oneživi. Super priložnost.” Po moje sem o tem že pisal, ampak zadnje dve leti sigurno ne. S Stannisom je umrla tudi tista pomembnejša izmed dveh Davosovih funkcij. Moralni kompas. Mel, Stannis in Davos so bili res šolski trojček protagonista ter angelčka in hudička na njegovih ramenih. In je špilalo. Dinamika je bila super in zanimiva in vse je bilo okej. Dočim zdaj … Zdaj je Davosova vloga zreducirana na nekoga, ki nima nobenih relevantnih znanj za aktualen problem, svoj obstoj pa namesto tega skuša opravičevati s svojo zdravo kmečko pametjo, ki je ostalim očitno tako bridko manjka. Okej. Saj … Recimo, da to še gre. Problem nastane, ker je cena za to pamet ostalih likov. Če lahko v neki družbi tako preproste ideje prodajaš za revolucionarne, potem mogoče zamenjaj družbo. Davos je super oseba. Žal pa ne tudi super lik. Vsaj ne na tej točki serije.

Kmalu zatem prispe še Samovo pismo (o zmajskem steklu na Zmajevem kamnu), ki ga Jonu dostavi (Boltonov) moister Wolkan, bojda imenovan po eni od koproducentk serije. Sklican je še en sestanek, kjer si je navzoča gospoda enotna (kar je v bistvu redkost — Mormontova je praviloma tista, progresivna, medtem ko sta Glover in denimo Royce nekako bolj zadaj). Sporočilo je jasno; Jon Sneg nima na Jugu kaj iskati. Ne brez vojske. Če samo za Daenerys ne bi šel, pa ga ta dodatna informacija o tamkajšnji gori zmajskega stekla prepriča, da mogoče pa vseeno ja. Dve muhi na en mah. S seboj kani vzeti še Davosa. Verjetno, ker bo posredi gotovo tudi neko plutje, kar Davos zna — pozna pa tudi Zmajev kamen (a očitno ne ravno zelo, ker ni o GORI zmajskega stekla Jonu nikdar niti pisnil).

Jon pred odhodom obišče zimiške kripte, kjer počivajo Starki in kjer se nahaja tudi zelo realistično izklesana skulptura njegovega strica, Neda. Prisoten je tudi Mezinček, ki uspe nanizati toliko enih laži, da je meni kot povprečnemu gledalcu postalo slabo. Jon se mu ne da in ga podvrže podobnemu tretmaju, kot ga je v prvi sezoni Eddard Stark. Za vrat in ob steno! Kdor pogleda dovolj od blizu, lahko opazi, kako se Nedova skulptura komaj vidno nasmehne.

vlcsnap-2019-03-10-11h48m53s781

Topično, v luči poljskih kebabov

Sam in nadmoister Ebrose vršita tehnični pregled enega Joraha Mormonta — bolnika, okuženega s sivoluskom. Tretma zoper to obstaja! Ampak naj bi bil sam postopek prenevaren za vršitelja in se zato ne izvaja. Vsled česar protokol navaja, da se vse, okužene s to boleznijo, odpelje na deponijo, kjer lahko v miru do konca zblaznijo in svoje zadnje dni izživijo kot kamnitniki. Hja. Če je nevarnost okužbe edini problem, ane — potem bi jaz od učenjakov pričakoval mozganje v smeri zaščite. Ne pa kapitulacijo in: “Ne gremo se tega.” Ipak gre za nek srednjeveški setting, to razumem, in razumem tudi, da je težko izvajati neko operacijo v pričakovanju, da ti ne bo nič špricnilo v oči, s tako omejenimi sredstvi. Ampak alternativa je tako grozna, da … Se mi zdi, da je sivolusk v knjigi bistveno bistveno manj ozdravljiv. In ker za njim tam zboli nek drug lik, je to okej, oziroma celo nekako dobrodošlo, ker je ta lik zdaj neke sorte tiktakajoča ura. Kar naenkrat se mu lahko odpelje in naredi pizdarijo. Jorah, po drugi strani, pa potrebuje nek vsaj junaški, če že ne srečen konec. In gnitje med (ostalimi) gobavci to pač ni. Skratka. Bolezen so malo ošvohnili, njene notoričnosti pa prav nič, zato izpade, kot da moistri malo pretirano predpisujejo karanteno kot edino rešitev.

Tekom pregleda Sam izve, da je možakar sin rajnkega poveljnika Nočne straže, a glede tega ne pisne — ga pa kasneje, kljub nadmoistrovi prepovedi, obišče v bolniški sobi. S seboj pripelje voziček s pripomočki in preparati za poseg in špljoc, špljoc, špljoc po okuženem tkivu. Zelo ekspliciten prizor (zelo prepričljiva prostetika!) z zelo pomenljivim izrazom na Samovem obrazu. Aja, in zelo boli.

vlcsnap-2019-03-10-11h34m20s662

Zdravila proti zmajem

Zasedajo tudi v Kraljevem pristanku. Dothraki, neomadeževani, zmaji  — vse to predstavlja grožnjo trenutnemu poteku stvari v Zahodnjem. In to je karta, na katero stavi Cersei, ko prepričuje gospodo — zlasti tisto, ki domuje v Dalji in svojo zvestobo dolguje Olenni Tyrell — naj ne umaknejo svoje podpore. Tipičen fearmongering, ki pozornost odvrača od grozodejstev, ki jih je zakrivila Cersei sama. Ko prednjo stopi gospod Tarly in jo pobara, kaj namerava z zmaji, Qyburn zgolj raztegne svoja usta v tanek, zlovešč nasmeh, rekoč: “Pripravljamo solucijo, prosim, hvala.” Ker je hudobni genij.

No, Cersei se gre nedolgo zatem o tej t.i. soluciji prepričati na svoje lastne oči. Na moje veselje nas vzame s sabo. Mimo lobanj bajeslovnih zmajev minulega veka, ki jih je kralj Robert spravil nekam v skladišče, kmalu po nastopu svoje vladavine. Na obzorju rjuha, pod rjuho skrivno (super) orožje. V osnovi gre za zapleten sistem vrvi in škripcev s kapaciteto, da (ob pravilnem hendlanju) z veliko hitrostjo naprej potisne projektil. Ki je lahko tudi nekaj nevarnega in zmaju škodljivega. Inženirji Kraljevega pristanka so garali dan in noč!

… Upam, da nisem preveč sarkastičen. Upam pa seveda tudi, da nisem premalo. Predlagana rešitev problema je v bistvu balista. In deluje odlično. Vsaj na stoletja mrtvih zmajih. Glede na to, da je Qyburn tak, arhetipski nori znanstvenik, bi človek pričakoval kaj bolj navdihnjenega. Reanimacijo zmajskih kosti, recimo — tistih, ki jih ima pač na voljo. Ali pa montažo kril in plamenometalca Gori. Karkoli. Saj … Ja. Vse to bi bilo privlečeno za lase in slabo in celo skregano z univerzumom. Ampak ravnokar sem pisal o tem, kako bo nekdo (ker vem!) kar tako, iz prve, nekoga ozdravil praktično neozdravljive bolezni. Mislim, da se z logičnostjo in naravnimi zakonitostmi lahko ne obremenjujemo več.

vlcsnap-2019-03-10-22h28m33s061

Randyll Tarly, ane. Glavni izmed Olenninih vazalov in Samov oče. Z Jaimejem udarita kratek pogovor o zvestobi, in Kraljemorcu očitno uspe. Tarly se bo vsled svojega odpora do Dothrakov boril na Cerseijini strani. Zdaj. Ali si samo jaz ne znam stvari pravilno predstavljati, ali pa je vse skupaj dejansko preveč poenostavljeno. Ko enkrat eksplodiraš cerkev, ane. Polno veljakov in ostalih ljudi. Priljubljenih ljudi. Kako imaš lahko še vedno izhodišča za bilokakšna pogajanja? Ne rečem, če bi bili Lannisterji še vedno neka blazna velesila. Okej. So. Ampak Robert, denimo, se je proti svojemu blaznemu vladarju uprl s podporo bistveno manj ljudi, kot pa ima Cersei trenutno sovražnikov. Prej sem pisal o vlečenju za lase. Kar se mene tiče, je že to, da take diskusije sploh obstajajo, vlečenje za lase.

O pitah

Vedno, ko se v seriji pojavi Vroča potička, je kvaliteta naslednjih petih, desetih minut, tako rekoč zagotovljena. Tudi to pot ga Arya najde v njegovi matični krčmi, Na razpotju. Če sem njuno interakcijo razumel pravilno, se je ravno spravljal k malici, ko je prišla Arry (še vedno jo tako kliče, haha) in si mesne pite brez slabe vesti prisvojila. No, kot vemo, se je v svojih kuharskih veščinah, še ne davno tega, preizkusila tudi Arya (in to ravno v peki pit). Dokaj ominous. Vsaj za trenutek. Že v naslednji sapi namreč Vroča potička Aryo obvesti, da jo je pred časom iskala velika vitezinja. Vitezinja seveda zato, ker je nosila oklep. Ah, ja. Vroča potička in njegove fore so resnično a gift that keeps on giving.

Ne vem, če se še komu, ampak meni se včasih zgodi, da za nekatere stvari mislim, da jih liki kar vedo. Deloma tudi zato, ker nekatere (druge) stvari liki kar vedo in se zanje potem sprašujem, kako to, da jih vedo. Ampak to pot sem imel tisti prvi problem, ne drugega. Nisem namreč vedel (niti razmišljal o tem), da Arya dejansko ne ve, da je Jon v Zimišču in da je bil okronan za kralja. Kudos seriji! Da je šla dodaten kilometer in Aryo dejansko peljala čez ta proces poizvedovanja. Predstavljam si, da je težko — ker če bi želeli, da ena tečnoba, kakršna sem jaz, ne pizdi o (ne)konsistentnosti (kot rad poimenujem velik del stvari, ki me zmotijo), potem bi morali 80% razpoložljive minutaže investirati samo v stvari ala; ravnokar smo prejeli krokarja. V gostilni sem slišal. Jezdec v noči je prinesel pismo. …

U! Sem bi prilepil en citat! “I’m like you, Arry. A survivor.”

Arya nato odide (zdaj proti Severu) in to, zdaj, je bil njen tretji obisk krčme Na razpotju, odkar je Vroča potička nastopil svoj mandat kuharskega pomočnika. Prvič ji je Potička poklonil krvovolka iz testa. Drugič takisto. Tokrat … Tokrat pa nič. In v tretje gre rado, ane. Namesto testenega krvovolka, to pot sreča pravega. Svojo Nymerio, ki jo je toliko let nazaj nagnala v divjino, da bi jo obvarovala pred pretečim obglavljenjem in ki je zdaj direktorica svojega lastnega tropa volkov. Lep moment in očitno je, da se Nymeria Arye spomni. Ima pa zdaj, tako kot Arya, popolnoma drugo vlogo kot takrat, vsled česar se — ko jo Arya želi pobožati — zgolj obrne in odide. “That’s not you” so besede, podobne tistim, ki jih je v prvi sezoni namenila očetu, ko je on začel bluziti o tem, kakšna dama bo Arya, ko bo velika.

Lignja

Za konec sem prihranil pomorsko bitko, Greyjoy proti Greyjoyu. Dobro izpeljana akcija, ki priča o tem, da je serija produkcijsko res močna. V starejših sezonah bi bil to — ampak mogoče v malo daljši izvedbi — material za deveto epizodo. Sekvenca je tudi blazno fotogenična. En kup screenshotov sem naškljocal, pa se zdaj ne morem odločiti, katerega bi dodal zapisu. Sekvenco odlikuje še ena vrlina in sicer ta, da zaključuje zgodbovni lok s Peščenimi kačami, ki je verjetno ena najslabših sekvenc vsej seriji. Pa da ne bo pomote — vse vpletene igralke so okej. Punca, ki igra Nymerio Pesek, recimo, je super igralka. Serijo Železna pest je reševala skorajda lastnoročno. Ne. Problem je izključno v scenariju in hvatanju krivin. Poskusili so in spodletelo jim je.

vlcsnap-2019-03-10-22h32m38s007

Malo sem odplaval, pardon. (((Tako kot Theon, a veeeeeeeeeeeeeeš?)))

Zakaj gre. Tyrionov načrt je zdaj že v teku. Popotovanje od Zmajevega kamna do Dornije se vrši, a kaj, ko odpravo prestreže Euron, ki dobesedno razseka Aryino floto. Sekira iz valirijskega jekla, jov! Vname se boj, Yara je poražena in ujeta, dve Peščeni kači mrtvi (ironično — ona z bičem je zadavljena z bičem, ona s sulico pa nabodena na sulico), Theon pa prestrašen in skočen v vodo. PTSD je hudič.

In to je zaenkrat to. Naslednji teden avanti!

(Note to self; a bi moral vse te slike, v zapisu, malo posvetliti?)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: